Novice

Sodba Vrhovnega sodišča

31.10.2018

Sodba je dosegljiva na tej povezavi. V kratkem jo bomo objavili tudi v obliki objave z možnostjo kopiranja besedila. 

preberi več

Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države.

O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) Po dogovoru z nekdanjim sodnikom Ustavnega sodišča, mag. Matevžem Krivicem, objavljam avtorsko preurejeno pravno mnenje, ki ga je g. Krivic spisal na lastno pobudo. Skupna sta nama kritični pravni pogled na besedilo sodbe in prepričanje, dopolnjeno z željo in upanjem, da bi sodbe dosegale višjo raven argumentacije in prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma. Esej bi morda lahko bil naslovljen tudi kot »O standardu – in ustavnopravni vrednosti – razumnega dvoma.« Ali pa »Kdaj je pravna nevzdržnost sodbe v kazenskem postopku očitna.« In podobno. Takšno besedilo bi lahko vključevalo (ali bi moralo vključevati) številne citate iz knjige Boštjan M. Zupančič et al.: Ustavno kazensko procesno pravo (Pasadena). Ali pa iz tematsko sorodne knjige Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba). Seveda bi bilo treba citirati tudi pomembne sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Pa pravoslovna avtorska dela … Katero koli resno pravoslovno delo bi študijsko brali, katero koli predavanje kompetentnega predstavnika enega od pravosodnih poklicev bi poslušali (na kanalu Youtube med drugim najdemo sijajno predavanje tožilca o brezpogojni – pravni, etični in moralni – zavezi tožilcev k iskanju gotove RESNICE glede storitve kaznivega dejanja, razlogih zanj, krivde storilca in pravične – glede na prav vsa dejstva in okoliščine storjenega dejanja in življenjskih okoliščin storilca -, ne le zakonsko predpisane kazni), pri vseh bi našli isto kategorično jedro: natančno in skrbno je treba pretehtati PRAV VSE razpoložljive dokaze, ki so na voljo (prav vse!), dati storilcu in njegovi obrambi na voljo PRAV VSE razpoložljive in razumne možnosti za obrambo, človečno upoštevati PRAV VSE okoliščine posameznega primera in predlagati kazen, ki bo v vseh pogledih in po najboljši presoji PRAVIČNA v vseh pogledih, utemeljena pa z gotovostjo glede RESNICE ONKRAJ SLEHERNEGA RAZUMNEGA DVOMA. Zato se nikoli ne bi smelo zgoditi, da sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ne da bi za to imelo pravno neizpodbiten razlog: od materialnih dokazov, do zaslišanja prič in izvedencev. Prav vse, kar sodišču koristi za doseganje dokaznega standarda prepričanosti/gotovosti in prav vse, kar se pred sodiščem pojavi kot dokaz, mora sodišče analitično, skrbno in brezpogojno nepristransko (objektivno, neosebno in neprejeducirano) upoštevati pri končni sodbi in njeni obrazložitvi. Če gotovost onkraj razumnega dvoma v dokaznem postopku ni dosežena je pravna, etična in moralna dolžnost tožilca in sodišča, da ugotovita obstoj stvarno utemeljenih razlogov za ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev obtoženca in njegovo izpustitev na prostost. Podobno velja za odrejanje PRIPORA: ta nikoli ne sme biti oportunistična zadovoljitev čustvenih pričakovanj javnosti, izraz osebnega odnosa do storilca in očitanega kaznivega dejanja, predhodna in s tem prejudicirana »kazen« za obtoženca, oziroma karkoli drugega, razen PRISILJUJOČA NUJNOST glede na zakonsko predpisane pogoje za odrejanje pripora. Karkoli drugega, kakršno koli drugačno razmišljanje in odločanje sodišča, na predlog tožilstva, je skrajno zavržno dejanje, ki mu ni mesta pri opravljanju tožilske ali sodniške funkcije. Vse drugo je vladavina (ustvarjanje in uresničevanje) neprava. Med vsemi zavržnimi dejanji pri opravljanju pravosodnih poklicev pa so najbolj zavržna početja, s katerimi se osumljenci ali obtoženci kaznivih dejanj vnaprej 'obsojajo' pred mediji in javnostjo – pred t.im. neformalnim sodiščem javnega mnenja: z razkrivanjem identitete kazensko preganjane osebe pred javnostjo, globokim in grobim poseganjem v njegovo zasebnost, vztrajanje pri zatrjevanju obstoja kaznivega dejanja in posameznikove krivde zanj »za vsako ceno« in ne glede na razumne sklepe ob najboljši presoji materialnih dokazov, odrejanje pripora brez prisiljujoče nujnih razlogov zanj ipd. … Končno pa pomeni odločanje v nasprotju s sodbami višjih sodnih instanc, prav posebej pa odločitev ustavnega sodišča, zavržno ravnanje uradnih predstavnikov pravosodja brez primere. Dovolj sodnih obravnav sem si na slovenskih sodiščih ogledal od leta 1995, da lahko zatrjujem izkustvo: omenjeni odmiki od vladavine prava se dogajajo. Moj odnos do prava in dela sodišča pa mi pravi: to se zgodi prepogosto. Zgodila se je tudi očitna nepripravljenost na obrambo (četudi kdaj zaradi resničnega pomanjkanja časa za dobro pripravo) pri zagovornikih po uradni dolžnosti. Ali pa molčeča pasivnost zagovornice pri izpovedi policista, ki je jasno in neizpodbitno utemeljila nezakonito zbiranje dokazov pri hišni preiskavi. Pa očitna pristranskost izvedenca, ki ga je izključno na predlog tožilstva in ugovor obrambe zaslišalo sodišče. Tudi kapciozna in sugestibilna zasliševanje prič in obdolžencev so se zgodila. Pa sodniško zasliševanje prič in obdolžencev, ki je očitno odražalo prejudicirani odnos do njihove krivde, ali pa željo, s kakšno sodbo naj se konča sodni postopek. Glede tega sem bil že leta 1996 prepričan, da ima prof. Boštjan M. Zupančič prav: s tako intenzivno, vpeto in odločilno vlogo pri zasliševanjih na glavni obravnavi, kot jo imajo v slovenskih kazenskih postopkih sodnice in sodniki, ni mogoče vnaprej zagotoviti optimalne poštenosti kazenskega postopka. Navsezadnje pa niti z vlogo sodnikov porotnikov in sodnic porotnic, kot je uveljavljena sedaj. Sodba Matevž Krivic (seveda ne samo on) ima prav; vsaka sodba, ki se v kazenskem postopku sprejme z dokazljivo, ali nemara kar očitno kršitvijo načela »v dvomu za obtoženca« (in dubio pro reo), pomeni kršitev temeljnega načela zakonitega sojenja, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja Dr. (doktor z doktoratom) Novič je bil obsojen na petindvajset letno zaporno kazen. Zaprt je bil štiri leta! * Kljub temu, da je Ustavno sodišče glede tega ugotovilo, da ni bilo tako, kot bi po pravu moralo biti. Pa tudi zato, ker pri tem sodišče ni šlo dlje od deklaracije. * Res se to ni dogajalo in zgodilo brez dokazov. A v takem primeru in podobnih primerih ne sme biti niti sence razumnega dvoma – o izpolnjenosti pogojev za »zaprtje« (pripor ali zapor – odvzem svobode!) in o krivdni storitvi očitanega kaznivega dejanja. Takoj, ko sodišča … 'popustijo' pri tej kategorični normi vladavine prava, se rušijo temelji pravne civilizacije. Obsodba, ki temelji na možnosti, verjetnosti ali celo veliki verjetnosti, da je obtoženec res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to ni dovolj za zakonito obsodbo v kazenskem postopku. Krivic v pravnem mnenju zapiše: »V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo«, ob dvomu v korist obtoženca«, prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati.« Kritika dela sodišča bi težko bila večja, strožja. Spregled, ali nemara celo ravnodušnost do takšnih ugotovitev pa srh spreletavajoče stanje kulture, omike, duha in pravnega režima. »Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja… Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper drugo določeno osebo XY (sprememba je moja - AT) (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti XY med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav XY kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper določeno drugo osebo kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.« Pravno mnenje Krivica je obsežno, točkovno argumentirano. V celoti ga, po dogovoru, ne bom prilepil v ta spis. Tistega, kar Krivic argumentira in mu pritrjujem, ne bom obračal s svojimi besedami. Bom pa izluščil še nekaj delov. Pritožbeno sodišče je poudarjeno zapisalo, da določena druga oseba v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«. A prav to vzbudi dvom v pravilnost postopanja policije in tožilstva. Pritožbeno sodišče pa je navedlo nasprotno: da se sodišču ob tem, ali bolje zaradi tega dvom ne poraja. A že glede na samo vsebino obrazložitve odločitve sodišča, ki zadeva postopanje policije in tožilstva, posebej glede »neodvzema brisa« drugi osebi je obstoj DVOMA očiten. In še bolj očiten ob vsebini, ki sledi in zadeva izpoved priče. Zlasti v delu, kjer priča izpove, da naj bi XY »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo (umorjenemu-AT) maščeval in podobno«. Pritožbeno sodišče glede tega zapiše: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos XY z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost XY v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos«. Besede, ki naj bi jih dr. Novič izrekel v »gostilniški debati«, »o seznamu za fentanje«, pa sodišče sptrejme kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor. Krivic zapiše: »Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.