Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države.
Dosje Milko Novič
Novice

Sobota, 13. oktober 2018 ob 09:22

Odpri galerijo

O sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi dr. Novič

(sodba št. III Kp 53384/2014 z dne 22. 12. 2017)

Po dogovoru z nekdanjim sodnikom Ustavnega sodišča, mag. Matevžem Krivicem, objavljam avtorsko preurejeno pravno mnenje, ki ga je g. Krivic spisal na lastno pobudo. Skupna sta nama kritični pravni pogled na besedilo sodbe in prepričanje, dopolnjeno z željo in upanjem, da bi sodbe dosegale višjo raven argumentacije in prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma.


Esej bi morda lahko bil naslovljen tudi kot »O standardu – in ustavnopravni vrednosti – razumnega dvoma.« Ali pa »Kdaj je pravna nevzdržnost sodbe v kazenskem postopku očitna.« In podobno. Takšno besedilo bi lahko vključevalo (ali bi moralo vključevati) številne citate iz knjige Boštjan M. Zupančič et al.: Ustavno kazensko procesno pravo (Pasadena). Ali pa iz tematsko sorodne knjige Zlatko Dežman, Anže Erbežnik: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije (GV Založba). Seveda bi bilo treba citirati tudi pomembne sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Pa pravoslovna avtorska dela …


Katero koli resno pravoslovno delo bi študijsko brali, katero koli predavanje kompetentnega predstavnika enega od pravosodnih poklicev bi poslušali (na kanalu Youtube med drugim najdemo sijajno predavanje tožilca o brezpogojni – pravni, etični in moralni – zavezi tožilcev k iskanju gotove RESNICE glede storitve kaznivega dejanja, razlogih zanj, krivde storilca in pravične – glede na prav vsa dejstva in okoliščine storjenega dejanja in življenjskih okoliščin storilca -, ne le zakonsko predpisane kazni), pri vseh bi našli isto kategorično jedro: natančno in skrbno je treba pretehtati PRAV VSE razpoložljive dokaze, ki so na voljo (prav vse!), dati storilcu in njegovi obrambi na voljo PRAV VSE razpoložljive in razumne možnosti za obrambo, človečno upoštevati PRAV VSE okoliščine posameznega primera in predlagati kazen, ki bo v vseh pogledih in po najboljši presoji PRAVIČNA v vseh pogledih, utemeljena pa z gotovostjo glede RESNICE ONKRAJ SLEHERNEGA RAZUMNEGA DVOMA. Zato se nikoli ne bi smelo zgoditi, da sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ne da bi za to imelo pravno neizpodbiten razlog: od materialnih dokazov, do zaslišanja prič in izvedencev. Prav vse, kar sodišču koristi za doseganje dokaznega standarda prepričanosti/gotovosti in prav vse, kar se pred sodiščem pojavi kot dokaz, mora sodišče analitično, skrbno in brezpogojno nepristransko (objektivno, neosebno in neprejeducirano) upoštevati pri končni sodbi in njeni obrazložitvi. Če gotovost onkraj razumnega dvoma v dokaznem postopku ni dosežena je pravna, etična in moralna dolžnost tožilca in sodišča, da ugotovita obstoj stvarno utemeljenih razlogov za ustavitev kazenskega postopka ali oprostitev obtoženca in njegovo izpustitev na prostost.


Podobno velja za odrejanje PRIPORA: ta nikoli ne sme biti oportunistična zadovoljitev čustvenih pričakovanj javnosti, izraz osebnega odnosa do storilca in očitanega kaznivega dejanja, predhodna in s tem prejudicirana »kazen« za obtoženca, oziroma karkoli drugega, razen PRISILJUJOČA NUJNOST glede na zakonsko predpisane pogoje za odrejanje pripora.


Karkoli drugega, kakršno koli drugačno razmišljanje in odločanje sodišča, na predlog tožilstva, je skrajno zavržno dejanje, ki mu ni mesta pri opravljanju tožilske ali sodniške funkcije. Vse drugo je vladavina (ustvarjanje in uresničevanje) neprava.


Med vsemi zavržnimi dejanji pri opravljanju pravosodnih poklicev pa so najbolj zavržna početja, s katerimi se osumljenci ali obtoženci kaznivih dejanj vnaprej 'obsojajo' pred mediji in javnostjo – pred t.im. neformalnim sodiščem javnega mnenja: z razkrivanjem identitete kazensko preganjane osebe pred javnostjo, globokim in grobim poseganjem v njegovo zasebnost, vztrajanje pri zatrjevanju obstoja kaznivega dejanja in posameznikove krivde zanj »za vsako ceno« in ne glede na razumne sklepe ob najboljši presoji materialnih dokazov, odrejanje pripora brez prisiljujoče nujnih razlogov zanj ipd. …


Končno pa pomeni odločanje v nasprotju s sodbami višjih sodnih instanc, prav posebej pa odločitev ustavnega sodišča, zavržno ravnanje uradnih predstavnikov pravosodja brez primere.


Dovolj sodnih obravnav sem si na slovenskih sodiščih ogledal od leta 1995, da lahko zatrjujem izkustvo: omenjeni odmiki od vladavine prava se dogajajo. Moj odnos do prava in dela sodišča pa mi pravi: to se zgodi prepogosto. Zgodila se je tudi očitna nepripravljenost na obrambo (četudi kdaj zaradi resničnega pomanjkanja časa za dobro pripravo) pri zagovornikih po uradni dolžnosti. Ali pa molčeča pasivnost zagovornice pri izpovedi policista, ki je jasno in neizpodbitno utemeljila nezakonito zbiranje dokazov pri hišni preiskavi. Pa očitna pristranskost izvedenca, ki ga je izključno na predlog tožilstva in ugovor obrambe zaslišalo sodišče. Tudi kapciozna in sugestibilna zasliševanje prič in obdolžencev so se zgodila. Pa sodniško zasliševanje prič in obdolžencev, ki je očitno odražalo prejudicirani odnos do njihove krivde, ali pa željo, s kakšno sodbo naj se konča sodni postopek. Glede tega sem bil že leta 1996 prepričan, da ima prof. Boštjan M. Zupančič prav: s tako intenzivno, vpeto in odločilno vlogo pri zasliševanjih na glavni obravnavi, kot jo imajo v slovenskih kazenskih postopkih sodnice in sodniki, ni mogoče vnaprej zagotoviti optimalne poštenosti kazenskega postopka. Navsezadnje pa niti z vlogo sodnikov porotnikov in sodnic porotnic, kot je uveljavljena sedaj.


Sodba

Matevž Krivic (seveda ne samo on) ima prav; vsaka sodba, ki se v kazenskem postopku sprejme z dokazljivo, ali nemara kar očitno kršitvijo načela »v dvomu za obtoženca« (in dubio pro reo), pomeni kršitev temeljnega načela zakonitega sojenja, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja

Dr. (doktor z doktoratom) Novič je bil obsojen na petindvajset letno zaporno kazen. Zaprt je bil štiri leta! * Kljub temu, da je Ustavno sodišče glede tega ugotovilo, da ni bilo tako, kot bi po pravu moralo biti. Pa tudi zato, ker pri tem sodišče ni šlo dlje od deklaracije. * Res se to ni dogajalo in zgodilo brez dokazov. A v takem primeru in podobnih primerih ne sme biti niti sence razumnega dvoma – o izpolnjenosti pogojev za »zaprtje« (pripor ali zapor – odvzem svobode!) in o krivdni storitvi očitanega kaznivega dejanja. Takoj, ko sodišča … 'popustijo' pri tej kategorični normi vladavine prava, se rušijo temelji pravne civilizacije. Obsodba, ki temelji na možnosti, verjetnosti ali celo veliki verjetnosti, da je obtoženec res zagrešil očitano kaznivo dejanje, to ni dovolj za zakonito obsodbo v kazenskem postopku.

Krivic v pravnem mnenju zapiše: »V tu obravnavanem primeru je bilo to načelo«, ob dvomu v korist obtoženca«, prekršeno tako očitno (pred očmi javnosti, ki je sojenje spremljala ob veliki medijski pozornosti), da je to skoraj nepotrebno posebej utemeljevati.« Kritika dela sodišča bi težko bila večja, strožja. Spregled, ali nemara celo ravnodušnost do takšnih ugotovitev pa srh spreletavajoče stanje kulture, omike, duha in pravnega režima.

