Matevž Krivic: pravno mnenje o sodbi Višjega sodišča v zadevi Milko Novič

Novice

Petek, 5. oktober 2018 ob 12:57

Odpri galerijo

PRAVNO MNENJE (samoiniciativno)

o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Novič

(sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017)

To pravno mnenje sem spisal na lastno pobudo in ga pošiljam odvetnikom dr. Milka Noviča, ki ga lahko (v celoti ali delno) vključijo v vsa pravna sredstva v tej zadevi.

Odvetnikom dr. Noviča je bil tekst poslan 12. marca 2018 in je bila njegova argumentacija praktično v celoti vključena v zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo kmalu za tem vložili odvetniki !!!

A. Uvod

Odvetnikom dr. Milka Noviča pošiljam svoje pravno mnenje, ki ga lahko, če to presodijo za koristno in primerno, vključijo kot dodatek ali drugačen sestavni del njihove zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo dr. Noviča oziroma njeno potrditev na Višjem sodišču. Če je kakšen od tu navedenih argumentov ali ugovorov morda nov (v preostalem delu zahteve odvetnikov še nevsebovan ali morda drugače utemeljen), naj se (če bo ta moj prispevek vključen v njihovo vlogo) seveda tudi ti argumenti, ugovori ali in predlogi štejejo za del zahteve.

B. Eklatantna kršitev načela »in dubio pro reo« kot kršitev enega temeljnih načel zakonitega sojenja, ki zato ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja

1. Kršitev tega načela in s tem nepristranskosti sojenja pri prvostopnem sojenju

Pisec tega mnenja sicer zavrača laične (in še toliko bolj politikantske) napade na to sodbo in prek nje na slovenska sodišča sploh, češ da je bil z njo dr. Novič obsojen na drakonsko 25-letno zaporno kazen sploh brez vsakih dokazov – prepričan pa je, da niti z enim od teh dokazov niti z vsemi skupaj kot celoto obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano »onkraj razumnega dvoma«. Kadar je glede na izvedene dokaze možno, verjetno ali celo zelo verjetno, da je obtoženi res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to za zakonito obsodbo ne zadošča – vse dokler obstaja razumen dvom, da pa bi bil lahko storilec tistega kaznivega dejanja tudi kdo drug. V takih primerih že stoletja in tisočletja velja temeljno pravno načelo, da je v dvomu obtoženca treba oprostiti.

V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati. Kljub temu vsaj nečkaj opozoril. Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja.

2. Še izrazitejša pristranskost pritožbenega sodišča pri nekritičnem zavračanju pritožbenih ugovorov, še posebej pa pri presoji elementov iz kazenskega postopka zoper dr. Stephana

V čem je bila nekritičnost in pristranskost pritožbenega sodišča pri zavračanju pritožbenih ugovorov, so v tej zahtevi za varstvo zakonitosti odvetniki že podrobneje pojasnili. Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: »Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec«. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca).

Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper dr. Stephana (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti dr. Stephan med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav dr. Stephan kot edini med njimi to odklonil.

Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper dr. Stephana kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.

a) V točkah 108 in 109

Že tu je za pritožbeno sodišče povsem nepomembno, da je dr. Stephana odpustil iz službe prav dr. Jamnik – kot pomembno v 109. točki kar dvakrat poudarja predvsem to, da dr. Stephan v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«! Saj ravno to lahko vsakomur vzbuja dvome v korektnost postopanja policije in tožilstva v tisti zadevi – pritožbeno sodišče pa to, ravno nasprotno, navaja celo kot utemeljitev za to, da sámo takih dvomov nima!!

Možne dvome v to, zakaj takrat dr. Stephan »brez navzočnosti zagovornika ni pristal na odvzem brisa strelca«, nato lahkotno (v bistvu malomarno, neprofesionalno) izključi z naslednjo formalistično ugotovitvijo: »Če je (namreč dr. Stephan) svojo odločitev v zvezi s tem policiji sporočil do ponedeljka, kot je navajal, da bo, iz spisa ni razvidno«! Sodišča pa to očitno sploh ne zanima, ampak na koncu te točke sklene, da »glede na te ugotovitve zavrnitev odvzema brisa brez navzočnosti zagovornika, ne na splošno, nima več take teže, kot poudarja obramba, saj je le izkoristil svoje pravice«! Kot da gre tu za vprašanje, ali je dr. Stephan imel pravico zahtevati navzočnost zagovornika pri odvzemu brisa, ne pa za vprašanje, zakaj policija pri odvzemu brisa ni vztrajala!!

b) V točki 111

Še bolj izrazita je pristranskost presoje v tej točki. Citirano izjavo priče dr. Plavca, da je dr. Jamniku dr. Stephan takrat (zaradi odpusta iz službe) »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo maščeval in podobno«, pritožbeno sodišče oceni takole: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos M. Stephana z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost M. Stephana v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos« - v gostilniški debati domnevno izraženo Novičevo izjavo o »seznamu za fentanje« pa to isto sodišče (enako kot prvostopno) jemlje kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor! Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.

c) V točkah 112 in 113

Podobno kot zgoraj. Okoliščine načrtovanega umora dr. Plavca, kot jih je pojasnila priča v postopku zoper dr. Stephana, bi po presoji sodišča sicer »lahko izkazovale določeno mero podobnosti načrtovanega umora z že izvršenim umorom dr. Jamnika, vendar tudi nič več od tega«. Sodišču to ne vzbuja nobenih pomislekov, da bi bilo zaradi tega »moč v kateremkoli delu podvomiti v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča« - »ni pa moč izključiti, da se je po načinu in okoliščinah izvršenega umora dr. Jamnika lahko zgledoval tudi domnevni napeljevalec k umoru dr. Plavca«! Simptomatično: slednjega (kar dr, Noviča ne razbremenjuje) »ni mogoče izključiti« (res ne, gotovo ne) – nasprotno, enako verjetno možnost (ki je seveda prav tako le možnost, ne gotovost) pa sodišče mirno izključi iz presoje (namreč kot eno od realnih možnosti, ki bi lahko vzbujale dvom v to, da je Jamnikov umor res zagrešil Novič). In če bi bila to edina okoliščina, ki bi lahko vzbujala tak dvom, bi bilo tako sklepanje morda še sprejemljivo – ob spornosti prav vseh uporabljenih dokazov proti Noviču (kjer niti pri enem ni mogoče izključiti utemeljenega dvoma, da morda tudi ne držijo) pa je tako sklepanje povsem nesprejemljivo in pri zakonitem sojenju v pravni državi nedopustno.

