Zvjezdan Radonjić, sam proti mafiji !?
Kdo od odgovornih za konstrukt o Milku Noviču bo zdaj odgovarjal ? Majhenič se je skril v luknjo-naj se SOOČI z Novičem. Tožilka pa še kar bluzi in in neki vrinjeni pooblaščenec Miha Kunič z njo ! Pokvarjeni novinarji v asistenci z raznimi ...
Dosje Milko Novič
Novice

Sreda, 17. april 2019 ob 09:25

Odpri galerijo

vir slike je Nova24tv

Slovenija potrebuje sodnike kot je Zvjezdan Radonjić -  poštenost, strokovnost in pogum. Potem v sodnih dvoranah ne bo več odmevalo PRASICA. Kdo od odgovornih za konstrukt o Milku Noviču  bo zdaj odgovarjal ? Majhenič se je skril v luknjo-naj se SOOČI z Novičem.  Tožilka pa še kar bluzi in in neki vrinjeni pooblaščenec  Miha Kunič z njo ! Pokvarjeni novinarji v asistenci z raznimi Jureti Godlerji niso nič boljši.

Radonjiču grozijo s suspenzom. Velka čast in zahvala mu gre, da ne podleže pritiskom. Je Kemijski institut leglo mafije, ki se skriva za znanost ! In so Centri odličnosti, centri pokvarjenosti !?

MILKO NOVIČ ni KRIV - je POPOLNOMA nedolžen in OPROŠČEN. S tem naj bi bilo  konec KRIMINALA v slovenskih SODNIH DVORANAH ? Vsa čast za pogum sodniku Zvjezdanu Radonjiču, ki je razkril grožnje nanj in zahteve, da mora Milka Noviča OBSODITI. A zmagali sta RESNICA IN PRAVICA. Smrt sodnemu fašizmu in svoboda narodu !

Ampak enak problem so tožilci: Ista tožilka preganja ljubljanskega župana, FUK-FEHTARJA Jankovića, zato da ga ščiti, balkanske bojevnike si ne upa pripeljati pred roko pravice. Za Noviča pa blebeta »NEKAJ ŽE MORA BITI« !  Radonjć  je danes povedal, da v stalinističnih procesih ni primera, ki bi bil enak načinu MALTRETIRANJA v procesu proti dr. Noviču.

Na izpitu so padli vodilni mediji in padla je JAVNA MORALA, ki je pravzaprav ni več. Kdaj in kako bo prišlo do očiščenja in pomlajenja ? Sodniški novi razred ni v službi resnice in pravice, ampak v službi mafije, ki kolaborira s politiko na oblasti, zato in tako, da so spremembe sistema vedno take, da vse ostaja isto. Pravniki so zavozili to državo, zdaj bi bil čas, da jo potegnejo iz blata in se sami očistijo prtljage vekih svinjarij in zločinov v sodnih dvoranah.

Po primeru Milko Novič, naj nikoli več ne bi bilo tako kot je bilo ! Predsednik države naj naredi inventuro javne morale, javne pokvarjenosti, pred katero vsi mižijo. Od Velikega poka uvoženega iz Finske do Velikega tedna 2019, ko je minilo 11 let. Enajst let sprenevedanja, da je v sodstvu vse v redu. Na rehabilitacijo čakajo še v nebo vpijoči primeri – Dragica Jalševac , Ivo Perić. Za mnoge niti ne vemo. To so  zgodbe za filme po zgledu SRAMOTA , ki je pokazal uničeno življenje in krivico storjeno Martinu Uherniku in še danes je pravi zločinec pravosodna “poslovna tajna”. Kot pri Ivanu Krambergerju.  Glavno vprašanje pa ni kdo so storilci, ampak KDO SO NAROČNIKI !!! 

Ivan Cankar bi rekel: KRISTUS BI SE ZJOKAL nad nesrečnim narodom, ki v sebi tišči in zatajuje tolikšno zlo,  Tu ne gre za sodne zmote, tu gre za KRIMINAL,  ki skozi sodne postopke zavestno  proizvaja nadomestne morilce zato, da se roka pravice pravih  morilcev  nikoli ne bi dotaknila. Kajti ti bi pokazali na naročnike !

Čas je za streznitev in pokoro. Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še JAVNOST ! Gre za OČIŠČENJE IN POMLAJENJE - za prehod iz KRIVOSODJA v PRAVOSODJE in sodnikov eksekutorjev  v   spoštovanja vredne ljudi v službi PRAVICE in RESNICE. Take kot je gospod RADONJIĆ, sodnik z veliko začetnico !

SODSTVO je NA DNU, NA SLEPEM TIRU, 

čas je da splava iz lastne greznice  in 

odpre  pot v novo  poglavje, ko bomo ljudi - nosilce zla,

imenovali s konkretnimi priimki in imeni,

pogumne in poštene sodnike pa spoštovali ne kaznovali ! 

Vili Kovačič

Državljan K

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 13. Jul 2019 at 10:32

2763 ogledov

Objavljamo oprostilno sodbo zoper Dr. Milka Noviča (v celoti - pdf dokument)
Objavljamo oprostilno sodbo zoper po krivem obdolženega in tudi že obsojenega dr. Milka Noviča v zadevi umora direktorja Kemijskega inštituta, dr. Janka Jamnika.   povezava na dokument Posnetek govora sodnika Radonjića o pritiskih nanj v primeru Novič: Radonjič proti globoki državi:

Tue, 11. Jun 2019 at 12:43

2910 ogledov

Pritožba zaradi izrečene besede "Prasica" sodnici Špeli Koleta, ko je nepravično obdolžila Milka Noviča na 25 let zapora!
Podpisani Viljem Kovačič obdolžen razžalitve sodnice Špele Koleta vlagam pritožbo na sodbo z dne 10. 04. 2019 opr. št. VI K 2476/2108-40 Pritožbo vlagam zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavne pravice do svobode izražanja. OBRAZLOŽITEV:I. Pri konkretni sodnici v konkretnih okoliščinah je izraz “prasica” v okvirih svobode izražanja Oznaka "prasica" sodnice je bila namreč izrečena v okoliščinah: - ko je Ustavno sodišče potrdilo, da je v konkretnem postopku obdolžencu sodnica kršila ustavne pravice in mu ogrozila življenje - v trenutku takoj po izreku obsodilne sodbe na 25 let zapora in na takojšnji pripor ter - v intervalu vsesplošnega zgražanja javnosti v sodni dvorani, - po tem ko so mnogi drugi udeleženci postopka v dvorani označili sodnico z isto oznako "prasica" in s podobnimi oznakami, - v postopku, za katerega je javnost na podlagi sodne prakse ESČP in Ustavnega sodišča upravičeno predvidevala, da bi sodnica morala obdolženca oprostiti (in ta predvidevanja predstavnikov javnosti ter njihovo razumevanje prava so se kasneje po odločitvah Vrhovnega sodišča in v ponovljenim sojenju izkazala kot v celoti točna) - ko je šlo za vrednostno sodbo, povezano s sodničinim delom, - in ko je splošno znan Orwellovski pomen izraza prasica (iz novele "Živalska farma"), se pravi oblastnika, ki zlorablja svojo oblast, Vse te okoliščine, dokazujejo da je bilo ogorčenje javnosti ob šokantni sodbi, kakršna je bila sodba dr. Milku Noviču, znotraj ustavno zagotovljene svobode izražanja (39. člen Ustave, 10. člen EKČP), ki dopušča tudi izražanje sicer šokantnih in žaljivih besed II. Meje svobode izražanja do sodnikov po praksi ESČP in Ustavnega sodišča Ne trdim, da je zaščitena s svobodo izražanja vsaka taka izjava proti vsaki sodnici, a v okoliščinah, kot so v tem primeru, je in mora biti zaščitena. Med svobodo izražanja in pravico do dostojanstva, oziroma med svobodo izražanja in kaznivim dejanjem razžalitve, so meje, ki sta jih oblikovala ESČP in ustavno sodišče. Za moj konkretni primer je pomembna predvsem odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in v njej navedene odločbe ESČP. Odločba Ustavnega sodišča obravnava izjave, uperjene proti državnemu tožilcu, a bistvene razlike med tožilci in sodniki glede svobode izražanja ni. Iz odločbe je jasno, da tožilci in sodniki “so nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo ... je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, oni pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. ... Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Za oceno, ali je pritožnik imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, pa je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, pa tudi predhodno ravnanje oškodovanke, ki jo je izzvalo. Z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno in ostro kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav in zlorabo sodne oblasti. Nadaljujem s citranjem Ustavnega sodišča ki citira ESČP: “Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in se ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov. Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.” (Ustavno sodišče tu citira sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991, sodbe ESČP v zadevah Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Lešník proti Slovaški  z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, sodbo ESČP v zadevi Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, sodbe ESČP v zadevah Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, Lavric proti Romuniji z dne 14. 1. 2014 in Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015.) Seveda svoboda izražanja ni absolutna (glej točko 12 in 16 odločbe Ustavnega sodišča), zato je treba “v določenih okoliščinah nosilce javnih funkcij (tudi državne tožilce) zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati na izvrševanje njihovih dolžnosti in pristojnosti in ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje oziroma v institucijo, ki ji pripadajo.” Za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru izjava v okviru svobode izražanja, je treba odgovoriti tudi na vprašanje, “ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton pritožnikovega izražanja, čeprav nedvomno kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote.” (Ustavno, sodišče točka 17, citira sodbo ESČP v zadevi Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015, 34447/05, 79. točka obrazložitve. Iz okoliščin mojega konkretnega primera je jasno, da na podlagi dejanskega stanja in objektivnih okoliščin (naštevam jih zgoraj v alinejah) ni šlo za “destruktiven« ali neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote”. Šlo je ravno za nasprotno: za upravičen napad (in ne za neupravičen in destruktiven), z eno samo besedo, šlo je za opozorilo na zlorabo sojenja s strani konkretne sodnice in ne pravosodnega sistema kot celote. Reakcija je bila protest in zgražanje nad krivico, ki je enaka umoru nedolžnega človeka, kajti zapor za 25 let, brez dokaza krivde je sodni umor brez primere. Moja reakcija pa je pozitivna reakcija, ker naj senzibilizira odnos in zaupanje javnosti do sodstva, saj se tako zaupanje doseže le skozi dobro sojenje in na osnovi kritike ter z opozarjanjem - tudi šokantnim, na zlorabo sodne oblasti, ki ima za posledico uničenje življenja posameznika in ki se ne sme nikoli več ponoviti. Sodba je nezakonita in arbitrarna (kršitev 22. člena ustave in 6. člena EKČP) in napačno uporablja materialno pravo, saj temelji na sodbi ESČP, ki za naš primer sploh ni relevantna, ne omeni pa sodb ESČP in zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki so bistvene. Bistvene pa so zgoraj navedene sodne odločbe, pa tudi primer Skalka proti Poljski, v katerem je ESČP potrdilo, da je pritožniku, ki je uperil izjavo proti sodniku in bil kaznovan, bila kršena svoboda izražanja. Bistvena je tudi najnovejša sodba ESČP o izjavah proti sodnikom Pias Pires de Lima proti Portugalski, 70465/12 z 12. februarja 2019, ki je prvostopno sodišče ne omenja. Tudi tu je ESČP ugotovilo kršitev svobode izražanja, ker so pritožnika portugalska sodišča obsodila zaradi izjav, uperjenih proti sodniku. Zadeva Rujak proti Hrvaški, na katero se prvostopno sodišče sklicuje, pa ni uporabna. Tam je namreč šlo za spor med vojaki, kjer je eden od vojakov drugega želel žaliti na verski osnovi brez pravega sporočila, in namen žaljenja na verski osnovi je kasneje tudi potrdil, pri tem pa večkrat ponovil “Jebem ti majku krščenu! Jebem ti majku ustašku.”. Kot vemo, žalitev na rasni osnovi brez sporočilne vrednosti in obscenih besed svoboda izražanja ne ščiti. Da se je prvostopno sodišče oprlo na tu povsem neuporabno odločbo Rujak proti Hrvaški, hkrati pa prezrlo sodbe, ki so za naš primer pomembne, potrjuje arbitrarnost in uporabo napačnega prava. Našemu primeru je najbolj podoben slavni primer, ko je, enako kot pri nas, v sodni dvorani, udeleženec postopka Larry Flynt na Vrhovnem sodišču ZDA osmim vrhovnim sodnikom rekel “eight assholes”, vrhovni sodnici Sandri Day O’Connor pa “token cunt”, v nekem drugem postopku na nižjem sodišču pa “fuck this court!”