Pritožba zaradi izrečene besede "Prasica" sodnici Špeli Koleta, ko je nepravično obdolžila Milka Noviča na 25 let zapora!
Pritožbo vlagam zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavne pravice do svobode izražanja.
Dosje Milko Novič
Novice

Torek, 11. junij 2019 ob 12:43

Odpri galerijo

vir slike: twitter

Podpisani Viljem Kovačič obdolžen razžalitve sodnice Špele Koleta vlagam pritožbo na sodbo z dne 10. 04. 2019 opr. št. VI K 2476/2108-40

Pritožbo vlagam zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavne pravice do svobode izražanja.


OBRAZLOŽITEV:
I. Pri konkretni sodnici v konkretnih okoliščinah je izraz “prasica” v okvirih svobode izražanja

Oznaka "prasica" sodnice je bila namreč izrečena v okoliščinah:

- ko je Ustavno sodišče potrdilo, da je v konkretnem postopku obdolžencu sodnica kršila ustavne pravice in mu ogrozila življenje

- v trenutku takoj po izreku obsodilne sodbe na 25 let zapora in na takojšnji pripor ter - v intervalu vsesplošnega zgražanja javnosti v sodni dvorani,

- po tem ko so mnogi drugi udeleženci postopka v dvorani označili sodnico z isto oznako "prasica" in s podobnimi oznakami,

- v postopku, za katerega je javnost na podlagi sodne prakse ESČP in Ustavnega sodišča upravičeno predvidevala, da bi sodnica morala obdolženca oprostiti (in ta predvidevanja predstavnikov javnosti ter njihovo razumevanje prava so se kasneje po odločitvah Vrhovnega sodišča in v ponovljenim sojenju izkazala kot v celoti točna)

- ko je šlo za vrednostno sodbo, povezano s sodničinim delom,

- in ko je splošno znan Orwellovski pomen izraza prasica (iz novele "Živalska farma"), se pravi oblastnika, ki zlorablja svojo oblast,

Vse te okoliščine, dokazujejo da je bilo ogorčenje javnosti ob šokantni sodbi, kakršna je bila sodba dr. Milku Noviču, znotraj ustavno zagotovljene svobode izražanja (39. člen Ustave, 10. člen EKČP), ki dopušča tudi izražanje sicer šokantnih in žaljivih besed


II. Meje svobode izražanja do sodnikov po praksi ESČP in Ustavnega sodišča

Ne trdim, da je zaščitena s svobodo izražanja vsaka taka izjava proti vsaki sodnici, a v okoliščinah, kot so v tem primeru, je in mora biti zaščitena. Med svobodo izražanja in pravico do dostojanstva, oziroma med svobodo izražanja in kaznivim dejanjem razžalitve, so meje, ki sta jih oblikovala ESČP in ustavno sodišče.

Za moj konkretni primer je pomembna predvsem odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in v njej navedene odločbe ESČP. Odločba Ustavnega sodišča obravnava izjave, uperjene proti državnemu tožilcu, a bistvene razlike med tožilci in sodniki glede svobode izražanja ni.

Iz odločbe je jasno, da tožilci in sodniki “so nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo ... je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, oni pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. ... Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Za oceno, ali je pritožnik imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, pa je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, pa tudi predhodno ravnanje oškodovanke, ki jo je izzvalo. Z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno in ostro kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav in zlorabo sodne oblasti.

Nadaljujem s citranjem Ustavnega sodišča ki citira ESČP: “Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in se ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov. Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.” (Ustavno sodišče tu citira sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991, sodbe ESČP v zadevah Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Lešník proti Slovaški  z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, sodbo ESČP v zadevi Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, sodbe ESČP v zadevah Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, Lavric proti Romuniji z dne 14. 1. 2014 in Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015.)

Seveda svoboda izražanja ni absolutna (glej točko 12 in 16 odločbe Ustavnega sodišča), zato je treba “v določenih okoliščinah nosilce javnih funkcij (tudi državne tožilce) zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati na izvrševanje njihovih dolžnosti in pristojnosti in ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje oziroma v institucijo, ki ji pripadajo.”

Za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru izjava v okviru svobode izražanja, je treba odgovoriti tudi na vprašanje, “ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton pritožnikovega izražanja, čeprav nedvomno kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote.” (Ustavno, sodišče točka 17, citira sodbo ESČP v zadevi Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015, 34447/05, 79. točka obrazložitve.

Iz okoliščin mojega konkretnega primera je jasno, da na podlagi dejanskega stanja in objektivnih okoliščin (naštevam jih zgoraj v alinejah) ni šlo za “destruktiven« ali neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote”. Šlo je ravno za nasprotno: za upravičen napad (in ne za neupravičen in destruktiven), z eno samo besedo, šlo je za opozorilo na zlorabo sojenja s strani konkretne sodnice in ne pravosodnega sistema kot celote. Reakcija je bila protest in zgražanje nad krivico, ki je enaka umoru nedolžnega človeka, kajti zapor za 25 let, brez dokaza krivde je sodni umor brez primere. Moja reakcija pa je pozitivna reakcija, ker naj senzibilizira odnos in zaupanje javnosti do sodstva, saj se tako zaupanje doseže le skozi dobro sojenje in na osnovi kritike ter z opozarjanjem - tudi šokantnim, na zlorabo sodne oblasti, ki ima za posledico uničenje življenja posameznika in ki se ne sme nikoli več ponoviti.

Sodba je nezakonita in arbitrarna (kršitev 22. člena ustave in 6. člena EKČP) in napačno uporablja materialno pravo, saj temelji na sodbi ESČP, ki za naš primer sploh ni relevantna, ne omeni pa sodb ESČP in zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki so bistvene. Bistvene pa so zgoraj navedene sodne odločbe, pa tudi primer Skalka proti Poljski, v katerem je ESČP potrdilo, da je pritožniku, ki je uperil izjavo proti sodniku in bil kaznovan, bila kršena svoboda izražanja. Bistvena je tudi najnovejša sodba ESČP o izjavah proti sodnikom Pias Pires de Lima proti Portugalski, 70465/12 z 12. februarja 2019, ki je prvostopno sodišče ne omenja. Tudi tu je ESČP ugotovilo kršitev svobode izražanja, ker so pritožnika portugalska sodišča obsodila zaradi izjav, uperjenih proti sodniku. Zadeva Rujak proti Hrvaški, na katero se prvostopno sodišče sklicuje, pa ni uporabna. Tam je namreč šlo za spor med vojaki, kjer je eden od vojakov drugega želel žaliti na verski osnovi brez pravega sporočila, in namen žaljenja na verski osnovi je kasneje tudi potrdil, pri tem pa večkrat ponovil “Jebem ti majku krščenu! Jebem ti majku ustašku.”. Kot vemo, žalitev na rasni osnovi brez sporočilne vrednosti in obscenih besed svoboda izražanja ne ščiti. Da se je prvostopno sodišče oprlo na tu povsem neuporabno odločbo Rujak proti Hrvaški, hkrati pa prezrlo sodbe, ki so za naš primer pomembne, potrjuje arbitrarnost in uporabo napačnega prava.

Našemu primeru je najbolj podoben slavni primer, ko je, enako kot pri nas, v sodni dvorani, udeleženec postopka Larry Flynt na Vrhovnem sodišču ZDA osmim vrhovnim sodnikom rekel “eight assholes”, vrhovni sodnici Sandri Day O’Connor pa “token cunt”, v nekem drugem postopku na nižjem sodišču pa “fuck this court!”. Sodišča so v vseh teh primerih ocenila, da so izjave v okvirih svobode izražanja.


III. Prašič in prasica sta v literaturi in družbenem življenju običajni označbi nosilca funkcije, katere nosilec je do ljudi nekorekten oziroma funkcijo uporablja in zlorablja za nepoštena ravnanja


Prašič in človek prašič sta simbol oblastnika, ki ne bi smel dobiti oblasti v svoje roke. Tudi sodne oblasti ne. In to že od slavne novele “Živalska farma” George Orwella, kjer je med živalmi na farmi oblast prišla v roke prašiču, ki se je nato znašal nad ostalimi. Mladinska knjiga, na primer, ima v svoji zadnji izdaji Živalske farme na naslovnici prašiča v uniformi in zraven dopis “V politični satiri Živalska farma je Orwell človeške lastnosti uspešno posodil živalim in na odličen način prikazal, kaj se zgodi, ko človek prašič dobi oblast v svoje roke.” Prašič in prasica sta zato vrednostni oznaki, ki sta v nekaterih okoliščinah zoper predstavnike vseh treh vej oblasti zaščiteni s svobodo izražanja.

Tudi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je "prasica" običajna slovenska beseda, ki je druga beseda za malovrednega človeka. SSKJ tako piše: "Prasica: ničvreden, malovreden človek" in SSKJ dodaja primer stavka: "ti nisi prijatelj, prasica si". Po SSKJ z besedo "prasica" lahko označujemo tudi umazanega človeka in SSKJ daje primer "kakšna prasica pa si".