»Niti en izvedeni dokaz (od analize strelnih delcev prek analize telefonskih signalov in možne poti obtoženca v danem času od doma do mesta kaznivega dejanja pa vse do presoje možnih motivov obtoženca) ne izključuje razumnega dvoma, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug – to negotovost in dvome pa še enormno povečuje ravnanje tožilstva, ki možnosti, da bi bil storilec lahko tudi kdo drug, sploh ni resno in temeljito raziskovalo, sodišče pa je kljub neprestanemu opozarjanju obrambe vse to spregledovalo oziroma ocenjevalo kot nepomembno za zakonitost sojenja… Sam tu posebej opozarjam zlasti na popolno pavšalnost, neargumentiranost in vsebinsko zgrešenost tistega dela sodbe pritožbenega sodišča, kjer so navedbe pritožnikov zavrnjene takole:

Siceršnje navedbe pritožnikov v tem sklopu, kako bi lahko obtoženi po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec; če je že prišel ali je še na poti; kje naj ga čaka in da je tudi streljanje v stanju utrujenosti vprašljivo; ter kako bi obtoženi sploh vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam; da tudi sicer ni vedel, da naj bi obtoženi na zabavo zamujal in da tega tudi ni poskušal pri komerkoli izvedeti ter da niti ni vedel, kje se odvija sindikalna zabava; so okoliščine in pomisleki, ki po vsebini ne predstavljajo pritožbenih navedb, po vsebini pa tudi niso odločilnega pomena za ugotavljanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in kdo je bil storilec.

Vsa ta vprašanja bi sodišče lahko štelo za nepomembna za zakonitost sodbe in bi jih lahko pustila neodgovorjena samo v primeru, če bi bilo res zunaj razumnega dvoma dokazano, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje – ker niti en nedvoumen (in druge razumne možnosti izključujoč) dokaz za to v tej zadevi ni bil izveden, pa je gornje stališče pritožbenega sodišča povsem nesprejemljivo in izrazito pristransko (v škodo obtoženca).

Vrhunec pa je pristranskost obeh sodišč pri presoji vseh možnih (razumnih) dvomov v dokazanost krivde dr. Noviča dosegla že po izrečeni prvostopni obsodbi in pred odločanjem o pritožbi, ko je postalo znano, da se je začel kazenski postopek zoper drugo določeno osebo XY (sprememba je moja - AT) (zaradi suma naročitve umora predstojnika oddelka v isti instituciji, katere direktor je bil umorjeni dr. Jamnik), in celo to, da je bil isti XY med tistimi, ki so bili od policije na začetku raziskave umora dr. Jamnika povabljeni k odvzemu vzorcev streljanja, a je prav XY kot edini med njimi to odklonil.

Naravnost simptomatična (značilna) za izrazito pristranski in nezakonit odnos pritožbenega sodišča do vprašanja možnih dvomov, da bi umor dr. Jamnika lahko zagrešil tudi kdo drug, je argumentacija, s katero višje sodišče v točkah 108-113 odreka dotedanjim ugotovitvam v kazenskem postopku zoper določeno drugo osebo kakršenkoli pomen pri sojenju dr. Noviču.«

Pravno mnenje Krivica je obsežno, točkovno argumentirano. V celoti ga, po dogovoru, ne bom prilepil v ta spis. Tistega, kar Krivic argumentira in mu pritrjujem, ne bom obračal s svojimi besedami. Bom pa izluščil še nekaj delov.

Pritožbeno sodišče je poudarjeno zapisalo, da določena druga oseba v zadevi umora dr. Jamnika »nikoli ni imel statusa osumljenca«. A prav to vzbudi dvom v pravilnost postopanja policije in tožilstva. Pritožbeno sodišče pa je navedlo nasprotno: da se sodišču ob tem, ali bolje zaradi tega dvom ne poraja. A že glede na samo vsebino obrazložitve odločitve sodišča, ki zadeva postopanje policije in tožilstva, posebej glede »neodvzema brisa« drugi osebi je obstoj DVOMA očiten. In še bolj očiten ob vsebini, ki sledi in zadeva izpoved priče. Zlasti v delu, kjer priča izpove, da naj bi XY »grozil z razstrelitvijo inštituta, da se mu bo (umorjenemu-AT) maščeval in podobno«. Pritožbeno sodišče glede tega zapiše: » … vse navedeno ne predstavlja nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos XY z J. Jamnikom v nadaljnjih letih, še manj, da bi bilo iz navedenega moč razumno sklepati na kakršnokoli vpletenost XY v umor J. Jamnika«. Te, kasneje umorjenemu dr. Jamniku neposredno izražene grožnje za sodišče »ne predstavljajo nobene resno izkazane navezave na kakorkoli konflikten odnos«. Besede, ki naj bi jih dr. Novič izrekel v »gostilniški debati«, »o seznamu za fentanje«, pa sodišče sptrejme kot enega od ključnih dokazov za Novičev motiv za umor. Krivic zapiše: »Pristranskost sodišča pri presoji možnih motivov za umor je tu povsem očitna.«

Krivic potem točkovno analizira odločitev sodišča v tč. 112 in 113, kjer sodišče, glede na dokaze kot celoto, prezre očitne razloge za razumni dvom.

Glede tč. 114 pojasnjuje Krivic: »dva izvedenca sta pri ključnem dokazu dopuščala možnost, da najdeni sledovi pri dr. Noviču ne izvirajo iz streljanja pri umoru, toda tudi to je tudi za pritožbeno sodišče je nepomembno!«

Potem pa sledi stavek, ki ga je Krivic tudi na oddaji Tarča upravičeno in pravilno navedel kot stavek, ki že sam po sebi zadošča za razveljavitev sodbe: »da vsi izvedeni dokazi, kakor jih je ocenilo prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča »omogočajo zanesljiv zaključek, da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca«. Sodišče pride do «zanesljivega zaključka«, da »dokazi kažejo na krivdo obtoženega.«

Osupljivo neverjetno in skrb zbujajoče. Krivic ima prav: zbrani dokazi morajo biti taki, da krivdo dokazujejo, onkraj razumnega dvoma, ne pa, da samo kažejo nanjo. Temu zapisu ne pripisuje lapsusa, ampak ga označi za »jasen znak, da se je pritožbeno sodišče zavedalo, da z izvedenimi dokazi razumen dvom v krivdo obtoženca nikakor ni bil izključen« in je »s previdno formulacijo skušalo najti (nedopustno) srednjo pot med ugotovitvijo, da je bila obtožencu krivda dokazana (onkraj razumnega dvoma) in ugotovitvijo, da dvom (ne eden, ampak cela vrsta) ostaja.« Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Krivic sklene: »tako eklatantno kršenje (ne eno samo, ampak prav pri vseh izvedenih dokazih) tega načela ne pomeni le napačne ugotovitve dejanskega stanja, ampak tudi napačno uporabo materialnega prava – hkrati pa tudi kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja. Že v pritožbi pa je bilo navedeno (kar tudi pritožbeno sodišče citira v 27. točki obrazložitve), da tako ravnanje sodišča pomeni hudo kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti… Taka sodba je hkrati tako očitno napačna, da jo je šteti za arbitrarno, kar je eden od razlogov, iz katerih lahko pravnomočno sodbo razveljavi tudi Ustavno sodišče.«

Tudi v nadaljevanju pravnega mnenja Krivic natančno analizira vse navedbe sodišča, podobno kot zgoraj. Tudi vprašanje, ali so sploh podani kazenski znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obtoženec obsojen in za vprašanje ustreznosti višine kazni, glede na zatrjevani motiv »brezobzirne maščevalnosti«. Argumentaciji sodišča (»vsebina kazenske sodbe mora biti v njej jasno izražena, ne pa podvržena domnevam in ugibanjem«) očita nesklepčnost oziroma nelogičnost. Bistvo njen nelogičnosti odrazi predvsem v stavku: »Zavzemanje pritožnikov pri višjem sodišču … ni moč ocenjevati drugače kot pravilno ugotovljen znak kaznivega dejanja …« In postavi vprašanje: »Če je zavzemanje pritožnikov v pritožbi pravilno, zakaj pa potem pritožbi (v tej točki) ni ugodeno? Ta argumentacija je torej že sama po sebi nejasna oziroma protislovna (kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka).« Vse do stavka o višini kazni in utemeljitve sodišča: »je bila presoja obteževalnih okoliščin pravilna, obtožencu pa izrečena dolgoletna, a pravična in primerna kazen, ki je obtoženca doletela le zato, ker je oškodovanca umoril«. In sklene: »Neprimernost in nepravičnost tako visoke kazni (ne glede na nedokazanost krivde) je namreč naravnost kričeča in to kar iz dveh razlogov: prvič, ker je bila višina kazni določena brez ugotavljanja in tehtanja olajševalnih in oteževalnih okoliščin, in drugič, ker izrečena kazen 25 let zapora ni v nikakršnem sorazmerju s precej nižjimi kaznimi, ki so bile v približno istem času izrečene za umore, izvršene na mnogo hujši način (npr. za znani in okrutni umor, sneman na video, ali za grozovito izveden umor s 25 udarci s sekiro itd).«

Argumentaciji sodišča argumentirano očita še bistveno kršitev pravil postopka z zavrnitvijo zaslišanja Ane Jamnik.