. Sodišča so v vseh teh primerih ocenila, da so izjave v okvirih svobode izražanja. III. Prašič in prasica sta v literaturi in družbenem življenju običajni označbi nosilca funkcije, katere nosilec je do ljudi nekorekten oziroma funkcijo uporablja in zlorablja za nepoštena ravnanja Prašič in človek prašič sta simbol oblastnika, ki ne bi smel dobiti oblasti v svoje roke. Tudi sodne oblasti ne. In to že od slavne novele “Živalska farma” George Orwella, kjer je med živalmi na farmi oblast prišla v roke prašiču, ki se je nato znašal nad ostalimi. Mladinska knjiga, na primer, ima v svoji zadnji izdaji Živalske farme na naslovnici prašiča v uniformi in zraven dopis “V politični satiri Živalska farma je Orwell človeške lastnosti uspešno posodil živalim in na odličen način prikazal, kaj se zgodi, ko človek prašič dobi oblast v svoje roke.” Prašič in prasica sta zato vrednostni oznaki, ki sta v nekaterih okoliščinah zoper predstavnike vseh treh vej oblasti zaščiteni s svobodo izražanja. Tudi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je "prasica" običajna slovenska beseda, ki je druga beseda za malovrednega človeka. SSKJ tako piše: "Prasica: ničvreden, malovreden človek" in SSKJ dodaja primer stavka: "ti nisi prijatelj, prasica si". Po SSKJ z besedo "prasica" lahko označujemo tudi umazanega človeka in SSKJ daje primer "kakšna prasica pa si". IV. SODBA PA JE NEZAKONITA ŠE IZ SLEDEČIH KONKRETNIH RAZLOGOV Sodba ne predstavi izvedenih dokazov, saj ne povzema izpovedbe obdolženca samega, niti v enem stavku pa tudi ne izpovedb oškodovanke Špele Koleta in/ali prič. Sodba navaja imena štirih zaslišanih prič, a ne navede, kaj so izpovedale. Gre pa za pričanja, ki so dokazi v mojo korist in to bistveni dokazi. Priče so potrdile, da sem izrazil ogorčenje nad sodnico, ki je človeka obsodila za umor brez dokaza, da torej namena žalitve nisem imel, je pa bila izrečena beseda primerna glede na rezultat njenega dela, to je kriminalnega sojenja. Priče so tudi potrdile, da se je sto ljudi zgražalo in da so tudi druge osebe izrekle sodnici isti izraz "prasica" ali podobne izraze. Priče so tudi potrdile, da sem besedo "prasica" izrekel v funkciji aktivnega državljana v obrambo človekove pravice in koristi drugega. Potrdile so, da sem spremljal celotno sojenje, da pa sodnica dokazov v korist obdolženega ni izvajala, ga pa je vseeno obsodila brez dokazov in da sem vse to, skupaj z mnogimi drugimi, popisoval in obsežno beležil na svojem blogu. Sodba je nezakonita tudi ker temelji na predpostavki, ki jo sodba tudi večkrat zapiše, da je šlo za motenje postopka, čeprav je bila beseda, ki sem jo izrekel izrečena med odhodom iz dvorane in ob prekinitvi branja sodbe, zato izrek te besede ne moremo označiti za motenje postopka. Sicer pa je za motenje postopka primerna in z zakonom predvidena sankcija izključitev iz dvorane. To sankcijo je sodnica Koleta tudi izrekla in jaz sem jo mirno sprejel in mirno odšel iz dvorane. Ne more pa biti motenje postopka v dvorani ena sama izrečena beseda, pa kakršna koli je ta beseda bila, kaznivo dejanje. Med motenjem postopka in kaznivim dejanjem ni povezave, zato je sodba, ki temelji na taki povezavi, nezakonita. Sodba je nezakonita tudi, ker temelji na tem, da je bilo moje ravnanje tako nespoštovanje pravil v dvorani, da je onemogočalo delo sodišča in ogrozilo izvajanje procesnih pravic strank v postopku, saj kot rečeno, je bila beseda izrečena med odhajanjem iz dvorane. A tudi če je res šlo za nespoštovanje pravil v dvorani ali onemogočanje dela sodišča, to nima nobene zveze s kazenskim pravom in to ni element kaznivega dejanja razžalitve. Sankcije za nespoštovanje pravil v dvorani so druge, ne kazenske. Sodba nadalje temelji na izmišljeni situaciji, ki se ni zgodila. V sodbi piše: “nepredstavljiva je namreč situacija, ko bi bilo dopustno, da kdorkoli in kadarkoli lahko v razpravni dvorani reče karkoli”. Sodnica se v sodbi vživi v to namišljeno situacijo in nato na dolgo ocenjuje, kakšne vse posledice bi to imelo. In na tem utemelji sodbo. Čisto pozabi, da se ta situacija sploh ni zgodila. A celo če bi se zgodila, to ne more biti podlaga za KD razžalitve. Zato je sodba, ki na tem temelji, nezakonita. Sodba je nadalje nezakonita, ker temelji na trditvi, da “kritika ravnanja sodišča na glavni obravnavi po ZKP ni dovoljena.” Četudi ta res ni dovoljena, s tem še ne postane kaznivo dejanje. Sodba temelji na napačni predpostavki, da sem imel namen zaničevanje osebe. Imel sem namen ocene dela sodnice po kriterijih, ki jih ljudje postavljamo za prasico, prašiča in človeka/prašiča v Orwellovi Živalski farmi. To sem na zaslišanju tudi povedal in na tem tudi temelji pregon. To je namreč poudarila v zaključni besedi tudi tožilka (citiram: “vendar pa je obdolženi vztrajal pri svojem, pri tem pa je kot primerjavo uporabil celo Orwelovo Živalsko farmo, kjer prašiči nastopajo kot skorumpirani voditelji.”). Sodba je torej nezakonita že, ker je izpustila bistveno vprašanje tega kazenskega postopka in sicer ali je Špela Koleta prašič v Orwellovem pomenu besede. Sodba bi morala vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člen). A sodba ne upošteva, čeprav je dokazano, kar so potrdile vse priče, da sem izrekel le eno besedo in to v trenutku, ki sploh nisem motil postopka, med odhajanjem iz dvorane in medtem ko (citiram sodbo) "je prisotna javnost začela vzklikati raznorazne žaljivke". Sodba je nadalje nezakonita tudi, ker temelji na tem, da nisem ocenjeval dela sodnice, čeprav so prav vse priče in celo oškodovanka sama, potrdile da sem ocenjeval njeno delo. V drugem delu sodba ponovi izjavo oškodovanke, da je izjavo razumela kot "napad na odločitev, ki jo je sprejela". Sodba je nezakonita tudi v delu, kjer pojasni višino kazni. Sodba je višino kazni utemeljila s tem, da sem celo na kazenski obravnavi v svojem zagovoru ponovno izrekel to besedo "prasica". A ta beseda je bistvo spora. Kako naj bi se pa zagovarjal drugače kot da izrečem to besedo, ki je centralna v tem sporu?! In ker sem jo izrekel, mi je to sodnica štela kot oteževalno okoliščino in zato sem dobil tako visoko sankcijo. S tem je izkazana kršitev nepristranskega sojenja (6. člen EKČP). V. PREDLOG SODIŠČU Predlagam, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da me kot obtoženca za očitano kaznivo dejanje razžalitve po čl 158 KZ oprosti krivde in kazni ter stroškov postopka. Kajti bistveni vzrok za tovrstno izjavo je na kratko v sledečem: Izrečena sodba dr. Milku Noviču na 25 let zapora je bila in ostaja SODNI UMOR nedolžnega človeka. Gre za umor v sodni dvorani kakršnega v Sloveniji še ni bilo, kajti v danem trenutku je pomenila dokončno zapečatenje življenja dr. Milka.Noviča (praktično njegovo smrt) ob očitno popolnoma nedokazanem kaznivem dejanju (pri čemer je bila med postopkom njegova tudi kratkotrajna izpustitev iz povsem neutemeljenega dolgotrajnega pripora občutena v javnosti kot sprevrženo poigravanje z usodo nemočnega človeka). Sodba Špele Koleta je vrh skonstruiranega postopka, v katerem se je sodnica dejansko igrala z življenjem g. Noviča, za katerega je bilo evidentno, da ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, kajti kateri storilec pa bi sam z veliko zamudo dirkal na kolesu s pištolo, da bi ustrelil nekoga, ki bi že moral biti v restavraciji na najavljeni novoletni prireditvi s številnimi sodelavci ? In to v času ko je umorjeni dr. Jamnik nenapovedano zamujal prihod. To je povsem absurdna predpostavka, ki jo je z meritvami časa kolesarjenja povsem ovrglo ponovno sojenje v senatu s predsednikom senata sodnikom g. Zvjezdanom Radonjićem, ki je za razliko od sodnice Špele Koleta, pošteno in nepristransko sodil in sledil objektivni zahtevi Vrhovnega sodišča po ponovitvi meritvi časa kolesarjenja. Obsodba na najstrožjo kazen za evidentno skonstruirano dejanje je dejanje največjega oškodovanja ugleda in posmeh celotnemu slovenskemu pravosodju in je bila popoln šok za vsakega razumnega človeka - v takšnem stanju se nihče od normalno čutečih ljudi v sodni dvorani ni mogel vzdržati najbolj ogorčenih izrazov na račun te sodnice, ki v nobeni pravni državi takšna sodnica ne bi smela več izvrševati sodniške funkcije, v Sloveniji pa ji s pomočjo države, to je ODT, uspeva sebe prikazati kot žrtev zasmehovanja kritične javnosti. Proces proti dr. Noviču, ki ga je vodila Špela Koleta in senat 3 sodnikov višjega sodišča v Ljubljani Stanke Živič, Tatjane Merčun in Milana Štruklja je bila tragična komedija človeškega sprenevedanja, zmešnjav in podtikanja »dokazov« nekomu, ki naj bi odigral vlogo »nadomestnega morilca«, medtem ko se pravi morilec in naročniki še vedno skrivajo pred roko pravice. »Institut« nadomestnega morilca pa v Sloveniji v primeru Novič ni prvi in edini primer. Gre za širši pojav, ki zadeva skorumpirano in ustrahovano slovensko izvedensko stroko, ter poleg sodstva tudi za tožilstvo. Gre skratka za celotno pravosodno vejo oblasti in celotno obdobje od leta1992 dalje. Vse od 6 junija1992, ko je pod strelom prvega »nadomestnega morilca« padel predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Razčiščenje tega primera pa še kar čaka, ker pristojni molčijo. Država Slovenija se je torej začela z umorom – z umorom, ki še vedno ostaja neraziskan in nepojasnjen. Država ne more temeljiti na laži in umoru. Zato je za njeno normalno delovanje bistveno vprašanje: kdo in kdaj bo začel preganjati ne samo storilce umorov pač pa njihove naročnike. Nadomestni morilci - fiktivni storilci, so enake žrtve kot so umorjeni. Teh primerov je več in jih tukaj ne naštevam. VI. POVZETEK IN DRUGE OKOLIŠČINE OB RAZGLASITVI SODBE : V povzetku ponavljam nekatera že navedena dejstva in jih postavljam v širši kontekst poraznega stanja države, katerega hrbtenica naj bi bilo sodstvo. 