IV. SODBA PA JE NEZAKONITA ŠE IZ SLEDEČIH KONKRETNIH RAZLOGOV

Sodba ne predstavi izvedenih dokazov, saj ne povzema izpovedbe obdolženca samega, niti v enem stavku pa tudi ne izpovedb oškodovanke Špele Koleta in/ali prič. Sodba navaja imena štirih zaslišanih prič, a ne navede, kaj so izpovedale. Gre pa za pričanja, ki so dokazi v mojo korist in to bistveni dokazi. Priče so potrdile, da sem izrazil ogorčenje nad sodnico, ki je človeka obsodila za umor brez dokaza, da torej namena žalitve nisem imel, je pa bila izrečena beseda primerna glede na rezultat njenega dela, to je kriminalnega sojenja. Priče so tudi potrdile, da se je sto ljudi zgražalo in da so tudi druge osebe izrekle sodnici isti izraz "prasica" ali podobne izraze. Priče so tudi potrdile, da sem besedo "prasica" izrekel v funkciji aktivnega državljana v obrambo človekove pravice in koristi drugega. Potrdile so, da sem spremljal celotno sojenje, da pa sodnica dokazov v korist obdolženega ni izvajala, ga pa je vseeno obsodila brez dokazov in da sem vse to, skupaj z mnogimi drugimi, popisoval in obsežno beležil na svojem blogu.

Sodba je nezakonita tudi ker temelji na predpostavki, ki jo sodba tudi večkrat zapiše, da je šlo za motenje postopka, čeprav je bila beseda, ki sem jo izrekel izrečena med odhodom iz dvorane in ob prekinitvi branja sodbe, zato izrek te besede ne moremo označiti za motenje postopka.

Sicer pa je za motenje postopka primerna in z zakonom predvidena sankcija izključitev iz dvorane. To sankcijo je sodnica Koleta tudi izrekla in jaz sem jo mirno sprejel in mirno odšel iz dvorane. Ne more pa biti motenje postopka v dvorani ena sama izrečena beseda, pa kakršna koli je ta beseda bila, kaznivo dejanje. Med motenjem postopka in kaznivim dejanjem ni povezave, zato je sodba, ki temelji na taki povezavi, nezakonita.

Sodba je nezakonita tudi, ker temelji na tem, da je bilo moje ravnanje tako nespoštovanje pravil v dvorani, da je onemogočalo delo sodišča in ogrozilo izvajanje procesnih pravic strank v postopku, saj kot rečeno, je bila beseda izrečena med odhajanjem iz dvorane. A tudi če je res šlo za nespoštovanje pravil v dvorani ali onemogočanje dela sodišča, to nima nobene zveze s kazenskim pravom in to ni element kaznivega dejanja razžalitve. Sankcije za nespoštovanje pravil v dvorani so druge, ne kazenske.

Sodba nadalje temelji na izmišljeni situaciji, ki se ni zgodila. V sodbi piše: “nepredstavljiva je namreč situacija, ko bi bilo dopustno, da kdorkoli in kadarkoli lahko v razpravni dvorani reče karkoli”. Sodnica se v sodbi vživi v to namišljeno situacijo in nato na dolgo ocenjuje, kakšne vse posledice bi to imelo. In na tem utemelji sodbo. Čisto pozabi, da se ta situacija sploh ni zgodila. A celo če bi se zgodila, to ne more biti podlaga za KD razžalitve. Zato je sodba, ki na tem temelji, nezakonita.

Sodba je nadalje nezakonita, ker temelji na trditvi, da “kritika ravnanja sodišča na glavni obravnavi po ZKP ni dovoljena.” Četudi ta res ni dovoljena, s tem še ne postane kaznivo dejanje.

Sodba temelji na napačni predpostavki, da sem imel namen zaničevanje osebe. Imel sem namen ocene dela sodnice po kriterijih, ki jih ljudje postavljamo za prasico, prašiča in človeka/prašiča v Orwellovi Živalski farmi. To sem na zaslišanju tudi povedal in na tem tudi temelji pregon. To je namreč poudarila v zaključni besedi tudi tožilka (citiram: “vendar pa je obdolženi vztrajal pri svojem, pri tem pa je kot primerjavo uporabil celo Orwelovo Živalsko farmo, kjer prašiči nastopajo kot skorumpirani voditelji.”). Sodba je torej nezakonita že, ker je izpustila bistveno vprašanje tega kazenskega postopka in sicer ali je Špela Koleta prašič v Orwellovem pomenu besede.

Sodba bi morala vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člen). A sodba ne upošteva, čeprav je dokazano, kar so potrdile vse priče, da sem izrekel le eno besedo in to v trenutku, ki sploh nisem motil postopka, med odhajanjem iz dvorane in medtem ko (citiram sodbo) "je prisotna javnost začela vzklikati raznorazne žaljivke".

Sodba je nadalje nezakonita tudi, ker temelji na tem, da nisem ocenjeval dela sodnice, čeprav so prav vse priče in celo oškodovanka sama, potrdile da sem ocenjeval njeno delo. V drugem delu sodba ponovi izjavo oškodovanke, da je izjavo razumela kot "napad na odločitev, ki jo je sprejela".

Sodba je nezakonita tudi v delu, kjer pojasni višino kazni. Sodba je višino kazni utemeljila s tem, da sem celo na kazenski obravnavi v svojem zagovoru ponovno izrekel to besedo "prasica". A ta beseda je bistvo spora. Kako naj bi se pa zagovarjal drugače kot da izrečem to besedo, ki je centralna v tem sporu?! In ker sem jo izrekel, mi je to sodnica štela kot oteževalno okoliščino in zato sem dobil tako visoko sankcijo. S tem je izkazana kršitev nepristranskega sojenja (6. člen EKČP).

V. PREDLOG SODIŠČU

Predlagam, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da me kot obtoženca za očitano kaznivo dejanje razžalitve po čl 158 KZ oprosti krivde in kazni ter stroškov postopka. Kajti bistveni vzrok za tovrstno izjavo je na kratko v sledečem:

Izrečena sodba dr. Milku Noviču na 25 let zapora je bila in ostaja SODNI UMOR nedolžnega človeka. Gre za umor v sodni dvorani kakršnega v Sloveniji še ni bilo, kajti v danem trenutku je pomenila dokončno zapečatenje življenja dr. Milka.Noviča (praktično njegovo smrt) ob očitno popolnoma nedokazanem kaznivem dejanju (pri čemer je bila med postopkom njegova tudi kratkotrajna izpustitev iz povsem neutemeljenega dolgotrajnega pripora občutena v javnosti kot sprevrženo poigravanje z usodo nemočnega človeka). Sodba Špele Koleta je vrh skonstruiranega postopka, v katerem se je sodnica dejansko igrala z življenjem g. Noviča, za katerega je bilo evidentno, da ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, kajti kateri storilec pa bi sam z veliko zamudo dirkal na kolesu s pištolo, da bi ustrelil nekoga, ki bi že moral biti v restavraciji na najavljeni novoletni prireditvi s številnimi sodelavci ? In to v času ko je umorjeni dr. Jamnik nenapovedano zamujal prihod. To je povsem absurdna predpostavka, ki jo je z meritvami časa kolesarjenja povsem ovrglo ponovno sojenje v senatu s predsednikom senata sodnikom g. Zvjezdanom Radonjićem, ki je za razliko od sodnice Špele Koleta, pošteno in nepristransko sodil in sledil objektivni zahtevi Vrhovnega sodišča po ponovitvi meritvi časa kolesarjenja.


Obsodba na najstrožjo kazen za evidentno skonstruirano dejanje je dejanje največjega oškodovanja ugleda in posmeh celotnemu slovenskemu pravosodju in je bila popoln šok za vsakega razumnega človeka - v takšnem stanju se nihče od normalno čutečih ljudi v sodni dvorani ni mogel vzdržati najbolj ogorčenih izrazov na račun te sodnice, ki v nobeni pravni državi takšna sodnica ne bi smela več izvrševati sodniške funkcije, v Sloveniji pa ji s pomočjo države, to je ODT, uspeva sebe prikazati kot žrtev zasmehovanja kritične javnosti.


Proces proti dr. Noviču, ki ga je vodila Špela Koleta in senat 3 sodnikov višjega sodišča v Ljubljani Stanke Živič, Tatjane Merčun in Milana Štruklja je bila tragična komedija človeškega sprenevedanja, zmešnjav in podtikanja »dokazov« nekomu, ki naj bi odigral vlogo »nadomestnega morilca«, medtem ko se pravi morilec in naročniki še vedno skrivajo pred roko pravice.


»Institut« nadomestnega morilca pa v Sloveniji v primeru Novič ni prvi in edini primer. Gre za širši pojav, ki zadeva skorumpirano in ustrahovano slovensko izvedensko stroko, ter poleg sodstva tudi za tožilstvo. Gre skratka za celotno pravosodno vejo oblasti in celotno obdobje od leta1992 dalje. Vse od 6 junija1992, ko je pod strelom prvega »nadomestnega morilca« padel predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Razčiščenje tega primera pa še kar čaka, ker pristojni molčijo. Država Slovenija se je torej začela z umorom – z umorom, ki še vedno ostaja neraziskan in nepojasnjen.


Država ne more temeljiti na laži in umoru. Zato je za njeno normalno delovanje bistveno vprašanje: kdo in kdaj bo začel preganjati ne samo storilce umorov pač pa njihove naročnike. Nadomestni morilci - fiktivni storilci, so enake žrtve kot so umorjeni. Teh primerov je več in jih tukaj ne naštevam.


VI. POVZETEK IN DRUGE OKOLIŠČINE OB RAZGLASITVI SODBE :

V povzetku ponavljam nekatera že navedena dejstva in jih postavljam v širši kontekst poraznega stanja države, katerega hrbtenica naj bi bilo sodstvo.