Kritika

Zdi se, da se bo sodni postopek v tej zadevi nadaljeval. Krivic in odvetnik g. Ježek sta ga že označila kot »nadaljevanje mrcvarjenja posameznika.« Nista pretiravala. Takšno odvijanje sodnih postopkov v kazenskih zadevaj je za človeka ponižujoče ravnanje, oškodovanje osebnega dostojanstva, dobrega imena, ugleda, časti, zasebnega življenja … Gre za protiustavno početje. Tudi za protikonvencijsko ravnanje. Do tega ne smemo biti ravnodušni, še manj odobravajoči – npr. v smislu formalističnega sprijaznjenja s spoznanjem, »da tako pač je.« Ne sme biti tako.

Ne znam, ne zmorem, skoraj nočem –povsem- razumeti ljudi, zaposlenih v pravosodju ali na pravnih fakultetah, ki ob tem – pa naj soglašajo ali ne – ostanejo ravnodušni. Če ostanejo ravnodušni. Deloma razumem, ko molčijo. Deloma zato, ker se je pri nas izoblikovala in premočno utrdila praksa označevanja javno objavljenih strokovnih kritih sodniškega dela in/ali odločitev sodišč kot »nespodobnih, neodgovornih, pavšalnih, populističnih, škodljivih za ugled in avtoriteto sodstva, napad na sodstvo, rušenje pravne države« ipd. Pa da naj se ne bi smelo komentirati nepravnomočnih sodnih zadev. In da se nekončanih ustavnosodnih presoj ne bi smelo komentirati. Končno pa to stališče obkroži polje in trči v svoje izhodišče; nič sodniškega naj se ne komentira, če se to počne KRITIČNO. In kritiko se praviloma enači… kar izenači z glasnimi protesti pred sodno palačo. Celo s preglasnimi protesti pred sodno palačo. In celo s protesti, ki gredo z besedami, tonom in premiki telesa preko meje spodobnega. Oh.

Ljudje, tudi profesorji in profesorice, imajo radi življenjski in delovni mir. Tega jim ne gre zameriti. Podajati se na javno tnalo, vsakič znova in dolgo časa, povzroča prav to – nemir. Ne notranji. Tisti, ki prihaja od zunaj. In marsikdaj povzroči tudi škodo – ali večjo škodo. A ta je pretežno nadzorljiva in deloma pomirljiva. S tisto, ki jo vesti in osebnosti povzročita molk, ko bi človek smel in moral spregovoriti, je drugače.

Tarča

Ogledal sem si oddajo Tarča. Ponovno. Nisem bil presenečen. Matevž Krivic je kratko pojasnil bistvo zadeve/primera/problema in zavzel držo, ki je povedala zelo veliko; preutrujeno je obmolknil. Tisti trenutek, ko je obmolknil je bilo dovolj. Zanj. Zame. Za najine kolege in kolegice. Za mnoge. A, kot se zdi, še vedno za izrazito manjšino. Za 'neogroženo' manjšino, pravijo. Morda imajo prav.

Razumem predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da bo branil sodstvo, sodišče, kolegice in kolege, sklepe in sodbe. Njegova drža je bila dostojna, spoštljiva. Morda sem v njej prepoznal vsaj malo zadrege. Morda bi tudi sam želel povedati več ali drugače od tistega, kar je z besedami in tonom povedal. Ko je – tako se mi je zdelo - sledil želji po mehki, vsaj malo zaskrbljeni, iščoči spravljivosti in jezikovnem umirjanju. Pozorno sem ga poslušal. Zato pa nisem preslišal tistega, čemur prepričano ne pritrjujem. Na primer izjavi, ki sem jo razumel kot močno sugestijo, da stroge ocene in ostre kritike dela sodišč niso odgovorno početje pravnikov. Ali pa, da ob primeru, kot je primer dr. Noviča, »ni potrebno biti plat zvona.« Pa da »ni korektno iztrgati posameznega stavka iz konteksta sodbe.« Tudi, da stranke v postopkih »bombardirajo sodišče z dokazi« - in, kot sem razumel, se prav taka napaka lahko pripeti. In – kot sem razumel - jo je treba razumeti. Da je treba razumeti, če sodišče »kaj izpusti.« Ker so bile izjave dane v točno določenem in jasnem kontekstu točno določenega sodnega primera in točno določenih napak v točno določenih odločitvah dveh sodišč, ničemur od tega ne pritrjujem. Tudi ne smem. Takšnim izjavam in tu predstavljenemu razumevanju takšnih izjav odločno nasprotujem kot konceptualno in poklicno-etično nesprejemljivim.

Vsekakor pa pritrjujem, enako kot mnogi kolegi in kolegice, jasnemu stališču predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, da naj višje sodišče samo izreče oprostilno sodbo, kadar so za to podani stvarni razlogi. Tudi, da je pravni sistem zakonsko prenormiran. A tu spet trčimo ob problem: večkrat se zgodi, da sodnice in sodniki sami sugerirajo zakonodajalcu dodatne zakonopisne posege v zakone, kadar bi in četudi bi sami smeli IN MORALI prevzeti odgovornost za njihovo (ustavno pravilno, pravno prepričljivo in v duhu pravnega režima kot celote dopustno) RAZLAGO.

Sklep

Dobro delo sodišč ustvarja dober vtis o dobrem delu sodišč. Dobro delo sodišč ustvarja spoštovanje institucij, poklicno samospoštovanje in mirno vest sodnikov in sodnic – tam, kjer vest še žari. Dobro delo sodišč se izraža v kakovosti vsebine obrazložitev odločb sodišč, ne v goli statistiki. Odraža se tudi v odnosu predstavnikov sodne veje oblasti do utemeljene in dobroverne kritike sodnih odločitev. In v drži, ko jo sodnice in sodniki zavzamejo do tistih sodnih odločitev, ki se nikdar ne bi smele zgoditi. Pravoslovna kritika dela sodišč prispeva k dobremu delu sodišč. Kritične pravoslovne analize in ocene dela sodišč niso rušenje pravne države, ampak njena obramba. Niso rušenje avtoritete in ugleda sodstva, ampak skrb zanju. Svoboda ni v molku, ampak v komuniciranju. Demokracija ni v pasivnosti, ampak v aktivnemu angažiranju. Etiko – v pravu, politiki in akademiji - krepi izpostavljanje in kritično angažiranje, ne umik v popolni mir, v slonokoščeni stolp.

Izoblikujem predstavo o času, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države. V predstavi se zazrem v izpraznjeni prostor. Ta prostor ne sme biti izpraznjen.

Naj bo sodstvo močno, naj ima legitimno avtoriteto, ki mu v ustavni demokraciji pritiče. Samo močno in avtoritativno sodstvo lahko ustvarja zgledni pravni režim in vladavino prava. Končno to lahko zagotovi kakovostno delo ustavnega sodišča. Za to nam zares gre – Krivicu, meni in mnogim drugim. Morda ne gre prav vsem ljudem za to. Morda so samo načini, kako gre različnim ljudem res za to, pač drugačni. Želeti si je, da bo najdena skupna točka oprijema, skupna pot v funkciji učinkovitega doseganja istega cilja. Prisiljujoče nujnega cilja.