3. Kršitev materialnega prava v točki 114

V tej točki pritožbeno sodišče navaja, kaj vse je bilo v sodbi pravilno in popolno ugotovljeno – s temle (spet simptomatičnim) dodatkom: »ob prepričljivo zavrnjeni možnosti kontaminacije, kot jo je zatrjeval obtoženec in ki sta jo sicer na določen način dopustila tudi izvedenca Manthei in Gebhart«. Dva izvedenca torej pri ključnem dokazu dopuščata možnost, da najdeni sledovi pri Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru – toda tudi za pritožbeno sodišče je to nepomembno! Vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Zanesljiv zaključek, da dokazi kažejo na krivdo obtoženega?? Zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo (onkraj razumnega dvoma), ne pa, da samo kažejo nanjo.

Prikazane sporne formulacije v 114. točki (eni od zaključnih točk obrazložitve) ni mogoče šteti za slučajen, nepomemben lapsus iz malomarmosti – pri tako odmevni in od javnosti tako dolgo pričakovani in zelo dolgo pripravljani sodbi je treba šteti vsako njeno trditev, še zlasti pa tiste zaključne trditve za še toliko bolj dobro premišljene (v primerjavi z običajnimi sodnimi primeri).

Zaključna trditev, da zbrani dokazi krivde obtoženca ne dokazujejo, ampak da le »kažejo nanjo«, bi v katerikoli sodbi mogla (ali celo morala?) pripeljati do razveljavitve take sodbe kot neskladne s standardi zakonitega sojenja – v tem konkretnem primeru je pa to celo jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen, in da je s to »previdno formulacijo« skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma), in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.

4. Kdaj so tudi kršitve načela in dubio pro reo lahko dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti

Že zgoraj (zlasti pod B.1) je bilo pojasnjeno, zakaj tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela »ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja«. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni »hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti«.

Dodatno k temu se tu navaja še en razlog za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti v takih primerih: taka sodba je hkrati »tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno«, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.

C. Bistvena kršitev pravil postopka v 116. in 117. točki (glede presoje zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti)

Sodna argumentacija v teh dveh točkah je vsebinsko medsebojno povezana (a protislovna), nanaša pa se na dve pomembni točki za presojo zakonitosti izpodbijane drugostopne sodbe: v točki 116 gre za vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen (umora po 4. točki 116. člena KZ-1), v točki 117 pa za vprašanje ustreznosti višine kazni, če motiv »brezobzirne maščevalnosti« ni bil dokazan.

Argumentacija v 116. točki je sploh že sama po sebi nesklepčna oziroma nelogična. Možno je sicer domnevati ali ugibati, kaj je s tem nerazumljivim stavkom sodišče v resnici hotelo povedati, toda vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem. Ta povsem nelogični stavek se glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču za neupoštevanje z ničemer (Pravilno bi bilo: z ničimer) izkazane maščevalnosti obtoženca pri presoji zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti, glede na ugotovitve o pravilno ugotovljenih okoliščinah v zvezi s tem, ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja ne le podan in opisan, temveč vsebinsko potrjen in izkazyan tudi v razlogih sodbe.« Bistvo tega nelogičnega stavka se torej glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …«!? Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).

Če domnevamo, da je v 116. točki sodišče hotelo v resnici povedati nekaj drugega, kot je zapisalo, namreč to, da je bil zakonski znak brezobzirne maščevalnosti v prvostopni sodbi pravilno ugotovljen, potem pa nastane še protislovje med tako razumljeno vsebino 116. točke in trditvijo v 117. točki, da tudi višina kazni ni pretirana – z utemeljitvijo, da »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«.

Protislovje v argumentaciji (in s tem spet bistvena kršitev pravil postopka) je tu očitno: če bi bila izrečena 25-letna zaporna kazen pravična in primerna »le zato, ker je oškodovanca umoril«, ne pa zato, kako ga je umoril, potem to ne bi bilo v neskladju le s kvalifikacijo kaznivega dejanja, ampak tudi z odmero višine kazni znotraj razpona, ki je zakonsko predviden za umor (od 15 do 30 let). Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).

D. Bistvena kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik

Na koncu 13. točke obrazložitve pritožbeno sodišče (pravilno) navaja, da sodišče dokaz mora izvesti, »razen če je očitno, da ne more biti uspešen« - v nadaljevanju pa pri zavrnitvi zaslišanja Ane Jamnik tega ne upošteva.

Nedopustnost zavrnitve zaslišanja te priče je povezana z razlogi, ki jih izpodbijana sodba navaja (v 34. točki) kot razloge, zakaj po mnenju pritožbenega sodišča niti dodatno zaslišanje žrtvinega očeta Antona Jamnika pravzaprav ne bi bilo potrebno: »Zato višje sodišče zaključuje, da oškodovančev oče več in drugega, kot je povedal v zvezi z oškodovančevimi težavami, skrbmi in počutjem in kar ga je očitno bremenilo, ni vedel, ker mu sin česa in koga drugega tudi ni omenjal.« Kako pa naj bi sodišče vedelo, kaj vse je sin očetu takrat povedal in ali ni možno, da bi se oče naknadno (po prvem pričevanju) spomnil še česa pomembnega? Če ne bi imel povedati nič novega – zakaj pa naj bi potem hotel pričati še enkrat?

Predvsem pa je povsem nelogično in neprepričljivo, zakaj je bilo pritožbeno sodišče (kljub temu, kar v sodbi navaja – zgoraj citirano) pripravljeno, da ga zasliši in je bil na zaslišanje že povabljen – ko zaradi bolezni ni mogel priti in je obramba namesto njegovega zaslišanja predlagala zaslišanje njegove žene (z utemeljitvijo, da ve in lahko pove isto, kar bi lahko povedal mož), je pa (glej predzadnji odstavek 38. točke) »iz istih razlogov, kot so navedeni v zvezi z izpovedjo priče Antona Jamnika, višje sodišče ocenilo tudi predlagano zaslišanje Ane Jamnik za nepotrebno«. Tudi njeno zaslišanje? Saj je bil Anton Jamnik na zaslišanje že povabljen!