1. Sodba v imenu ljudstva s katero se mi odmerja kazen 1260 eur ni verodostojna, kajti ljudstvo v sodni dvorani je ogorčeno protestiralo in je ono mene spodbudilo, da izrečem besedo PRASICA - ne jaz njega. Ljudje so vpili med drugim “svinja cvrla se boš v peklu” in to dokazujeta priči, ki sta bili blizu mene in me nista slišali, sta pa to že izpovedali na prvem naroku.


2. Besedo PRASICA nisem izrekel med procesom branja sodbe, ko bi s tem sodnico oviral pri delu, ampak tedaj ko je bilo branje prekinjeno zaradi ogorčenja nad ponovnim priporom dr. Noviča  in sodbo, ki z dejanjem, ki - ugotovljeno zdaj že s strani  dveh sodnih instanc -  z dejanjem umora nima nikakršne zveze. Sodba je konstrukt kar je potrdilo Vrhovno sodišče in je zdaj  v drugem sojenju tako razsodilo tudi Okrožno sodišče (pošteni sodnik Radonjić).Tako torej ni šlo za oviranje sodnice pri izvajanju sodniške funkcije, kar se mi popolnoma neupravičeno očita,  ampak za posledično reakcijo ogorčenja mene in celotne dvorane nad dejanjem sodnice. Torej ne gre za oviranje izvajanja funkcije sodnika, kar se sicer sankcionira z odstranitvijo povzročitelja iz sodne dvorane, v tem primeru pa sem dvorano zapustil sam, skupaj z drugimi, ker je bilo sojenje prekinjeno in je bila javnost v celoti “izgnana” iz sodne dvorane. 


3. Domnevno razžalitev nisem izrekel na javnem mestu, vključitev javnosti v to zadevo je povzročila šele sodnica sama, saj s tem ko me kazensko preganja, sama povzroča povečano zanimanje javnosti.


4. 158 člen ZKP določa,  da se dejanje ne kaznuje, če je izrečeno  v obrambi pravic ali za zaščito pravic drugega človeka. Točno za to pa je šlo v tem primeru. Ščitil sem pravico drugega človeka.


5. Inkriminirano besedo sem uporabil ob pomanjkanju natančnejšega izraza. Takega izraza pač slovenščina še ne premore, domnevam pa da bo razvoj jezika  morda v bližnji bodočnosti omogočil natančnejši izraz - morda bi bil za začetek boljši izraz pravosodna prasica ! 


6. Menim, da se tolerančni prag  dopustnega izražanja prisotne javnosti v sodnih dvoranah ne more enačiti s tem kar je nedopustno v javnih polemikah ali kritikah, kajti po naravi stvari so ljudje ob krivičnih sodbah upravičeno čustveno prizadeti. Da je temu tako, lahko potrjuje sama tožnica sodnica Špela Koleta ko novinarja Mitja Lomovška na obravnavi v istem procesu ni kaznovala, čeprav je izrekel po celi dvorani slišno isto besedo PRASICA. S tega vidika sodišče za enak primer ne uporablja istega merila, kar je je kršitev enakosti pred zakonom.


7. Kaznovanje dojemam tudi kot maščevanje nad mojim protestniškim ravnanjem - tako tistim pred leti pred Vrhovnim sodiščem, kot zaradi tega ker sem ljudi spodbujal k udeležbi na sojenju dr. Milku Noviču – po načelu,  ki sem ga večkrat sam zapisal in propagiral:  pameti je zmanjkalo,  ostane nam samo še javnost !

8. Ne pristajam na logiko, ki se v Sloveniji zelo pogosto prakticira: da imamo zločine brez zločincev in imamo svinjarije brez storilcev. To pomeni barbarstvo in boj vsakega proti vsem in pot stran od pravne države kot institucije, ki naj ščiti svoje državljane, predvsem šibkejše, pred zlorabo tudi sodne veje oblasti. V primeru Novič ne gre za sodno zmoto, ampak za naklepni umor v sodni dvorani z obsodbo nedolžnega človeka, za zaščito neverjetno izprijene hudodelske združbe, ki je s pomočjo ljudi na kemijskem institutu organizirala umor Janka Jamnika. Centri odličnosti, ki jih je na KI pred desetimi leti ustanovila vlada, pa so z dejanji ki so se tam zgodila postali sinonim za centre pokvarjenosti brez nadzora.


9. Moj spor s sodnico je tudi načelne narave, ker so očitno protesti proti kršitvam človekovih pravic  v Sloveniji sankcionirani s kaznijo. Povzročitelji krivic – nepošteni sodniki in tožilci pa so celo na vse načine in tudi verbalno zaščiteni. Še več, prihaja celo do njihovih napredovanj..


10. Dve sodbi - Vrhovnega sodišča in okrožnega sodišča - s sodnikom Radonjićem na čelu 5 članskega senata , danes v celoti potrjujeta upravičenost mojega ogorčenja in zgražanja nad situacijo in ljudmi, ki so nas pripeljali vanjo. Sodna oblast brez odziva javnosti pa očitno ni in nikoli ne bo sposobna svojega očiščenja.


11. Kaznovanje razumem kot kaznovanje za človeško solidarnost, ki je v SLO precej redka dobrina in bi jo sodišče moralo pospeševati, ne pa s kaznijo inkriminirati in omejevati.


12. Tožnica pa je sprožila obraten proces , računajoč na cehovsko solidarnost sodniškega poklica, ki pa s človeško solidarnostjo in poštenim sojenjem nima prav nobene zveze.


13. Moja pritožba pomeni poziv k normalizaciji in ozdravitvi sodstva in države. Je protest proti tistim sodnikom, ki izrekajo obsodilne sodbe nedolžnim ljudem in to počnejo »v imenu ljudstva«, ki je protestiralo v sodni dvorani. Naj se vendar zamislijo v imenu koga sodijo, ob primerih ko izrekajo takšne sodbe in je ljudstvo ogorčeno.

VII. ZAKLJUČEK:


V pričakovanju poštene razsodbe računam na popolno oprostitev z argumenti razuma in citiram: »Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost !«. Čeprav se zavedam, da bi bila oprostitev za marsikoga v Sloveniji pohujšljiva in nezaslišana, ker bi lahko k uporu spodbudila tudi druge. Kajti ljudje se ne upirajo največkrat zato, ker se vnaprej izgubljenih bitk izogibajo. Zato tudi »vrhunska« pravna stroka preračunljivo molči in se ne odzove, mediji pa namesto resne analize pravosodja promovirajo bizarne teme - kuharske recepte, kvize in druga sredstva poneumljanja za beg od realnosti. Najbolj negativno usodno pa je leporečniško zadržanje vrha pravosodja in pravne stroke, ki vsako leto poje hvalnice svojemu početju.

Kljub temu zagovarjam načelo, naj se Slovenci nehamo pritoževati, ampak moramo masovno vlagati tožbe in pritožbe. Kajti edina prava pot, je pravna pot - dokler so med sodniki še nekateri razumni, pogumni in pošteni ljudje.

Upanje umre zadnje. Ni res, da takih sodnikov ni več, primer sodnika Zvjezdana Radonjića to dokazuje, Dokler bodo obstajali taki sodniki upanje na ozdraviitev sodstva ne bo umrlo. !

Upam, da bom s svojim ravnanjem morda celo zvišal standarde sojenja, saj bi oprostilna sodba bila znak, da besede niso povsem izgubile svoj pomen. In bo oprostitev poduk, ki bo dal misliti nekaterim podkupljivim, oholim, brezsrčnim in ne-poštenim sodnicam in sodnikom. In bo hkrati spodbuda poštenim, odgovornim in pogumnim, ki si zaslužijo priznanje in vso podporo javnosti. Ljudem, ki ne bodo poosebljali besedo PRASICA ampak bodo simbol za besedo PRAVICA.

Ob minimiziranju zlorab in ignoranci večine poslancev v DZ o razmerah v slovenskem sodstvu in minimiziranju problema v vodilnih slovenskih medijih, je sojenje ob izreku besede PRASICA dobrodošel povod za samo spraševanje in širšo kritično obravnavo. Sicer bo ta beseda upravičeno letela na celotno sodno vejo oblasti. Kajti med ljudstvom že dolgo kroži rek PRAVICA - PRASICA.

Na koncu pripominjam še, da se ne pritožujem nad višino kazni, kajti pritožil bi se tudi, če bi bil kaznovan samo za 1 evro. Pritožujem se zato, ker sem v borbi proti krivici, zmotno spoznan za krivega ! Razžaljena ne more biti sodnica Koleta, globoko razžaljeni sta pravica in resnica.

Vili (Viljem) Kovačič, državljan K.