Andraž Teršek

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 13. Aug 2020 at 20:23

9893 ogledov

ŽVIŽGAČ - Zakaj Radonjić ni Gale? Komu koristi Ivan Gale in komu škoduje Zvjezdan Radonjić?
Isti KLIKI, ki obvladuje kapital in medije! Njena moč sega v vrhove pravosodja ter NPU. LUSTRACIJA pomeni čiščenje, ne vsevprek, ampak (preveč) okuženih in je nujna za zdrav razvoj družbe - države! Zakaj urednik Mladine Zavrl leta 1988 ni bil aretiran in zaprt? Nekdo ga je takrat »umaknil« in na njegovo mesto postavil nadomestek(!), drugega urednika - Tasiča (žrtveno jagnje). Davidu ni bilo jasno, zakaj so ga zaprli, saj ni bil »povezan« z najdenim dokumentom. Kdo in zakaj je rešil Zavrla so pokazali dogodki v nadaljevanju - Mladino je prevzela »Partija – udba«, uradno KB 1909, ki je še danes njen lastnik! Njena uredniška politika se je v samostojni Sloveniji prebarvala - obrnila na glavo! Kdo je naročnik mafijskega umora Janka Jamnika? Tisti, ki so v ozadju prijave kemika Noviča kot nadomestnega Jamnikovega morilca, le dan po strelih na parkirišču. Poskrbeli so, da je prišlo do zamenjave preiskovalnega sodnika, da je zadevo prevzela kontaminirana NPU (Majhenič) in tožilka Žgajnarjeva in, da je prišlo do medijske stigmatizacije Noviča kot »maščevalnega morilca (motiv), ki nima alibija«. Toda indični krog, ki so ga pletli brez pravih dokazov, uspeli so celo s pravnomočno obsodbo Noviča (kljub jasno izraženim dvomom nemških izvedencev), je porušil sodnim vrhovom nepriljubljen resnicoljubni sodnik (»nergač«) Radonjić v ponovljenem sojenju - po razveljavitvi prvotne obsodilne sodbe na vrhovnem sodišču. Že med sojenjem so »zdrave sile« (mafija?) Radonjića na vse načine ovirale. Doživljal je medijske diskreditacije, skušali so ga izločiti, saj so vedeli, da bo Radonjić Noviča moral oprostiti - za »kritičen čas« (čas po odhodu hčerke s prijateljico od doma, do strelov na parkirišču) je imel Novič POPOLN alibi, kar je pokazala rekonstrukcija dogajanja marca 2019. Zanimivo, da je bilo to znano glavnemu kriminalistu že leta 2015 (prva rekonstrukcija vožnje s kolesom), pa je to bilo pometeno pod preprogo! Le zakaj? Danes pokojni Kok (le dobra 2 tedna po oprostilni sodbi naj bi mu spodrsnilo z balkona v 2. nadstropju hotela v Medulinu) tega ne more potrditi, bi pa moralo to biti v sodnem spisu, ve tudi Žgajnarjeva, ki je takrat usmerjala preiskavo! Ves čas je proti Radonjiću nastopal močno medijsko podprt (le zakaj?) odvetnik Kunič, sin Golobičevega ZARES prijatelja, nekoč diplomata v Iranu Jožefa Kuniča, ki je pisal razne pritožbe sodnim organom. Rezultat je znan! Pravosodna klika je poskrbela, da so bile ugotovljene »procesne napake« in razveljavljena oprostilna sodba, sojenje Noviču pa se nadaljuje … Sodnik Radonjić marsikaj ve, pozna dokumente iz sodnega spisa, pa tudi iz spisa povezane zadeve (KI) - sojenje M. Stephanu. Zato diskreditacija ni dovolj, potrebna je njegova likvidacija, tudi fizično mu onemogočiti dostop do donedavnega delovnega mesta. Funkcionalno pismenim je zadeva - obnašanje vrhov sodstva popolnoma jasna. »Mafija ščiti mafijo?« Kdor molči, se strinja! Iva Pavlin Žurman

Thu, 26. Mar 2020 at 12:29

12080 ogledov

So sodniki nedotakljivi?! Koliko časa še? Nezakonito sojenje na Višjem sodišču v Ljubljani
Potem ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo Milku Noviču za umor Janka Jamnika in je v ponovljenem sojenju na prvi stopnji sodnik Zvjezdan Radonjić (sodni senat soglasno) Noviča oprostil na osnovi ugotovljenega popolnega alibija, je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi tožilke (države) in sojenje vrnilo na prvo stopnjo z novim senatom. Prišlo naj bi do napak v postopku sojenja. Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da tretja, neodvisna(?) veja oblasti podpira prizadevanja pooblaščenca in državne tožilke onemogočiti razkritje ozadja Jamnikove smrti s katero Novič ni povezan! Oktobra 2020 bo namreč primer zastaral. Tako bo onemogočena nova preiskava, ki bi, tudi glede na množico že zbranih, toda zamolčevanih podatkov, pripeljala do pravih krivcev umora Janka Jamnika. »Mafija ščiti mafijo?«, se sprašujemo zagovorniki vladavine prava. Bodo višji sodniki Igor Mokorel, Barbara Črešnar-Debeljak in Stanka Živič (poročevalka) ter ostali sodelujoči odgovarjali za storjena krivična dejanja, uničevanje dostojanstva dr. Milka Noviča in njegove družine? Zaradi pritožbe tožilke Blanke Žgajnar na oprostilno sodbo Milku Noviču, ki jo je izrekel sodnik Zvjezdan Radonjić, je 12.2.2020 zasedal senat Višjega sodišča v Ljubljani. Čeprav je obramba zahtevala sojenje pred novim senatom (še pred tem je bil grobo zavrnjen predlog obrambe za določitev drugega višjega sodišča, pobuda je šla nato na Ustavno sodišče, ki pa zadeve sploh ni obravnavalo), je kot poročevalka v senatu ponovno nastopila sodnica Stanka Živič, ki je bila poročevalka v senatu, ki je decembra 2017 potrdil nezakonito sodbo Š. Koleta. 12. februarja 2020 višje sodišče sodbe ni izreklo javno. Šele marca so mediji posredovali novico, da je v celoti ugodilo pritožbi tožilstva in primer vrnilo v novo sojenje na prvo stopnjo pod novim senatom. Prišlo naj bi do napak v postopku sojenja (procesne napake). Poglejmo si te »Radonjićeve napake«:Sodni senat s poročevalko Stanko Živič je Radonjiću očital pristransko sojenje, med drugim »da sodelujočim večkrat ni dovolil postavljati vprašanj«. Podatki iz Radonjićeve sodbe (stran 26) razkrivajo nasprotno(!), da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019 - dan izreka sodbe, op. p.), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Miha Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil kar v vlogo tožilca, postavil je celo dva krat več vprašanj kot tožilka! Zanimivo, na sojenju M. Stephanu (nekoč zaposlenemu na KI, bil je med osumljenimi za umor Jamnika, pa se je preiskavi »izognil«) za načrtovanje umora dr. Janeza Plavca, pooblaščenec oškodovanca dr. Plavca sploh ni posegal v sojenja, sojenju je le prisostvoval. Sprašujem se kdo in s kakšnim namenom je angažiral odvetnika Kuniča, ki je s svojim obnašanjem v resnici onemogočal normalen potek sojenja, so potrdile prisotne priče. Ko se je sodnik Radonjić poglobil v raziskovanje širšega ozadja dogajanja na KI sta odvetnik Kunič in tožilka Žgajnarjeva »dobesedno ponorela«, je opisal dogajanje sodnik. Radonjića sta že takrat skušala s pritožbami izločiti iz sojenja. Ob rekonstrukciji vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja je Kunič glasno posegal v dogajanje - smo ob predvajanju TV prispevka opazili tudi gledalci. Okrožna državna tožilka Žgajnar je sodniku v pritožbi očitala, da »ima vnaprej ustvarjeno mnenje«. Mnenje si je sodnik ustvaril na osnovi preučevanja razpoložljivega gradiva (sodni spis), pričanja prič in predvsem na osnovi izvedene rekonstrukcije vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja (Via Bona). Preizkus je potrdil Novičev popoln alibi, kar je bilo napotilo vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo Špele Koleta - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«. Čas vožnje (6 minut) in čas potreben za preoblačenje iz pižame v zimska oblačila in obutev, opremo z orožjem, tek po stopnicah v klet po kolo, odpiranje in zaklepanje kleti, tek navzgor po stopnicah, skozi dvojna vrata ven in ob prihodu na parkirišče skriti kolo, se skriti med avtomobili in ustreliti dva mafijska strela, je daleč presegel 7-8 minut, ki bi jih imel Novič na razpolago po odhodu hčerke iz stanovanja, da bi s kolesom prispel na parkirišče in streljal. Radonjiču je tožilka očitala, da »se je sodnik do nekaterih dokazov, izvedenih že na prvem sojenju, že opredelil«. Ker so nemški izvedenci (Bavarski inštitut) že 2016 v svojem poročilu izrazili dvom, da izvirajo GSR delci s kraja zločina in je bil marca 2019 dokazan popoln alibi, je nesmiselno, da bi Radonjić angažiral nove izvedence! Prav tako ne igra pomembne vloge razbremenilno mnenje izvedenca Štularja glede SMS signalov na Novičevem telefonu (tožilka izvedencu očita poznanstvo z odvetnikom Hribernikom), saj je bil Novičev odgovor neznancu na prvo sporočilo registriran le 10 minut po dogodku (strelih pri VB) na domači Telekomovi bazni postaji! Zanimivo, da so mediji lažno poročali, da je bil Novičev telefon v času umora registriran na kraju umora (izjava tožilke), čeprav so bili seznanjeni s časi in kraji registracije obeh prejetih in poslanih SMS sporočil! Živičeva je na sojenju decembra 2017 priznala, da NFL v času izdelave poročila o analizi GSR delcev ni bil akreditiran za izdelavo takih analiz. Poleg tega je poročilo podpisala le laborantka, ne pa tudi predstojnik NFL, ki je odgovorna oseba. Tako poročilo bi Živičeva morala takoj razveljaviti! O očitku tožilke, da »je Radonjić z načinom zasliševanja prič te evidentno ločeval na priče obrambe in tožilstva«, je treba spomniti poročevalko Stanko Živič, da kot članica sodnega senata decembra 2017 ni dovolila pričati Jamnikovi materi in je gospa več ur čakala pred vrati dvorane! In še, Živičeva takrat ni problematizirala izločitve dr. Pejovnika in nekaterih prič, ki jih je sodnici Koleta predlagala obramba. Decembra 2017 Živičeva tudi ni opozorila na pristranskost sodnice Koleta, ki je ignorirala pričanje izvedenca psihiatrije dr. Kravosa. Ta je izrazil dvom, da bi bil Novič morilec. Sodnica Koleta njegovega pričanja ni upoštevala, češ da je preveč naklonjeno Noviču! Vse zgoraj navedeno kaže, da je sodnica poročevalka Živičeva delovala pristransko ne le kot poročevalka senata decembra 2017, ampak tudi kot poročevalka v ponovljenem sojenju 12.2.2020 na Višjem sodišču v Ljubljani. Pri tem sta sodelovala tudi oba člana senata! Sodbo višjega sodišča (sodnikov vsebina Radonjićeve oprostilne sodbe, ki temelji na dokazanem Novičevem popolnem alibiju, sploh ni zanimala), bi bilo treba v celoti razveljaviti! Se bo zaradi pristranskega sojenja in sojenja v nerazumno dolgem roku treba pritožiti na ESČP, saj sojenje zastara oktobra 2020? Bodo višji sodniki Živičeva, Mokorel in Črešnar-Debeljak ter ostali sodelujoči odgovarjali za storjena krivična dejanja, uničevanje dostojanstva dr. Noviča in njegove družine? Kot kaže vesti nimajo. Iva Pavlin Žurman