« Krivic potem točkovno analizira odločitev sodišča v tč. 112 in 113, kjer sodišče, glede na dokaze kot celoto, prezre očitne razloge za razumni dvom. Glede tč. 114 pojasnjuje Krivic: »dva izvedenca sta pri ključnem dokazu dopuščala možnost, da najdeni sledovi pri dr. Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru, toda tudi to je tudi za pritožbeno sodišče je nepomembno!« Potem pa sledi stavek, ki ga je Krivic tudi na oddaji Tarča upravičeno in pravilno navedel kot stavek, ki že sam po sebi zadošča za razveljavitev sodbe: »da vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Sodišče pride do «zanesljivega zaključka«, da »dokazi kažejo na krivdo obtoženega.« Osupljivo neverjetno in skrb zbujajoče. Krivic ima prav: zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo, onkraj razumnega dvoma, ne pa, da samo kažejo nanjo. Temu zapisu ne pripisuje lapsusa, ampak ga označi za »jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen« in je »s previdno formulacijo skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma) in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.« Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Krivic sklene: »tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti… Taka sodba je hkrati tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.« Tudi v nadaljevanju pravnega mnenja Krivic natančno analizira vse navedbe sodišča, podobno kot zgoraj. Tudi vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen in za vprašanje ustreznosti višine kazni, glede na zatrjevani motiv »brezobzirne maščevalnosti«. Argumentaciji sodišča (»vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem«) očita nesklepčnost oziroma nelogičnost. Bistvo njen nelogičnosti odrazi predvsem v stavku: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …« In postavi vprašanje: »Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).« Vse do stavka o višini kazni in utemeljitve sodišča: »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. In sklene: »Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).« Argumentaciji sodišča argumentirano očita še bistveno kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik. Kritika Zdi se, da se bo sodni postopek v tej zadevi nadaljeval. Krivic in odvetnik g. Ježek sta ga že označila kot »nadaljevanje mrcvarjenja posameznika.« Nista pretiravala. Takšno odvijanje sodnih postopkov v kazenskih zadevaj je za človeka ponižujoče ravnanje, oškodovanje osebnega dostojanstva, dobrega imena, ugleda, časti, zasebnega življenja … Gre za protiustavno početje. Tudi za protikonvencijsko ravnanje. Do tega ne smemo biti ravnodušni, še manj odobravajoči – npr. v smislu formalističnega sprijaznjenja s spoznanjem, »da tako pač je.« Ne sme biti tako. Ne znam, ne zmorem, skoraj nočem –povsem- razumeti ljudi, zaposlenih v pravosodju ali na pravnih fakultetah, ki ob tem – pa naj soglašajo ali ne – ostanejo ravnodušni. Če ostanejo ravnodušni. Deloma razumem, ko molčijo. Deloma zato, ker se je pri nas izoblikovala in premočno utrdila praksa označevanja javno objavljenih strokovnih kritih sodniškega dela in/ali odločitev sodišč kot »nespodobnih, neodgovornih, pavšalnih, populističnih, škodljivih za ugled in avtoriteto sodstva, napad na sodstvo, rušenje pravne države« ipd. Pa da naj se ne bi smelo komentirati nepravnomočnih sodnih zadev. In da se nekončanih ustavnosodnih presoj ne bi smelo komentirati. Končno pa to stališče obkroži polje in trči v svoje izhodišče; nič sodniškega naj se ne komentira, če se to počne KRITIČNO. In kritiko se praviloma enači… kar izenači z glasnimi protesti pred sodno palačo. Celo s preglasnimi protesti pred sodno palačo. In celo s protesti, ki gredo z besedami, tonom in premiki telesa preko meje spodobnega. Oh. Ljudje, tudi profesorji in profesorice, imajo radi življenjski in delovni mir. Tega jim ne gre zameriti. Podajati se na javno tnalo, vsakič znova in dolgo časa, povzroča prav to – nemir. Ne notranji. Tisti, ki prihaja od zunaj. In marsikdaj povzroči tudi škodo – ali večjo škodo. A ta je pretežno nadzorljiva in deloma pomirljiva. S tisto, ki jo vesti in osebnosti povzročita molk, ko bi človek smel in moral spregovoriti, je drugače. Tarča Ogledal sem si oddajo Tarča. Ponovno. Nisem bil presenečen. Matevž Krivic je kratko pojasnil bistvo zadeve/primera/problema in zavzel držo, ki je povedala zelo veliko; preutrujeno je obmolknil. Tisti trenutek, ko je obmolknil je bilo dovolj. Zanj. Zame. Za najine kolege in kolegice. Za mnoge. A, kot se zdi, še vedno za izrazito manjšino. Za 'neogroženo' manjšino, pravijo. Morda imajo prav. Razumem predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo branil sodstvo, sodišče, kolegice in kolege, sklepe in sodbe. Njegova drža je bila dostojna, spoštljiva. Morda sem v njej prepoznal vsaj malo zadrege. Morda bi tudi sam želel povedati več ali drugače od tistega, kar je z besedami in tonom povedal. Ko je – tako se mi je zdelo - sledil želji po mehki, vsaj malo zaskrbljeni, iščoči spravljivosti in jezikovnem umirjanju. Pozorno sem ga poslušal. Zato pa nisem preslišal tistega, čemur prepričano ne pritrjujem. Na primer izjavi, ki sem jo razumel kot močno sugestijo, da stroge ocene in ostre kritike dela sodišč niso odgovorno početje pravnikov. Ali pa, da ob primeru, kot je primer dr. Noviča, »ni potrebno biti plat zvona.« Pa da »ni korektno iztrgati posameznega stavka iz konteksta sodbe.« Tudi, da stranke v postopkih »bombardirajo sodišče z dokazi« - in, kot sem razumel, se prav taka napaka lahko pripeti. In – kot sem razumel - jo je treba razumeti. Da je treba razumeti, če sodišče »kaj izpusti.« Ker so bile izjave dane v točno določenem in jasnem kontekstu točno določenega sodnega primera in točno določenih napak v točno določenih odločitvah dveh sodišč, ničemur od tega ne pritrjujem. Tudi ne smem. Takšnim izjavam in tu predstavljenemu razumevanju takšnih izjav odločno nasprotujem kot konceptualno in poklicno-etično nesprejemljivim. Vsekakor pa pritrjujem, enako kot mnogi kolegi in kolegice, jasnemu stališču predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj višje sodišče samo izreče oprostilno sodbo, kadar so za to podani stvarni razlogi. Tudi, da je pravni sistem zakonsko prenormiran. A tu spet trčimo ob problem: večkrat se zgodi, da sodnice in sodniki sami sugerirajo zakonodajalcu dodatne zakonopisne posege v zakone, kadar bi in četudi bi sami smeli IN MORALI prevzeti odgovornost za njihovo (ustavno pravilno, pravno prepričljivo in v duhu pravnega režima kot celote dopustno) RAZLAGO. Sklep Dobro delo sodišč ustvarja dober vtis o dobrem delu sodišč. Dobro delo sodišč ustvarja spoštovanje institucij, poklicno samospoštovanje in mirno vest sodnikov in sodnic – tam, kjer vest še žari. Dobro delo sodišč se izraža v kakovosti vsebine obrazložitev odločb sodišč, ne v goli statistiki. Odraža se tudi v odnosu predstavnikov sodne veje oblasti do utemeljene in dobroverne kritike sodnih odločitev. In v drži, ko jo sodnice in sodniki zavzamejo do tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi. Pravoslovna kritika dela sodišč prispeva k dobremu delu sodišč. Kritične pravoslovne analize in ocene dela sodišč niso rušenje pravne države, ampak njena obramba. Niso rušenje avtoritete in ugleda sodstva, ampak skrb zanju. Svoboda ni v molku, ampak v komuniciranju. Demokracija ni v pasivnosti, ampak v aktivnemu angažiranju. Etiko – v pravu, politiki in akademiji - krepi izpostavljanje in kritično angažiranje, ne umik v popolni mir, v slonokoščeni stolp. Izoblikujem predstavo o času, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države. V predstavi se zazrem v izpraznjeni prostor. Ta prostor ne sme biti izpraznjen. Naj bo sodstvo močno, naj ima legitimno avtoriteto, ki mu v ustavni demokraciji pritiče. Samo močno in avtoritativno sodstvo lahko ustvarja zgledni pravni režim in vladavino prava. Končno to lahko zagotovi kakovostno delo ustavnega sodišča. Za to nam zares gre – Krivicu, meni in mnogim drugim. Morda ne gre prav vsem ljudem za to. Morda so samo načini, kako gre različnim ljudem res za to, pač drugačni. Želeti si je, da bo najdena skupna točka oprijema, skupna pot v funkciji učinkovitega doseganja istega cilja. Prisiljujoče nujnega cilja. Andraž Teršek

