V. PRAVNA KVALIFIKACIJA
194. Glede na vse izvedene dokaze sodišče zaključuje, da ni nobenega dvoma, da je kritičnega večera obtoženi okoli 19:40 ure na parkirišču restavracije Via Bona oškodovanca dvakrat ustrelil v glavo, kije zaradi zadobljenih poškodb umrl tri dni kasneje. Sodišče z gotovostjo tudi ugotavlja, daje obtoženi oškodovanca umoril iz brezobzirnega maščevanja. Pri umoru iz brezobzirnega maščevanja gre namreč za maščevanje iz nizkotnih nagibov in je storjen, če je odločilen nagib za storilčevo odločitev v nepomirljivi težnji in posebni odločnosti, da se neki resnični ali namišljeni krivici zadosti edinole s tem, da se drugemu vzame življenje. Oškodovanec je bil namreč direktor KI, kjer je bilo obtožencu prekinjeno delovno razmerje, bil je odpuščen in je za to obtoženi nedvomno krivil tudi Jamnika. Sodišče se pri teh ugotovitvah sklicuje na točke 26 - 27 obrazložitve, kjer je bilo pojasnjeno, da se obtoženi ni sprijaznil z odpustitvijo, prav Jamnik pa je podpisal odpoved delovnega razmeija. Jamnik je zoper obtoženca spomladi 2011 podal kazensko ovadbo zaradi suma odtujitve opreme. Obtoženi je oktobra 2013 na upravni odbor KI podal pritožbo v zvezi z nedopustno odtujitvijo rezultatov raziskovalnega dela, ki jo je očital prav Jamniku. Istega meseca je na KPK podal prijavo suma koruptivnega dejanja ob namernem uničenju raziskovalne opreme s strani KI, ki ga je prav tako očital izrecno Jamniku. Obtoženi je januarja 2014 podal ovadbo zaradi kraje intelektualne lastnine, prijava seje nanašala na odtujitev raziskovalnega dela in predajo tega v uporabo avstralski firmi, podpisnik te, po mnenju obtoženca škodljive pogodbe, pa je bil prav oškodovanec. V isti ovadbi je obtoženi oškodovancu tudi očital, daje na ta način želel iztržiti precej denarja ter da so mu z ovadbo onemogočili nadaljevanje dela na drugi instituciji in uničili družino. V avgustu 2014 je obtoženi podal še eno ovadbo izrecno zoper oškodovanca v zvezi s kršitvijo moralnih pravic, ki je bila oktobra 2014 zavržena, zato je obtoženi konec oktobra 2014 podal dopolnitev ovadbe prav tako zoper Jamnika. Oktobra 2014 je obtožencu potekla pogodba za določen čas na FKKT, istega meseca pa je obtoženi zaposlenim na KI poslal mail z dostopom do spletne povezave na kateri so različni dokumenti in dopisi, ki po mnenju obtoženca kažejo na različne nepravilnosti na KI. Na umor iz brezobzirnega maščevanja je mogoče sklepati tudi na podlagi časovnega sosledja dogodkov, saj je obtoženi svojo aktivnost zoper KI in tudi osebno zoper Jamnika stopnjeval od konca leta 2013 vse do konca leta 2014, konec leta 2014 je obtoženi zaposlenim na KI poslal mail v katerem jim je opisoval krivice, ki naj bi se mu zgodile, takrat mu je tudi prenehalo delovno razmerje na FKKT in je torej ostal brez zaposlitve, malo pred umorom pa je obtoženi v zvezi z delovnopravnim sporom izgubil na vseh instancah. Obtoženi tako konec leta 2014 ni imel ničesar več za izgubiti. Do takšne situacije obtoženca, ko je bilo po njegovem mnenju uničeno njegovo življenje, pa je navsezadnje pripeljala prav odpustitev obtoženca. S tem, ko je oškodovanec obtoženca odpustil, mu je odvzel (kot je pojasnil izvedenec Kravos) njegovo bit, aktivnosti obtoženca pa kažejo na njegovo nesprijaznjenost s to situacijo, predvsem pa nastrojenost zoper oškodovanca, ki je bil tisti, ki ga je odpustil in tisti, ki je bil po mnenju obtoženca odgovoren tudi za krajo njegove intelektualne lastnine. Tudi