IV. Ocena dokazov in razlogi o odločilnih dejstvih

IV. Ocena dokazov in razlogi o odločilnih dejstvih - 25/63

IV.A IZPOVEDBE PRIČ, IZVEDENSKI MNENJI IZVEDENCA PSIHIATRA IN IZVEDENCA PSIHOLOGA, LISTINSKA DOKUMENTACIJA, KAMERE; Točka 97

Dosje Milko Novič

Sodba

Torek, 29. avgust 2017 ob 11:23

Odpri galerijo

97. Sodišče tudi ne sledi zagovoru obtoženca glede pogovora, ki naj bi ga imel z Oražmom. Sodišče najprej ugotavlja, da je v zvezi s tem obtoženi svoj zagovor spreminjal in sicer glede tega kdaj naj bi pogovor potekal ter ali naj bi o tem takoj na začetku povedal svojemu zagovorniku. Tako je v svojem drugem zaslišanju v preiskavi dne 21.5.2015 povedal, da se je v priporu sčasoma pričel družiti s sojetniki, eden teh je bil Matej Oražem. Med sabo so se dosti pogovarjali o tem zakaj je kdo v priporu in v teh pogovorih mu je Oražem povedal, da je doma iz Ribnice. Pogovor je stekel spontano in Oražmu je pojasnil, daje Ribnica povezana z njegovim primerom in sicer daje iz Ribnice doma nek Bartol, ki mu je tisti dan, ko je bil izvršen umor Jamnika, poslal SMS s čudno vsebino. Na določeni točki je Oražem spontano izjavil, da pozna nekega Bartola, ker mu je prodal skoraj novega Waltherja (sodišče ob tem pojasnjuje, da gre za vrsto pištole) za 700 EUR. To je bilo konec januarja ali začetek februarja. Ta izjava je bila za obtoženca pomembna, ker je bil Bartol vmešan, zato je sam to povedal svojemu odvetniku, nista pa s tem v zvezi izvršila nobenih aktivnosti, ker je mislil, da je to slučaj, ki pa se je prevesil v resnejšo zadevo, ko so prejeli poročilo balističnega izvedenca iz katerega izhaja, da naj bi bil Jamnik umorjen s pištolo znamke Walther 7,65 in takrat so mu „zazvonili vsi alarmi“. To je povedal odvetniku in njegovi sodelavki. Potem je prišla še anonimna prijava. Ta pogovor januarja ali februarja med obtoženim in Oražmom je slišal tudi en Albanec s priimkom Hamdi, ki je v priporu zaradi droge in je pripravljen potrditi te diskusije, vendar se ta gospod malo boji. Na vprašanje zakaj tako pomembnega podatka sam ni sporočil sodišču, je obtoženi pojasnil, da je vse povedal svojemu odvetniku in mu prepustil presojo, ker mu popolnoma zaupa. Ob tem je zagovornik obtoženca pripomnil, da mu je obtoženi to povedal že dosti prej, vendar se sam tega ni odločil posredovati naprej, ker je tehtal varnostni položaj obtoženca in tudi to ni bila nikakršna garancija za uspeh, dokler ni prišla prijava. Sodišče ugotavlja, da je obtoženi zaslišan na glavni obravnavi izpovedal drugače in sicer, da je ta pogovor z Oražmom tekel marca (plus minus pol meseca). Po predočenju njegovega zagovora iz preiskave je rekel, da saj je povedal, plus minus en mesec. Sodišče ugotavlja, da je obtoženi v preiskavi govoril o koncu januarja, začetku februarja, na glavni obravnavi o mesecu marcu in sicer najprej plus minus pol meseca, nato pa opozorjen na časovno nedoslednost povedal, da plus minus en mesec. Za razliko od preiskave je obtoženi na glavni obravnavi trdil, da je ta pogovor slišalo veliko ljudi, vendar pa je nato neprepričljivo zatrjeval, da so ti ljudje prestrašeni (ne pove zakaj in s strani koga) ter se med zaporniki lahko marsikaj zgodi (ponovno obtoženi ne pojasni kaj je to marsikaj). Če pa bo kdaj to kritičnega pomena, pa bo povedal, sta pa vsaj dva, ki to vesta. Sodišče ne ve kaj naj bi bilo bolj kritičnega pomena kot to, da je obtožencu ves čas postopka glede na očitek obtožbe grozilo od 15 do 30 let zapora, pa kljub temu niti v preiskavi niti na glavni obravnavi ni povedal imena in priimkov oseb, ki bi lahko potrdile