1. Sodba v imenu ljudstva s katero se mi odmerja kazen 1260 eur ni verodostojna, kajti ljudstvo v sodni dvorani je ogorčeno protestiralo in je ono mene spodbudilo, da izrečem besedo PRASICA - ne jaz njega. Ljudje so vpili med drugim “svinja cvrla se boš v peklu” in to dokazujeta priči, ki sta bili blizu mene in me nista slišali, sta pa to že izpovedali na prvem naroku. 2. Besedo PRASICA nisem izrekel med procesom branja sodbe, ko bi s tem sodnico oviral pri delu, ampak tedaj ko je bilo branje prekinjeno zaradi ogorčenja nad ponovnim priporom dr. Noviča  in sodbo, ki z dejanjem, ki - ugotovljeno zdaj že s strani  dveh sodnih instanc -  z dejanjem umora nima nikakršne zveze. Sodba je konstrukt kar je potrdilo Vrhovno sodišče in je zdaj  v drugem sojenju tako razsodilo tudi Okrožno sodišče (pošteni sodnik Radonjić).Tako torej ni šlo za oviranje sodnice pri izvajanju sodniške funkcije, kar se mi popolnoma neupravičeno očita,  ampak za posledično reakcijo ogorčenja mene in celotne dvorane nad dejanjem sodnice. Torej ne gre za oviranje izvajanja funkcije sodnika, kar se sicer sankcionira z odstranitvijo povzročitelja iz sodne dvorane, v tem primeru pa sem dvorano zapustil sam, skupaj z drugimi, ker je bilo sojenje prekinjeno in je bila javnost v celoti “izgnana” iz sodne dvorane.  3. Domnevno razžalitev nisem izrekel na javnem mestu, vključitev javnosti v to zadevo je povzročila šele sodnica sama, saj s tem ko me kazensko preganja, sama povzroča povečano zanimanje javnosti. 4. 158 člen ZKP določa,  da se dejanje ne kaznuje, če je izrečeno  v obrambi pravic ali za zaščito pravic drugega človeka. Točno za to pa je šlo v tem primeru. Ščitil sem pravico drugega človeka. 5. Inkriminirano besedo sem uporabil ob pomanjkanju natančnejšega izraza. Takega izraza pač slovenščina še ne premore, domnevam pa da bo razvoj jezika  morda v bližnji bodočnosti omogočil natančnejši izraz - morda bi bil za začetek boljši izraz pravosodna prasica !  6. Menim, da se tolerančni prag  dopustnega izražanja prisotne javnosti v sodnih dvoranah ne more enačiti s tem kar je nedopustno v javnih polemikah ali kritikah, kajti po naravi stvari so ljudje ob krivičnih sodbah upravičeno čustveno prizadeti. Da je temu tako, lahko potrjuje sama tožnica sodnica Špela Koleta ko novinarja Mitja Lomovška na obravnavi v istem procesu ni kaznovala, čeprav je izrekel po celi dvorani slišno isto besedo PRASICA. S tega vidika sodišče za enak primer ne uporablja istega merila, kar je je kršitev enakosti pred zakonom. 7. Kaznovanje dojemam tudi kot maščevanje nad mojim protestniškim ravnanjem - tako tistim pred leti pred Vrhovnim sodiščem, kot zaradi tega ker sem ljudi spodbujal k udeležbi na sojenju dr. Milku Noviču – po načelu,  ki sem ga večkrat sam zapisal in propagiral:  pameti je zmanjkalo,  ostane nam samo še javnost ! 8. Ne pristajam na logiko, ki se v Sloveniji zelo pogosto prakticira: da imamo zločine brez zločincev in imamo svinjarije brez storilcev. To pomeni barbarstvo in boj vsakega proti vsem in pot stran od pravne države kot institucije, ki naj ščiti svoje državljane, predvsem šibkejše, pred zlorabo tudi sodne veje oblasti. V primeru Novič ne gre za sodno zmoto, ampak za naklepni umor v sodni dvorani z obsodbo nedolžnega človeka, za zaščito neverjetno izprijene hudodelske združbe, ki je s pomočjo ljudi na kemijskem institutu organizirala umor Janka Jamnika. Centri odličnosti, ki jih je na KI pred desetimi leti ustanovila vlada, pa so z dejanji ki so se tam zgodila postali sinonim za centre pokvarjenosti brez nadzora. 9. Moj spor s sodnico je tudi načelne narave, ker so očitno protesti proti kršitvam človekovih pravic  v Sloveniji sankcionirani s kaznijo. Povzročitelji krivic – nepošteni sodniki in tožilci pa so celo na vse načine in tudi verbalno zaščiteni. Še več, prihaja celo do njihovih napredovanj.. 10. Dve sodbi - Vrhovnega sodišča in okrožnega sodišča - s sodnikom Radonjićem na čelu 5 članskega senata , danes v celoti potrjujeta upravičenost mojega ogorčenja in zgražanja nad situacijo in ljudmi, ki so nas pripeljali vanjo. Sodna oblast brez odziva javnosti pa očitno ni in nikoli ne bo sposobna svojega očiščenja. 11. Kaznovanje razumem kot kaznovanje za človeško solidarnost, ki je v SLO precej redka dobrina in bi jo sodišče moralo pospeševati, ne pa s kaznijo inkriminirati in omejevati. 12. Tožnica pa je sprožila obraten proces , računajoč na cehovsko solidarnost sodniškega poklica, ki pa s človeško solidarnostjo in poštenim sojenjem nima prav nobene zveze. 13. Moja pritožba pomeni poziv k normalizaciji in ozdravitvi sodstva in države. Je protest proti tistim sodnikom, ki izrekajo obsodilne sodbe nedolžnim ljudem in to počnejo »v imenu ljudstva«, ki je protestiralo v sodni dvorani. Naj se vendar zamislijo v imenu koga sodijo, ob primerih ko izrekajo takšne sodbe in je ljudstvo ogorčeno. VII. ZAKLJUČEK: V pričakovanju poštene razsodbe računam na popolno oprostitev z argumenti razuma in citiram: »Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost !«. Čeprav se zavedam, da bi bila oprostitev za marsikoga v Sloveniji pohujšljiva in nezaslišana, ker bi lahko k uporu spodbudila tudi druge. Kajti ljudje se ne upirajo največkrat zato, ker se vnaprej izgubljenih bitk izogibajo. Zato tudi »vrhunska« pravna stroka preračunljivo molči in se ne odzove, mediji pa namesto resne analize pravosodja promovirajo bizarne teme - kuharske recepte, kvize in druga sredstva poneumljanja za beg od realnosti. Najbolj negativno usodno pa je leporečniško zadržanje vrha pravosodja in pravne stroke, ki vsako leto poje hvalnice svojemu početju. Kljub temu zagovarjam načelo, naj se Slovenci nehamo pritoževati, ampak moramo masovno vlagati tožbe in pritožbe. Kajti edina prava pot, je pravna pot - dokler so med sodniki še nekateri razumni, pogumni in pošteni ljudje. Upanje umre zadnje. Ni res, da takih sodnikov ni več, primer sodnika Zvjezdana Radonjića to dokazuje, Dokler bodo obstajali taki sodniki upanje na ozdraviitev sodstva ne bo umrlo. ! Upam, da bom s svojim ravnanjem morda celo zvišal standarde sojenja, saj bi oprostilna sodba bila znak, da besede niso povsem izgubile svoj pomen. In bo oprostitev poduk, ki bo dal misliti nekaterim podkupljivim, oholim, brezsrčnim in ne-poštenim sodnicam in sodnikom. In bo hkrati spodbuda poštenim, odgovornim in pogumnim, ki si zaslužijo priznanje in vso podporo javnosti. Ljudem, ki ne bodo poosebljali besedo PRASICA ampak bodo simbol za besedo PRAVICA. Ob minimiziranju zlorab in ignoranci večine poslancev v DZ o razmerah v slovenskem sodstvu in minimiziranju problema v vodilnih slovenskih medijih, je sojenje ob izreku besede PRASICA dobrodošel povod za samo spraševanje in širšo kritično obravnavo. Sicer bo ta beseda upravičeno letela na celotno sodno vejo oblasti. Kajti med ljudstvom že dolgo kroži rek PRAVICA - PRASICA. Na koncu pripominjam še, da se ne pritožujem nad višino kazni, kajti pritožil bi se tudi, če bi bil kaznovan samo za 1 evro. Pritožujem se zato, ker sem v borbi proti krivici, zmotno spoznan za krivega ! Razžaljena ne more biti sodnica Koleta, globoko razžaljeni sta pravica in resnica. Vili (Viljem) Kovačič, državljan K. Pripis: pritožbo sem sicer najavil ustno neposredno na samem sojenju 10. 04. 2019. Sodbo sem prejel po pošti 20. 5. 2019 in je torej pritožba pravočasna. navajam oglas EMKA za knjigo Živalska farma z naslovnico: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/593069-zivalska-farma-ilustrirana-1687834-pr če me sodnica Špela Koleta preganja, naj me preganja kot zasebna tožnica, ne pa s pomočjo državnega tožilstva v okviru izvajanja sodniške funkcije, ki jo je opravila z manj kot nezadostno oceno, katere posledice so človeško gledano neprimerljive z zlom, ki ga je povzročila in zaradi katerega sem se počutil dolžnega stopiti v bran nedolžnemu človeku ! do sodnice Špele Koleta ne čutim sovraštva in jo ne zaničujem kot osebo, kajti vem, da soditi pod pritiskom in po naročilu drugih ni lahko breme. Le redki so pogumni ljudje kot je sodnik Zvjezdan Radonjić, ki sam proti sistemu in brez podpore kolegov pravnikov, vztraja na objektivnih dejstvih, zdravi pameti ter resnici in pravici. Zato še toliko bolj velja, da s sodnikom stoji ali pade sodstvo ! Tudi slovensko !