Pripis:

pritožbo sem sicer najavil ustno neposredno na samem sojenju 10. 04. 2019. Sodbo sem prejel po pošti 20. 5. 2019 in je torej pritožba pravočasna.

navajam oglas EMKA za knjigo Živalska farma z naslovnico: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/593069-zivalska-farma-ilustrirana-1687834-pr

če me sodnica Špela Koleta preganja, naj me preganja kot zasebna tožnica, ne pa s pomočjo državnega tožilstva v okviru izvajanja sodniške funkcije, ki jo je opravila z manj kot nezadostno oceno, katere posledice so človeško gledano neprimerljive z zlom, ki ga je povzročila in zaradi katerega sem se počutil dolžnega stopiti v bran nedolžnemu človeku !

do sodnice Špele Koleta ne čutim sovraštva in jo ne zaničujem kot osebo, kajti vem, da soditi pod pritiskom in po naročilu drugih ni lahko breme. Le redki so pogumni ljudje kot je sodnik Zvjezdan Radonjić, ki sam proti sistemu in brez podpore kolegov pravnikov, vztraja na objektivnih dejstvih, zdravi pameti ter resnici in pravici. Zato še toliko bolj velja, da s sodnikom stoji ali pade sodstvo ! Tudi slovensko !

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 13. Aug 2020 at 20:23

2908 ogledov

ŽVIŽGAČ - Zakaj Radonjić ni Gale? Komu koristi Ivan Gale in komu škoduje Zvjezdan Radonjić?
Isti KLIKI, ki obvladuje kapital in medije! Njena moč sega v vrhove pravosodja ter NPU. LUSTRACIJA pomeni čiščenje, ne vsevprek, ampak (preveč) okuženih in je nujna za zdrav razvoj družbe - države! Zakaj urednik Mladine Zavrl leta 1988 ni bil aretiran in zaprt? Nekdo ga je takrat »umaknil« in na njegovo mesto postavil nadomestek(!), drugega urednika - Tasiča (žrtveno jagnje). Davidu ni bilo jasno, zakaj so ga zaprli, saj ni bil »povezan« z najdenim dokumentom. Kdo in zakaj je rešil Zavrla so pokazali dogodki v nadaljevanju - Mladino je prevzela »Partija – udba«, uradno KB 1909, ki je še danes njen lastnik! Njena uredniška politika se je v samostojni Sloveniji prebarvala - obrnila na glavo! Kdo je naročnik mafijskega umora Janka Jamnika? Tisti, ki so v ozadju prijave kemika Noviča kot nadomestnega Jamnikovega morilca, le dan po strelih na parkirišču. Poskrbeli so, da je prišlo do zamenjave preiskovalnega sodnika, da je zadevo prevzela kontaminirana NPU (Majhenič) in tožilka Žgajnarjeva in, da je prišlo do medijske stigmatizacije Noviča kot »maščevalnega morilca (motiv), ki nima alibija«. Toda indični krog, ki so ga pletli brez pravih dokazov, uspeli so celo s pravnomočno obsodbo Noviča (kljub jasno izraženim dvomom nemških izvedencev), je porušil sodnim vrhovom nepriljubljen resnicoljubni sodnik (»nergač«) Radonjić v ponovljenem sojenju - po razveljavitvi prvotne obsodilne sodbe na vrhovnem sodišču. Že med sojenjem so »zdrave sile« (mafija?) Radonjića na vse načine ovirale. Doživljal je medijske diskreditacije, skušali so ga izločiti, saj so vedeli, da bo Radonjić Noviča moral oprostiti - za »kritičen čas« (čas po odhodu hčerke s prijateljico od doma, do strelov na parkirišču) je imel Novič POPOLN alibi, kar je pokazala rekonstrukcija dogajanja marca 2019. Zanimivo, da je bilo to znano glavnemu kriminalistu že leta 2015 (prva rekonstrukcija vožnje s kolesom), pa je to bilo pometeno pod preprogo! Le zakaj? Danes pokojni Kok (le dobra 2 tedna po oprostilni sodbi naj bi mu spodrsnilo z balkona v 2. nadstropju hotela v Medulinu) tega ne more potrditi, bi pa moralo to biti v sodnem spisu, ve tudi Žgajnarjeva, ki je takrat usmerjala preiskavo! Ves čas je proti Radonjiću nastopal močno medijsko podprt (le zakaj?) odvetnik Kunič, sin Golobičevega ZARES prijatelja, nekoč diplomata v Iranu Jožefa Kuniča, ki je pisal razne pritožbe sodnim organom. Rezultat je znan! Pravosodna klika je poskrbela, da so bile ugotovljene »procesne napake« in razveljavljena oprostilna sodba, sojenje Noviču pa se nadaljuje … Sodnik Radonjić marsikaj ve, pozna dokumente iz sodnega spisa, pa tudi iz spisa povezane zadeve (KI) - sojenje M. Stephanu. Zato diskreditacija ni dovolj, potrebna je njegova likvidacija, tudi fizično mu onemogočiti dostop do donedavnega delovnega mesta. Funkcionalno pismenim je zadeva - obnašanje vrhov sodstva popolnoma jasna. »Mafija ščiti mafijo?« Kdor molči, se strinja! Iva Pavlin Žurman

Thu, 26. Mar 2020 at 12:29

7344 ogledov

So sodniki nedotakljivi?! Koliko časa še? Nezakonito sojenje na Višjem sodišču v Ljubljani
Potem ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo Milku Noviču za umor Janka Jamnika in je v ponovljenem sojenju na prvi stopnji sodnik Zvjezdan Radonjić (sodni senat soglasno) Noviča oprostil na osnovi ugotovljenega popolnega alibija, je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi tožilke (države) in sojenje vrnilo na prvo stopnjo z novim senatom. Prišlo naj bi do napak v postopku sojenja. Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da tretja, neodvisna(?) veja oblasti podpira prizadevanja pooblaščenca in državne tožilke onemogočiti razkritje ozadja Jamnikove smrti s katero Novič ni povezan! Oktobra 2020 bo namreč primer zastaral. Tako bo onemogočena nova preiskava, ki bi, tudi glede na množico že zbranih, toda zamolčevanih podatkov, pripeljala do pravih krivcev umora Janka Jamnika. »Mafija ščiti mafijo?«, se sprašujemo zagovorniki vladavine prava. Bodo višji sodniki Igor Mokorel, Barbara Črešnar-Debeljak in Stanka Živič (poročevalka) ter ostali sodelujoči odgovarjali za storjena krivična dejanja, uničevanje dostojanstva dr. Milka Noviča in njegove družine? Zaradi pritožbe tožilke Blanke Žgajnar na oprostilno sodbo Milku Noviču, ki jo je izrekel sodnik Zvjezdan Radonjić, je 12.2.2020 zasedal senat Višjega sodišča v Ljubljani. Čeprav je obramba zahtevala sojenje pred novim senatom (še pred tem je bil grobo zavrnjen predlog obrambe za določitev drugega višjega sodišča, pobuda je šla nato na Ustavno sodišče, ki pa zadeve sploh ni obravnavalo), je kot poročevalka v senatu ponovno nastopila sodnica Stanka Živič, ki je bila poročevalka v senatu, ki je decembra 2017 potrdil nezakonito sodbo Š. Koleta. 12. februarja 2020 višje sodišče sodbe ni izreklo javno. Šele marca so mediji posredovali novico, da je v celoti ugodilo pritožbi tožilstva in primer vrnilo v novo sojenje na prvo stopnjo pod novim senatom. Prišlo naj bi do napak v postopku sojenja (procesne napake). Poglejmo si te »Radonjićeve napake«:Sodni senat s poročevalko Stanko Živič je Radonjiću očital pristransko sojenje, med drugim »da sodelujočim večkrat ni dovolil postavljati vprašanj«. Podatki iz Radonjićeve sodbe (stran 26) razkrivajo nasprotno(!), da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019 - dan izreka sodbe, op. p.), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Miha Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil kar v vlogo tožilca, postavil je celo dva krat več vprašanj kot tožilka! Zanimivo, na sojenju M. Stephanu (nekoč zaposlenemu na KI, bil je med osumljenimi za umor Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«) za načrtovanje umora dr. Janeza Plavca, pooblaščenec oškodovanca dr. Plavca sploh ni posegal v sojenja, sojenju je le prisostvoval. Sprašujem se kdo in s kakšnim namenom je angažiral odvetnika Kuniča, ki je s svojim obnašanjem v resnici onemogočal normalen potek sojenja, so potrdile prisotne priče. Ko se je sodnik Radonjić poglobil v raziskovanje širšega ozadja dogajanja na KI sta odvetnik Kunič in tožilka Žgajnarjeva »dobesedno ponorela«, je opisal dogajanje sodnik. Radonjića sta že takrat skušala s pritožbami izločiti iz sojenja. Ob rekonstrukciji vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja je Kunič glasno posegal v dogajanje - smo ob predvajanju TV prispevka opazili tudi gledalci. Okrožna državna tožilka Žgajnar je sodniku v pritožbi očitala, da »ima vnaprej ustvarjeno mnenje«. Mnenje si je sodnik ustvaril na osnovi preučevanja razpoložljivega gradiva (sodni spis), pričanja prič in predvsem na osnovi izvedene rekonstrukcije vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja (Via Bona). Preizkus je potrdil Novičev popoln alibi, kar je bilo napotilo vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo Špele Koleta - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«. Čas vožnje (6 minut) in čas potreben za preoblačenje iz pižame v zimska oblačila in obutev, opremo z orožjem, tek po stopnicah v klet po kolo, odpiranje in zaklepanje kleti, tek navzgor po stopnicah, skozi dvojna vrata ven in ob prihodu na parkirišče skriti kolo, se skriti med avtomobili in ustreliti dva mafijska strela, je daleč presegel 7-8 minut, ki bi jih imel Novič na razpolago po odhodu hčerke iz stanovanja, da bi s kolesom prispel na parkirišče in streljal. Radonjiču je tožilka očitala, da »se je sodnik do nekaterih dokazov, izvedenih že na prvem sojenju, že opredelil«. Ker so nemški izvedenci (Bavarski inštitut) že 2016 v svojem poročilu izrazili dvom, da izvirajo GSR delci s kraja zločina in je bil marca 2019 dokazan popoln alibi, je nesmiselno, da bi Radonjić angažiral nove izvedence! Prav tako ne igra pomembne vloge razbremenilno mnenje izvedenca Štularja glede SMS signalov na Novičevem telefonu (tožilka izvedencu očita poznanstvo z odvetnikom Hribernikom), saj je bil Novičev odgovor neznancu na prvo sporočilo registriran le 10 minut po dogodku (strelih pri VB) na domači Telekomovi bazni postaji! Zanimivo, da so mediji lažno poročali, da je bil Novičev telefon v času umora registriran na kraju umora (izjava tožilke), čeprav so bili seznanjeni s časi in kraji registracije obeh prejetih in poslanih SMS sporočil! Živičeva je na sojenju decembra 2017 priznala, da NFL v času izdelave poročila o analizi GSR delcev ni bil akreditiran za izdelavo takih analiz. Poleg tega je poročilo podpisala le laborantka, ne pa tudi predstojnik NFL, ki je odgovorna oseba. Tako poročilo bi Živičeva morala takoj razveljaviti! O očitku tožilke, da »je Radonjić z načinom zasliševanja prič te evidentno ločeval na priče obrambe in tožilstva«, je treba spomniti poročevalko Stanko Živič, da kot članica sodnega senata decembra 2017 ni dovolila pričati Jamnikovi materi in je gospa več ur čakala pred vrati dvorane! In še, Živičeva takrat ni problematizirala izločitve dr. Pejovnika in nekaterih prič, ki jih je sodnici Koleta predlagala obramba. Decembra 2017 Živičeva tudi ni opozorila na pristranskost sodnice Koleta, ki je ignorirala pričanje izvedenca psihiatrije dr. Kravosa. Ta je izrazil dvom, da bi bil Novič morilec. Sodnica Koleta njegovega pričanja ni upoštevala, češ da je preveč naklonjeno Noviču! Vse zgoraj navedeno kaže, da je sodnica poročevalka Živičeva delovala pristransko ne le kot poročevalka senata decembra 2017, ampak tudi kot poročevalka v ponovljenem sojenju 12.2.2020 na Višjem sodišču v Ljubljani. Pri tem sta sodelovala tudi oba člana senata! Sodbo višjega sodišča (sodnikov vsebina Radonjićeve oprostilne sodbe, ki temelji na dokazanem Novičevem popolnem alibiju, sploh ni zanimala), bi bilo treba v celoti razveljaviti! Se bo zaradi pristranskega sojenja in sojenja v nerazumno dolgem roku treba pritožiti na ESČP, saj sojenje zastara oktobra 2020? Bodo višji sodniki Živičeva, Mokorel in Črešnar-Debeljak ter ostali sodelujoči odgovarjali za storjena krivična dejanja, uničevanje dostojanstva dr. Noviča in njegove družine? Kot kaže vesti nimajo. Iva Pavlin Žurman