pogovor med obtožencem in Oražmom kot ga je v svojem zagovoru navajal obtoženi. Za razliko od preiskave je obtoženi na glavni obravnavi tudi trdil, da na začetku o tej izjavi Oražma ni obvestil nikogar, potem, ko je v roke dobil izvedensko mnenje, pa je to v njem sprožilo alarm in je o tem povedal odvetniku. Sodišče že samo zgodbo obtoženca ocenjuje kot neverjetno, poleg tega pa je bila ta zgodba očitno plasirana s strani obrambe in novinarke Damijane Žist, ki je bila kot priča tudi zaslišana v tem postopku z namenom, da bi čim bolj razbremenila obtoženca. Zelo pomembno je časovno sosledje plasiranja te zgodbe, saj kaže, da je bila skreirana po tem, ko se je obramba seznanila s podatkom o vrsti orožja, ki je bila uporabljena pri umoru Jamnika. Dne 14.4.2015 se je namreč obramba seznanila z izvedenskim mnenjem izvedenca Sabliča (to izkazujejo vročilnice na list. št. 1468) iz katerega izhaja, da je pištola FEG, AP66 polavtomatska pištola madžarskega proizvajalca FEG in je kopija polavtomatske pištole nemškega proizvajalca Walther. Dne 24.4.2015 je novinarka Damijana Žist kriminalistom posredovala informacijo o Oražmovi prodaji pištole znamke Walther Robertu Bartolu za 700 EUR (U.Z. pripet k list. št. 1575) ter jih za podrobnejše informacije napotila na odvetnika Jožeta Hribernika. Navedeni uradni zaznamek Žistove je bil priložen k Poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 6.5.2015, tožilstvo pa je tako Poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe skupaj z uradnim zaznamkom Žistove poslalo na sodišče skupaj z dopisom z dne 6.5.2015 (list. št. 1575) in v njem predlagalo, da sodišče Poročilo posreduje obtoženčevemu zagovorniku, da odgovori na navedbe Damijane Žist, da se je potrebno glede podrobnejših informacij obrniti na obtoženčevega zagovornika. Sodišče je dejansko z dopisom odvetnika Hribernika pozvalo, da se do tega opredeli (list. št. 1577), zagovornik Hribernik je dopis prejel dne 8.5.2015, vendar je istega dne, torej 8.5.2015 podal le obširne pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja (list. št. 1584). Tožilstvo je nato dne 11.5.2015 glede na vsebino uradnega zaznamka Damijane Žist samo predlagalo zaslišanje Mateja Oražma in Roberta Bartola, istega dne 11.5.2015 pa je tudi zagovornik odgovoril na dopis sodišča in potrdil, da je tudi sam prejel isto informacijo kot Žistova, posredoval pa mu jo je obtoženi, obenem pa je predlagal, da se zato obtoženca ustrezno zavaruje. Sodišče je nato v preiskavi ponovno zaslišalo obtoženca ter priči Bartol in Oražem. Ob tem je iz vročilnic na list. št. 1595 razvidno, da sta tako obtoženi kot Oražem vabilo na zaslišanje prejela dne 14.5.2015. Tako je tudi izpodbit zagovor obtoženca iz preiskave, da je najprej sam dobil obvestilo v pripor, da je vabljen na zaslišanje, naslednji dan pa je bil za pošto klican Oražem. Prav tako je neverodostojno navajanje obtoženca v preiskavi, da je bil Oražem v ponedeljek, ko se je vrnil s svojega zaslišanja, popolnoma drugačen, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da sta bila obtoženi in Oražem v preiskavi zaslišana istega dne in sicer v četrtek 21.5.2015, najprej obtoženi in nato Oražem. Tako priča Oražem kot priča Bartol sta v zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi zanikala, da se med seboj poznata, prav tako sta izrecno zanikala, da naj bi Oražem Bartolu prodal Waltherja za 700 EUR. Sodišče njunima izpovedbama v zvezi s tem sledi, saj je kot rečeno obtoženčeva zgodba neverjetna, poleg tega je tudi neverjetno, da zagovornik obtoženca ne bi že takoj ob