IZVEDENSKO MNENJE MEDICINSKE STROKE - IZVEDENEC ZUPANC
111. Oškodovanec je bil ustreljen dvakrat v levo stran glave in sicer v področje senčnice ter področje prehoda med senčnico in zatilnico. Poškodbe je najprej zaslišan v preiskavi opisal zdravnik Ognjen Cerovič in pojasnil, da poškodbe oškodovanca niso bile združljive z življenjem. Ko je bil sprejet, so videli dve manjši okrogli rani skozi katere je iztekala kri in kosi možganovine. Dne 19.12.2014 so ugotovili možgansko smrt. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke Tomaža Zupanca izhaja, da je bil neposredni vzrok smrti Janka Jamnika odpoved dihanja in srca zaradi okvare življenjsko pomembnih centrov osrednjega živčevja, ki uravnavajo delovanje srca in dihanja. Vzrok okvari živčnih celic možganov oz. njihovih vitalnih centrov za življenje je bila motena prekrvavitev možganovine do katere je prišlo zaradi hude oteklosti možganov, ki je trajala daljši čas oz. vse od neposredno po poškodbi možganov do nastopa smrti in vztrajala kljub ukrepom za zmanjševanje oteklosti možganov. Oteklost možganov in posledične krvavitve v možganovino so bile posledica strelnih poškodb možganovine, ki jih je oškodovanec utrpel v obravnavanem dogodku dne 16.12.2014. Janko Jamnik je umrl dne 19.12.2014. Ker poškodbe niso bile združljive s preživetjem, tudi takojšnja medicinska pomoč ne bi mogla rešiti njegovega življenja. Pri raztelešenju trupla oškodovanca so ugotovili strelni poškodbi glave in možganov, ki sta bili povzročeni z dvema streloma iz strelnega orožja oz. zadetjem dveh projektilov v področje glave oškodovanca. Projektila sta bila glede na značilnosti vstrelnih ran (odsotnost dopolnilnih faktorjev na koži okrog strelnega defekta, ki nastanejo zaradi odlaganja elementov, ki nastanejo pri gorenju smodnika) in značilnosti pridruženih poškodb lobanjskega svoda in možganov izstreljena iz kratkocevnega orožja in z razdalje, ki je bila najmanj večja od 50 cm oziroma do največ 70 cm med ustjem cevi strelnega orožja in površino telesa. Izvedenec je pojasnil, da v kolikor je bil pri strelih iz orožja uporabljen dušilec poka, bi bila lahko strelna razdalja tudi do največ polovice krajša. Značilnosti poškodb možganov potrjujejo, da gre za poškodbe povzročene s projektili manjše energije. Pri zunanjem pregledu trupla so levo v področju senčnice in prehoda med senčnico in zatilnico ugotovili vstrelni rani. Vstrelna rana v področju leve senčnice (izvedenec je na glavni obravnavi pojasnil, da je vstrelna rana na fotografiji št. 24 na list. št. 2021 označena s št. 1, enako je ta poškodba s št. 1 označena na fotografiji št. 6 na list. št. 1012) se je nadaljevala v strelni kanal, ki se je zaključil z izstrelnim defektom v desni temenici, kjer so v podkožju poglavine našli projektil iz rumene kovine. Smer projektila oz. zastrelnega kanala so ocenili glede na stoječega in vzravnanega človeka. Kanal zastrela je potekal z leve proti desni, v ostrem kotu od spodaj navzgor in v blagem ostrem kotu od spredaj nazaj. Iz obdukcijskega zapisnika (list. št. 999-1029) je tudi razvidno, da je bil kot strelnega kanala od spodaj navzgor cca 30° do 35° in 5° do 8° od spredaj nazaj. Vstrelna rana v področju meie med levo senčnico in levo polovico zatilnice (izvedenec je na glavni obravnavi pojasnil, da je vstrelna rana na fotografiji št. 24 na list. št. 2021 označena s št. 2, enako je ta poškodba s št. 2 označena na fotografiji št. 6 na list. št. 1012) se je nadaljevala v strelni žleb, ki se je zaključil z izstrelnim defektom v levi polovici čelnice, kjer so v podkožju poglavine našli