13.10.2018

preberi več

Zapacan pravosodni sistem - primer dr. Milko Novič. Kdo je dejansko dal likvidirati dr. Janka Jamnika?

6.10.2018

Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti (trajalo je kar pol leta od vložitve pritožbe, op. p.), ki jo je zoper obsodilno sodbo za umor nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika vložil Milko Novič. Sodišče se je za izpust odločilo na podlagi uveljavljanja kršitev pravice do obrambe. Ali je sodišče sodbo razveljavilo ali je Noviča oprostilo, za zdaj ni znano - odločba še ni vročena strankam (Delo, 12. sept).   Darko Majhenič Brez materialnih dokazov in prič je direktor NPU Darko Majhenič 22. dec. 2014 (le šest dni po streljanju pri Via Boni) javno obdolžil kemika dr. Milka Noviča, do leta 2009 zaposlenega na KI, umora takratnega direktorja KI dr. Jamnika. Neverjetno, krivec za umor je bil prepoznan (določen?) in priprt že prvi teden po dogodku, medtem ko je nadaljevanje potekalo v nerazumno dolgem času (roku). Že obtožnica je bila vložena zadnji trenutek, pol leta po priprtju. Preiskovalni sodnik, pokojni F. Hribar je, pred tem, za medije izjavil, da nobena priča ni obremenila Noviča! Tudi sojenje, ki sem mu redno sledila v sodni dvorani, je nakazovalo, da je »treba zadevo čim bolj zavlačevati«. Od odločitve sodnice za mnenje nemškega inštituta (izvedenec sodišča F. Sablič je trdil, da izvirajo ostanki strelnih delcev iz najdenega tulca, izvedenca obrambe, hrvaški balistik in dr. kemije z Inštituta JŠ pa, da gre za ostanke več vrst streliva) je minilo do pričanja nemškega balistika kar 10 mesecev! Čeprav sta nemška balistik in kemičarka menila enako kot oba izvedenca obrambe, pa je sodnica Koleta upoštevala le mnenje izvedenca Sabliča (zahtevo obrambe po izvedencu tudi kemijske stroke je zavrnila) in je Noviča 13.4.2017 obsodila za umor Jamnika na 25 let. Obsodba je bila nerazumna tudi, ker NFL sploh ni imel akreditacije za analizo GSR delcev (Sablič je lažno trdil nasprotno), na kar je obramba ves čas opozarjala, sodnica pa opozorila ni upoštevala - preverila. Le zakaj? Zgoraj navedena dejstva opozarjajo, da pri sojenju in obsodbi Noviča ni šlo le za strokovne napake, saj tudi laiki vemo, da mora pri obsodbi veljati načelo »brez sence razumnega dvoma«! Vendar se je v nadaljevanju (po pritožbi obrambe) na Višjem sodišču zgodba ponovila (sic!). Senat sodnikov je potrdil prvostopenjsko sodbo kljub temu, da je sodnica poročevalka priznala, da NFL v času izdelave poročila ni bil akreditiran za te raziskave! In še, prvi dan sojenja je bilo na zahtevo obrambe obravnavano poročilo z zaslišanja dr. Kobeta v povezavi z priprtim Libanoncem, kemikom M. Stephanom, ki je bil med osumljenimi za umor dr. Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«. Po končani zaprti razpravi so iz dvorane stopili zadovoljni in nasmejani Novič in odvetniki ter poparjena tožilka Žgajnarjeva in njena sodelavka. Drugi dan sojenja (22.12.2017) pa smo doživeli šok. Najprej sodnica ni dovolila, da bi pričala mati umorjenega, nato je sledila potrditev sodbe in zaporna kazen 25 let! Po izrečeni sodbi je sodnik Štrukelj gledal v tla, Merčunova je nepremično srepo gledala v daljavo, Živičeva pa govorila s zapisničarko. Ob odhodu iz dvorane sem jih pogledala in glasno dejala: »Sramota!« »Nisem kriv, krivca bo našlo pravosodje z organi pregona,« je novinarjem (javnosti) povedal Milko Novič, potem ko je bil izpuščen z Doba. Toda, bodo pravega krivca iskali? V pomoč bi jim morale biti tudi kamere, ki kažejo organizirano skupino »izvajalcev«. Vendar, nekdo je v ozadju likvidacije(!) Jamnika. Jamnikova starša pa zanima le še, zakaj je moral njun sin umreti. Iva Pavlin Žurman