Fri, 28. Feb 2020 at 14:57

12834 ogledov

Odgovorni, očistite slovensko pravosodje!
ODGOVORNI, OČISTITE SLOVENSKO PRAVOSODJE! V intervjuju novinarja Nenada Glucksa s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem (Reporter, 17. 2. 2020) je Radonjić odkrito spregovoril o nedopustnih povezavah med vodstvi sodišč in vodstvi tožilstev! Sodelovanje med tožilko (stranka v postopku) in sodnico je bilo v procesu sojenja Milku Noviču več kot očitno. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je bila zadeva »Umor Janka Jamnika« že od samega začetka preiskave usmerjena na izbrano osebo, ki naj bi bila morilec, to je kemika M. Noviča. Sledila je popolna ORKESTRACIJA DELOVANJA policije (NPU, NFL), pravosodnih institucij in monopoliziranih dominantnih medijev s ciljem obsoditi nadomestnega morilca, da ne bi prišlo do raziskovanja pravega ozadja mafijskega umora, odkritja nezakonitih poslov, ki so se takrat dogajali na Kemijskem inštitutu! V ta prizadevanja je paradržava, ko se je prvotni načrt hitre obsodbe Noviča izjalovil, vključila še pooblaščenca Jamnikove vdove Miho Kuniča, ki je v procesu sojenja prevzel vlogo »tožilca globoke države«. Primer Milko Novič (analiza in sinteza dogajanja) Že naslednji dan po umoru direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika (dva mafijska strela v glavo, 16.12.2014, ob 19:38, pred restavracijo Via Bona) je bila preiskava »usmerjena« (po čigavem namigu?) na vnaprej izbrano »primerno tarčo«, kemika dr. Milka Noviča. Le šest dni po Jamnikovem umoru je takratni direktor NPU Majhenič Noviča že javno obdolžil umora, takoj je sledil neprekinjen pripor in čez pol leta vložitev obtožnice s strani SDT Žgajnarjeve, čeprav »niti ena od okoli 50 zaslišanih prič ni obremenila Noviča«, je takrat za medije povedal preiskovalni sodnik Hribar. Sledil je večletni pripor, sojenje in medijska stigmatizacija Noviča kot brezobzirnega morilca. Dominantni režimski mediji so citirali izjave tožilke(države), ne da bi novinarji, ki bi morali biti nadzorniki oblastnikov, skušali dejstva preverjati oz. raziskovati širše ozadje dogajanja na KI, o čemer so obstajale informacije. Že takrat smo podporniki vladavine prava, ki smo redno hodili na sojenja spoznali in javno opozarjali, da je v ozadju dogajanja globoka država, ki skuša prikriti takratno nezakonito dogajanje na KI in želijo akterji (naročniki) umora iz ozadja s hitro obsodbo Milka Noviča preprečiti razkrivanje kriminalne dejavnosti, v katero so bile vpletene tudi zunanje institucije (osebe). Žalostno je, da so uslužbenci KI že takrat veliko vedeli, vendar so molčali in so dopuščali večletno sramotno sojenje človeku - svojemu nekdanjemu kolegu Milku Noviču. Spregovorili so šele, ko se je začelo sojenje M. Stephanu (2018), ki je jeseni 2017 načrtoval umor Jamnikovega sodelavca dr. Plavca. Šele tedaj so Plavec in njegovi sodelavci spregovorili (sic!). S pisanjem na spletu in v medijih smo nekateri državljani začeli javno razkrivati nelogične stvari, ki jih mediji niso objavljali. O sodnem konstruktu je veliko pisala raziskovalna novinarka Demokracije P. Janša, ki je bila deležna tudi groženj. Tako se je načrt naročnikov Jamnikovega umora o hitrem odhodu »morilca Noviča« na Dob začel podirati, zato so angažirali Miho Kuniča, pooblaščenca Jamnikove vdove. Njegova »prava vloga« je prišla do izraza na ponovljenem sojenju na prvi stopnji, potem ko je bila pravnomočna obsodba Noviča jeseni 2018 razveljavljena na vrhovnem sodišču (zaradi nepoštenega sojenja). Kunič je s svojim obnašanjem onemogočal normalen potek sojenja, postavil se je v vlogo tožilca, postavil je celo dva krat več vprašanj kot državna tožilka! Ko se je sodnik Radonjić poglobil v raziskovanje širšega ozadja dogajanja na KI sta Miha Kunič in tožilka Žgajnarjeva »dobesedno ponorela«, opisuje dogajanje sodnik. Radonjića sta s pritožbami skušala izločiti iz sojenja, začeli so se pritiski na predsednika okrožnega sodišča M. Pogačnika (zakaj pritiske zanika?) s strani vrhov tožilstva, Kunič je sodnika celo ovadil za kaznivo dejanje pristranskega in krivičnega sojenja, vključil se je sodni svet z disciplinsko komisijo, proti sodniku so kot kaže pripravljali obtožni predlog za njegovo izločitev. Radonjić je svojo likvidacijo pravočasno predvidel in sojenje zaključil z OPROSTILNO SODBO, ki jo je utemeljil na osnovi ugotovitve Novičevega POPOLNEGA ALIBIJA! Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča. Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Kje je prišlo do »napake« pri organizaciji Jamnikovega umora? Novičeva hčerka je bila najprej dogovorjena z mamo, ki se je odpravljala na zabavo KI in bi hčerko še prej, okoli 19. ure, peljala na fitnes. Tako bi Novič ostal sam doma, brez alibija od 19. ure dalje (je vedel njegov sosed, bivši agent SDV). Toda zadnji hip je prišlo do spremembe, dogovora s prijateljico, ki je prišla ponjo šele okoli 19:30! Zato je bilo treba Jamnika, ki je bil organizator zabave pri Via Boni ob 19. uri in ki po navadi ni zamujal več kot pol ure, časovno zadržati. Kako? Tako, da so akterji poskrbeli za okvaro njegovega avtomobila. Jamnik se je popoldan normalno pripeljal v garažno hišo, ko pa je zvečer hotel na zabavo in je šel po avtomobil v garažno hišo, se z njim ni odpeljal, kajti motor avtomobila ni vžgal. Tamkajšnja kamera kaže, da se je vrnil v stanovanje po ključ drugega (ženinega) avtomobila. Zanimivo, da je Jamnikova vdova to dejstvo preiskovalcem zamolčala. Nepopolne medijske informacije o obdolženem Noviču se po pritožbi tožilke in odločanju na višjem sodišču (12.2.2020) še kar nadaljujejo. Tako so na državni Planet-tv v torek 11.2.2020 (oddaja Danes ob 18) in na POP-tv (oddaja Preverjeno, 18.2.2020) poročali, da je bil Novičev telefon v času umora registriran na kraju umora, kar je LAŽ. 11 minut po strelih na parkirišču pred Via Bono, je Novičev telefon - njegov odgovor na SMS neznanca, registrirala Telekomova postaja na Viču, v bližini doma! Kar pol ure po strelih(!) pa je sprejem drugega SMS sporočila na njegovem telefonu registrirala bazna postaja privatne firme Varnost d.o.o. na Koprski 94. Kdo je dejansko Noviču takrat poslal sporočilo in kdo je takrat ojačal signal na Koprski 94, bi se morali vprašati preiskovalci umora, tožilka Žgajnarjeva in sodelujoči sodniki. Kaj naj bi takrat, ko je v bližini umora mrgolelo policajev, tam delal Novič, ki je bi v torek cel dan na Krasu, od koder se je vrnil pozno popoldan?! Le 4 minute po prejetem SMS je Novič odgovoril, signal je registrirala Telekomova postaja v bližini doma(sic!). Preiskovalcev in tožilke ni zanimalo, kako naj bi 106 kg težak Novič le v 4 minutah iz bližine Koprske »priletel« po klancu navzgor do doma na Žaucerjevi, medtem ko je policaj ob rekonstrukciji za vožnjo po klancu navzdol potreboval 6 minut! Zakaj so mediji zamolčevali te podatke, ki so poleg popolnega alibija dodatni dokaz, da Novič ni mogel biti v času umora na kraju umora?! Vsa zgoraj navedena dejstva kažejo, da vpletene državne pravosodne institucije niso ščitile dostojanstva človeka, ampak interese nekoga drugega (globoke države). Čakamo na odločitev senata Višjega sodišča, ki je zasedalo 12. 2. 2020 in bo svojo odločitev posredovalo na sodišče 1. stopnje. Bodo višji sodniki Igor Mokorel, predsednik, Stanka Živič kot poročevalka in Barbara Črešnar Debeljak kot članica branili človekovo dostojanstvo in delovali ZA RESNICO in PRAVICO? Iva Pavlin Žurman