Wed, 17. Apr 2019 at 09:25

2630 ogledov

Zvjezdan Radonjić, sam proti mafiji !?
Slovenija potrebuje sodnike kot je Zvjezdan Radonjić -  poštenost, strokovnost in pogum. Potem v sodnih dvoranah ne bo več odmevalo PRASICA. Kdo od odgovornih za konstrukt o Milku Noviču  bo zdaj odgovarjal ? Majhenič se je skril v luknjo-naj se SOOČI z Novičem.  Tožilka pa še kar bluzi in in neki vrinjeni pooblaščenec  Miha Kunič z njo ! Pokvarjeni novinarji v asistenci z raznimi Jureti Godlerji niso nič boljši. Radonjiču grozijo s suspenzom. Velka čast in zahvala mu gre, da ne podleže pritiskom. Je Kemijski institut leglo mafije, ki se skriva za znanost ! In so Centri odličnosti, centri pokvarjenosti !? MILKO NOVIČ ni KRIV - je POPOLNOMA nedolžen in OPROŠČEN. S tem naj bi bilo  konec KRIMINALA v slovenskih SODNIH DVORANAH ? Vsa čast za pogum sodniku Zvjezdanu Radonjiču, ki je razkril grožnje nanj in zahteve, da mora Milka Noviča OBSODITI. A zmagali sta RESNICA IN PRAVICA. Smrt sodnemu fašizmu in svoboda narodu ! Ampak enak problem so tožilci: Ista tožilka preganja ljubljanskega župana, FUK-FEHTARJA Jankovića, zato da ga ščiti, balkanske bojevnike si ne upa pripeljati pred roko pravice. Za Noviča pa blebeta »NEKAJ ŽE MORA BITI« !  Radonjć  je danes povedal, da v stalinističnih procesih ni primera, ki bi bil enak načinu MALTRETIRANJA v procesu proti dr. Noviču. Na izpitu so padli vodilni mediji in padla je JAVNA MORALA, ki je pravzaprav ni več. Kdaj in kako bo prišlo do očiščenja in pomlajenja ? Sodniški novi razred ni v službi resnice in pravice, ampak v službi mafije, ki kolaborira s politiko na oblasti, zato in tako, da so spremembe sistema vedno take, da vse ostaja isto. Pravniki so zavozili to državo, zdaj bi bil čas, da jo potegnejo iz blata in se sami očistijo prtljage vekih svinjarij in zločinov v sodnih dvoranah. Po primeru Milko Novič, naj nikoli več ne bi bilo tako kot je bilo ! Predsednik države naj naredi inventuro javne morale, javne pokvarjenosti, pred katero vsi mižijo. Od Velikega poka uvoženega iz Finske do Velikega tedna 2019, ko je minilo 11 let. Enajst let sprenevedanja, da je v sodstvu vse v redu. Na rehabilitacijo čakajo še v nebo vpijoči primeri – Dragica Jalševac , Ivo Perić. Za mnoge niti ne vemo. To so  zgodbe za filme po zgledu SRAMOTA , ki je pokazal uničeno življenje in krivico storjeno Martinu Uherniku in še danes je pravi zločinec pravosodna “poslovna tajna”. Kot pri Ivanu Krambergerju.  Glavno vprašanje pa ni kdo so storilci, ampak KDO SO NAROČNIKI !!!  Ivan Cankar bi rekel: KRISTUS BI SE ZJOKAL nad nesrečnim narodom, ki v sebi tišči in zatajuje tolikšno zlo,  Tu ne gre za sodne zmote, tu gre za KRIMINAL,  ki skozi sodne postopke zavestno  proizvaja nadomestne morilce zato, da se roka pravice pravih  morilcev  nikoli ne bi dotaknila. Kajti ti bi pokazali na naročnike ! Čas je za streznitev in pokoro. Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še JAVNOST ! Gre za OČIŠČENJE IN POMLAJENJE - za prehod iz KRIVOSODJA v PRAVOSODJE in sodnikov eksekutorjev  v   spoštovanja vredne ljudi v službi PRAVICE in RESNICE. Take kot je gospod RADONJIĆ, sodnik z veliko začetnico ! SODSTVO je NA DNU, NA SLEPEM TIRU,  čas je da splava iz lastne greznice  in  odpre  pot v novo  poglavje, ko bomo ljudi - nosilce zla, imenovali s konkretnimi priimki in imeni, pogumne in poštene sodnike pa spoštovali ne kaznovali !  Vili Kovačič Državljan K

Wed, 31. Oct 2018 at 11:17

3059 ogledov

Sodba Vrhovnega sodišča
Sodba je dosegljiva na tej povezavi. V kratkem jo bomo objavili tudi v obliki objave z možnostjo kopiranja besedila. 