preberi več

Matevž Krivic: pravno mnenje o sodbi Višjega sodišča v zadevi Milko Novič

5.10.2018

PRAVNO MNENJE (samoiniciativno) o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Novič (sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017) To pravno mnenje sem spisal na lastno pobudo in ga pošiljam odvetnikom dr. Milka Noviča, ki ga lahko (v celoti ali delno) vključijo v vsa pravna sredstva v tej zadevi. Odvetnikom dr. Noviča je bil tekst poslan 12. marca 2018 in je bila njegova argumentacija praktično v celoti vključena v zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo kmalu za tem vložili odvetniki !!! A. Uvod Odvetnikom dr. Milka Noviča pošiljam svoje pravno mnenje, ki ga lahko, če to presodijo za koristno in primerno, vključijo kot dodatek ali drugačen sestavni del njihove zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo dr. Noviča oziroma njeno potrditev na Višjem sodišču. Če je kakšen od tu navedenih argumentov ali ugovorov morda nov (v preostalem delu zahteve odvetnikov še nevsebovan ali morda drugače utemeljen), naj se (če bo ta moj prispevek vključen v njihovo vlogo) seveda tudi ti argumenti, ugovori ali in predlogi štejejo za del zahteve. B. Eklatantna kršitev načela »in dubio pro reo« kot kršitev enega temeljnih načel zakonitega sojenja, ki zato ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja 1. Kršitev tega načela in s tem nepristranskosti sojenja pri prvostopnem sojenju Pisec tega mnenja sicer zavrača laične (in še toliko bolj politikantske) napade na to sodbo in prek nje na slovenska sodišča sploh, češ da je bil z njo dr. Novič obsojen na drakonsko 25-letno zaporno kazen sploh brez vsakih dokazov – prepričan pa je, da niti z enim od teh dokazov niti z vsemi skupaj kot celoto obtožencu očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano »onkraj razumnega dvoma«. Kadar je glede na izvedene dokaze možno, verjetno ali celo zelo verjetno, da je obtoženi res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to za zakonito obsodbo ne zadošča – vse dokler obstaja razumen dvom, da pa bi bil lahko storilec tistega kaznivega dejanja tudi kdo drug. V takih primerih že stoletja in tisočletja velja temeljno pravno načelo, da je v dvomu obtoženca treba oprostiti. V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati. Kljub temu vsaj nečkaj opozoril. Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja. 2. Še izrazitejša pristranskost pritožbenega sodišča pri nekritičnem zavračanju pritožbenih ugovorov, še posebej pa pri presoji elementov iz kazenskega postopka zoper dr. Stephana V čem je bila nekritičnost in pristranskost pritožbenega sodišča pri zavračanju pritožbenih ugovorov, so v tej zahtevi za varstvo zakonitosti odvetniki že podrobneje pojasnili. Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole: »Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec«. Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca). Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper dr. Stephana (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti dr. Stephan med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav dr. Stephan kot edini med njimi to odklonil. Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper dr. Stephana kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču. a) V točkah 108 in 109 Že tu je za pritožbeno sodišče povsem nepomembno, da je dr. Stephana odpustil iz službe prav dr. Jamnik – kot pomembno v 109. točki kar dvakrat poudarja predvsem to, da dr. Stephan v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«! Saj ravno to lahko vsakomur vzbuja dvome v korektnost postopanja policije in tožilstva v tisti zadevi – pritožbeno sodišče pa to, ravno nasprotno, navaja celo kot utemeljitev za to, da sámo takih dvomov nima!! Možne dvome v to, zakaj takrat dr. Stephan »brez navzočnosti zagovornika ni pristal na odvzem brisa strelca«, nato lahkotno (v bistvu malomarno, neprofesionalno) izključi z naslednjo formalistično ugotovitvijo: »Če je (namreč dr. Stephan) svojo odločitev v zvezi s tem policiji sporočil do ponedeljka, kot je navajal, da bo, iz spisa ni razvidno«! Sodišča pa to očitno sploh ne zanima, ampak na koncu te točke sklene, da »glede na te ugotovitve zavrnitev odvzema brisa brez navzočnosti zagovornika, ne na splošno, nima več take teže, kot poudarja obramba, saj je le izkoristil svoje pravice«! Kot da gre tu za vprašanje, ali je dr. Stephan imel pravico zahtevati navzočnost zagovornika pri odvzemu brisa, ne pa za vprašanje, zakaj policija pri odvzemu brisa ni vztrajala!! b) V točki 111 Še bolj izrazita je pristranskost presoje v tej točki. Citirano izjavo priče dr. Plavca, da je dr. Jamniku dr. Stephan takrat (zaradi odpusta iz službe) »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo maščeval in podobno«, pritožbeno sodišče oceni takole: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos M. Stephana z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost M. Stephana v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos« - v gostilniški debati domnevno izraženo Novičevo izjavo o »seznamu za fentanje« pa to isto sodišče (enako kot prvostopno) jemlje kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor! Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna. c) V točkah 112 in 113 Podobno kot zgoraj. Okoliščine načrtovanega umora dr. Plavca, kot jih je pojasnila priča v postopku zoper dr. Stephana, bi po presoji sodišča sicer »lahko izkazovale določeno mero podobnosti načrtovanega umora z že izvršenim umorom dr. Jamnika, vendar tudi nič več od tega«. Sodišču to ne vzbuja nobenih pomislekov, da bi bilo zaradi tega »moč v kateremkoli delu podvomiti v pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča« - »ni pa moč izključiti, da se je po načinu in okoliščinah izvršenega umora dr. Jamnika lahko zgledoval tudi domnevni napeljevalec k umoru dr. Plavca«! Simptomatično: slednjega (kar dr, Noviča ne razbremenjuje) »ni mogoče izključiti« (res ne, gotovo ne) – nasprotno, enako verjetno možnost (ki je seveda prav tako le možnost, ne gotovost) pa sodišče mirno izključi iz presoje (namreč kot eno od realnih možnosti, ki bi lahko vzbujale dvom v to, da je Jamnikov umor res zagrešil Novič). In če bi bila to edina okoliščina, ki bi lahko vzbujala tak dvom, bi bilo tako sklepanje morda še sprejemljivo – ob spornosti prav vseh uporabljenih dokazov proti Noviču (kjer niti pri enem ni mogoče izključiti utemeljenega dvoma, da morda tudi ne držijo) pa je tako sklepanje povsem nesprejemljivo in pri zakonitem sojenju v pravni državi nedopustno. 