izvedenec Benedik ugotavlja, da ima obtoženi pogosto občutja prikrajšanosti, nepravičnosti, razvrednotenosti in oškodovanja, k čemur je v večji meri pripomogla prekinitev dela v njegovem poklicu in odpoved službe. S tem se ni sprijaznil in ga to še vedno močno vznemirja, poleg razočaranja in depresivne naravnanosti pa so pri njem lahko prisotna tudi agresivna in maščevalna občutja. Vse navedeno po prepričanju sodišča omogoča gotov zaključek, daje obtoženi oškodovanca ustrelil iz čistega maščevanja iz nizkotnih nagibov. Oškodovanec je bil namreč tisti, ki gaje odpustil, kazensko ovadil, mu po njegovem mnenju ukradel intelektualno lastnino, obtoženi je ravno takrat ostal brez zaposlitve tudi na FKKT, izgubil pa je tudi delovnopravni spor ravno v zvezi z odpustitvijo iz KI. Zato je bila takrat njegova bit dokončno izgubljena. Obtoženi je za to nedvomno krivil predvsem Jamnika in mu je zaradi tega vzel življenje kot povračilo namišljene krivice, ki naj bi se mu zgodila z odpustitvijo.
195. Obtožba je obtožencu očitala tudi, daje umor storil na zahrbten način tako, daje za dejanje premeteno in načrtovano izbral takšen način izvršitve, s katerim je žrtvi vzel življenje tedaj, ko se ta tega ni nadejala in dejanja ni mogla onemogočiti, saj oškodovanec ni imel možnosti, da bi ga zaznal, ko je na nerazsvetljenem parkirišču izstopil iz avtomobila in se napotil proti vhodu v lokal Via Bona na službeno novoletno zabavo, pri tem pa ga je od strani skrit med parkiranimi avtomobili obtoženi dvakrat ustrelil v glavo. Kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Sodišče ugotavlja, da zahrbten način, kot se očita obtožencu, torej da je oškodovanca ustrelil na parkirišču od strani skrit med parkiranimi avtomobili tako, da ga oškodovanec ni imel možnosti zaznati, v postopku ni bil ugotovljen z gotovostjo.
196. Že večkrat je bilo namreč pojasnjeno, da so se mnenja izvedencev glede strelne razdalje ter glede položaja obtoženca in oškodovanca v trenutku streljanja razlikovala. Vsi izvedenci (Zupanc, Peschel, Sablič, Manthei) so si enotni, da ni šlo za strel iz neposredne bližine, kakšna je bila točna strelna razdalja pa nihče od izvedencev ni mogel ugotoviti z gotovostjo. Izvedenec Zupanc je ocenil, daje bila najmanj 50 cm ali celo najmanj 70 cm, izvedenec Peschel je ocenil, daje vsaka strelna razdalja nad nekaj centimetri možna (ne more pa povedati alije to 20 cm, 1 m, 3 m, 5 m), izvedenec Sablič je ocenil, daje bila strelna razdalja najmanj 30 cm do največ 80 cm, izvedenec Manthei pa je povedal, da je bila strelna razdalja najmanj 10 cm. Glede na mnenje izvedencev sodišče z gotovostjo ugotavlja, da ni šlo za strel iz neposredne bližine. Kakšna je bila natančna strelna razdalja, pa ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, kar pa niti ni bistveno. Relevantno je namreč to, da za strel iz neposredne bližine ni šlo, zato tudi ni nujno, da bi bila oblačila obtoženca poškropljena z oškodovančevo krvjo. Je pa gotovo, da ni šlo za zelo veliko strelno razdaljo glede na dejstvo, da so bili tudi na oškodovančevih rokah najdeni GSR delci, na kar je opozoril Sablič, tudi izvedenec Manthei pa je povedal, da po njihovih izkušnjah posamezne delce smodnika lahko iz območja ustja izvrže do približno 2 m v smeri strela in da je glava majhen cilj oz. ozko področje za zadetek, zato ne gre izhajati iz velike strelne razdalje. Takšnim logičnim pojasnilom Mantheia in Sabliča pa sodišče v celoti sledi.