Sat, 13. Oct 2018 at 09:22

2664 ogledov

Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države.
O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) Po dogovoru z nekdanjim sodnikom Ustavnega sodišča, mag. Matevžem Krivicem, objavljam avtorsko preurejeno pravno mnenje, ki ga je g. Krivic spisal na lastno pobudo. Skupna sta nama kritični pravni pogled na besedilo sodbe in prepričanje, dopolnjeno z željo in upanjem, da bi sodbe dosegale višjo raven argumentacije in prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma. Esej bi morda lahko bil naslovljen tudi kot »O standardu – in ustavnopravni vrednosti – razumnega dvoma.« Ali pa »Kdaj je pravna nevzdržnost sodbe v kazenskem postopku očitna.« In podobno. Takšno besedilo bi lahko vključevalo (ali bi moralo vključevati) številne citate iz knjige Boštjan M. Zupančič et al.: Ustavno kazensko procesno pravo (Pasadena). Ali pa iz tematsko sorodne knjige Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba). Seveda bi bilo treba citirati tudi pomembne sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Pa pravoslovna avtorska dela … Katero koli resno pravoslovno delo bi študijsko brali, katero koli predavanje kompetentnega predstavnika enega od pravosodnih poklicev bi poslušali (na kanalu Youtube med drugim najdemo sijajno predavanje tožilca o brezpogojni – pravni, etični in moralni – zavezi tožilcev k iskanju gotove RESNICE glede storitve kaznivega dejanja, razlogih zanj, krivde storilca in pravične – glede na prav vsa dejstva in okoliščine storjenega dejanja in življenjskih okoliščin storilca -, ne le zakonsko predpisane kazni), pri vseh bi našli isto kategorično jedro: natančno in skrbno je treba pretehtati PRAV VSE razpoložljive dokaze, ki so na voljo (prav vse!), dati storilcu in njegovi obrambi na voljo PRAV VSE razpoložljive in razumne možnosti za obrambo, človečno upoštevati PRAV VSE okoliščine posameznega primera in predlagati kazen, ki bo v vseh pogledih in po najboljši presoji PRAVIČNA v vseh pogledih, utemeljena pa z gotovostjo glede RESNICE ONKRAJ SLEHERNEGA RAZUMNEGA DVOMA. Zato se nikoli ne bi smelo zgoditi, da sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ne da bi za to imelo pravno neizpodbiten razlog: od materialnih dokazov, do zaslišanja prič in izvedencev. Prav vse, kar sodišču koristi za doseganje dokaznega standarda prepričanosti/gotovosti in prav vse, kar se pred sodiščem pojavi kot dokaz, mora sodišče analitično, skrbno in brezpogojno nepristransko (objektivno, neosebno in neprejeducirano) upoštevati pri končni sodbi in njeni obrazložitvi. Če gotovost onkraj razumnega dvoma v dokaznem postopku ni dosežena je pravna, etična in moralna dolžnost tožilca in sodišča, da ugotovita obstoj stvarno utemeljenih razlogov za ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev obtoženca in njegovo izpustitev na prostost. Podobno velja za odrejanje PRIPORA: ta nikoli ne sme biti oportunistična zadovoljitev čustvenih pričakovanj javnosti, izraz osebnega odnosa do storilca in očitanega kaznivega dejanja, predhodna in s tem prejudicirana »kazen« za obtoženca, oziroma karkoli drugega, razen PRISILJUJOČA NUJNOST glede na zakonsko predpisane pogoje za odrejanje pripora. Karkoli drugega, kakršno koli drugačno razmišljanje in odločanje sodišča, na predlog tožilstva, je skrajno zavržno dejanje, ki mu ni mesta pri opravljanju tožilske ali sodniške funkcije. Vse drugo je vladavina (ustvarjanje in uresničevanje) neprava. Med vsemi zavržnimi dejanji pri opravljanju pravosodnih poklicev pa so najbolj zavržna početja, s katerimi se osumljenci ali obtoženci kaznivih dejanj vnaprej 'obsojajo' pred mediji in javnostjo – pred t.im. neformalnim sodiščem javnega mnenja: z razkrivanjem identitete kazensko preganjane osebe pred javnostjo, globokim in grobim poseganjem v njegovo zasebnost, vztrajanje pri zatrjevanju obstoja kaznivega dejanja in posameznikove krivde zanj »za vsako ceno« in ne glede na razumne sklepe ob najboljši presoji materialnih dokazov, odrejanje pripora brez prisiljujoče nujnih razlogov zanj ipd. … Končno pa pomeni odločanje v nasprotju s sodbami višjih sodnih instanc, prav posebej pa odločitev ustavnega sodišča, zavržno ravnanje uradnih predstavnikov pravosodja brez primere. Dovolj sodnih obravnav sem si na slovenskih sodiščih ogledal od leta 1995, da lahko zatrjujem izkustvo: omenjeni odmiki od vladavine prava se dogajajo. Moj odnos do prava in dela sodišča pa mi pravi: to se zgodi prepogosto. Zgodila se je tudi očitna nepripravljenost na obrambo (četudi kdaj zaradi resničnega pomanjkanja časa za dobro pripravo) pri zagovornikih po uradni dolžnosti. Ali pa molčeča pasivnost zagovornice pri izpovedi policista, ki je jasno in neizpodbitno utemeljila nezakonito zbiranje dokazov pri hišni preiskavi. Pa očitna pristranskost izvedenca, ki ga je izključno na predlog tožilstva in ugovor obrambe zaslišalo sodišče. Tudi kapciozna in sugestibilna zasliševanje prič in obdolžencev so se zgodila. Pa sodniško zasliševanje prič in obdolžencev, ki je očitno odražalo prejudicirani odnos do njihove krivde, ali pa željo, s kakšno sodbo naj se konča sodni postopek. Glede tega sem bil že leta 1996 prepričan, da ima prof. Boštjan M. Zupančič prav: s tako intenzivno, vpeto in odločilno vlogo pri zasliševanjih na glavni obravnavi, kot jo imajo v slovenskih kazenskih postopkih sodnice in sodniki, ni mogoče vnaprej zagotoviti optimalne poštenosti kazenskega postopka. Navsezadnje pa niti z vlogo sodnikov porotnikov in sodnic porotnic, kot je uveljavljena sedaj. Sodba Matevž Krivic (seveda ne samo on) ima prav; vsaka sodba, ki se v kazenskem postopku sprejme z dokazljivo, ali nemara kar očitno kršitvijo načela »v dvomu za obtoženca« (in dubio pro reo), pomeni kršitev temeljnega načela zakonitega sojenja, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja Dr. (doktor z doktoratom) Novič je bil obsojen na petindvajset letno zaporno kazen. Zaprt je bil štiri leta! * Kljub temu, da je Ustavno sodišče glede tega ugotovilo, da ni bilo tako, kot bi po pravu moralo biti. Pa tudi zato, ker pri tem sodišče ni šlo dlje od deklaracije. * Res se to ni dogajalo in zgodilo brez dokazov. A v takem primeru in podobnih primerih ne sme biti niti sence razumnega dvoma – o izpolnjenosti pogojev za »zaprtje« (pripor ali zapor – odvzem svobode!) in o krivdni storitvi očitanega kaznivega dejanja. Takoj, ko sodišča … 'popustijo' pri tej kategorični normi vladavine prava, se rušijo temelji pravne civilizacije. Obsodba, ki temelji na možnosti, verjetnosti ali celo veliki verjetnosti, da je obtoženec res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to ni dovolj za zakonito obsodbo v kazenskem postopku. Krivic v pravnem mnenju zapiše: »V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo«, ob dvomu v korist obtoženca«, prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati.« Kritika dela sodišča bi težko bila večja, strožja. Spregled, ali nemara celo ravnodušnost do takšnih ugotovitev pa srh spreletavajoče stanje kulture, omike, duha in pravnega režima. »Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja… Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper drugo določeno osebo XY (sprememba je moja - AT) (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti XY med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav XY kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper določeno drugo osebo kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.« Pravno mnenje Krivica je obsežno, točkovno argumentirano. V celoti ga, po dogovoru, ne bom prilepil v ta spis. Tistega, kar Krivic argumentira in mu pritrjujem, ne bom obračal s svojimi besedami. Bom pa izluščil še nekaj delov. Pritožbeno sodišče je poudarjeno zapisalo, da določena druga oseba v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«. A prav to vzbudi dvom v pravilnost postopanja policije in tožilstva. Pritožbeno sodišče pa je navedlo nasprotno: da se sodišču ob tem, ali bolje zaradi tega dvom ne poraja. A že glede na samo vsebino obrazložitve odločitve sodišča, ki zadeva postopanje policije in tožilstva, posebej glede »neodvzema brisa« drugi osebi je obstoj DVOMA očiten. In še bolj očiten ob vsebini, ki sledi in zadeva izpoved priče. Zlasti v delu, kjer priča izpove, da naj bi XY »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo (umorjenemu-AT) maščeval in podobno«. Pritožbeno sodišče glede tega zapiše: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos XY z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost XY v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos«. Besede, ki naj bi jih dr. Novič izrekel v »gostilniški debati«, »o seznamu za fentanje«, pa sodišče sptrejme kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor. Krivic zapiše: »Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.« Krivic potem točkovno analizira odločitev sodišča v tč. 112 in 113, kjer sodišče, glede na dokaze kot celoto, prezre očitne razloge za razumni dvom. Glede tč. 114 pojasnjuje Krivic: »dva izvedenca sta pri ključnem dokazu dopuščala možnost, da najdeni sledovi pri dr. Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru, toda tudi to je tudi za pritožbeno sodišče je nepomembno!« Potem pa sledi stavek, ki ga je Krivic tudi na oddaji Tarča upravičeno in pravilno navedel kot stavek, ki že sam po sebi zadošča za razveljavitev sodbe: »da vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Sodišče pride do «zanesljivega zaključka«, da »dokazi kažejo na krivdo obtoženega.« Osupljivo neverjetno in skrb zbujajoče. Krivic ima prav: zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo, onkraj razumnega dvoma, ne pa, da samo kažejo nanjo. Temu zapisu ne pripisuje lapsusa, ampak ga označi za »jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen« in je »s previdno formulacijo skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma) in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.« Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Krivic sklene: »tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti… Taka sodba je hkrati tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.« Tudi v nadaljevanju pravnega mnenja Krivic natančno analizira vse navedbe sodišča, podobno kot zgoraj. Tudi vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen in za vprašanje ustreznosti višine kazni, glede na zatrjevani motiv »brezobzirne maščevalnosti«. Argumentaciji sodišča (»vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem«) očita nesklepčnost oziroma nelogičnost. Bistvo njen nelogičnosti odrazi predvsem v stavku: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …« In postavi vprašanje: »Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).« Vse do stavka o višini kazni in utemeljitve sodišča: »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. In sklene: »Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).« Argumentaciji sodišča argumentirano očita še bistveno kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik. Kritika Zdi se, da se bo sodni postopek v tej zadevi nadaljeval. Krivic in odvetnik g. Ježek sta ga že označila kot »nadaljevanje mrcvarjenja posameznika.« Nista pretiravala. Takšno odvijanje sodnih postopkov v kazenskih zadevaj je za človeka ponižujoče ravnanje, oškodovanje osebnega dostojanstva, dobrega imena, ugleda, časti, zasebnega življenja … Gre za protiustavno početje. Tudi za protikonvencijsko ravnanje. Do tega ne smemo biti ravnodušni, še manj odobravajoči – npr. v smislu formalističnega sprijaznjenja s spoznanjem, »da tako pač je.« Ne sme biti tako. Ne znam, ne zmorem, skoraj nočem –povsem- razumeti ljudi, zaposlenih v pravosodju ali na pravnih fakultetah, ki ob tem – pa naj soglašajo ali ne – ostanejo ravnodušni. Če ostanejo ravnodušni. Deloma razumem, ko molčijo. Deloma zato, ker se je pri nas izoblikovala in premočno utrdila praksa označevanja javno objavljenih strokovnih kritih sodniškega dela in/ali odločitev sodišč kot »nespodobnih, neodgovornih, pavšalnih, populističnih, škodljivih za ugled in avtoriteto sodstva, napad na sodstvo, rušenje pravne države« ipd. Pa da naj se ne bi smelo komentirati nepravnomočnih sodnih zadev. In da se nekončanih ustavnosodnih presoj ne bi smelo komentirati. Končno pa to stališče obkroži polje in trči v svoje izhodišče; nič sodniškega naj se ne komentira, če se to počne KRITIČNO. In kritiko se praviloma enači… kar izenači z glasnimi protesti pred sodno palačo. Celo s preglasnimi protesti pred sodno palačo. In celo s protesti, ki gredo z besedami, tonom in premiki telesa preko meje spodobnega. Oh. Ljudje, tudi profesorji in profesorice, imajo radi življenjski in delovni mir. Tega jim ne gre zameriti. Podajati se na javno tnalo, vsakič znova in dolgo časa, povzroča prav to – nemir. Ne notranji. Tisti, ki prihaja od zunaj. In marsikdaj povzroči tudi škodo – ali večjo škodo. A ta je pretežno nadzorljiva in deloma pomirljiva. S tisto, ki jo vesti in osebnosti povzročita molk, ko bi človek smel in moral spregovoriti, je drugače. Tarča Ogledal sem si oddajo Tarča. Ponovno. Nisem bil presenečen. Matevž Krivic je kratko pojasnil bistvo zadeve/primera/problema in zavzel držo, ki je povedala zelo veliko; preutrujeno je obmolknil. Tisti trenutek, ko je obmolknil je bilo dovolj. Zanj. Zame. Za najine kolege in kolegice. Za mnoge. A, kot se zdi, še vedno za izrazito manjšino. Za 'neogroženo' manjšino, pravijo. Morda imajo prav. Razumem predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo branil sodstvo, sodišče, kolegice in kolege, sklepe in sodbe. Njegova drža je bila dostojna, spoštljiva. Morda sem v njej prepoznal vsaj malo zadrege. Morda bi tudi sam želel povedati več ali drugače od tistega, kar je z besedami in tonom povedal. Ko je – tako se mi je zdelo - sledil želji po mehki, vsaj malo zaskrbljeni, iščoči spravljivosti in jezikovnem umirjanju. Pozorno sem ga poslušal. Zato pa nisem preslišal tistega, čemur prepričano ne pritrjujem. Na primer izjavi, ki sem jo razumel kot močno sugestijo, da stroge ocene in ostre kritike dela sodišč niso odgovorno početje pravnikov. Ali pa, da ob primeru, kot je primer dr. Noviča, »ni potrebno biti plat zvona.« Pa da »ni korektno iztrgati posameznega stavka iz konteksta sodbe.« Tudi, da stranke v postopkih »bombardirajo sodišče z dokazi« - in, kot sem razumel, se prav taka napaka lahko pripeti. In – kot sem razumel - jo je treba razumeti. Da je treba razumeti, če sodišče »kaj izpusti.« Ker so bile izjave dane v točno določenem in jasnem kontekstu točno določenega sodnega primera in točno določenih napak v točno določenih odločitvah dveh sodišč, ničemur od tega ne pritrjujem. Tudi ne smem. Takšnim izjavam in tu predstavljenemu razumevanju takšnih izjav odločno nasprotujem kot konceptualno in poklicno-etično nesprejemljivim. Vsekakor pa pritrjujem, enako kot mnogi kolegi in kolegice, jasnemu stališču predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj višje sodišče samo izreče oprostilno sodbo, kadar so za to podani stvarni razlogi. Tudi, da je pravni sistem zakonsko prenormiran. A tu spet trčimo ob problem: večkrat se zgodi, da sodnice in sodniki sami sugerirajo zakonodajalcu dodatne zakonopisne posege v zakone, kadar bi in četudi bi sami smeli IN MORALI prevzeti odgovornost za njihovo (ustavno pravilno, pravno prepričljivo in v duhu pravnega režima kot celote dopustno) RAZLAGO. Sklep Dobro delo sodišč ustvarja dober vtis o dobrem delu sodišč. Dobro delo sodišč ustvarja spoštovanje institucij, poklicno samospoštovanje in mirno vest sodnikov in sodnic – tam, kjer vest še žari. Dobro delo sodišč se izraža v kakovosti vsebine obrazložitev odločb sodišč, ne v goli statistiki. Odraža se tudi v odnosu predstavnikov sodne veje oblasti do utemeljene in dobroverne kritike sodnih odločitev. In v drži, ko jo sodnice in sodniki zavzamejo do tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi. Pravoslovna kritika dela sodišč prispeva k dobremu delu sodišč. Kritične pravoslovne analize in ocene dela sodišč niso rušenje pravne države, ampak njena obramba. Niso rušenje avtoritete in ugleda sodstva, ampak skrb zanju. Svoboda ni v molku, ampak v komuniciranju. Demokracija ni v pasivnosti, ampak v aktivnemu angažiranju. Etiko – v pravu, politiki in akademiji - krepi izpostavljanje in kritično angažiranje, ne umik v popolni mir, v slonokoščeni stolp. Izoblikujem predstavo o času, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države. V predstavi se zazrem v izpraznjeni prostor. Ta prostor ne sme biti izpraznjen. Naj bo sodstvo močno, naj ima legitimno avtoriteto, ki mu v ustavni demokraciji pritiče. Samo močno in avtoritativno sodstvo lahko ustvarja zgledni pravni režim in vladavino prava. Končno to lahko zagotovi kakovostno delo ustavnega sodišča. Za to nam zares gre – Krivicu, meni in mnogim drugim. Morda ne gre prav vsem ljudem za to. Morda so samo načini, kako gre različnim ljudem res za to, pač drugačni. Želeti si je, da bo najdena skupna točka oprijema, skupna pot v funkciji učinkovitega doseganja istega cilja. Prisiljujoče nujnega cilja. Andraž Teršek