3. Kršitev materialnega prava v točki 114 V tej točki pritožbeno sodišče navaja, kaj vse je bilo v sodbi pravilno in popolno ugotovljeno – s temle (spet simptomatičnim) dodatkom: »ob prepričljivo zavrnjeni možnosti kontaminacije, kot jo je zatrjeval obtoženec in ki sta jo sicer na določen način dopustila tudi izvedenca Manthei in Gebhart«. Dva izvedenca torej pri ključnem dokazu dopuščata možnost, da najdeni sledovi pri Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru – toda tudi za pritožbeno sodišče je to nepomembno! Vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Zanesljiv zaključek, da dokazi kažejo na krivdo obtoženega?? Zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo (onkraj razumnega dvoma), ne pa, da samo kažejo nanjo. Prikazane sporne formulacije v 114. točki (eni od zaključnih točk obrazložitve) ni mogoče šteti za slučajen, nepomemben lapsus iz malomarmosti – pri tako odmevni in od javnosti tako dolgo pričakovani in zelo dolgo pripravljani sodbi je treba šteti vsako njeno trditev, še zlasti pa tiste zaključne trditve za še toliko bolj dobro premišljene (v primerjavi z običajnimi sodnimi primeri). Zaključna trditev, da zbrani dokazi krivde obtoženca ne dokazujejo, ampak da le »kažejo nanjo«, bi v katerikoli sodbi mogla (ali celo morala?) pripeljati do razveljavitve take sodbe kot neskladne s standardi zakonitega sojenja – v tem konkretnem primeru je pa to celo jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen, in da je s to »previdno formulacijo« skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma), in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja. 4. Kdaj so tudi kršitve načela in dubio pro reo lahko dopusten razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti Že zgoraj (zlasti pod B.1) je bilo pojasnjeno, zakaj tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela »ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja«. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni »hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti«. Dodatno k temu se tu navaja še en razlog za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti v takih primerih: taka sodba je hkrati »tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno«, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče. C. Bistvena kršitev pravil postopka v 116. in 117. točki (glede presoje zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti) Sodna argumentacija v teh dveh točkah je vsebinsko medsebojno povezana (a protislovna), nanaša pa se na dve pomembni točki za presojo zakonitosti izpodbijane drugostopne sodbe: v točki 116 gre za vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen (umora po 4. točki 116. člena KZ-1), v točki 117 pa za vprašanje ustreznosti višine kazni, če motiv »brezobzirne maščevalnosti« ni bil dokazan. Argumentacija v 116. točki je sploh že sama po sebi nesklepčna oziroma nelogična. Možno je sicer domnevati ali ugibati, kaj je s tem nerazumljivim stavkom sodišče v resnici hotelo povedati, toda vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem. Ta povsem nelogični stavek se glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču za neupoštevanje z ničemer (Pravilno bi bilo: z ničimer) izkazane maščevalnosti obtoženca pri presoji zakonskega znaka brezobzirne maščevalnosti, glede na ugotovitve o pravilno ugotovljenih okoliščinah v zvezi s tem, ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja ne le podan in opisan, temveč vsebinsko potrjen in izkazyan tudi v razlogih sodbe.« Bistvo tega nelogičnega stavka se torej glasi: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …«!? Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka). Če domnevamo, da je v 116. točki sodišče hotelo v resnici povedati nekaj drugega, kot je zapisalo, namreč to, da je bil zakonski znak brezobzirne maščevalnosti v prvostopni sodbi pravilno ugotovljen, potem pa nastane še protislovje med tako razumljeno vsebino 116. točke in trditvijo v 117. točki, da tudi višina kazni ni pretirana – z utemeljitvijo, da »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. Protislovje v argumentaciji (in s tem spet bistvena kršitev pravil postopka) je tu očitno: če bi bila izrečena 25-letna zaporna kazen pravična in primerna »le zato, ker je oškodovanca umoril«, ne pa zato, kako ga je umoril, potem to ne bi bilo v neskladju le s kvalifikacijo kaznivega dejanja, ampak tudi z odmero višine kazni znotraj razpona, ki je zakonsko predviden za umor (od 15 do 30 let). Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd). D. Bistvena kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik Na koncu 13. točke obrazložitve pritožbeno sodišče (pravilno) navaja, da sodišče dokaz mora izvesti, »razen če je očitno, da ne more biti uspešen« - v nadaljevanju pa pri zavrnitvi zaslišanja Ane Jamnik tega ne upošteva. Nedopustnost zavrnitve zaslišanja te priče je povezana z razlogi, ki jih izpodbijana sodba navaja (v 34. točki) kot razloge, zakaj po mnenju pritožbenega sodišča niti dodatno zaslišanje žrtvinega očeta Antona Jamnika pravzaprav ne bi bilo potrebno: »Zato višje sodišče zaključuje, da oškodovančev oče več in drugega, kot je povedal v zvezi z oškodovančevimi težavami, skrbmi in počutjem in kar ga je očitno bremenilo, ni vedel, ker mu sin česa in koga drugega tudi ni omenjal.« Kako pa naj bi sodišče vedelo, kaj vse je sin očetu takrat povedal in ali ni možno, da bi se oče naknadno (po prvem pričevanju) spomnil še česa pomembnega? Če ne bi imel povedati nič novega – zakaj pa naj bi potem hotel pričati še enkrat? Predvsem pa je povsem nelogično in neprepričljivo, zakaj je bilo pritožbeno sodišče (kljub temu, kar v sodbi navaja – zgoraj citirano) pripravljeno, da ga zasliši in je bil na zaslišanje že povabljen – ko zaradi bolezni ni mogel priti in je obramba namesto njegovega zaslišanja predlagala zaslišanje njegove žene (z utemeljitvijo, da ve in lahko pove isto, kar bi lahko povedal mož), je pa (glej predzadnji odstavek 38. točke) »iz istih razlogov, kot so navedeni v zvezi z izpovedjo priče Antona Jamnika, višje sodišče ocenilo tudi predlagano zaslišanje Ane Jamnik za nepotrebno«. Tudi njeno zaslišanje? Saj je bil Anton Jamnik na zaslišanje že povabljen! Šele za tem (v zadnjem odstavku 38. točke), potem ko je iz (prej navedenih) razlogov zaslišanje Ane Jamnik že ocenilo za nepotrebno, je sodišče potem, kot za nekakšno dodatno opravičevanje take odločitve, zavrnilo še relevantnost pomislekov Antona Jamnika, »da bi Novič lahko to storil sam«, pri čemer je ta priča te pomisleke sodišču lahko izrazila samo na svojem prvem zaslišanju, bili so (ne glede na njihovo relevantnost) torej sodišču že znani in to torej ni moglo biti tisto, kar sta bodisi Anton bodisi Ana Jamnik višjemu sodišču na dodatnem zaslišanju še hotela povedati. Ni rečeno, da je bilo to sploh v zvezi s tu omenjenimi »pomisleki Antona Jamnika« s prvega zaslišanja ali da nista morda poleg tega hotela povedati še kaj drugega. Brez njegovega (ali ženinega) dodatnega zaslišanja ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da sta hotela govoriti le o svojih »razmišljanjih in prepričanjih« in ne tudi o svojih vedenjih (kaj jima je sin pred smrtjo govoril – kdo naj bi ga »pospravil«, koga se je v tem smislu bal ipd., kar pa so pri tako dvomljivo izkazani krivdi obtoženca nadvse pomembna vprašanja). Poleg tega pa je želja staršev žrtve, da bi dopolnila svoje pričevanje kot priči obrambe in ne tožilstva, nekaj tako neobičajnega, da bi že samo to moralo nepristranskemu sodišču vzbuditi interes za zaslišanje take priče. Ali bi bilo to dodatno pričanje za presojo krivde obtoženca relevantno ali ne, bi sodišče lahko presodilo šele, ko bi to pričanje slišalo – pa ga je kljub minimalni porabi časa, ki bi bila za to potrebna (Ana Jamnik je bila že na sodišču in je čakala na zaslišanje), zavrnilo kot nepotrebno. Pri tako nejasnih in razumnim dvomom izpostavljenih dokazih za obtoženčevo krivdo je tako ravnanje sodišča povsem nerazumno in ga je težko razumeti drugače kot še en znak pristranskosti sodišča pri odločanju v tej zadevi, vsekakor pa je to ravnanje pomenilo bistveno kršitev pravil postopka (ter ustavne pravice obtoženca do zaslišanja vseh prič obrambe). Matevž Krivic