Fri, 7. Feb 2020 at 12:59

12800 ogledov

Moj pogled na zadevi Novič in Radonjić
Prispevek Matevža Krivica s tem naslovom odpira zelo pomembno temo. Krivic se je skupaj z zainteresirano javnostjo, ki je spremljala ta famozni proces ter skupaj z Novičevo obrambo in njegovo družino dolgo zaman prizadeval, da sodna oblast – vključno z Ustavnim sodiščem dr. Noviča izpusti iz pripora. Vsa sodišča vključno z Ustavnim sodiščem, so namreč takrat serijsko zavračala njegovo izpustitev, z osamljeno svetlo izjemo dr. Klemna Jakliča. Ustavno sodišče je namreč šele po razveljavitvi sodbe na Vrhovnem sodišču, torej post festum, potrdilo njegovo izpustitev. Takrat sva se v ključnih postavkah z Matevžem Krivicem strinjala, danes pa žal ne. Najbolj sporna je zame njegova trditev, da je imel dr. Novič smolo, da je bil ta sodni primer dodeljen sodniku Zvjezdanu Radonjiću. Prepričan sem namreč ravno obratno. O dr. Milku Noviču pišem kot obiskovalec sodne dvorane v kateri se je več let odvijala sodna drama nedolžnega človeka in njegove družine. Zato bom izpostavil nekaj specifičnih okoliščin, ki povedo, zakaj je bil prav dr. Novič določen (določen, ne spoznan) za nadomestnega morilca direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika. Gre najprej za to, da se je dr. Novič ukvarjal s strelstvom in drugič, da je njegovo stanovanje v bloku na Žaucarejevi 12 točno pod stanovanjem Zvonka Hrastarja - sodelavca nekdanje SDV, ki je leta 1988 v procesu proti četverici spremljal v zapor Janeza Janšo. Hrastarjeva žena pa je znana tožilka iz afere Patria. Dr. Novič je bil tako po obeh Hrastarjih, neposredno nadzorovan in po mojem mnenju se je prav v tem stanovanju, eno nadstropje više nad Novičevim, zasnoval scenarij o tem kako za javnost inscenirati nadomestnega morilca. Tretja okoliščina pa je, da je bil dr. Novič v sodnem sporu s Kemijskim inštitutom zaradi kraje njegovega patenta in je bil primeren kot človek ki naj bi imel motiv maščevanja, kar pa so sodni izvedenci vsi po vrsti ovrgli. Vse to seveda tudi Krivic dobro pozna, zato me čudi njegova trditev, da je imel Novič smolo, da mu je sodil sodnik Zvjezdan Radonjić, nič pa se ne vpraša o neverjetno spornih potezah predsednika sodišča Marjana Pogačnika, ki je mirno gledal prekoračitev pooblastil zastopnika oškodovanke odvetnika Mihe Kuniča, ki je hotel postati glavni tožilec v celi zadevi. Tega pa mu sodnik Radonjić ni dopustil, kot tudi ni nasedel taktiki tožilstva za zavlačevanje s ciljem zastaranja zadeve. Za mene je Sodnik Zvjezdan Radonjić najpogumnejši in najučinkovitejši sodnik desetletja. V sojenju dr. Milku Noviču si je upal, kar si drugi niti v sanjah ne upajo. Razkrinkati policijsko mafijski konstrukt in nedopustne pritiske sodne oblasti iz ozadja v povezavi z razkritjem neverjetnih razmer na Kemijskem institutu in centrih odličnosti kjer se ni nagrajevalo znanstveno delo, pač pa so prali denar pridobljen s kriminalnimi posli. Ob tem ko je večina pravnikov prestrašeno molčala se je Radonjič javno izpostavil za pravico in resnico. Postopek proti dr. Milku Noviču je v ključnih elementih izpeljal hitro, natančno in učinkovito in s tem prehitel sodno oblast, ki ga je hotela pred razglasitvijo sodbe onemogočiti in suspendirati. Prehitel jo je za 24 ur. Kljub temu njegova sodba temelji na dokazanih in verodostojnih dejstvih in na zdravi pameti. Njegov doprinos k vladavini prava pa je, spričo pomembnosti primera, edinstven. V sodbi je natančno seciral nevzdržnost sodnega konstrukta, ki je služil predvsem za prikritje pravega morilca. Sodnik Radonjič si zasluži ne le pohvalo, ampak tudi najvišje odlikovanje predsednika države. S pogumnim in poštenim sodnikom namreč stoji in pade sodstvo! S sodstvom pa stoji ali pade pravna država. Brez nje pa ni več države. Smo le plemenska skupnost brezpravnih ljudi in lahka igrača v rokah sodnih uradnikov za prikrivanje zločinov in vsakovrstnih hudodelstev. Vili Kovačič, državljan K.