razkritju obtoženčeve zgodbe reagiral in to posredoval policiji, tožilstvu ali sodišču, sam pa navsezadnje ni reagiral niti kasneje, ko je bila že znana vsebina izvedenskega mnenja (tudi glede uporabljenega tipa pištole). Razlog, da sodišče ne sledi zagovoru obtoženca je tudi ta, da je priča Oražem zaslišan na glavni obravnavi še povedal, da ga je obtoženi konec zime, spomladi 2015 prosil, da bi na sodišču govoril, da naj bi Bartolu prodal pištolo, da če mu bo pomagal, da mu bodo pri njegovem primeru lahko znižali kazen, da bo lepo nagrajen. Ko je sam prejel vabilo, sprva sploh ni vedel zakaj gre, sam je obtoženca spraševal, pa mu ni hotel nič povedati, da sam nič ne ve in da čaka odvetnika, da bo odvetnik povedal in da je bila neka anonimna prijava. Pravi razlog pa je sam izvedel šele na sodišču. Sodišče verjame izpovedbi priče Oražem tudi iz razloga, ker je sam obtoženi zaslišan v preiskavi povedal, da je imel z Oražmom po nasvetu zagovornika na sprehodu daljši razgovor. Sodišče ne najde pravega razloga, da bi moral imeti obtoženi z Oražmom daljši pogovor pred njegovim zaslišanjem, če bi bil zagovor obtoženca o spontanem razgovoru z Oražmom o prodaji pištole Walther Bartolu resničen. Zato sodišče verjame Oražmu, da mu je obtoženi obljubljal nagrado, če priča v njegovo korist. Sodišče pa tudi ne more mimo dejstva, da obtoženi Novič ob Oražmovem zaslišanju na glavni obravnavi dne 18.11.2015 na njegovo izpovedbo ni imel niti ene pripombe (sicer se je obtoženi pravice do dajanja pripomb in vprašanj pričam redno in obsežno posluževal), šele na naslednji glavni obravnavi dne 25.11.2015, ko Oražem ni bil navzoč, je po zaslišanju Damijane Žist podal pripombo in zavrnil navedbe Oražma o nagovarjanju k pričanju in obljubljanju nagrade, ponovno pa je tudi neprepričljivo povedal, da je Oražem izjavil, da je prodal pištolo Bartolu v družbi enih štirih, petih in dva od teh sta pod nekimi pogoji pripravljena (obtoženi ob tem ni pojasnil kakšni naj bi ti pogoji bili), ampak če bi bilo res, potrditi to njegovo izjavo. V zvezi s tem je bila na glavni obravnavi zaslišana tudi priča Damijana Žist. Povedala je, da je pri svojem delu prišla do informacije, da naj bi Oražem prodal pištolo Bartolu in da naj bi šlo za pištolo istega tipa s katero naj bi bil umorjen gospod Jamnik. To informacijo je potem povedala odvetniku Hriberniku, ker zastopa obtoženca in se že toliko let poznajo, že 20 let sodelujejo, zadevo pa je potem povedala tudi policiji. Ko je to povedala Hriberniku, ji je rekel, da je tudi sam že nekaj časa razpolagal s to informacijo, že najmanj nekaj tednov, vendar tega ni posredoval naprej, ker tožilstvo ta informacija tako in tako ne zanima, da je njim cilj, da se obtoženca obsodi, se pa ne spomni, da bi ji Hribernik rekel, da informacije ne da naprej, ker ga skrbi za varnost obtoženca v priporu. Najprej je to informacijo povedala odvetniku Hriberniku ravno zaradi tega, ker je on odvetnik obtoženca in zaradi tega ker že najmanj 20 let izredno korektno sodelujejo. Po tem pa se je obrnila še na policijo, ker je čutila državljansko dolžnost. Po predočenju vsebine uradnega zaznamka iz katerega izhaja, da je sama predlagala policistom, da se glede podrobnejših informacij skušajo obrniti na obtoženčevega odvetnika, je priča dopustila možnost, da je res to povedala. Vir, ki ji je posredoval to informacijo, ji ni povedal v zvezi s to zadevo ničesar dragega, sta se pa pogovarjala marsikaj s področja kriminalitete, ne spomni pa se kako je bilo, da ji je vir o tem začel govoriti. Po tem se z virom o tej konkretni zadevi