preberi več

Montirani sodni procesi, kdaj jih ne bo več!? Milko Novič končno na prostosti!

12.09.2018

MILKO NOVIČ NA PROSTOSTI  - KONEC SOJENJA BREZ DOKAZOV !!! MILKO NOVIČ od včeraj ni VEČ NADOMESTNI MORILEC ! Ali se končuje sramotno poglavje našega sodstva. Kdaj bo prišlo do očiščenja sodnikov, ki se pustijo zmanipulirati. Sodstvo kliče po velikem poku. Darko Majhenič je bil SODNIK IN TOŽNIK v ENI OSEBI – po 1 tednu je NOVIČA POSLAL V ZAPOR ! Pred vsem T V občinstvom. Naj še kdo reče, da sodstvo ne potrebuje reforme in očiščenja. Politične stranke, ki to zanikajo si ne zaslužijo mesta v parlamentu !!! TO NI EKSTREMIZEM - ekstremizem je ubijanje nedolžnih ljudi v zaporih !  Kako so sodili brez dokazov ! Strah nas je lahko  države , v kateri te zlahka obdolžijo in pošljejo v zapor za karkoli !     Umor dr. Jamnika - zahteva za obnovo preiskovalnega postopka http://dosjemilkonovic.si/ post/353006/umor-dr-jamnika- zahteva-za-obnovo- preiskovalnega-postopka Vladavina prava? NE, montiran sodni proces z množico kršitev! http://dosjemilkonovic.si/ post/353005/vladavina-prava- ne-montiran-sodni-proces-z- mnozico-krsitev   V čakalni vrsti za popravni izpit je še nekaj primerov ! Prvi med njimi je primer je DRAGICE JALSEVAC  z Loga pri Brezovici, po nedolžnem obsojene za umor svoje hčere !  

preberi več

Vladavina prava? NE, montiran sodni proces z množico kršitev!