Fri, 7. Feb 2020 at 12:44

12140 ogledov

Proces, kot ga še ni bilo - umor dr. Jamnika bo zgodovinski precedens za naše sodstvo
Približuje se odločanje o pritožbi tožilke Žgajnarjeve na oprostilno sodbo dr. Noviču. Pravico bo v imenu ljudstva delilo višje sodišče v Ljubljani. Po velikih naporih obrambe je senat vendarle nekoliko drugačen od tistega, ki je pred letom dni potrdil krivo sodbo sodnice Špele Koleta. Vendar je sodnica poročevalka Stanka Živic ista. Sreda 12.2.2020 ob 9h se vsekakor pričenja zelo pomemben dan. Zelo pomemben dan bo tako za dr. Noviča kot za celotno slovensko sodstvo. In za vse ljudi, ki jim ni vseeno, da se v Sloveniji brez dokazov obsodijo človeka na 25 let. Višje sodišče bo namreč odločalo o pritožbi na oprostilno sodbo Zvjezdana Radonjića, v kateri je zapisano, da Novič ni kriv in da dokazano ni storil dejanja, ki se mu je pripisalo načrtno. Sodstvo ima edinstveno priložnost popravnega izpita. Ali bo zmoglo pa je seveda drugo vprašanje. Pomembno je tudi, da na sojenje pride čim več ljudi, kajti sojenje je javno. V tem primeru ljudje nismo tako nepomembni kot se zdi. Gre za obsodbo dr. Noviča kot nadomestnega morilca, pravi morilec je že zdavnaj v tujini. So pa naročniki umora doma - v domovini. Te gre iskati med tistimi, ki so bili v prvih vrstah na Jamnikovem pogrebu. Kajti morilci radi hodijo na kraj zločina. Posebno ko je treba s krokodiljimi solzami zakriti podlo dejanje . Nam navadnim ljudem pa ne preostane drugega, kot da pridemo na obravnavo kot javnost, kot pričevalci. Kajti samo resnica nas bo osvobodila, ali kot je že bilo enkrat zapisano s strani številnih očividcev tega procesa: PAMETI JE ZMANJKALO – OSTANE NAM SAMO ŠE JAVNOST. Če bo razplet pozitiven pa bo treba obnoviti še druge procese, v katerih bo treba poiskati in najti resnico in soditi po pravu in pravici. Sodstvo je na zgodovinskem dnu. Ali se bomo od dna odbili, ali pa se bomo kot družba še bolj pogreznili ? Pravosodje je hrbtenica države. Če bo Radonjićeva sodba razveljavljena bo razveljavljena tudi pravica in resnica. Tega si ne zasluži nobeno živo bitje, najmanj pa dr. Novič in starši pokojnega dr. Jamnika. Čas je, da se kot družba odbijemo od najnižjega dna in splavamo na površino ! Vili Kovačič, državljan K.

Mon, 25. Nov 2019 at 22:52

17675 ogledov

Je slovensko pravosodje vredno spoštovanja? Sodnik Radonjič: Ne le da ni dokazov, da je Novič kriv, dokazano je da ni kriv!
Louis D. Brandeis, nekdanji ameriški vrhovni sodnik, je zapisal: »Če hrepenimo po spoštovanju prava, moramo najprej pravo narediti vredno spoštovanja.« »Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.« (Drago Jančar v poslanem pismu, ki je bilo prebrano 20. junija 2014 v Slovenski vasi pri Dobu.) »Resnično sem zgrožen, kako nizko je padlo slovensko sodstvo.« (Odvetnik Jože Hribernik po pravnomočni sodbi Milku Noviču 22. decembra 2017 na Višjem sodišču v Ljubljani.) 16. aprila 2019 je okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić izrekel oprostilno sodbo Milku Noviču (ob ponovljenem sojenju na prvi stopnji) ter dodal: »Ne le da ni dokazov, da je kriv, dokazano je da ni kriv.« Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča, ki je oktobra 2018 razveljavilo nezakonito in krivično obsodbo Milka Noviča za umor Janka Jamnika (Novič je bil skoraj tri leta in pol nezakonito priprt in kasneje zaprt na Dobu med najhujšimi morilci). Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Radonjić je ob izreku spregovoril tudi o pritiskih, ki jih je doživljal med sojenjem s strani predsednika Okrožnega sodišča Marjana Pogačnika (na katerega je pritiskal takratni vodja SDT Harij Furlan) in še nekaterih oseb, »da mora obsoditi Noviča«. Pritisk za izločitev sodnika je začel že januarja 2019 pooblaščenec žene umorjenega Jamnika odvetnik Miha Kunič, tožilka Blanka Žgajnar pa je vložila predlog za izločitev sodnika. Kot kaže je šlo za usklajeno akcijo. Odvetnik Kunič je kasneje Radonjića ovadil za kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, vendar »je odstranitev s sodniške funkcije možna le, ko je proti sodniku uveden kazenski postopek, ki se začne z vložitvijo obtožnega predloga«, je izjavil predsednik vrhovnega sodišča D. Florjančič, ki je bil z ovadbo seznanjen (Delo, 16. aprila). Sodnik Radonjić, ki je slutil, kaj mu pripravlja »pravosodna klika«, je še isti dan sojenje zaključil in izrekel oprostilno sodbo. Septembra 2019 je Večer objavil članek o pritožbi tožilstva (B. Žgajnar) na sodbo (ki so jo dobili v pisni obliki julija 2019) ter o pobudi, ki jo je predsednik Okrožnega sodišča Pogačnik podal disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu za sprožitev disciplinskega postopka proti sodniku Radonjiću, zaradi kršitev Zakona o sodniški službi (81.člen - kršenje sodniške dolžnosti). Šlo naj bi za kršitve v časovnem obdobju, v katerem je Radonjić sodil v zadevi Novič. Pogačnik sodnika med sojenjem ni izločil, saj ni bilo utemeljenega razloga! Zakaj (po čigavem nareku) je začel oporekati delu sodnika (prijava disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu ) šele po končanem sojenju? O ravnanju sodnika Radonjića (njegovih izjavah ob izreku sodbe) sta se izrekla Sodni svet, ki je ugotovil, da »so trditve sodnika o poskusu vplivanja na njegovo sodniško neodvisnost brez podlage« in Komisija za etiko in integriteto znotraj Sodnega sveta, ki je izjave sodnika Radonjića o pritiskih označila za neskladne s kodeksom sodniške etike. Te diskreditacije(!) sodnika Radonjića kažejo, da obstaja interes »nekoga iz ozadja« za razveljavitev oprostilne sodbe Milku Noviču! Radonjić se je na napade takoj odzval z javnim pismom (25. september 2019), ki ga je zaključil z grozljivo ugotovitvijo: »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!« Radonjićeva sodba razen navajanja popolnega alibija vsebuje številne dvome v Novičevo krivdo. Je skušal sodnik poudariti, kaj vse je bilo narobe v prvotni sodbi in njeni pravnomočnosti?!  7.12.2016 je sodnica Koleta, po končanem pričanju nemškega balistika z bavarskega kriminalističnega urada g. Manheina, izpustila Noviča iz pripora. Ga je kasneje (13.4.2017) morala obsoditi? Radonjićeve besede o pritiskih iz ozadja nakazujejo to možnost. Od leve proti desni: Milan Štrukelj, Tatjana Merčun in Stanka Živič, famozna trojka sodnikov, ki so potrdili obsodilno sodbo zoper Milka Noviča in ki hočejo ponovno soditi v tem primeru. Ta sodniška trojka se ponovno zlorablja za nezakonito in protiustavno sojenje.       Medtem ko je Radonjić z besedami »dokazano je, da ni kriv« (16. aprila) prst usmeril na sodno vejo oblasti, ki je Noviča obsodila, čeprav so dejstva dokazovala(!), da ni morilec, je sodnik z izjavo v javnem pismu oznanil, da gre za poseganje globoke države v sodno vejo oblasti, kar pomeni konec pravne države! V oddaji Intervju na RTVS (20. oktobra 2019) je sodnik Radonjić omenil »vpletenost« establišmenta (beli ovratniki-globoka država) v umor dr. Jamnika. Na višje sodišče se je poleg tožilke Blanke Žgajnar pritožil tudi odvetnik oškodovanke (Jamnikove vdove) Miha Kunič - s sklicevanjem na »procesne napake«. Toda podatki iz sodbe razkrivajo (str.26) da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil v vlogo tožilca, saj je zastavil dva krat več vprašanj kot tožilka. Odvetnik oškodovanke bi moral težiti k čim hitrejši ugotovitvi pravega storilca kaznivega dejanja, vendar dejanja Kuniča kažejo obratno! Kljub dokazanemu popolnem alibiju Noviča, skuša odvetnik Kunič, ki je oviral delo sodnika Radonjića (je javno opozoril sodnik), s pritožbo na višjem sodišču doseči razveljavitev soglasne oprostilne sodbe sodnega senata in zadevo vrniti na začetek. Je bil sodnik Radonjić pristranski, ker je vodil sodni proces v skladu s svojimi zakonsko določenimi nalogami? Kdo želi, da bi primer oktobra 2020 zastaral in tako ne bi prišlo do nove preiskave umora dr. Jamnika? Iva Pavlin Žurman P.S. Novičev odvetnik Jože Hribernik je podal predlog za prenos odločanja o pritožbah z ljubljanskega na drugo pritožbeno sodišče, toda Vrhovno sodišče je predlog zavrnilo, češ da napačna odločitev konkretnega senata še ne pomeni okrnitve videza nepristranskosti celotnega sodišča. Ta izjava potrjuje, da je konkretni senat višjega sodišča v sestavi Merčun, Živič, Štrukelj sodil pristransko! Toda neverjetno, v ponovljenem odločanju naj bi v senatu višjega sodišča sedeli isti sodniki, ki so potrdili Koletino krivično sodbo! Bo zmagalo pravosodje ali krivosodje?