Šele za tem (v zadnjem odstavku 38. točke), potem ko je iz (prej navedenih) razlogov zaslišanje Ane Jamnik že ocenilo za nepotrebno, je sodišče potem, kot za nekakšno dodatno opravičevanje take odločitve, zavrnilo še relevantnost pomislekov Antona Jamnika, »da bi Novič lahko to storil sam«, pri čemer je ta priča te pomisleke sodišču lahko izrazila samo na svojem prvem zaslišanju, bili so (ne glede na njihovo relevantnost) torej sodišču že znani in to torej ni moglo biti tisto, kar sta bodisi Anton bodisi Ana Jamnik višjemu sodišču na dodatnem zaslišanju še hotela povedati. Ni rečeno, da je bilo to sploh v zvezi s tu omenjenimi »pomisleki Antona Jamnika« s prvega zaslišanja ali da nista morda poleg tega hotela povedati še kaj drugega. Brez njegovega (ali ženinega) dodatnega zaslišanja ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da sta hotela govoriti le o svojih »razmišljanjih in prepričanjih« in ne tudi o svojih vedenjih (kaj jima je sin pred smrtjo govoril – kdo naj bi ga »pospravil«, koga se je v tem smislu bal ipd., kar pa so pri tako dvomljivo izkazani krivdi obtoženca nadvse pomembna vprašanja). Poleg tega pa je želja staršev žrtve, da bi dopolnila svoje pričevanje kot priči obrambe in ne tožilstva, nekaj tako neobičajnega, da bi že samo to moralo nepristranskemu sodišču vzbuditi interes za zaslišanje take priče.

Ali bi bilo to dodatno pričanje za presojo krivde obtoženca relevantno ali ne, bi sodišče lahko presodilo šele, ko bi to pričanje slišalo – pa ga je kljub minimalni porabi časa, ki bi bila za to potrebna (Ana Jamnik je bila že na sodišču in je čakala na zaslišanje), zavrnilo kot nepotrebno. Pri tako nejasnih in razumnim dvomom izpostavljenih dokazih za obtoženčevo krivdo je tako ravnanje sodišča povsem nerazumno in ga je težko razumeti drugače kot še en znak pristranskosti sodišča pri odločanju v tej zadevi, vsekakor pa je to ravnanje pomenilo bistveno kršitev pravil postopka (ter ustavne pravice obtoženca do zaslišanja vseh prič obrambe).

Matevž Krivic

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Feb 2021 at 20:24

9889 ogledov

Zakaj Specializirano državno tožilstvo (SDT) ne nadaljuje z iskanjem krivcev za umor dr. Janka Jamnika?

21. dec. 2020 je sodnica Sinja Božičnik - tretje sojenje dr. Milku Noviču za umor dr. Janka Jamnika; na drugem sojenju, potem ko je vrhovno sodišče razveljavilo prvotno sodbo Špele Koleta, ga je aprila 2019 oprostil že sodnik Radonjić, nakar se je tožilka Blanka Žgajnar pritožila na višje sodišče, ki ji je 12. feb. 2020 pritrdilo in razveljavilo oprostilno sodbo, češ da je bilo sojenje pristransko - oprostila Milka Noviča za umor Janka Jamnika, saj je imel za čas umora popolni alibi (je z rekonstrukcijo dogajanja ugotovil že sodnik Radonjić). V času, ki bi ga Novič imel na razpolago za izpeljavo umora, nikakor ne bi mogel priti na kraj kaznivega dejanja, prav tako ga nikjer ni registrirala nobena kamera ali obremenila morebitna priča. Analiza večletnega dogajanja Zanimivo, da je preiskavo umora že naslednji dan po umoru Jamnika (dva strela v glavo na parkirišču lokala Via Bona, 16. dec 2014 okoli 19:39) prevzelo SDT (tožilka Žgajnar in NPU), ki je sicer specializirano za organiziran kriminal. Novič je bil obdolžen za umor kar na tiskovni konferenci direktorja NPU Majheniča, že šesti dan po dogodku. Priprli so ga na osnovi poročila o analizi GSR delcev (odvzem 23 ur po dogodku zaradi prijave, ki je prišla s KI - izmišljena lista za fentanje). Analizo je naredila laborantka NFL, na poročilu pa ni podpisa odgovorne osebe, predstojnika F. Sabliča (sic!). Takrat laboratorij ni bil akreditiran za te raziskave. Sablič je kasneje, kot izvedenec sodišča (sic!), napisal poročilo, s katerim je obremenil Noviča za umor Jamnika. Kako je možno, da je prav Sablič, ki je bil kontaminirana oseba (NFL je v sestavi policije, ki sodeluje s tožilko, ta pa je stranka v sodnem postopku) postal izvedenec neodvisnega sodišča? Kasneje je Sablič na pričanju na sodišču celo lagal, da je imel FNL takrat akreditacijo. Tožilka Blanka Žgajnar je junija 2015 vložila obtožnico