nista več pogovarjala. Po predočenju vsebine uradnega zaznamka, da jo je policija ponovno kontaktirala 4.5.2015 in da je takrat povedala, da je govorila z virom, vendar slednji nima podrobnejših informacij, je povedala, da je verjetno bilo tako in je to morda že pozabila. Drži tudi navedba v uradnem zaznamku, da ta vir ni pripravljen na pogovor s policisti, ker je v preteklosti že imel težave in sicer da ima slabe izkušnje, ker je bil v neki drugi zadevi vabljen kot priča in se ne želi izpostavljati. Sama je v zvezi s pridobljeno informacijo o tem vprašala določene vire, vendar se ji več kot to ni potrdilo, je pa to isto informacijo kasneje dobila oz. je pricurljala iz ljubljanskega pripora. Ne spomni se, če je policistom rekla, da je slišala, da naj bi bil v celotni verigi udeleženih v umor Janka Jamnika Bartol najšibkejši člen. Sodišče izpovedbi Žistove glede vira, ki naj bi ji posredoval to informacijo, ne sledi. Očitno je namreč, da se Žistova in odvetnik Hribernik dobro poznata, sama je namreč povedala, da že najmanj 20 let zelo dobro sodelujeta. Že zgoraj je bil pojasnjen časovni aspekt te zgodbe, ki tudi kaže na to, da sta Žistova in Hribernik zgodbo pripravila šele po tem, ko je bila znana vsebina izvedenskega mnenja izvedenca Sabliča o uporabljenem tipu pištole. Ni najti logičnega pojasnila, da je Žistova najprej pridobljeno informacijo posredovala odvetniku in ne policiji (saj je še sama poudarjala svojo državljansko dolžnost), prav tako ni logično, da odvetnik ni sam po prejemu informacije s strani Žistove obvestil vsaj sodišče in sam v zvezi s tem predlagal izvedbo dokazov. Navedbe Žistove, da odvetnik ni sam posredoval te informacije naprej iz razloga, ker tožilstvo ta informacija tako in tako ne zanima (kar je tudi v nasprotju z dejstvom, da je bilo tožilstvo tisto, ki je predlagalo zaslišanje Oražma in Bartola v zvezi s tem), pa so tudi v nasprotju s pojasnjevanjem obtoženčevega zagovornika, da informacija ni bila posredovana naprej zaradi varnostnega položaja obtoženca v priporu (pa čeprav iz niti enega dokaza v spisu ne izhaja, da bi imel obtoženi kakršnekoli varnostne težave v priporu), obtoženi pa niti enkrat ni omenjal nobene varnostne situacije temveč je povedal, da je vse prepustil v presojo svojemu odvetniku, ki mu popolnoma zaupa in je s tem opravil svojo dolžnost. Priča Žistova pa je bila tudi sicer neprepričljiva v svoji izpovedbi, ko se pravzaprav v zvezi s tem pogovorom ni spominjala ničesar konkretnega (razen da je Oražem prodal Waltherja Bartolu), ni se spomnila kako je sploh prišlo do tega, da ji je vir o tem začel govoriti, trdila je, da se z virom po tem o tej zadevi nista več pogovarjala, po predočenju uradnega zaznamka pa je rekla, da je verjetno to že pozabila in je skušala še kaj izvedeti od vira. Da sta bila priča in odvetnik dogovorjena, pa navsezadnje izhaja tudi iz izpovedbe Žistove, da je pri svojem delu prišla do informacije, da naj bi Oražem prodal pištolo Bartolu in da naj bi šlo za pištolo istega tipa s katero naj bi bil umorjen Jamnik. Ta informacija namreč v fazi preiskave razen strankam v kazenskem postopku novinarki ni mogla biti znana sama od sebe. Glede na vse navedeno sodišče ne verjame izpovedbi Žistove in zagovoru obtoženca, daje Oražem prodal pištolo Walther Bartolu za 700 EUR, temveč sledi izpovedbama Bartola in Oražma, da se med seboj ne poznata in med njima ni prišlo do prodaje orožja, prav tako pa sodišče verjame Oražmu, da ga je obtoženi nagovarjal k pričanju, ki bi obtoženca lahko razbremenilo in mu zato obljubljal določene ugodnosti.