Fri, 28. Feb 2020 at 14:57

8192 ogledov

Odgovorni, očistite slovensko pravosodje!
ODGOVORNI, OČISTITE SLOVENSKO PRAVOSODJE! V intervjuju novinarja Nenada Glucksa s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem (Reporter, 17. 2. 2020) je Radonjić odkrito spregovoril o nedopustnih povezavah med vodstvi sodišč in vodstvi tožilstev! Sodelovanje med tožilko (stranka v postopku) in sodnico je bilo v procesu sojenja Milku Noviču več kot očitno. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je bila zadeva »Umor Janka Jamnika« že od samega začetka preiskave usmerjena na izbrano osebo, ki naj bi bila morilec, to je kemika M. Noviča. Sledila je popolna ORKESTRACIJA DELOVANJA policije (NPU, NFL), pravosodnih institucij in monopoliziranih dominantnih medijev s ciljem obsoditi nadomestnega morilca, da ne bi prišlo do raziskovanja pravega ozadja mafijskega umora, odkritja nezakonitih poslov, ki so se takrat dogajali na Kemijskem inštitutu! V ta prizadevanja je paradržava, ko se je prvotni načrt hitre obsodbe Noviča izjalovil, vključila še pooblaščenca Jamnikove vdove Miho Kuniča, ki je v procesu sojenja prevzel vlogo »tožilca globoke države«. Primer Milko Novič (analiza in sinteza dogajanja) Že naslednji dan po umoru direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika (dva mafijska strela v glavo, 16.12.2014, ob 19:38, pred restavracijo Via Bona) je bila preiskava »usmerjena« (po čigavem namigu?) na vnaprej izbrano »primerno tarčo«, kemika dr. Milka Noviča. Le šest dni po Jamnikovem umoru je takratni direktor NPU Majhenič Noviča že javno obdolžil umora, takoj je sledil neprekinjen pripor in čez pol leta vložitev obtožnice s strani SDT Žgajnarjeve, čeprav »niti ena od okoli 50 zaslišanih prič ni obremenila Noviča«, je takrat za medije povedal preiskovalni sodnik Hribar. Sledil je večletni pripor, sojenje in medijska stigmatizacija Noviča kot brezobzirnega morilca. Dominantni režimski mediji so citirali izjave tožilke(države), ne da bi novinarji, ki bi morali biti nadzorniki oblastnikov, skušali dejstva preverjati oz. raziskovati širše ozadje dogajanja na KI, o čemer so obstajale informacije. Že takrat smo podporniki vladavine prava, ki smo redno hodili na sojenja spoznali in javno opozarjali, da je v ozadju dogajanja globoka država, ki skuša prikriti takratno nezakonito dogajanje na KI in želijo akterji (naročniki) umora iz ozadja s hitro obsodbo Milka Noviča preprečiti razkrivanje kriminalne dejavnosti, v katero so bile vpletene tudi zunanje institucije (osebe). Žalostno je, da so uslužbenci KI že takrat veliko vedeli, vendar so molčali in so dopuščali večletno sramotno sojenje človeku - svojemu nekdanjemu kolegu Milku Noviču. Spregovorili so šele, ko se je začelo sojenje M. Stephanu (2018), ki je jeseni 2017 načrtoval umor Jamnikovega sodelavca dr. Plavca. Šele tedaj so Plavec in njegovi sodelavci spregovorili (sic!). S pisanjem na spletu in v medijih smo nekateri državljani začeli javno razkrivati nelogične stvari, ki jih mediji niso objavljali. O sodnem konstruktu je veliko pisala raziskovalna novinarka Demokracije P. Janša, ki je bila deležna tudi groženj. Tako se je načrt naročnikov Jamnikovega umora o hitrem odhodu »morilca Noviča« na Dob začel podirati, zato so angažirali Miho Kuniča, pooblaščenca Jamnikove vdove. Njegova »prava vloga« je prišla do izraza na ponovljenem sojenju na prvi stopnji, potem ko je bila pravnomočna obsodba Noviča jeseni 2018 razveljavljena na vrhovnem sodišču (zaradi nepoštenega sojenja). Kunič je s svojim obnašanjem onemogočal normalen potek sojenja, postavil se je v vlogo tožilca, postavil je celo dva krat več vprašanj kot državna tožilka! Ko se je sodnik Radonjić poglobil v raziskovanje širšega ozadja dogajanja na KI sta Miha Kunič in tožilka Žgajnarjeva »dobesedno ponorela«, opisuje dogajanje sodnik. Radonjića sta s pritožbami skušala izločiti iz sojenja, začeli so se pritiski na predsednika okrožnega sodišča M. Pogačnika (zakaj pritiske zanika?) s strani vrhov tožilstva, Kunič je sodnika celo ovadil za kaznivo dejanje pristranskega in krivičnega sojenja, vključil se je sodni svet z disciplinsko komisijo, proti sodniku so kot kaže pripravljali obtožni predlog za njegovo izločitev. Radonjić je svojo likvidacijo pravočasno predvidel in sojenje zaključil z OPROSTILNO SODBO, ki jo je utemeljil na osnovi ugotovitve Novičevega POPOLNEGA ALIBIJA! Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča. Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Kje je prišlo do »napake« pri organizaciji Jamnikovega umora? Novičeva hčerka je bila najprej dogovorjena z mamo, ki se je odpravljala na zabavo KI in bi hčerko še prej, okoli 19. ure, peljala na fitnes. Tako bi Novič ostal sam doma, brez alibija od 19. ure dalje (je vedel njegov sosed, bivši agent SDV). Toda zadnji hip je prišlo do spremembe, dogovora s prijateljico, ki je prišla ponjo šele okoli 19:30! Zato je bilo treba Jamnika, ki je bil organizator zabave pri Via Boni ob 19. uri in ki po navadi ni zamujal več kot pol ure, časovno zadržati. Kako? Tako, da so akterji poskrbeli za okvaro njegovega avtomobila. Jamnik se je popoldan normalno pripeljal v garažno hišo, ko pa je zvečer hotel na zabavo in je šel po avtomobil v garažno hišo, se z njim ni odpeljal, kajti motor avtomobila ni vžgal. Tamkajšnja kamera kaže, da se je vrnil v stanovanje po ključ drugega (ženinega) avtomobila. Zanimivo, da je Jamnikova vdova to dejstvo preiskovalcem zamolčala. Nepopolne medijske informacije o obdolženem Noviču se po pritožbi tožilke in odločanju na višjem sodišču (12.2.2020) še kar nadaljujejo. Tako so na državni Planet-tv v torek 11.2.2020 (oddaja Danes ob 18) in na POP-tv (oddaja Preverjeno, 18.2.2020) poročali, da je bil Novičev telefon v času umora registriran na kraju umora, kar je LAŽ. 11 minut po strelih na parkirišču pred Via Bono, je Novičev telefon - njegov odgovor na SMS neznanca, registrirala Telekomova postaja na Viču, v bližini doma! Kar pol ure po strelih(!) pa je sprejem drugega SMS sporočila na njegovem telefonu registrirala bazna postaja privatne firme Varnost d.o.o. na Koprski 94. Kdo je dejansko Noviču takrat poslal sporočilo in kdo je takrat ojačal signal na Koprski 94, bi se morali vprašati preiskovalci umora, tožilka Žgajnarjeva in sodelujoči sodniki. Kaj naj bi takrat, ko je v bližini umora mrgolelo policajev, tam delal Novič, ki je bi v torek cel dan na Krasu, od koder se je vrnil pozno popoldan?! Le 4 minute po prejetem SMS je Novič odgovoril, signal je registrirala Telekomova postaja v bližini doma(sic!). Preiskovalcev in tožilke ni zanimalo, kako naj bi 106 kg težak Novič le v 4 minutah iz bližine Koprske »priletel« po klancu navzgor do doma na Žaucerjevi, medtem ko je policaj ob rekonstrukciji za vožnjo po klancu navzdol potreboval 6 minut! Zakaj so mediji zamolčevali te podatke, ki so poleg popolnega alibija dodatni dokaz, da Novič ni mogel biti v času umora na kraju umora?! Vsa zgoraj navedena dejstva kažejo, da vpletene državne pravosodne institucije niso ščitile dostojanstva človeka, ampak interese nekoga drugega (globoke države). Čakamo na odločitev senata Višjega sodišča, ki je zasedalo 12. 2. 2020 in bo svojo odločitev posredovalo na sodišče 1. stopnje. Bodo višji sodniki Igor Mokorel, predsednik, Stanka Živič kot poročevalka in Barbara Črešnar Debeljak kot članica branili človekovo dostojanstvo in delovali ZA RESNICO in PRAVICO? Iva Pavlin Žurman