23.02.2018

Pravnomočna obsodba dr. Milka Noviča za umor dr. Jamnika z množico kršitev(!) kliče neodvisne pravne in druge strokovnjake (varuha človekovih pravic in druge človekoljubne organizacije) po »preverjanju« nerazumnega (koruptivnega?) obnašanja državnih institucij - vpletenih zaposlenih, od preiskovalcev NPU in zaposlenih v NFL do oseb sodelujočih v postopku sojenja ter njihovih nadrejenih! 23. člen USTAVE zagotavlja pravico do poštenega sojenja: soditi je treba neodvisno, nepristransko in brez nepotrebnega odlašanja. 22.12.2014, šesti dan po streljanju pri Via Boni, je bil dr. Milko Novič aretiran in obdolžen umora dr. Janka Jamnika na osnovi poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) o analizi vzorcev ostankov strelnih delcev z rok in las, ki ga je podpisala kemijska laborantka, ne pa tudi pooblaščena oseba, tedanji direktor NFL Franc Sablič. Odvetnik se je na poročilo takoj pritožil, toda zahtevane rezultate kemijske analize (jakno so analizirali v začetku leta 2015) je dobil na vpogled šele po 14 mesecih (sic!). Šele takrat se je obramba lahko pritožila (10.3.2016) na množico nepravilnosti v poročilu NFL. Na vprašanja obrambe o akreditaciji NFL za opravljanje analize GSR delcev so, NFL in sodišče, odgovarjali, da akreditacijo NFL ima, tedanji direktor Sablič je to napisal tudi v izvedenskem mnenju spomladi 2015. Vendar je članica senata Višjega sodišča, poročevalka Stanka Živič, na sojenju 20.12.2017 povedala, da je NFL dobil akreditacijo za izvajanje teh analiz šele julija 2017! Lagali so torej več kot 2 leti!   Franc Sablič  Ostanki sledi strelnih delcev Preiskovalci so našli le en tulec (pištole ni), vendar v poročilu NFL ni navedena niti njegova letnica niti datum vzorčenja! Na zahteve obrambe po posredovanju teh podatkov se pravosodje ni odzivalo! Sodišče je za sodnega izvedenca izbralo balistika F. Sabliča, takrat še direktorja NFL, čeprav se je obramba na to pritožila zaradi konflikta interesov. Sablič je še kot direktor izdelal pisno izvedensko mnenje, kjer je napisal (kasneje je to na sojenju ponovil), da izvirajo mikronski GSR delci na Noviču in njegovi jakni samo iz najdenega tulca, medtem ko so drugi izvedenci, oba nemška izvedenca (balistik in kemičarka) in oba izvedenca obrambe (hrvaški balistik in dr. kemije z IJS), izjavili, da gre za ostanke strelnih delcev več vrst streliva! Vendar sodnica v svoji sodbi drugih mnenj ni upoštevala (sic!) Zakaj sodišče, kljub izrecni zahtevi obrambe, ni hotelo angažirati tudi izvedenca kemijske stroke (potreba zaradi razlage kemijske sestave najdenih GSR delcev)? Pojavlja se vprašanje zakaj so v tulcu najdeni štirje elementi (Pb, Ba, Sb in Sn), kar ne odgovarja niti strelivu S&B (vsebuje Pb, Ba, Sb, ne pa Sn), niti strelivu starejše proizvodnje S&B&P (vsebuje Pb, Ba, Sn, ne pa Sb). Sodišče navedenih dejstev, na katera je večkrat opozarjal dr. Novič, ni hotelo razjasniti - odgovora ni terjalo od svojega izvedenca F. Sabliča! To je bila »nedotakljiva tema« na sojenjih! Le zakaj? Obramba je imela možnost natančno predstaviti pripombe na napake opravljene analize sledi strelnih delcev šele (!) v pisni pritožbi na prvostopenjsko sodbo in nato na obravnavi na Višjem sodišču 20.12.2017. Dr. Novič, kemik, je v zagovoru poudaril pogoje, kdaj se smatra nek GSR delec kot karakterističen: viden mora biti z BSE detektorjem (jasna, kontrastna slika), oblika delca mora biti kroglasta, imeti mora kemijsko sestavo svinec, barij, antimon (Pb - Ba - Sb). Prav noben GSR delec v poročilu NFL ni izpolnjeval kumulativno vseh treh zahtevanih pogojev! Prav pomanjkljiva analiza in napačni zaključki so pripeljali do Novičeve aretacije in pripora (sic!).   Darko Majhenič Kaj pravi zdrava pamet in kaj kažejo VIDEO posnetkiNajbolj očitna nelogičnost v obsodbi dr. Milka Noviča je povezana s časom, ki ga imel Novič »na razpolago« za storitev kaznivega dejanja. Od odhoda hčerke na rekreacijo (po tel. klicu prijateljice) mu je ostalo le 7- 8 minut za: oblačenje, odhod v kolesarnico, neopazno(!) dirkanje od Žaucerjeve 12, čez železnico in skozi semaforje do Via Bone, parkiranje kolesa in izvedbo dveh mafijsko preciznih strelov v glavo. Novič ni vedel ali, in koliko bo Jamnik zamujal. Če bi dr. Jamnik zamujal 3 minute manj, mu »akcija ne bi mogla uspeti« (če sem ironična). Njegovega »dirkanja« tudi ni opazila nobena priča ali registrirala nobena kamera, niti na poti iz stanovanja do kraja kaznivega dejanja, niti na parkirišču niti na poti nazaj do stanovanja. Zakaj sodnica Koleta, ki je decembra 2015 na sodni obravnavi pokazala nekatere VIDEO posnetke, kasneje, ko je obramba pridobila še druge posnetke, ni omogočila ponovnega ogleda starih posnetkov (kamera kaže kmalu po dogodku pri Via Boni osebo, ki prihaja s kraja streljanja do pločnika pri stavbi Ergoles, se slači in sklonjena pričaka avto - Fiat, ki jo takoj, le 3 minute po strelih, odpelje v smeri Merkurja) ter ogleda novih posnetkov, tudi kolesarja brez luči - prikazujeta ga dve kameri, ko kroži med parkiriščem in Tbilisijsko, prva ko prihaja iz smeri Via Bona in v križišču zavija desno na Tbilisijsko (bližina Spara) in druga, ko vozi po Tbilisijski. Ti posnetki časovno izključujejo možnost, da bi bil Novič kolesar, prav tako kolesar po postavi ne ustreza Noviču! Zavlačevanje postopka (zakaj?) in sojenje v nerazumno dolgem roku (3 leta)Zakaj je bila obtožnica vložena zadnji trenutek (junija 2015), zakaj je sodnica pridobila mnenje nemškega inštituta šele po 9 mesecih (november 2016) od sprejetega sklepa (februar 2016) in se je sojenje zaključilo šele 13. aprila 2017 (ustni izrek sodbe), v pisni obliki pa je bila sodba izdana šele dobra dva meseca kasneje? Kar dve leti in pol je poteklo od Novičeve aretacije in priprtja 22.12.2014 do pisne sodbe (junij 2017). Šele takrat se je obramba lahko pritožila na Višje sodišče, kjer se je sojenje začelo 20.12.2017 in zaključilo s pravnomočno obsodbo 22.12.2017, ki jo je senat – poročevalka sodnica utemeljila z najdenimi GSR delci na Noviču in jakni. Obsodba torej temelji na neverodostojni(!) analizi GSR delcev (NFL takrat ni imel akreditacije) in le na mnenju izvedenca sodišča, strojnega inženirja (balistika) F. Sabliča, ki je na sodnih obravnavah vztrajal, da ostanki strelnih delcev izvirajo le iz najdenega tulca (primarna oz. aktivna kontaminacija), medtem ko sta nemška izvedenca poudarila, da gre za delce različnih streliv, kar nakazuje sekundarno (pasivno) kontaminacijo - na strelišču, kamor je Novič hodil, omenila sta še možnost »okužbe« v policijskih prostorih, pri rokovanju s policisti in podobno. Da gre za pasivno kontaminacijo sta poudarila oba izvedenca obrambe balistik Maštruko in dr. kemije Čeh z IJS, ki je to ponazoril z besedami, da »jakna Bugatti ni bila na kraju kaznivega dejanja«. In še, izvedenec sodišča Sablič je na pričanju celo priznal, da se na pasivno kontaminacijo sploh ne spozna (sic!).   Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča Indični krog z navideznimi (izmišljenimi) dokaziSodnica Koleta je tekom sojenja utemeljevala podaljševanje pripora Noviču na osnovi fiktivne(!) »liste za fentanje«, o kateri je na sojenju zmedeno pričal mladi Farkaš (kot privatnik je izvajal računalniške servisne storitve in je imel - ima? na KI celo svoj prostor), ki naj bi mu Novič v nekem gostilniškem pogovoru omenil seznam za fentanje nekaterih zaposlenih s KI z Jamnikom na čelu. Novič je vse zanikal, liste nikjer ni, kot tudi ni nobene priče, ki bi ji tedaj (spomladi 2014) Farkaš listo omenil, se vsaj pohecal. Omenil jo je šele naslednji dan po strelih pri Via Boni, dr. Metelku s KI, s katerim zasebno poslovno sodeluje in, ki naj bi tudi bil na tej listi. Zanimivo, da se Farkaš ni spomnil imena tiste osebe »z liste«, ki je naslednji dan po umoru prijavila Noviča policiji in, ki se je po dogodku pred Via Bono zelo čudno obnašal, ko je dal izjavo za medije (to je januarja 2018 v intervjuju za revijo Reporter omenil tudi Jamnikov oče). Čudno je tudi, da so kriminalisti že isti večer (takoj po streljanju), v restavraciji izpraševali (zasliševali) Novičevo ženo o njenem možu, čeprav že 5 let ni bil več zaposlen na KI. Slučajno ali naklepno (po čigavem namigu?), tako da je postala zaskrbljena, kar je z vprašanji omenila tudi možu doma. Sodnica je to interpretirala v Novičevo škodo. Po čigavem »nareku«? »Indična« sodba sodnice Špele Koleta brez dokazov se opira tudi na telefonski SMS sporočili, ki ju je Noviču poslal neznanec Bartol na dan umora - eno uro pred in pol ure po umoru. Vendar, če povežemo kraj in čas sprejetih sporočil in poslanih odgovorov ugotovimo, da SMS-i dejansko Noviča popolnoma razbremenjujejo, da bi bil v času umora na kraju zločina: prvo sporočilo poslano slabo uro pred umorom (sprejem doma), Novičev odgovor, 11 minut po umoru (od doma), drugo sporočilo neznanca, 29 minut po umoru (sprejem zazna postaja na Koprski 94, bližina Via Bone), odgovor na to sporočilo, »Daj mi mir«, le 4 minute kasneje (od doma). Kaj naj bi delal Novič pol ure po strelih pri Via Boni v bližini Koprske in kako naj bi mu, takrat 104 kg težkemu, uspelo v 4 minutah priti domov, če je mlad policaj potreboval (ob rekonstrukciji vožnje s kolesom) za krajšo pot od Novičevega doma do VB in po hribu navzdol kar 6 minut. Enigma? Nerazumno je tudi samo pošiljanje »šaljivih sporočil« mladega Bartola, ki naj bi tedaj, zadnje 3 mesece leta 2014, v povprečju dnevno pošiljal naokrog okoli 400 sporočil (neznancem?), »ker je imel neomejen mobilni paket«, je razložila prisotni javnosti sodnica poročevalka Živičeva. Kdo je tu nor? Negibnega Jamnika je prvi zagledal mladi Horvat, ki se je na zabavo (na parkirišče) pripeljal po isti poti kot Jamnik (čeprav obstaja več možnosti) le dobro minuto za Jamnikom in je kot Jamnik zamujal skoraj 40 minut. Ni mi jasno, zakaj z žarometi ni osvetlil temnega parkirišča z ležečim negibnim telesom in zakaj je klical policijo šele po 3 minutah! Takrat je Fiat že odpeljal Jamnikovega morilca, kar je bilo možno videti s kraja zločina ! P.S: Po vloženi pritožbi na Vrhovno sodišče bosta na spletnem portalu dosjemilkonovic.si objavljeni tako pravnomočna sodba Višjega sodišča kot pritožba obrambe na Vrhovno sodišče. Bodo neodvisni pravni strokovnjaki takrat še vedno tiščali glave v pesek in ščitili nosilce globoke države? Iva Pavlin Žurman