197. Glede položaja obtoženca in oškodovanca v trenutku streljanja je izvedenec Peschel prepričljivo pojasnil, da tega položaja na podlagi krvnih sledi, dejstva, da sta glava in vrat zelo gibljiva dela telesa, dejstva da lahko pride tudi do preloma strelnega kanala, oškodovanec pa se je po prvem in drugem strelu do določene mere lahko še gibal v prostoru, z gotovostjo ni mogoče ugotoviti. Temu je pritrdil tudi izvedenec Manthei in enako opozoril, da sta vrat in glava zelo gibljiva (zato je strelni kanal pod kotom 30 stopinj brez težav mogoče doseči tudi pri vodoravnem strelu, ko žrtev odvrne glavo in zgornji del telesa ob jasni zaznavi grožnje, prav tako je mogoče, da strelec stoji pred žrtvijo frontalno, žrtev pa hitro s telesom obrne glavo), obenem pa je opozoril tudi na okoliščino, da se je tulec, ko je po strelu iz pištole padel na tla, lahko še odkotalil ali gaje pred najdbo lahko kdo še nehote (in/ali nevede) premaknil. Prav tako pa ne obstaja t.i. tretja točka, saj sta oba izstrelka ostala v glavi oškodovanca. Iz tega razloga sodišče sledi pojasnilom izvedenca Peschla in Mantheia, da so položaji, ki sta jih grafično prikazala Sablič in Maštruko zgolj ena od možnosti. Zakaj sodišče ne sledi grafičnemu prikazu položaja obtoženca in oškodovanca, ki ga je izdelal Maštruko, je bilo že pojasnjeno (točki 120 in 122 obrazložitve). Prav tako je bilo že pojasnjeno, da tudi položaj, ki ga ponuja Sablič, ni bil ugotovljen z gotovostjo (točke 121, 123 in 129 obrazložitve). Sablič je v svoji dopolnitvi mnenja z dne 18.11.2015 navedel, da medsebojni položaj, ki gaje prikazal, ni edini možen način, je pa to edini mogoč normalen (ali najverjetnejši) način streljanja, na glavni obravnavi dne 2.12.2015 je pojasnil, da predvideva, da je strelec stal med voziloma Opel Merivo in Mercedesom, na glavni obravnavi dne 7.12.2016 pa je povedal, da se strinja z Mantheiom, da natančne pozicije strelca in oškodovanca ni mogoče določiti, položaj, ki gaje sam navedel, je ena izmed možnih variant, najverjetnejši možen, ne more pa trditi, daje to fiksno, sam zaključuje, daje bil strelec najverjetneje v zakritem položaju med vozili in je streljal poševno navzgor, seveda pa to ni edini način. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tudi izvedenec Sablič govoril zgolj o najverjetnejšem položaju strelca (torej obtoženca) v zakritem položaju med vozili.
198. Z gotovostjo torej ni bilo moč ugotoviti, da je obtoženi oškodovanca ustrelil skrit med parkiranimi vozili in posledično z gotovostjo ni bilo moč ugotoviti, da ga zato oškodovanec sploh ni mogel zaznati (ravno nezmožnost žrtvine zaznave, ki se zato ne more braniti, saj nima možnosti, da bi zaznal delovanje storilca pa je bistvo očitka umora na zahrbten način). Zato je sodišče iz obtožbenega očitka izpustilo tisti del opisa, ki se je nanašal na umor storjen na zahrbten način. Samo dejstvo, da je obtoženi oškodovanca ustrelil na nerazsvetljenem parkirišču, ko se je oškodovanec iz svojega avtomobila napotil proti vhodu lokala Via Bona na službeno novoletno zabavo (kar je bilo nedvomno ugotovljeno), pa za zaključek o umoru na zahrbten način ne zadošča. Ni namreč izključeno, da je oškodovanec obtoženca, preden ga je ta ustrelil, zaznal.