proti Noviču, čeprav je rekonstrukcija dogajanja (preiskovalec Kok) že takrat pokazala, da Novič ne more biti morilec. Prav tako ga nobena priča ni obremenila, je že pred vložitvijo obtožnice javno spregovoril preiskovalni sodnik Franc Hribar. Zanimivo, da sta danes pokojna oba glavna preiskovalca tega primera. Sodnik Franc Hribar se je predčasno upokojil (julija 2016). V bližini domačije je, ob spravilu lesa, nanj »nesrečno padlo drevo« le dober mesec preden je višje sodišče, 22. decembra 2017, odločalo o Novičevi krivdi (po pritožbi obrambe in prepričanju Jamnikovih staršev, da Novič ni morilec). Potem ko je višje sodišče (poročevalka je bila sodnica Živičeva), potrdilo sodbo Špele Koleta, se je obramba pritožila na vrhovno sodišče, ki je septembra 2018 sodbo razveljavilo. Na ponovljenem sojenju je sodnik Radonjič Noviča oprostil (aprila 2019) – rekonstrukcija je potrdila Novičev popolni alibi. Maja 2019 pa je glavni preiskovalec NPU Kok »nesrečno padel« s terase hotela v Medulinu. Je bil Kok pripravljen spregovoriti? Tožilka Žgajnar je namreč napovedala spodbijanje oprostilne sodbe na višjem sodišču. Februarja 2020 ji je ob pomoči pooblaščenca vdove Mihe Kuniča (alias globoka država) uspelo. Senat višjega sodišča s kontaminirano poročevalko Živičevo(!) je razveljavil oprostilno sodbo, češ da je bilo sojenje pristransko. 21. dec 2021 je sodnica Sinja Božičnik Noviča oprostila, saj v času umora ni mogel biti na kraju kaznivega dejanja. Zanimivo, da SDT pod novim vodstvom Darje Šlibar (H. Furlan je napredoval na vrhovno tožilstvo), ne sledi ugotovitvi sodišča (popoln alibi) in noče nadaljevati iskanja pravega krivca(ev) za Jamnikov umor, čeprav je danes tudi javnosti jasno, da je šlo za organizirano akcijo izvajalcev umora (strelca in pomočnike kažejo kamere in SMS sporočila) ter naročnikov. Veliko pove dejstvo, da je prijava Noviča prišla na policijo z Kemijskega inštituta (Novič je bil sicer odpuščen že leta 2009) in, da je Jamnik za tisti teden napovedal tiskovno konferenco. Je želel spregovoriti o nezakonitih poslih na KI? O tem veliko piše v sodnem spisu M. Stephana, ki ga dobro pozna na le sodnica Božičnik, ki je obsodila Stephana za načrtovanje uboja dr. Plavca s KI, ampak tudi sodnik Radonjić, ki so ga diskreditirali monopolizirani mediji, nato pa ga je suspendiral podpredsednik VS M. Đorđevič. Radonjić je razkril pritiske s strani vrhov tožilstva (SDT Furlan) in sodstva (M. Pogačnik) ter druge nepravilnosti. Komu je bil trn v peti? Na SDT naj bi celo izjavili: »Pričakujemo, da bo obramba podatke o morebitnem drugem storilcu, v kolikor jih ima, predala policiji.« (vir: reporter.si, 4.feb. 2021) Kdo preiskuje umor (išče krivce), obramba ali organi pregona? Ker sem sledila sojenju in o tem veliko pisala jim svetujem, naj ponovno pregledajo SMS, ki so bili poslani s telefona R. Bartola. Jih je poslal Bartol, ali si je nekdo izposodil njegov telefon? Čas poslanih in prejetih sporočil popolnoma razbremenjuje Noviča, bi morala opaziti tožilka, ki ni želela videti, da Novič nikakor ni mogel časovno priti na kraj dogodka, kar je sicer že 2015 ugotovil danes pokojni preiskovalec Kok. Kdo je poslal prijavo Noviča na policijo in si izmislil listo za fentanje? Kamere kažejo organizirano skupino, zanimiv je tudi poveden posnetek, ki kaže T. Horvata, ki je zadnji pripeljal na parkirišče in našel krvavega Jamnika! Kdaj bo pred sodnike stopila tožilka Žgajnarjeva, ki je (naklepno) vložila obtožnico zavedajoč se, da ni dokazov proti Noviču, so pa dokazi in indici, ki kažejo v drugo smer – organizirana likvidacija direktorja KI. Javnost, ne le obramba in Jamnikovi starši, zahtevamo, da tožilstvo poišče prave krivce! Iva Pavlin Žurman P.S. Zvjezdan Radonjić: “Dne 12.8. sem prejel odločbo o suspenzu s strani Vrhovnega sodišča Slovenije, podpisnik je Miodrag Đorđević, s tem, da se mi dne 13.8. suspenz uveljavi. Izrečeni so mi tudi ukrepi prepovedi prihajanja na sodišče in vsi drugi restriktivni ukrepi. S tem so se potrdile vse moje dosedanje navedbe, ki sem jih podal v javnosti.«(vir: nova24tv.si, 21.1.2021)