Sat, 6. Oct 2018 at 18:51

4314 ogledov

Zapacan pravosodni sistem - primer dr. Milko Novič. Kdo je dejansko dal likvidirati dr. Janka Jamnika?
Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti (trajalo je kar pol leta od vložitve pritožbe, op. p.), ki jo je zoper obsodilno sodbo za umor nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika vložil Milko Novič. Sodišče se je za izpust odločilo na podlagi uveljavljanja kršitev pravice do obrambe. Ali je sodišče sodbo razveljavilo ali je Noviča oprostilo, za zdaj ni znano - odločba še ni vročena strankam (Delo, 12. sept).   Darko Majhenič Brez materialnih dokazov in prič je direktor NPU Darko Majhenič 22. dec. 2014 (le šest dni po streljanju pri Via Boni) javno obdolžil kemika dr. Milka Noviča, do leta 2009 zaposlenega na KI, umora takratnega direktorja KI dr. Jamnika. Neverjetno, krivec za umor je bil prepoznan (določen?) in priprt že prvi teden po dogodku, medtem ko je nadaljevanje potekalo v nerazumno dolgem času (roku). Že obtožnica je bila vložena zadnji trenutek, pol leta po priprtju. Preiskovalni sodnik, pokojni F. Hribar je, pred tem, za medije izjavil, da nobena priča ni obremenila Noviča! Tudi sojenje, ki sem mu redno sledila v sodni dvorani, je nakazovalo, da je »treba zadevo čim bolj zavlačevati«. Od odločitve sodnice za mnenje nemškega inštituta (izvedenec sodišča F. Sablič je trdil, da izvirajo ostanki strelnih delcev iz najdenega tulca, izvedenca obrambe, hrvaški balistik in dr. kemije z Inštituta JŠ pa, da gre za ostanke več vrst streliva) je minilo do pričanja nemškega balistika kar 10 mesecev! Čeprav sta nemška balistik in kemičarka menila enako kot oba izvedenca obrambe, pa je sodnica Koleta upoštevala le mnenje izvedenca Sabliča (zahtevo obrambe po izvedencu tudi kemijske stroke je zavrnila) in je Noviča 13.4.2017 obsodila za umor Jamnika na 25 let. Obsodba je bila nerazumna tudi, ker NFL sploh ni imel akreditacije za analizo GSR delcev (Sablič je lažno trdil nasprotno), na kar je obramba ves čas opozarjala, sodnica pa opozorila ni upoštevala - preverila. Le zakaj? Zgoraj navedena dejstva opozarjajo, da pri sojenju in obsodbi Noviča ni šlo le za strokovne napake, saj tudi laiki vemo, da mora pri obsodbi veljati načelo »brez sence razumnega dvoma«! Vendar se je v nadaljevanju (po pritožbi obrambe) na Višjem sodišču zgodba ponovila (sic!). Senat sodnikov je potrdil prvostopenjsko sodbo kljub temu, da je sodnica poročevalka priznala, da NFL v času izdelave poročila ni bil akreditiran za te raziskave! In še, prvi dan sojenja je bilo na zahtevo obrambe obravnavano poročilo z zaslišanja dr. Kobeta v povezavi z priprtim Libanoncem, kemikom M. Stephanom, ki je bil med osumljenimi za umor dr. Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«. Po končani zaprti razpravi so iz dvorane stopili zadovoljni in nasmejani Novič in odvetniki ter poparjena tožilka Žgajnarjeva in njena sodelavka. Drugi dan sojenja (22.12.2017) pa smo doživeli šok. Najprej sodnica ni dovolila, da bi pričala mati umorjenega, nato je sledila potrditev sodbe in zaporna kazen 25 let! Po izrečeni sodbi je sodnik Štrukelj gledal v tla, Merčunova je nepremično srepo gledala v daljavo, Živičeva pa govorila s zapisničarko. Ob odhodu iz dvorane sem jih pogledala in glasno dejala: »Sramota!« »Nisem kriv, krivca bo našlo pravosodje z organi pregona,« je novinarjem (javnosti) povedal Milko Novič, potem ko je bil izpuščen z Doba. Toda, bodo pravega krivca iskali? V pomoč bi jim morale biti tudi kamere, ki kažejo organizirano skupino »izvajalcev«. Vendar, nekdo je v ozadju likvidacije(!) Jamnika. Jamnikova starša pa zanima le še, zakaj je moral njun sin umreti. Iva Pavlin Žurman