Fri, 7. Feb 2020 at 12:59

8143 ogledov

Moj pogled na zadevi Novič in Radonjić
Prispevek Matevža Krivica s tem naslovom odpira zelo pomembno temo. Krivic se je skupaj z zainteresirano javnostjo, ki je spremljala ta famozni proces ter skupaj z Novičevo obrambo in njegovo družino dolgo zaman prizadeval, da sodna oblast – vključno z Ustavnim sodiščem dr. Noviča izpusti iz pripora. Vsa sodišča vključno z Ustavnim sodiščem, so namreč takrat serijsko zavračala njegovo izpustitev, z osamljeno svetlo izjemo dr. Klemna Jakliča. Ustavno sodišče je namreč šele po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, torej post festum, potrdilo njegovo izpustitev. Takrat sva se v ključnih postavkah z Matevžem Krivicem strinjala, danes pa žal ne. Najbolj sporna je zame njegova trditev, da je imel dr. Novič smolo, da je bil ta sodni primer dodeljen sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Prepričan sem namreč ravno obratno. O dr. Milku Noviču pišem kot obiskovalec sodne dvorane v kateri se je več let odvijala sodna drama nedolžnega človeka in njegove družine. Zato bom izpostavil nekaj specifičnih okoliščin, ki povedo, zakaj je bil prav dr. Novič določen (določen, ne spoznan) za nadomestnega morilca direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika. Gre najprej za to, da se je dr. Novič ukvarjal s strelstvom in drugič, da je njegovo stanovanje v bloku na Žaucarejevi 12 točno pod stanovanjem Zvonka Hrastarja - sodelavca nekdanje SDV, ki je leta 1988 v procesu proti četverici spremljal v zapor Janeza Janšo. Hrastarjeva žena pa je znana tožilka iz afere Patria. Dr. Novič je bil tako po obeh Hrastarjih, neposredno nadzorovan in po mojem mnenju se je prav v tem stanovanju, eno nadstropje više nad Novičevim, zasnoval scenarij o tem kako za javnost inscenirati nadomestnega morilca. Tretja okoliščina pa je, da je bil dr. Novič v sodnem sporu s Kemijskim inštitutom zaradi kraje njegovega patenta in je bil primeren kot človek ki naj bi imel motiv maščevanja, kar pa so sodni izvedenci vsi po vrsti ovrgli. Vse to seveda tudi Krivic dobro pozna, zato me čudi njegova trditev, da je imel Novič smolo, da mu je sodil sodnik Zvjezdan Radonjić, nič pa se ne vpraša o neverjetno spornih potezah predsednika sodišča Marjana Pogačnika, ki je mirno gledal prekoračitev pooblastil zastopnika oškodovanke odvetnika Mihe Kuniča, ki je hotel postati glavni tožilec v celi zadevi. Tega pa mu sodnik Radonjić ni dopustil, kot tudi ni nasedel taktiki tožilstva za zavlačevanje s ciljem zastaranja zadeve. Za mene je Sodnik Zvjezdan Radonjić najpogumnejši in najučinkovitejši sodnik desetletja. V sojenju dr. Milku Noviču si je upal, kar si drugi niti v sanjah ne upajo. Razkrinkati policijsko mafijski konstrukt in nedopustne pritiske sodne oblasti iz ozadja v povezavi z razkritjem neverjetnih razmer na Kemijskem institutu in centrih odličnosti kjer se ni nagrajevalo znanstveno delo, pač pa so prali denar pridobljen s kriminalnimi posli. Ob tem ko je večina pravnikov prestrašeno molčala se je Radonjič javno izpostavil za pravico in resnico. Postopek proti dr. Milku Noviču je v ključnih elementih izpeljal hitro, natančno in učinkovito in s tem prehitel sodno oblast, ki ga je hotela pred razglasitvijo sodbe onemogočiti in suspendirati. Prehitel jo je za 24 ur. Kljub temu njegova sodba temelji na dokazanih in verodostojnih dejstvih in na zdravi pameti. Njegov doprinos k vladavini prava pa je, spričo pomembnosti primera, edinstven. V sodbi je natančno seciral nevzdržnost sodnega konstrukta, ki je služil predvsem za prikritje pravega morilca. Sodnik Radonjič si zasluži ne le pohvalo, ampak tudi najvišje odlikovanje predsednika države. S pogumnim in poštenim sodnikom namreč stoji in pade sodstvo! S sodstvom pa stoji ali pade pravna država. Brez nje pa ni več države. Smo le plemenska skupnost brezpravnih ljudi in lahka igrača v rokah sodnih uradnikov za prikrivanje zločinov in vsakovrstnih hudodelstev. Vili Kovačič, državljan K.

Fri, 7. Feb 2020 at 12:44

7709 ogledov

Proces, kot ga še ni bilo - umor dr. Jamnika bo zgodovinski precedens za naše sodstvo
Približuje se odločanje o pritožbi tožilke Žgajnarjeve na oprostilno sodbo dr. Noviču. Pravico bo v imenu ljudstva delilo višje sodišče v Ljubljani. Po velikih naporih obrambe je senat vendarle nekoliko drugačen od tistega, ki je pred letom dni potrdil krivo sodbo sodnice Špele Koleta. Vendar je sodnica poročevalka Stanka Živic ista. Sreda 12.2.2020 ob 9h se vsekakor pričenja zelo pomemben dan. Zelo pomemben dan bo tako za dr. Noviča kot za celotno slovensko sodstvo. In za vse ljudi, ki jim ni vseeno, da se v Sloveniji brez dokazov obsodijo človeka na 25 let. Višje sodišče bo namreč odločalo o pritožbi na oprostilno sodbo Zvjezdana Radonjića, v kateri je zapisano, da Novič ni kriv in da dokazano ni storil dejanja, ki se mu je pripisalo načrtno. Sodstvo ima edinstveno priložnost popravnega izpita. Ali bo zmoglo pa je seveda drugo vprašanje. Pomembno je tudi, da na sojenje pride čim več ljudi, kajti sojenje je javno. V tem primeru ljudje nismo tako nepomembni kot se zdi. Gre za obsodbo dr. Noviča kot nadomestnega morilca, pravi morilec je že zdavnaj v tujini. So pa naročniki umora doma - v domovini. Te gre iskati med tistimi, ki so bili v prvih vrstah na Jamnikovem pogrebu. Kajti morilci radi hodijo na kraj zločina. Posebno ko je treba s krokodiljimi solzami zakriti podlo dejanje . Nam navadnim ljudem pa ne preostane drugega, kot da pridemo na obravnavo kot javnost, kot pričevalci. Kajti samo resnica nas bo osvobodila, ali kot je že bilo enkrat zapisano s strani številnih očividcev tega procesa: PAMETI JE ZMANJKALO – OSTANE NAM SAMO ŠE JAVNOST. Če bo razplet pozitiven pa bo treba obnoviti še druge procese, v katerih bo treba poiskati in najti resnico in soditi po pravu in pravici. Sodstvo je na zgodovinskem dnu. Ali se bomo od dna odbili, ali pa se bomo kot družba še bolj pogreznili ? Pravosodje je hrbtenica države. Če bo Radonjićeva sodba razveljavljena bo razveljavljena tudi pravica in resnica. Tega si ne zasluži nobeno živo bitje, najmanj pa dr. Novič in starši pokojnega dr. Jamnika. Čas je, da se kot družba odbijemo od najnižjega dna in splavamo na površino ! Vili Kovačič, državljan K.