Thu, 13. Aug 2020 at 20:23

21261 ogledov

ŽVIŽGAČ - Zakaj Radonjić ni Gale? Komu koristi Ivan Gale in komu škoduje Zvjezdan Radonjić?

Isti KLIKI, ki obvladuje kapital in medije! Njena moč sega v vrhove pravosodja ter NPU. LUSTRACIJA pomeni čiščenje, ne vsevprek, ampak (preveč) okuženih in je nujna za zdrav razvoj družbe - države! Zakaj urednik Mladine Zavrl leta 1988 ni bil aretiran in zaprt? Nekdo ga je takrat »umaknil« in na njegovo mesto postavil nadomestek(!), drugega urednika - Tasiča (žrtveno jagnje). Davidu ni bilo jasno, zakaj so ga zaprli, saj ni bil »povezan« z najdenim dokumentom. Kdo in zakaj je rešil Zavrla so pokazali dogodki v nadaljevanju - Mladino je prevzela »Partija – udba«, uradno KB 1909, ki je še danes njen lastnik! Njena uredniška politika se je v samostojni Sloveniji prebarvala - obrnila na glavo! Kdo je naročnik mafijskega umora Janka Jamnika? Tisti, ki so v ozadju prijave kemika Noviča kot nadomestnega Jamnikovega morilca, le dan po strelih na parkirišču. Poskrbeli so, da je prišlo do zamenjave preiskovalnega sodnika, da je zadevo prevzela kontaminirana NPU (Majhenič) in tožilka Žgajnarjeva in, da je prišlo do medijske stigmatizacije Noviča kot »maščevalnega morilca (motiv), ki nima alibija«. Toda indični krog, ki so ga pletli brez pravih dokazov, uspeli so celo s pravnomočno obsodbo Noviča (kljub jasno izraženim dvomom nemških izvedencev), je porušil sodnim vrhovom nepriljubljen resnicoljubni sodnik (»nergač«) Radonjić v ponovljenem sojenju - po razveljavitvi prvotne obsodilne sodbe na vrhovnem sodišču. Že med sojenjem so »zdrave sile« (mafija?) Radonjića na vse načine ovirale. Doživljal je medijske diskreditacije, skušali so ga izločiti, saj so vedeli, da bo Radonjić Noviča moral oprostiti - za »kritičen čas« (čas po odhodu hčerke s prijateljico od doma, do strelov na parkirišču) je imel Novič POPOLN alibi, kar je pokazala rekonstrukcija dogajanja marca 2019. Zanimivo, da je bilo to znano glavnemu kriminalistu že leta 2015 (prva rekonstrukcija vožnje s kolesom), pa je to bilo pometeno pod preprogo! Le zakaj? Danes pokojni Kok (le dobra 2 tedna po oprostilni sodbi naj bi mu spodrsnilo z balkona v 2. nadstropju hotela v Medulinu) tega ne more potrditi, bi pa moralo to biti v sodnem spisu, ve tudi Žgajnarjeva, ki je takrat usmerjala preiskavo! Ves čas je proti Radonjiću nastopal močno medijsko podprt (le zakaj?) odvetnik Kunič, sin Golobičevega ZARES prijatelja, nekoč diplomata v Iranu Jožefa Kuniča, ki je pisal razne pritožbe sodnim organom. Rezultat je znan! Pravosodna klika je poskrbela, da so bile ugotovljene »procesne napake« in razveljavljena oprostilna sodba, sojenje Noviču pa se nadaljuje … Sodnik Radonjić marsikaj ve, pozna dokumente iz sodnega spisa, pa tudi iz spisa povezane zadeve (KI) - sojenje M. Stephanu. Zato diskreditacija ni dovolj, potrebna je njegova likvidacija, tudi fizično mu onemogočiti dostop do donedavnega delovnega mesta. Funkcionalno pismenim je zadeva - obnašanje vrhov sodstva popolnoma jasna. »Mafija ščiti mafijo?« Kdor molči, se strinja! Iva Pavlin Žurman