preberi več

Novice

Oct 31, 2018
Sodba Vrhovnega sodišča
Sodba je dosegljiva na tej povezavi.V kratkem jo bomo objavili tudi v obliki objave z možnostjo kopiranja ...
(0)
Oct 13, 2018
Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več ...
O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič(sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. ...
(0)
Oct 06, 2018
Zapacan pravosodni sistem - primer dr. Milko ...
Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti (trajalo je kar pol leta od vložitve pritožbe, op. ...
(0)
Oct 05, 2018
Matevž Krivic: pravno mnenje o sodbi Višjega ...
PRAVNO MNENJE (samoiniciativno)o sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Novič(sodba št. III ...
(1)
Oct 02, 2018
KAZENSKI PREGON za LAŽNEGA SODNEGA ...
Franc Sablič je kot kot izvedenc na glavni obravnavi v kazenskem postopku zoper obdolženega dr. Milka Noviča pred ...
(1)
Sep 21, 2018
Objavljamo zahtevo za varstvo zakonitosti z dne ...
ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI (.pdf)
(0)
Sep 12, 2018
Montirani sodni procesi, kdaj jih ne bo več!? ...
MILKO NOVIČ NA PROSTOSTI  - KONEC SOJENJA BREZ DOKAZOV !!! MILKO NOVIČ od včeraj ni VEČ NADOMESTNI MORILEC ...
(2)
Feb 23, 2018
Umor dr. Jamnika - zahteva za obnovo ...
Zakaj zahteva za obnovo preiskovalnega postopka ? Zato, ker je bila obtožnica zgrajena iz ustvarjenih virtualnih ...
(1)
Feb 23, 2018
Vladavina prava? NE, montiran sodni proces z ...
Pravnomočna obsodba dr. Milka Noviča za umor dr. Jamnika z množico kršitev(!) kliče neodvisne pravne in druge ...
(0)
Jan 24, 2018
Zakaj dr. Milko Novič ni morilec dr. Janka ...
Zakaj Milko Novič ni morilec Janka JamnikaBralec D. Purg je v Delu (Pisma, Do kdaj še, 19.1.2018) ...
(3)
Dec 26, 2017
Vsem sodnikom, ki so dokumentirano in ...
DEMOKRACIJA NA POPRAVNEM IZPITU - POTREBUJEMO NOV PLEBISCITNaš boj za uvedbo demokracije na primeru ...
(2)
Dec 24, 2017
Visoka kazen za visoko ceno življenja. Resnično ...
Resnično zgrožen sem, kako nizko je padlo slovensko sodstvo. To so besede odvetnika dr. Milka Noviča po tem procesu ...
(0)