Mon, 25. Nov 2019 at 22:52

13025 ogledov

Je slovensko pravosodje vredno spoštovanja? Sodnik Radonjič: Ne le da ni dokazov, da je Novič kriv, dokazano je da ni kriv!
Louis D. Brandeis, nekdanji ameriški vrhovni sodnik, je zapisal: »Če hrepenimo po spoštovanju prava, moramo najprej pravo narediti vredno spoštovanja.« »Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.« (Drago Jančar v poslanem pismu, ki je bilo prebrano 20. junija 2014 v Slovenski vasi pri Dobu.) »Resnično sem zgrožen, kako nizko je padlo slovensko sodstvo.« (Odvetnik Jože Hribernik po pravnomočni sodbi Milku Noviču 22. decembra 2017 na Višjem sodišču v Ljubljani.) 16. aprila 2019 je okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić izrekel oprostilno sodbo Milku Noviču (ob ponovljenem sojenju na prvi stopnji) ter dodal: »Ne le da ni dokazov, da je kriv, dokazano je da ni kriv.« Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča, ki je oktobra 2018 razveljavilo nezakonito in krivično obsodbo Milka Noviča za umor Janka Jamnika (Novič je bil skoraj tri leta in pol nezakonito priprt in kasneje zaprt na Dobu med najhujšimi morilci). Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Radonjić je ob izreku spregovoril tudi o pritiskih, ki jih je doživljal med sojenjem s strani predsednika Okrožnega sodišča Marjana Pogačnika (na katerega je pritiskal takratni vodja SDT Harij Furlan) in še nekaterih oseb, »da mora obsoditi Noviča«. Pritisk za izločitev sodnika je začel že januarja 2019 pooblaščenec žene umorjenega Jamnika odvetnik Miha Kunič, tožilka Blanka Žgajnar pa je vložila predlog za izločitev sodnika. Kot kaže je šlo za usklajeno akcijo. Odvetnik Kunič je kasneje Radonjića ovadil za kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, vendar »je odstranitev s sodniške funkcije možna le, ko je proti sodniku uveden kazenski postopek, ki se začne z vložitvijo obtožnega predloga«, je izjavil predsednik vrhovnega sodišča D. Florjančič, ki je bil z ovadbo seznanjen (Delo, 16. aprila). Sodnik Radonjić, ki je slutil, kaj mu pripravlja »pravosodna klika«, je še isti dan sojenje zaključil in izrekel oprostilno sodbo. Septembra 2019 je Večer objavil članek o pritožbi tožilstva (B. Žgajnar) na sodbo (ki so jo dobili v pisni obliki julija 2019) ter o pobudi, ki jo je predsednik Okrožnega sodišča Pogačnik podal disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu za sprožitev disciplinskega postopka proti sodniku Radonjiću, zaradi kršitev Zakona o sodniški službi (81.člen - kršenje sodniške dolžnosti). Šlo naj bi za kršitve v časovnem obdobju, v katerem je Radonjić sodil v zadevi Novič. Pogačnik sodnika med sojenjem ni izločil, saj ni bilo utemeljenega razloga! Zakaj (po čigavem nareku) je začel oporekati delu sodnika (prijava disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu ) šele po končanem sojenju? O ravnanju sodnika Radonjića (njegovih izjavah ob izreku sodbe) sta se izrekla Sodni svet, ki je ugotovil, da »so trditve sodnika o poskusu vplivanja na njegovo sodniško neodvisnost brez podlage« in Komisija za etiko in integriteto znotraj Sodnega sveta, ki je izjave sodnika Radonjića o pritiskih označila za neskladne s kodeksom sodniške etike. Te diskreditacije(!) sodnika Radonjića kažejo, da obstaja interes »nekoga iz ozadja« za razveljavitev oprostilne sodbe Milku Noviču! Radonjić se je na napade takoj odzval z javnim pismom (25. september 2019), ki ga je zaključil z grozljivo ugotovitvijo: »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!« Radonjićeva sodba razen navajanja popolnega alibija vsebuje številne dvome v Novičevo krivdo. Je skušal sodnik poudariti, kaj vse je bilo narobe v prvotni sodbi in njeni pravnomočnosti?!  7.12.2016 je sodnica Koleta, po končanem pričanju nemškega balistika z bavarskega kriminalističnega urada g. Manheina, izpustila Noviča iz pripora. Ga je kasneje (13.4.2017) morala obsoditi? Radonjićeve besede o pritiskih iz ozadja nakazujejo to možnost. Od leve proti desni: Milan Štrukelj, Tatjana Merčun in Stanka Živič, famozna trojka sodnikov, ki so potrdili obsodilno sodbo zoper Milka Noviča in ki hočejo ponovno soditi v tem primeru. Ta sodniška trojka se ponovno zlorablja za nezakonito in protiustavno sojenje.       Medtem ko je Radonjić z besedami »dokazano je, da ni kriv« (16. aprila) prst usmeril na sodno vejo oblasti, ki je Noviča obsodila, čeprav so dejstva dokazovala(!), da ni morilec, je sodnik z izjavo v javnem pismu oznanil, da gre za poseganje globoke države v sodno vejo oblasti, kar pomeni konec pravne države! V oddaji Intervju na RTVS (20. oktobra 2019) je sodnik Radonjić omenil »vpletenost« establišmenta (beli ovratniki-globoka država) v umor dr. Jamnika. Na višje sodišče se je poleg tožilke Blanke Žgajnar pritožil tudi odvetnik oškodovanke (Jamnikove vdove) Miha Kunič - s sklicevanjem na »procesne napake«. Toda podatki iz sodbe razkrivajo (str.26) da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil v vlogo tožilca, saj je zastavil dva krat več vprašanj kot tožilka. Odvetnik oškodovanke bi moral težiti k čim hitrejši ugotovitvi pravega storilca kaznivega dejanja, vendar dejanja Kuniča kažejo obratno! Kljub dokazanemu popolnem alibiju Noviča, skuša odvetnik Kunič, ki je oviral delo sodnika Radonjića (je javno opozoril sodnik), s pritožbo na višjem sodišču doseči razveljavitev soglasne oprostilne sodbe sodnega senata in zadevo vrniti na začetek. Je bil sodnik Radonjić pristranski, ker je vodil sodni proces v skladu s svojimi zakonsko določenimi nalogami? Kdo želi, da bi primer oktobra 2020 zastaral in tako ne bi prišlo do nove preiskave umora dr. Jamnika? Iva Pavlin Žurman P.S. Novičev odvetnik Jože Hribernik je podal predlog za prenos odločanja o pritožbah z ljubljanskega na drugo pritožbeno sodišče, toda Vrhovno sodišče je predlog zavrnilo, češ da napačna odločitev konkretnega senata še ne pomeni okrnitve videza nepristranskosti celotnega sodišča. Ta izjava potrjuje, da je konkretni senat višjega sodišča v sestavi Merčun, Živič, Štrukelj sodil pristransko! Toda neverjetno, v ponovljenem odločanju naj bi v senatu višjega sodišča sedeli isti sodniki, ki so potrdili Koletino krivično sodbo! Bo zmagalo pravosodje ali krivosodje?
Teme
Špela Koleta milko novič vili kovačič

Zadnji komentarji

Niko Gregorin :

11.07.2020 12:35

Slovensko sodstvo je v celoti sprivatizirano.Sodbe so napisane vnaprej z dolgimi brezveznimi obrazložitvami v korist slovenske mafije ali boljšega ponudnika.Sodbe niso v skaldu z zakoni,ustavo ali pravico vendar v IMENU LJUDSTVA.Kdo je to ljudstvo v katerem imenu se izrekajo sodbe? Moja sorodnica je pravnica,odvetniška kandidatka iz firme svojega moža,Cerarjevega sošolca.Z bivšim mandatarjem se redno dobiva in skupaj krojijo pravico.Menda do sedaj še ni imela izgubljenega primera se pa na začetku pozanima ali bo njen klient lahko zmagal... Ogoljufala me je za dediščino po pokojnem očetu in tudi teti,brez otrok. Proti meni je vložila več tožb katerih izzid je bil že vnaprej prirejen.Ena izmed njih je bila tudi izločitev osebnega vozila mojega očeta iz dediščine.Klub temu,da smo na sodišču dokazali,da je oče avto kupil,za njega plačeval zavarovanje,bil vpisan kot voznik in ga imel doma garažiranega je ostudna sodnica,ki me je ves čas čustveno in verbalno maltretirala,razsodila,da vozilo ni bilo očetovo in,da se v korist Cerarjeve prijateljice izloči iz dediščine. Gre za popolno krajo!To sodbo je v neskončno dolgi in napačni obrazložitvi potrdila tudi sodnica iz višjega sodišča. Pri nas ne veljajo zakoni in ustava ampak sistem likvidacije poštenih ljudi preko sodnega sistema v katerem poteka kontinuirana negativna zaposlitvena selekcija.Sodnik je lahko vsak pod pogojem,da nima lastne volje,je sadist ima narcisoidno motnjo in ne loči med pravico in krivico.Vsa potrebna znanja za to pa si lahko preskrbi v našem super šolskem sistemu.
grizlly :