Thu, 26. Mar 2020 at 12:29

23178 ogledov

So sodniki nedotakljivi?! Koliko časa še? Nezakonito sojenje na Višjem sodišču v Ljubljani

Potem ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo Milku Noviču za umor Janka Jamnika in je v ponovljenem sojenju na prvi stopnji sodnik Zvjezdan Radonjić (sodni senat soglasno) Noviča oprostil na osnovi ugotovljenega popolnega alibija, je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi tožilke (države) in sojenje vrnilo na prvo stopnjo z novim senatom. Prišlo naj bi do napak v postopku sojenja. Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da tretja, neodvisna(?) veja oblasti podpira prizadevanja pooblaščenca in državne tožilke onemogočiti razkritje ozadja Jamnikove smrti s katero Novič ni povezan! Oktobra 2020 bo namreč primer zastaral. Tako bo onemogočena nova preiskava, ki bi, tudi glede na množico že zbranih, toda zamolčevanih podatkov, pripeljala do pravih krivcev umora Janka Jamnika. »Mafija ščiti mafijo?«, se sprašujemo zagovorniki vladavine prava. Bodo višji sodniki Igor Mokorel, Barbara Črešnar-Debeljak in Stanka Živič (poročevalka) ter ostali sodelujoči odgovarjali za storjena krivična dejanja, uničevanje dostojanstva dr. Milka Noviča in njegove družine? Zaradi pritožbe tožilke Blanke Žgajnar na oprostilno sodbo Milku Noviču, ki jo je izrekel sodnik Zvjezdan Radonjić, je 12.2.2020 zasedal senat Višjega sodišča v Ljubljani. Čeprav je obramba zahtevala sojenje pred novim senatom (še pred tem je bil grobo zavrnjen predlog obrambe za določitev drugega višjega sodišča, pobuda je šla nato na Ustavno sodišče, ki pa zadeve sploh ni obravnavalo), je kot poročevalka v senatu ponovno nastopila sodnica Stanka Živič, ki je bila poročevalka v senatu, ki je decembra 2017 potrdil nezakonito sodbo Š. Koleta. 12. februarja 2020 višje sodišče sodbe ni izreklo javno. Šele marca so mediji posredovali novico, da je v celoti ugodilo pritožbi tožilstva in primer vrnilo v novo sojenje na prvo stopnjo pod novim senatom. Prišlo naj bi do napak v postopku sojenja (procesne napake). Poglejmo si te »Radonjićeve napake«:Sodni senat s poročevalko Stanko Živič je Radonjiću očital pristransko sojenje, med drugim »da sodelujočim večkrat ni dovolil postavljati vprašanj«. Podatki iz Radonjićeve sodbe (stran 26) razkrivajo nasprotno(!), da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019 - dan izreka sodbe, op. p.), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Miha Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil kar v vlogo tožilca, postavil je celo dva krat več vprašanj kot tožilka! Zanimivo, na sojenju M. Stephanu (nekoč zaposlenemu na KI, bil je med osumljenimi za umor Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«) za načrtovanje umora dr. Janeza Plavca, pooblaščenec oškodovanca dr. Plavca sploh ni posegal v sojenja, sojenju je le prisostvoval. Sprašujem se kdo in s kakšnim namenom je angažiral odvetnika Kuniča, ki je s svojim obnašanjem v resnici onemogočal normalen potek sojenja, so potrdile prisotne priče. Ko se je sodnik Radonjić poglobil v raziskovanje širšega ozadja dogajanja na KI sta odvetnik Kunič in tožilka Žgajnarjeva »dobesedno ponorela«, je opisal dogajanje sodnik. Radonjića sta že takrat skušala s pritožbami izločiti iz sojenja. Ob rekonstrukciji vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja je Kunič glasno posegal v dogajanje - smo ob predvajanju TV prispevka opazili tudi gledalci. Okrožna državna tožilka Žgajnar je sodniku v pritožbi očitala, da »ima vnaprej ustvarjeno mnenje«. Mnenje si je sodnik ustvaril na osnovi preučevanja razpoložljivega gradiva (sodni spis), pričanja prič in predvsem na osnovi izvedene rekonstrukcije vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja (Via Bona). Preizkus je potrdil Novičev popoln alibi, kar je bilo napotilo vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo Špele Koleta - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«. Čas vožnje (6 minut) in čas potreben za preoblačenje iz pižame v zimska oblačila in obutev, opremo z orožjem, tek po stopnicah v klet po kolo, odpiranje in zaklepanje kleti, tek navzgor po stopnicah, skozi dvojna vrata ven in ob prihodu na parkirišče skriti kolo, se skriti med avtomobili in ustreliti dva mafijska strela, je daleč presegel 7-8 minut, ki bi jih imel Novič na razpolago po odhodu hčerke iz stanovanja, da bi s kolesom prispel na parkirišče in streljal. Radonjiču je tožilka očitala, da »se je sodnik do nekaterih dokazov, izvedenih že na prvem sojenju, že opredelil«. Ker so nemški izvedenci (Bavarski inštitut) že 2016 v svojem poročilu izrazili dvom, da izvirajo GSR delci s kraja zločina in je bil marca 2019 dokazan popoln alibi, je nesmiselno, da bi Radonjić angažiral nove izvedence! Prav tako ne igra pomembne vloge razbremenilno mnenje izvedenca Štularja glede SMS signalov na Novičevem telefonu (tožilka izvedencu očita poznanstvo z odvetnikom Hribernikom), saj je bil Novičev odgovor neznancu na prvo sporočilo registriran le 10 minut po dogodku (strelih pri VB) na domači Telekomovi bazni postaji! Zanimivo, da so mediji lažno poročali, da je bil Novičev telefon v času umora registriran na kraju umora (izjava tožilke), čeprav so bili seznanjeni s časi in kraji registracije obeh prejetih in poslanih SMS sporočil! Živičeva je na sojenju decembra 2017 priznala, da NFL v času izdelave poročila o analizi GSR delcev ni bil akreditiran za izdelavo takih analiz. Poleg tega je poročilo podpisala le laborantka, ne pa tudi predstojnik NFL, ki je odgovorna oseba. Tako poročilo bi Živičeva morala takoj razveljaviti! O očitku tožilke, da »je Radonjić z načinom zasliševanja prič te evidentno ločeval na priče obrambe in tožilstva«, je treba spomniti poročevalko Stanko Živič, da kot članica sodnega senata decembra 2017 ni dovolila pričati Jamnikovi materi in je gospa več ur čakala pred vrati dvorane! In še, Živičeva takrat ni problematizirala izločitve dr. Pejovnika in nekaterih prič, ki jih je sodnici Koleta predlagala obramba. Decembra 2017 Živičeva tudi ni opozorila na pristranskost sodnice Koleta, ki je ignorirala pričanje izvedenca psihiatrije dr. Kravosa. Ta je izrazil dvom, da bi bil Novič morilec. Sodnica Koleta njegovega pričanja ni upoštevala, češ da je preveč naklonjeno Noviču! Vse zgoraj navedeno kaže, da je sodnica poročevalka Živičeva delovala pristransko ne le kot poročevalka senata decembra 2017, ampak tudi kot poročevalka v ponovljenem sojenju 12.2.2020 na Višjem sodišču v Ljubljani. Pri tem sta sodelovala tudi oba člana senata! Sodbo višjega sodišča (sodnikov vsebina Radonjićeve oprostilne sodbe, ki temelji na dokazanem Novičevem popolnem alibiju, sploh ni zanimala), bi bilo treba v celoti razveljaviti! Se bo zaradi pristranskega sojenja in sojenja v nerazumno dolgem roku treba pritožiti na ESČP, saj sojenje zastara oktobra 2020? Bodo višji sodniki Živičeva, Mokorel in Črešnar-Debeljak ter ostali sodelujoči odgovarjali za storjena krivična dejanja, uničevanje dostojanstva dr. Noviča in njegove družine? Kot kaže vesti nimajo. Iva Pavlin Žurman

