VII. KAZEN
200. Obtoženi je tako s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja umora iz brezobzirnega maščevanja po 4. točki 116. člena KZ- 1. Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora. V skladu s prvim odstavkom 46. člena KZ-1 zapor ne sme biti daljši od tridesetih let, razen za kazniva dejanja, ki jih zakon našteva v drugem odstavku istega člena (kar obravnavano dejanje ni). Sodišče je pri odmeri kazni kot edino olajševalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost za kazniva dejanja, ki pa glede na težo storjenega dejanja in okoliščine njegove storitve ter glede na hude posledice, ki ga je dejanje povzročilo, niti ni mogla tehtneje priti do izraza. Drugih olajševalnih okoliščin ni našlo, obtoženca pa bremeni vrsta zelo resnih, izjemno zavržnih in tehtnih obteževalnih okoliščin, kar je tudi razlog, da je kazen odmerjena bližje zakonskemu maksimumu. Sodišče je tako najprej upoštevalo samo težo obravnavanega kaznivega dejanja. Obtoženi je namreč storil najhujše kaznivo dejanje, umor iz brezobzirnega maščevanja, za takšno dejanje pa ni nobenega opravičljivega razloga, saj je človeško življenje ultimativna, najvišja vrednota in ga ne sme nihče vzeti. Nadalje je upoštevalo, da je umor oškodovanca dobro pripravil in skrbno načrtoval (predhodno si je namreč nabavil orožje, umor je izvršil na sindikalni zabavi KI, ko je vedel, da bo tam tudi oškodovanec, ki ga je pričakal na parkirišču), umor je izvršil brezkompromisno in premišljeno (takoj, ko je oškodovanec parkiral in se napotil proti Via Boni, ga je ustrelil, nato pa nemudoma zbežal s kraja dejanja, po dejanju seje znebil pištole in je očistil kolo, da zakrije sledove svojega ravnanja) in na skrajno zavržen način (dva strela nameijena točno v glavo sta pomenila pravzaprav eksekucijo oškodovanca). Oškodovanec nič hudega sluteč ob prihodu na službeno novoletno zabavo na konkretno ogrozitev sploh ni mogel računati, se ji ubraniti (on je bil namreč golorok, obtoženi pa s pištolo) ali jo kako drugače preprečiti. Sodišče kot obteževalno okoliščino šteje tudi dejstvo, da je obtoženi umoril oškodovanca pa čeprav mu je ravno oškodovanec, ko je zasedel mesto direktorja na KI, dal še eno možnost. Zoper obtoženca je namreč pod vodstvom Venturinija tekel postopek izredne odpovedi, pa se je oškodovanec s prihodom na mesto direktorja odločil, da da obtožencu novo priložnost in je z njim začel, kot da se prej nič ni dogajalo. Evidentno se je postavil na stran obtoženca in je zahteval od laboratorija, da so morali z njim sodelovati, mu odobriti dodaten prostor, dostop do opreme, dobil je svojo pisarno. Obtožencu je dal na voljo sredstva za nakup aparature, obtoženi je sredstva porabil, aparature pa, ko je prišla, ni želel prevzeti. Vendar tudi to obtožencu ni zadoščalo, svojih delovnih obveznosti ni izpolnil, zato je bil ponovno začet postopek odpovedi. Navedeno izhaja iz izpovedb Ogorevca, Venturinija, Korenčanove, Pintarja ter iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tudi oškodovančeva žena Tatjana Jamnik Skubic je izpovedala, da je bil oškodovanec človek, ki je vedno iskal kompromise in ni bil človek prepirov. Oškodovanec je torej do obtoženca sprva nastopil spravno in mu je na ta način želel omogočiti, da bi lahko nemoteno opravljal svoje delo na KI, vendar pa obtoženi te možnosti ni izkoristil, odpuščen pa je bil izključno zaradi svoje krivde. Navedeno je po oceni sodišča tudi potrebno upoštevati kot obteževalno okoliščino. Storjeno kaznivo dejanje pa je imelo hude posledice tudi za ženo in hči pokojnega oškodovanca, saj se jima je z dejanjem bistveno spremenilo življenje. Za obe je bila namreč smrt oškodovanca nenadna, nepričakovana in je zato tudi upoštevaje način oškodovančeve smrti (ko je bilo jasno, da je oškodovanec umrl nasilne smrti s streli v glavo), na obeh pustila hude posledice. Iz priloge C55 je tako razvidno, daje Tatjana Jamnik Skubic več kot eno leto po smrti oškodovanca še vedno imela težave v koncentraciji, občasno nespečnost, tesnobnost in občutke brezperspektivnosti, še vedno je bila v fazi žalovanja. Hči Klara Jamnik je bila ob izgubi očeta stara komaj 10 let in je zaradi dejanja, ki je povzročilo čustvene stiske, potrebovala intenzivno psihiatrično pomoč usmerjeno v zmanjševanje akutnih in možnih dolgoročnih posledic, posebej zaradi narave travmatskega dogodka in močne čustvene navezanosti na oškodovanca (priloga C63). Tudi iz prepričljive in čustvene izpovedbe Tatjane Jamnik Skubic izhaja, da so bili srečna družina, da so živeli polno življenje in so imeli veliko načrtov v življenju, tako privatno kot tudi službeno. Z dejanjem je bilo zelo kruto poseženo v njihovo družinsko harmonijo in uničeno življenje vseh treh. Jamnikova je opisala tudi hude posledice, ki jih je dejanje pustilo na hčeri, saj hči vsak dan pove, da noče več živeti brez atija. Glede na vse navedeno, torej številne obteževalne okoliščine ter zgolj eno olajševalno okoliščino, ki pa v opisanih okoliščinah nima velike teže, sodišče kot pravično in primerno ocenjuje kazen 25 let zapora.
201. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 22.12.2014 do 7.12.2016 ter od 13.4.2017 dalje