13.06.2019 08:28

državljan k-retardo
APMMB2 :

28.04.2019 06:08

Maščevalnost je splošna lastnost ljudi. Ni nič posebnega. Če psihiater ugotovi, da je nekdo maščevalen, še ni nakakršnega doakaza, da je morilec. Tisti, ki dobi takšno mnenje, je dolžan preveriti, ali je dotični res morilec. Tega pa preiskovalci, kriminalisti, niso naredil. Še več, s tožilstvom so pripravili konstrukt, ki nima realne osnove. Če Novič v nobenem primeru ni mogel biti na kraju umora, je to kronski dokaz, da ni morilec. Vse, kar se pleteniči okrog tega in je postalo predmet obtožbe, je le grobo zavajanje, je konstrukt, ki bi moral doživeti epilog s preiskavo in obtožbo storilcev. Nedopustno je, strpati človeka v zapor, ga obtožiti kaznjivega dejanja in mu naložiti eno največjih kazni brez dokaza, da je to sploh lahko storil. Zelo pomembno vprašanje pa je: kdo je dejanski morilec? Kdo je ukazal umoriti dr. Jamnika? In še pomembneje: zakaj se poicija in tožilstvo spenevedata in obtožujeta dr. Noviča, namesto, da bi iskala dejanskega storilca? Zakaj ga ščitita? Kakšne povezave imata tožilstvo in policija z dejanskimi storilc,i naročniki umaora? So tožilci in policisti del mafije? Toliko o dr. Noviču. Sedaj pa k večni mantri, trgovini z orožjem. Trdim, da je trgovino lahko opravila velika skupina ljudi. Med temi bi se zagotovo pojavil žvižgač z imenom, priimkom, ki bi izpovedal raboto. Pomebno je to, da pri trgovini ni mogla sodelovati uigrana popolnoma zaupna skupina ljudi. Razen tega so orožje prodajali na Hrvaško, kjer je politika bolj razdeljena na bivše komunistične kadre in HDZ. Prav gotovo bi eni, ali drugi izkoristili trgovino za politične obračune, pa se do sedaj to ni zgdilo. Še več, kolikor je znano je tovariš Milan Kučan, bivši šef slovenske udbe, poslal svoje sle na Hrvaško, da pri udbovskih kolegih izposlujejo dokaze, ki bi bremenili Janeza Janšo, pa ti sli niso uspeli. Denarnemu toku je mogoče sediti. Posebno velike količine zazna finačni in bančni sistem. Dokazov o tem ni. Za razliko o finančnih malverzacijah NLB, ki so do potankosti razkrite, pa v Sloveniji nihče ne reagira. Pred vsem vladajoče strukture si zatiskajo oči, pred očitnim krimnialom, kar nam sporočajo, da so zraven, da so podporniki krimnla. A ni zaskrbljujoče, da so v teh mrežah Šarec, Cerar, Židan, Bratuškova , Erjavec in mnogi drugi. Vsi ti molčijo, če ravno jih Reporter tedensko obveđča o rabotah in so v poročilhi tudi imena, ki jih lako policija vsak hip strese za kar ne potrebuje pishiatričnih izvedenstev. Po nekaj desettisoč člankih v "nedovisnih" slovenskih medijih, je Janez Janša postal najbolj osovražena oseba v Sloveniji. Po takšnih frontalnih napadih verjtno nihče ne bi preživel, pa je Janša še vedno najnevarnejša in praktično edina opozicija mafiji in državnemu vodstvu. Vsi se ga bojijo. Zakaj? Zaradi trgovine z orožjem? Ne, bojijo se ga, ker ve, kdo so mafijci? Kdo krade državo? Kdo ji škodi? Resnično se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da vsako leto iz države korupcija odnese več kot tri milijarde? Vprašati se je poteno, kdo je iz samostojne Slovenije odnesel 60-70 milijard? Vprašati se je potrebno, kdo je pokradel družbeno premoženje in ga odnesel v banke na rajskih otokih? Delno je ta krimilnal razkrila Logarjeva komisija. Ja Logar je pomočnik trgovca z orožjem! Pa se zaenkrat še ni nič zgodilo. Ko je Cerar izvedel za rezultate komisije, je nemudoma izjavil, da iz tega ne bo nič. Zakaj? Zato, ker ga je inštalirala mafija in ve, da se ji ne sme upreti. Podobno je s Šarcem. tudi njega je inštalirala mafija. Tudi on ne b zoper nje nastopil. Zakj je Modendorfere nemudoma ustanovil kokurenčno komisijo za odkrivanje lriminala v NB? Je to storill ker je mafija zahtevala, da zavede državlajane, saj je logarjeva komisija očitno prišla na sled mafiji! Problem pa je nikoli dokazana in procesirana trgovina z oroižjem. Problem je Patrija, na kateri je bil Janša opran vse krivde. Popolnoma jasno pa je, da mafija, ki vodi tudi sodstvo ni želela, da bi sodišče sodbo razveljavilo, amapak je namreno zadevo zasraralo, samo zato, da takšne pokveke, kot si ti š vedno govorijo o podkupnini, ki da jo je pridobil Janez Janša.
APMMB2 :

27.04.2019 05:31

Rado, ko prpisuješ dr. Noviču maščevalnost, ki da je element, s katerim lahko postane potencialni morilec javnosti poveš, da smo lahko vsi potencialni morilci, saj ima vsak izmed nas kakšno zlo lastnost. Ni in ne sme biti tako. Službe, ki raziskujejo umore, ki pripravjajo obtožnce, morajo biti strokovne, neodvisne,poštene in zelo zelo previdne, da ne delajo napak in pred vsem, da ne strpajo neosnovane osumljence v zapor. Posebno ne tako, kot so to storili dr. Noviču, ki je kar nekaj let ždel v zaporu in pozabile iskati prave morilce. Sedaj pa na večno mantro, ki te dejansko zaslepljuje in prikazuje kot popolnega naivneža. Pred leti si navedel, da je trgovina z orožjem stala milijardo. Takrat so to bile marke. Danes so evri, ampak je vrednost približno enaka. Če bi se zavedal, kaj je milijarda in če bi to vedeli tudi pisuni, ki obremenjujejo Janeza Janšo, bi vedel, da je tak posel nemogoče spelajti sam, ali s peščico ljudi. Tak posel lahko spelje množica, ki jo je nemogoče kontrolirati. Nikoli ne veš, kdo je za te, kdo je za "posel" in kdo ne. Ne moreš vedeti, kdo bo zažvižgal in kdo bo v javnosti spregvoril. Doslej se živžgač še ni pojavil. Janša pa je iz heroja postal monstruazna oseba, ki je kriva za vse nevolje, ki se dogajajo v Sloveniji. Dela celo sušo, pa poplave, potrese in širi ošpice. Proti sebi ima večino prebvalstva, pred vsem politike, proti sebi ima novinarje, pa sodstvo in še marsikoga. Mnogi njegovi tesni sodelavci so ga zapustili. Pa vendar med njimi ni žvižgača, ki bi jasno in argumentirano obremenil Janšo, izdal, kje ima denar in kako je don jega prišel. Orožje ni prodajal sam sebi, temveč Hrvatom, torej drugi državi, ki je v nenehnih sporih s Slovenijo. Na hrvaškem politika ni enotna. Tam se resnično bije boj za oblast in bivši komunisti gredo na nož s HDZ. Če se že v Sloveniji ne najde žvižgač, bi se moral najti vsaj na Hrvaškem. Vemo, da so razni kučanovi sli hodili na Hrvaško z nalogo, da najdejo žvižgača, ki bi obremenil Janšo. Poznamo dobre onose med hrvaškimi udbovci in slovenskimi. Vemo, da je Mesić, kučanov prijatelj in po udbi tudi zaupnik in da sta iste krvne gruepe. Pa vse skupaj ni nič. Nihče ne obremenjuje Janšo. Če je Janša prodajal orožje Hrvatom, so tudi hrvaški trgovci služili, mar ne? V razmerah, ko si režejo vratove,bi prav gotovo našli žrtev. Pa je vse tiho. To so elementi, ki bi morali pokazati, da je Janša trgovec, ki si je napolnil žepe in obogatel. Kaj pa ima? Vse skupaj je vredno toliko, kot je zaslužil. Aja, živi na veliki nogi? Kako pa živijo nekateri vidni člani LDS? Tisti, ki naročajo pisunom knjige, ki na dolgo in široko opisuejo trgovino z orožjem. Ne trdim, da ni bila. Kdo vse se je korstil s to trgovino ni razkrito. In ravno v tem je poanta. Mnogi so s trgovino obogateli, prav tisti, ki bi morali bremeniti Janšo, pa si ga ne upajo,ker vedo, da bi sami padli v luknjo. Pozanimaj se pri Kučanu, kdo so ti.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Pritožba zaradi izrečene besede "Prasica" sodnici Špeli Koleta, ko je nepravično obdolžila Milka Noviča na 25 let zapora!