Fri, 28. Feb 2020 at 14:57

23953 ogledov

Odgovorni, očistite slovensko pravosodje!

ODGOVORNI, OČISTITE SLOVENSKO PRAVOSODJE! V intervjuju novinarja Nenada Glucksa s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem (Reporter, 17. 2. 2020) je Radonjić odkrito spregovoril o nedopustnih povezavah med vodstvi sodišč in vodstvi tožilstev! Sodelovanje med tožilko (stranka v postopku) in sodnico je bilo v procesu sojenja Milku Noviču več kot očitno. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je bila zadeva »Umor Janka Jamnika« že od samega začetka preiskave usmerjena na izbrano osebo, ki naj bi bila morilec, to je kemika M. Noviča. Sledila je popolna ORKESTRACIJA DELOVANJA policije (NPU, NFL), pravosodnih institucij in monopoliziranih dominantnih medijev s ciljem obsoditi nadomestnega morilca, da ne bi prišlo do raziskovanja pravega ozadja mafijskega umora, odkritja nezakonitih poslov, ki so se takrat dogajali na Kemijskem inštitutu! V ta prizadevanja je paradržava, ko se je prvotni načrt hitre obsodbe Noviča izjalovil, vključila še pooblaščenca Jamnikove vdove Miho Kuniča, ki je v procesu sojenja prevzel vlogo »tožilca globoke države«. Primer Milko Novič (analiza in sinteza dogajanja) Že naslednji dan po umoru direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika (dva mafijska strela v glavo, 16.12.2014, ob 19:38, pred restavracijo Via Bona) je bila preiskava »usmerjena« (po čigavem namigu?) na vnaprej izbrano »primerno tarčo«, kemika dr. Milka Noviča. Le šest dni po Jamnikovem umoru je takratni direktor NPU Majhenič Noviča že javno obdolžil umora, takoj je sledil neprekinjen pripor in čez pol leta vložitev obtožnice s strani SDT Žgajnarjeve, čeprav »niti ena od okoli 50 zaslišanih prič ni obremenila Noviča«, je takrat za medije povedal preiskovalni sodnik Hribar. Sledil je večletni pripor, sojenje in medijska stigmatizacija Noviča kot brezobzirnega morilca. Dominantni režimski mediji so citirali izjave tožilke(države), ne da bi novinarji, ki bi morali biti nadzorniki oblastnikov, skušali dejstva preverjati oz. raziskovati širše ozadje dogajanja na KI, o čemer so obstajale informacije. Že takrat smo podporniki vladavine prava, ki smo redno hodili na sojenja spoznali in javno opozarjali, da je v ozadju dogajanja globoka država, ki skuša prikriti takratno nezakonito dogajanje na KI in želijo akterji (naročniki) umora iz ozadja s hitro obsodbo Milka Noviča preprečiti razkrivanje kriminalne dejavnosti, v katero so bile vpletene tudi zunanje institucije (osebe). Žalostno je, da so uslužbenci KI že takrat veliko vedeli, vendar so molčali in so dopuščali večletno sramotno sojenje človeku - svojemu nekdanjemu kolegu Milku Noviču. Spregovorili so šele, ko se je začelo sojenje M. Stephanu (2018), ki je jeseni 2017 načrtoval umor Jamnikovega sodelavca dr. Plavca. Šele tedaj so Plavec in njegovi sodelavci spregovorili (sic!). S pisanjem na spletu in v medijih smo nekateri državljani začeli javno razkrivati nelogične stvari, ki jih mediji niso objavljali. O sodnem konstruktu je veliko pisala raziskovalna novinarka Demokracije P. Janša, ki je bila deležna tudi groženj. Tako se je načrt naročnikov Jamnikovega umora o hitrem odhodu »morilca Noviča« na Dob začel podirati, zato so angažirali Miho Kuniča, pooblaščenca Jamnikove vdove. Njegova »prava vloga« je prišla do izraza na ponovljenem sojenju na prvi stopnji, potem ko je bila pravnomočna obsodba Noviča jeseni 2018 razveljavljena na vrhovnem sodišču (zaradi nepoštenega sojenja). Kunič je s svojim obnašanjem onemogočal normalen potek sojenja, postavil se je v vlogo tožilca, postavil je celo dva krat več vprašanj kot državna tožilka! Ko se je sodnik Radonjić poglobil v raziskovanje širšega ozadja dogajanja na KI sta Miha Kunič in tožilka Žgajnarjeva »dobesedno ponorela«, opisuje dogajanje sodnik. Radonjića sta s pritožbami skušala izločiti iz sojenja, začeli so se pritiski na predsednika okrožnega sodišča M. Pogačnika (zakaj pritiske zanika?) s strani vrhov tožilstva, Kunič je sodnika celo ovadil za kaznivo dejanje pristranskega in krivičnega sojenja, vključil se je sodni svet z disciplinsko komisijo, proti sodniku so kot kaže pripravljali obtožni predlog za njegovo izločitev. Radonjić je svojo likvidacijo pravočasno predvidel in sojenje zaključil z OPROSTILNO SODBO, ki jo je utemeljil na osnovi ugotovitve Novičevega POPOLNEGA ALIBIJA! Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča. Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Kje je prišlo do »napake« pri organizaciji Jamnikovega umora? Novičeva hčerka je bila najprej dogovorjena z mamo, ki se je odpravljala na zabavo KI in bi hčerko še prej, okoli 19. ure, peljala na fitnes. Tako bi Novič ostal sam doma, brez alibija od 19. ure dalje (je vedel njegov sosed, bivši agent SDV). Toda zadnji hip je prišlo do spremembe, dogovora s prijateljico, ki je prišla ponjo šele okoli 19:30! Zato je bilo treba Jamnika, ki je bil organizator zabave pri Via Boni ob 19. uri in ki po navadi ni zamujal več kot pol ure, časovno zadržati. Kako? Tako, da so akterji poskrbeli za okvaro njegovega avtomobila. Jamnik se je popoldan normalno pripeljal v garažno hišo, ko pa je zvečer hotel na zabavo in je šel po avtomobil v garažno hišo, se z njim ni odpeljal, kajti motor avtomobila ni vžgal. Tamkajšnja kamera kaže, da se je vrnil v stanovanje po ključ drugega (ženinega) avtomobila. Zanimivo, da je Jamnikova vdova to dejstvo preiskovalcem zamolčala. Nepopolne medijske informacije o obdolženem Noviču se po pritožbi tožilke in odločanju na višjem sodišču (12.2.2020) še kar nadaljujejo. Tako so na državni Planet-tv v torek 11.2.2020 (oddaja Danes ob 18) in na POP-tv (oddaja Preverjeno, 18.2.2020) poročali, da je bil Novičev telefon v času umora registriran na kraju umora, kar je LAŽ. 11 minut po strelih na parkirišču pred Via Bono, je Novičev telefon - njegov odgovor na SMS neznanca, registrirala Telekomova postaja na Viču, v bližini doma! Kar pol ure po strelih(!) pa je sprejem drugega SMS sporočila na njegovem telefonu registrirala bazna postaja privatne firme Varnost d.o.o. na Koprski 94. Kdo je dejansko Noviču takrat poslal sporočilo in kdo je takrat ojačal signal na Koprski 94, bi se morali vprašati preiskovalci umora, tožilka Žgajnarjeva in sodelujoči sodniki. Kaj naj bi takrat, ko je v bližini umora mrgolelo policajev, tam delal Novič, ki je bi v torek cel dan na Krasu, od koder se je vrnil pozno popoldan?! Le 4 minute po prejetem SMS je Novič odgovoril, signal je registrirala Telekomova postaja v bližini doma(sic!). Preiskovalcev in tožilke ni zanimalo, kako naj bi 106 kg težak Novič le v 4 minutah iz bližine Koprske »priletel« po klancu navzgor do doma na Žaucerjevi, medtem ko je policaj ob rekonstrukciji za vožnjo po klancu navzdol potreboval 6 minut! Zakaj so mediji zamolčevali te podatke, ki so poleg popolnega alibija dodatni dokaz, da Novič ni mogel biti v času umora na kraju umora?! Vsa zgoraj navedena dejstva kažejo, da vpletene državne pravosodne institucije niso ščitile dostojanstva človeka, ampak interese nekoga drugega (globoke države). Čakamo na odločitev senata Višjega sodišča, ki je zasedalo 12. 2. 2020 in bo svojo odločitev posredovalo na sodišče 1. stopnje. Bodo višji sodniki Igor Mokorel, predsednik, Stanka Živič kot poročevalka in Barbara Črešnar Debeljak kot članica branili človekovo dostojanstvo in delovali ZA RESNICO in PRAVICO? Iva Pavlin Žurman