Zadnji komentarji

grizlly

2019-06-13 08:28:54


državljan k-retardo
APMMB2

2019-04-28 06:08:12


Maščevalnost je splošna lastnost ljudi. Ni nič posebnega. Če psihiater ugotovi, da je nekdo maščevalen, še ni nakakršnega doakaza, da je morilec. Tisti, ki dobi takšno mnenje, je dolžan preveriti, ali je dotični res morilec. Tega pa preiskovalci, kriminalisti, niso naredil. Še več, s tožilstvom so pripravili konstrukt, ki nima realne osnove. Če Novič v nobenem primeru ni mogel biti na kraju umora, je to kronski dokaz, da ni morilec. Vse, kar se pleteniči okrog tega in je postalo predmet obtožbe, je le grobo zavajanje, je konstrukt, ki bi moral doživeti epilog s preiskavo in obtožbo storilcev. Nedopustno je, strpati človeka v zapor, ga obtožiti kaznjivega dejanja in mu naložiti eno največjih kazni brez dokaza, da je to sploh lahko storil. Zelo pomembno vprašanje pa je: kdo je dejanski morilec? Kdo je ukazal umoriti dr. Jamnika? In še pomembneje: zakaj se poicija in tožilstvo spenevedata in obtožujeta dr. Noviča, namesto, da bi iskala dejanskega storilca? Zakaj ga ščitita? Kakšne povezave imata tožilstvo in policija z dejanskimi storilc,i naročniki umaora? So tožilci in policisti del mafije? Toliko o dr. Noviču. Sedaj pa k večni mantri, trgovini z orožjem. Trdim, da je trgovino lahko opravila velika skupina ljudi. Med temi bi se zagotovo pojavil žvižgač z imenom, priimkom, ki bi izpovedal raboto. Pomebno je to, da pri trgovini ni mogla sodelovati uigrana popolnoma zaupna skupina ljudi. Razen tega so orožje prodajali na Hrvaško, kjer je politika bolj razdeljena na bivše komunistične kadre in HDZ. Prav gotovo bi eni, ali drugi izkoristili trgovino za politične obračune, pa se do sedaj to ni zgdilo. Še več, kolikor je znano je tovariš Milan Kučan, bivši šef slovenske udbe, poslal svoje sle na Hrvaško, da pri udbovskih kolegih izposlujejo dokaze, ki bi bremenili Janeza Janšo, pa ti sli niso uspeli. Denarnemu toku je mogoče sediti. Posebno velike količine zazna finačni in bančni sistem. Dokazov o tem ni. Za razliko o finančnih malverzacijah NLB, ki so do potankosti razkrite, pa v Sloveniji nihče ne reagira. Pred vsem vladajoče strukture si zatiskajo oči, pred očitnim krimnialom, kar nam sporočajo, da so zraven, da so podporniki krimnla. A ni zaskrbljujoče, da so v teh mrežah Šarec, Cerar, Židan, Bratuškova , Erjavec in mnogi drugi. Vsi ti molčijo, če ravno jih Reporter tedensko obveđča o rabotah in so v poročilhi tudi imena, ki jih lako policija vsak hip strese za kar ne potrebuje pishiatričnih izvedenstev. Po nekaj desettisoč člankih v "nedovisnih" slovenskih medijih, je Janez Janša postal najbolj osovražena oseba v Sloveniji. Po takšnih frontalnih napadih verjtno nihče ne bi preživel, pa je Janša še vedno najnevarnejša in praktično edina opozicija mafiji in državnemu vodstvu. Vsi se ga bojijo. Zakaj? Zaradi trgovine z orožjem? Ne, bojijo se ga, ker ve, kdo so mafijci? Kdo krade državo? Kdo ji škodi? Resnično se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da vsako leto iz države korupcija odnese več kot tri milijarde? Vprašati se je poteno, kdo je iz samostojne Slovenije odnesel 60-70 milijard? Vprašati se je potrebno, kdo je pokradel družbeno premoženje in ga odnesel v banke na rajskih otokih? Delno je ta krimilnal razkrila Logarjeva komisija. Ja Logar je pomočnik trgovca z orožjem! Pa se zaenkrat še ni nič zgodilo. Ko je Cerar izvedel za rezultate komisije, je nemudoma izjavil, da iz tega ne bo nič. Zakaj? Zato, ker ga je inštalirala mafija in ve, da se ji ne sme upreti. Podobno je s Šarcem. tudi njega je inštalirala mafija. Tudi on ne b zoper nje nastopil. Zakj je Modendorfere nemudoma ustanovil kokurenčno komisijo za odkrivanje lriminala v NB? Je to storill ker je mafija zahtevala, da zavede državlajane, saj je logarjeva komisija očitno prišla na sled mafiji! Problem pa je nikoli dokazana in procesirana trgovina z oroižjem. Problem je Patrija, na kateri je bil Janša opran vse krivde. Popolnoma jasno pa je, da mafija, ki vodi tudi sodstvo ni želela, da bi sodišče sodbo razveljavilo, amapak je namreno zadevo zasraralo, samo zato, da takšne pokveke, kot si ti š vedno govorijo o podkupnini, ki da jo je pridobil Janez Janša.
APMMB2

2019-04-27 05:31:33


Rado, ko prpisuješ dr. Noviču maščevalnost, ki da je element, s katerim lahko postane potencialni morilec javnosti poveš, da smo lahko vsi potencialni morilci, saj ima vsak izmed nas kakšno zlo lastnost. Ni in ne sme biti tako. Službe, ki raziskujejo umore, ki pripravjajo obtožnce, morajo biti strokovne, neodvisne,poštene in zelo zelo previdne, da ne delajo napak in pred vsem, da ne strpajo neosnovane osumljence v zapor. Posebno ne tako, kot so to storili dr. Noviču, ki je kar nekaj let ždel v zaporu in pozabile iskati prave morilce. Sedaj pa na večno mantro, ki te dejansko zaslepljuje in prikazuje kot popolnega naivneža. Pred leti si navedel, da je trgovina z orožjem stala milijardo. Takrat so to bile marke. Danes so evri, ampak je vrednost približno enaka. Če bi se zavedal, kaj je milijarda in če bi to vedeli tudi pisuni, ki obremenjujejo Janeza Janšo, bi vedel, da je tak posel nemogoče spelajti sam, ali s peščico ljudi. Tak posel lahko spelje množica, ki jo je nemogoče kontrolirati. Nikoli ne veš, kdo je za te, kdo je za "posel" in kdo ne. Ne moreš vedeti, kdo bo zažvižgal in kdo bo v javnosti spregvoril. Doslej se živžgač še ni pojavil. Janša pa je iz heroja postal monstruazna oseba, ki je kriva za vse nevolje, ki se dogajajo v Sloveniji. Dela celo sušo, pa poplave, potrese in širi ošpice. Proti sebi ima večino prebvalstva, pred vsem politike, proti sebi ima novinarje, pa sodstvo in še marsikoga. Mnogi njegovi tesni sodelavci so ga zapustili. Pa vendar med njimi ni žvižgača, ki bi jasno in argumentirano obremenil Janšo, izdal, kje ima denar in kako je don jega prišel. Orožje ni prodajal sam sebi, temveč Hrvatom, torej drugi državi, ki je v nenehnih sporih s Slovenijo. Na hrvaškem politika ni enotna. Tam se resnično bije boj za oblast in bivši komunisti gredo na nož s HDZ. Če se že v Sloveniji ne najde žvižgač, bi se moral najti vsaj na Hrvaškem. Vemo, da so razni kučanovi sli hodili na Hrvaško z nalogo, da najdejo žvižgača, ki bi obremenil Janšo. Poznamo dobre onose med hrvaškimi udbovci in slovenskimi. Vemo, da je Mesić, kučanov prijatelj in po udbi tudi zaupnik in da sta iste krvne gruepe. Pa vse skupaj ni nič. Nihče ne obremenjuje Janšo. Če je Janša prodajal orožje Hrvatom, so tudi hrvaški trgovci služili, mar ne? V razmerah, ko si režejo vratove,bi prav gotovo našli žrtev. Pa je vse tiho. To so elementi, ki bi morali pokazati, da je Janša trgovec, ki si je napolnil žepe in obogatel. Kaj pa ima? Vse skupaj je vredno toliko, kot je zaslužil. Aja, živi na veliki nogi? Kako pa živijo nekateri vidni člani LDS? Tisti, ki naročajo pisunom knjige, ki na dolgo in široko opisuejo trgovino z orožjem. Ne trdim, da ni bila. Kdo vse se je korstil s to trgovino ni razkrito. In ravno v tem je poanta. Mnogi so s trgovino obogateli, prav tisti, ki bi morali bremeniti Janšo, pa si ga ne upajo,ker vedo, da bi sami padli v luknjo. Pozanimaj se pri Kučanu, kdo so ti.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Zvjezdan Radonjić, sam proti mafiji !?