projektil rumene kovine. Smer projektila oz. zastrelnega žlebiča so ocenili glede na stoječega in vzravnanega človeka. Žleb zastrela je potekal v zelo majhnem ostrem kotu z leve proti desni oz. od zadaj naprej in od spodaj navzgor. Iz obdukcijskega zapisnika (list. št. 999-1029) je tudi razvidno, da je bil kot strelnega kanala od spodaj navzgor cca 30° in od zadaj navzpred od levo proti desni za cca 10°. Potek lomnih pok kaže na verjetnost zaporedja strelov iz orožja, ki so si sledili tako, da je prvi projektil vstopil v področju leve senčnice in izstopil na temenu, drugi pa v področju meje med senčnico in zatilnico in izstopil v področju leve polovice čelnice. Izvedenec Zupanc je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi dne 23.12.2015. V zvezi s svojim mnenjem je dodatno pojasnil, da je ocenil, da je šlo za strel iz daljave. Pred izdelavo mnenja so rekonstruirali lobanjski svod, zlepili fragmente, pogledali lomne poke. Določitev strelnega kanala je 100%. Ob vpogledu na fotografijo št. 24 na list. št. 1021 je tudi pojasnil, da je s št. 1 označen prvi strel, s št. 2 pa drugi strel, na sliki pa je tudi označil kje je sprednji in zadnji del lobanje. Kateri je bil prvi in kateri drugi strel je določil na podlagi lomnih pok (gre za t.i. Puppejevo pravilo), ker poki, ki nastanejo sekundarno, ne prečkajo primarnih lomnih pok in tukaj je z dokajšnjo verjetnostjo lahko določil zaporedje strelov. Drugi strel je gotovo prišel od zadaj, prvi strel lahko od strani. Žrtev po prvem strelu verjetno ni obstala v istem položaju kot je bila, verjetno je prišlo do odmika glave od mesta, kjer je tekel projektil, zato je bil izpostavljen zadnji del za ušesom lobanje, ker je verjetno od udarca projektila imel pritisk. Izvedenec je izključil možnost, da bi storilec strele povzročil tako, da bi stal čisto spredaj pred oškodovancem. Glede strelne razdalje je izvedenec še pojasnil, da je šlo za strel iz razdalje pri kratkocevnem orožju, ker ni dopolnilnih faktorjev, torej znakov izgorevanja smodnika kot je plamen, dim, tetovaža, neizgoreli, izgoreli delci smodnika, itd. in so samo znaki prebojne moči projektila. Glede na to in podatke literature je bila tako strelna razdalja (gre za razdaljo med izstopno točko iz orožja in vstopno točko na glavi) najmanj 50 cm ali celo najmanj 70 cm. Pojasnil je, da lahko na vprašanje, kaj se zgodi glede krvavitve pri takšnem strelu v glavo, kot ga je utrpel oškodovanec, odgovori hipotetično, ker je to odvisno od tega ali gre za poškodbo arterijskih ali venskih struktur. Definitivno na vstopnem mestu pride do defekta tkiva. Če je bila strelna razdalja 70 cm ali več, krvnih sledov na strelcu ne bi bilo. Če pa bi bila ta razdalja 50 cm, pa je to odvisno ali je poškodovan arterijski ali venski sistem. V arterijskem sistemu je tlak bistveno višji in tudi delci krvi pršijo dlje (ne pride do izbrizga krvi, pač pa gre za razpršitev), v kolikor pa gre samo za poškodbo ven, pa ni nujno da pride do velikega razsoja oz. razpršitve, saj pri oškodovancu tudi ni prišlo do prestrela ampak je šlo za dva zastrela. Po predočenju izpovedbe izvedenca Sabliča, da se pri streljanju s takšnim kalibrom, kot je bil uporabljen, rana v trenutku zapre, je izvedenec Zupanc pojasnil, da je edina poškodba pri kateri nastane defekt tkiva, kar pomeni, da del tkiva manjka, vstrelna rana in se tukaj nič ne zapre. Verjetno je Sablič mislil nekaj drugega, pa si narobe razlaga. Vedno na mestu poškodovanja najprej pride do stisnjenja ožilja, drobnega ožilja, ki se celo nekoliko umakne, zato ni nujno, da poškodba takoj zakrvavi