Fri, 7. Feb 2020 at 12:59

23903 ogledov

Moj pogled na zadevi Novič in Radonjić

Prispevek Matevža Krivica s tem naslovom odpira zelo pomembno temo. Krivic se je skupaj z zainteresirano javnostjo, ki je spremljala ta famozni proces ter skupaj z Novičevo obrambo in njegovo družino dolgo zaman prizadeval, da sodna oblast – vključno z Ustavnim sodiščem dr. Noviča izpusti iz pripora. Vsa sodišča vključno z Ustavnim sodiščem, so namreč takrat serijsko zavračala njegovo izpustitev, z osamljeno svetlo izjemo dr. Klemna Jakliča. Ustavno sodišče je namreč šele po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, torej post festum, potrdilo njegovo izpustitev. Takrat sva se v ključnih postavkah z Matevžem Krivicem strinjala, danes pa žal ne. Najbolj sporna je zame njegova trditev, da je imel dr. Novič smolo, da je bil ta sodni primer dodeljen sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Prepričan sem namreč ravno obratno. O dr. Milku Noviču pišem kot obiskovalec sodne dvorane v kateri se je več let odvijala sodna drama nedolžnega človeka in njegove družine. Zato bom izpostavil nekaj specifičnih okoliščin, ki povedo, zakaj je bil prav dr. Novič določen (določen, ne spoznan) za nadomestnega morilca direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika. Gre najprej za to, da se je dr. Novič ukvarjal s strelstvom in drugič, da je njegovo stanovanje v bloku na Žaucarejevi 12 točno pod stanovanjem Zvonka Hrastarja - sodelavca nekdanje SDV, ki je leta 1988 v procesu proti četverici spremljal v zapor Janeza Janšo. Hrastarjeva žena pa je znana tožilka iz afere Patria. Dr. Novič je bil tako po obeh Hrastarjih, neposredno nadzorovan in po mojem mnenju se je prav v tem stanovanju, eno nadstropje više nad Novičevim, zasnoval scenarij o tem kako za javnost inscenirati nadomestnega morilca. Tretja okoliščina pa je, da je bil dr. Novič v sodnem sporu s Kemijskim inštitutom zaradi kraje njegovega patenta in je bil primeren kot človek ki naj bi imel motiv maščevanja, kar pa so sodni izvedenci vsi po vrsti ovrgli. Vse to seveda tudi Krivic dobro pozna, zato me čudi njegova trditev, da je imel Novič smolo, da mu je sodil sodnik Zvjezdan Radonjić, nič pa se ne vpraša o neverjetno spornih potezah predsednika sodišča Marjana Pogačnika, ki je mirno gledal prekoračitev pooblastil zastopnika oškodovanke odvetnika Mihe Kuniča, ki je hotel postati glavni tožilec v celi zadevi. Tega pa mu sodnik Radonjić ni dopustil, kot tudi ni nasedel taktiki tožilstva za zavlačevanje s ciljem zastaranja zadeve. Za mene je Sodnik Zvjezdan Radonjić najpogumnejši in najučinkovitejši sodnik desetletja. V sojenju dr. Milku Noviču si je upal, kar si drugi niti v sanjah ne upajo. Razkrinkati policijsko mafijski konstrukt in nedopustne pritiske sodne oblasti iz ozadja v povezavi z razkritjem neverjetnih razmer na Kemijskem institutu in centrih odličnosti kjer se ni nagrajevalo znanstveno delo, pač pa so prali denar pridobljen s kriminalnimi posli. Ob tem ko je večina pravnikov prestrašeno molčala se je Radonjič javno izpostavil za pravico in resnico. Postopek proti dr. Milku Noviču je v ključnih elementih izpeljal hitro, natančno in učinkovito in s tem prehitel sodno oblast, ki ga je hotela pred razglasitvijo sodbe onemogočiti in suspendirati. Prehitel jo je za 24 ur. Kljub temu njegova sodba temelji na dokazanih in verodostojnih dejstvih in na zdravi pameti. Njegov doprinos k vladavini prava pa je, spričo pomembnosti primera, edinstven. V sodbi je natančno seciral nevzdržnost sodnega konstrukta, ki je služil predvsem za prikritje pravega morilca. Sodnik Radonjič si zasluži ne le pohvalo, ampak tudi najvišje odlikovanje predsednika države. S pogumnim in poštenim sodnikom namreč stoji in pade sodstvo! S sodstvom pa stoji ali pade pravna država. Brez nje pa ni več države. Smo le plemenska skupnost brezpravnih ljudi in lahka igrača v rokah sodnih uradnikov za prikrivanje zločinov in vsakovrstnih hudodelstev. Vili Kovačič, državljan K.

Fri, 7. Feb 2020 at 12:44

22906 ogledov

Proces, kot ga še ni bilo - umor dr. Jamnika bo zgodovinski precedens za naše sodstvo

Približuje se odločanje o pritožbi tožilke Žgajnarjeve na oprostilno sodbo dr. Noviču. Pravico bo v imenu ljudstva delilo višje sodišče v Ljubljani. Po velikih naporih obrambe je senat vendarle nekoliko drugačen od tistega, ki je pred letom dni potrdil krivo sodbo sodnice Špele Koleta. Vendar je sodnica poročevalka Stanka Živic ista. Sreda 12.2.2020 ob 9h se vsekakor pričenja zelo pomemben dan. Zelo pomemben dan bo tako za dr. Noviča kot za celotno slovensko sodstvo. In za vse ljudi, ki jim ni vseeno, da se v Sloveniji brez dokazov obsodijo človeka na 25 let. Višje sodišče bo namreč odločalo o pritožbi na oprostilno sodbo Zvjezdana Radonjića, v kateri je zapisano, da Novič ni kriv in da dokazano ni storil dejanja, ki se mu je pripisalo načrtno. Sodstvo ima edinstveno priložnost popravnega izpita. Ali bo zmoglo pa je seveda drugo vprašanje. Pomembno je tudi, da na sojenje pride čim več ljudi, kajti sojenje je javno. V tem primeru ljudje nismo tako nepomembni kot se zdi. Gre za obsodbo dr. Noviča kot nadomestnega morilca, pravi morilec je že zdavnaj v tujini. So pa naročniki umora doma - v domovini. Te gre iskati med tistimi, ki so bili v prvih vrstah na Jamnikovem pogrebu. Kajti morilci radi hodijo na kraj zločina. Posebno ko je treba s krokodiljimi solzami zakriti podlo dejanje . Nam navadnim ljudem pa ne preostane drugega, kot da pridemo na obravnavo kot javnost, kot pričevalci. Kajti samo resnica nas bo osvobodila, ali kot je že bilo enkrat zapisano s strani številnih očividcev tega procesa: PAMETI JE ZMANJKALO – OSTANE NAM SAMO ŠE JAVNOST. Če bo razplet pozitiven pa bo treba obnoviti še druge procese, v katerih bo treba poiskati in najti resnico in soditi po pravu in pravici. Sodstvo je na zgodovinskem dnu. Ali se bomo od dna odbili, ali pa se bomo kot družba še bolj pogreznili ? Pravosodje je hrbtenica države. Če bo Radonjićeva sodba razveljavljena bo razveljavljena tudi pravica in resnica. Tega si ne zasluži nobeno živo bitje, najmanj pa dr. Novič in starši pokojnega dr. Jamnika. Čas je, da se kot družba odbijemo od najnižjega dna in splavamo na površino ! Vili Kovačič, državljan K.

(0)

(1)

Za komentiranje se morate prijaviti

Komentarji (1)

anki polajnko

Oct 12, 2018

Študentje prava pa še vedno na pamet dudlajo rimsko pravo, civilistiko in kazensko pravo, s čier se jim zamarači um in niso sposobni ločiti seme od plevela.