ampak zakrvavi z določenim zamikom. Do tega lahko pride, ni pa nujno. Po predočenju fotografij s kraja kaznivega dejanja (priloga A195) je izvedenec pojasnil, da je na sliki 94 (gre za avto Honda H-RV) in 100 (gre za avto Opel Meriva) verjetno možganovina. Pojasnil je tudi, da glede na slike in krvne sledove gre zagotovo tudi za arterijsko kri. Arterijski sistem ima precej visok tlak, prišlo je tudi do iztisa možganovine, je pa očitno pri obeh poškodbah prišlo do razsoja krvi, ker so ene relativno visoko, ostale so pa relativno nizko skoncentrirane. To je verjetno posledica drugega strela v glavo (kar pa je težko trditi z gotovostjo). Izvedenec v nadaljevanju ni mogel potrditi ali bi se kri znašla na strelcu, glede na dejstvo, da se ne more opredeliti do tega ali je bila strelna razdalja 50 cm, 70 cm ali 5 metrov. Če bi se strelec nahajal v radiusu od mesta, kjer je pokojni obležal oz. bil ustreljen, pa do mesta, kjer so končale kapljice in deli možganovine, potem bi se kri znašla na strelcu, sicer pa ne. Uporaba dušilca zvoka ali katerikoli drugi dodatek na sprednjem delu cevi filtrira delce, ki nastanejo pri izgorevanju smodnika in je zato teh delcev manj, posledično pa je razdalja do katere sežejo bistveno krajša, za polovico krajša kot če ni uporabljen dušilec, torej je strelna razdalja lahko najmanj 25 oz. 35 cm. Ob takšnem zadetju profila v glavo ter upoštevanju dejstva, da je šlo za kratkocevno orožje in kaliber ni bil velik, se človek zruši sam v sebe (se zgrudi, sesede), to se zgodi v nekaj sekundah, verjetno ne dlje kot deset sekund.
112. Sodišče sledi izvedenskemu mnenju izvedenca Zupanca glede vrste poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec in načina njihovega nastanka, glede strelnih kanalov, glede zaporedja strelov ter glede vzroka smrti oškodovanca. Prav tako sodišče sledi pojasnilom izvedenca na glavni obravnavi glede krvavenja iz takšne poškodbe in glede reakcije človeka pri takšnih poškodbah (da se zruši sam v sebe v nekaj sekundah). Enako tudi glede dejstva, da ni šlo za strel iz bližine, saj je takšna ugotovitev enaka pri vseh izvedencih. Izvedenec Zupanc je namreč opravil zunanji pregled in raztelešenje trupla oškodovanca, svoje mnenje pa je prepričljivo pojasnil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Svoje zaključke o zaporedju strelov je utemeljil s Puppejevim pravilom in tudi izvedenec Peschel je pojasnil, da v tem primeru šteje ugotovitve Zupanca za korektne in utemeljene. Sodišče tako ne dvomi, da je izvedenec Zupanc svoje mnenje izdelal korektno in strokovno in mu zato sledi v obsegu navedenem zgoraj. Glede strelne razdalje se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe, saj si izvedenci razen dejstva, da ni šlo za strel iz bližine, glede strelne razdalje niso bili enotni. Ali bi strelec glede na vrsto in način povzročenih poškodb moral imeti na sebi krvne sledove, izvedenec Zupanc ni mogel podati zanesljivega odgovora, vendar pa sodišče glede tega ne sledi njegovim pojasnilom, saj sam ni izvedenec za krvne sledi in zato nima potrebnega znanja za podajanje mnenja glede tega. Sodišče je namreč v zvezi s tem vprašanjem izvedenstvo zaupalo nemškemu Inštitutu za sodno medicino pri Ludwig-Maximilians-Universitat v Miinchnu. Postavljen je bil prav izvedenec za krvne sledi. Iz njegovih pojasnil tako v pisnem kot v ustnem mnenju je jasno, da za kompetentno podajo mnenja v zvezi s krvnimi sledovi ne zadošča zgolj znanje medicine temveč tudi fizikalna znanja in predvsem dolgoletne izkušnje, ki pa jih kot rečeno izvedenec Zupanc s tega področja nima.