Zadnji komentarji

Niko Gregorin :

11.07.2020 12:35

Slovensko sodstvo je v celoti sprivatizirano.Sodbe so napisane vnaprej z dolgimi brezveznimi obrazložitvami v korist slovenske mafije ali boljšega ponudnika.Sodbe niso v skaldu z zakoni,ustavo ali pravico vendar v IMENU LJUDSTVA.Kdo je to ljudstvo v katerem imenu se izrekajo sodbe? Moja sorodnica je pravnica,odvetniška kandidatka iz firme svojega moža,Cerarjevega sošolca.Z bivšim mandatarjem se redno dobiva in skupaj krojijo pravico.Menda do sedaj še ni imela izgubljenega primera se pa na začetku pozanima ali bo njen klient lahko zmagal... Ogoljufala me je za dediščino po pokojnem očetu in tudi teti,brez otrok. Proti meni je vložila več tožb katerih izzid je bil že vnaprej prirejen.Ena izmed njih je bila tudi izločitev osebnega vozila mojega očeta iz dediščine.Klub temu,da smo na sodišču dokazali,da je oče avto kupil,za njega plačeval zavarovanje,bil vpisan kot voznik in ga imel doma garažiranega je ostudna sodnica,ki me je ves čas čustveno in verbalno maltretirala,razsodila,da vozilo ni bilo očetovo in,da se v korist Cerarjeve prijateljice izloči iz dediščine. Gre za popolno krajo!To sodbo je v neskončno dolgi in napačni obrazložitvi potrdila tudi sodnica iz višjega sodišča. Pri nas ne veljajo zakoni in ustava ampak sistem likvidacije poštenih ljudi preko sodnega sistema v katerem poteka kontinuirana negativna zaposlitvena selekcija.Sodnik je lahko vsak pod pogojem,da nima lastne volje,je sadist ima narcisoidno motnjo in ne loči med pravico in krivico.Vsa potrebna znanja za to pa si lahko preskrbi v našem super šolskem sistemu.
grizlly :

13.06.2019 08:28

državljan k-retardo
APMMB2 :

28.04.2019 06:08

Maščevalnost je splošna lastnost ljudi. Ni nič posebnega. Če psihiater ugotovi, da je nekdo maščevalen, še ni nakakršnega doakaza, da je morilec. Tisti, ki dobi takšno mnenje, je dolžan preveriti, ali je dotični res morilec. Tega pa preiskovalci, kriminalisti, niso naredil. Še več, s tožilstvom so pripravili konstrukt, ki nima realne osnove. Če Novič v nobenem primeru ni mogel biti na kraju umora, je to kronski dokaz, da ni morilec. Vse, kar se pleteniči okrog tega in je postalo predmet obtožbe, je le grobo zavajanje, je konstrukt, ki bi moral doživeti epilog s preiskavo in obtožbo storilcev. Nedopustno je, strpati človeka v zapor, ga obtožiti kaznjivega dejanja in mu naložiti eno največjih kazni brez dokaza, da je to sploh lahko storil. Zelo pomembno vprašanje pa je: kdo je dejanski morilec? Kdo je ukazal umoriti dr. Jamnika? In še pomembneje: zakaj se poicija in tožilstvo spenevedata in obtožujeta dr. Noviča, namesto, da bi iskala dejanskega storilca? Zakaj ga ščitita? Kakšne povezave imata tožilstvo in policija z dejanskimi storilc,i naročniki umaora? So tožilci in policisti del mafije? Toliko o dr. Noviču. Sedaj pa k večni mantri, trgovini z orožjem. Trdim, da je trgovino lahko opravila velika skupina ljudi. Med temi bi se zagotovo pojavil žvižgač z imenom, priimkom, ki bi izpovedal raboto. Pomebno je to, da pri trgovini ni mogla sodelovati uigrana popolnoma zaupna skupina ljudi. Razen tega so orožje prodajali na Hrvaško, kjer je politika bolj razdeljena na bivše komunistične kadre in HDZ. Prav gotovo bi eni, ali drugi izkoristili trgovino za politične obračune, pa se do sedaj to ni zgdilo. Še več, kolikor je znano je tovariš Milan Kučan, bivši šef slovenske udbe, poslal svoje sle na Hrvaško, da pri udbovskih kolegih izposlujejo dokaze, ki bi bremenili Janeza Janšo, pa ti sli niso uspeli. Denarnemu toku je mogoče sediti. Posebno velike količine zazna finačni in bančni sistem. Dokazov o tem ni. Za razliko o finančnih malverzacijah NLB, ki so do potankosti razkrite, pa v Sloveniji nihče ne reagira. Pred vsem vladajoče strukture si zatiskajo oči, pred očitnim krimnialom, kar nam sporočajo, da so zraven, da so podporniki krimnla. A ni zaskrbljujoče, da so v teh mrežah Šarec, Cerar, Židan, Bratuškova , Erjavec in mnogi drugi. Vsi ti molčijo, če ravno jih Reporter tedensko obveđča o rabotah in so v poročilhi tudi imena, ki jih lako policija vsak hip strese za kar ne potrebuje pishiatričnih izvedenstev. Po nekaj desettisoč člankih v "nedovisnih" slovenskih medijih, je Janez Janša postal najbolj osovražena oseba v Sloveniji. Po takšnih frontalnih napadih verjtno nihče ne bi preživel, pa je Janša še vedno najnevarnejša in praktično edina opozicija mafiji in državnemu vodstvu. Vsi se ga bojijo. Zakaj? Zaradi trgovine z orožjem? Ne, bojijo se ga, ker ve, kdo so mafijci? Kdo krade državo? Kdo ji škodi? Resnično se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da vsako leto iz države korupcija odnese več kot tri milijarde? Vprašati se je poteno, kdo je iz samostojne Slovenije odnesel 60-70 milijard? Vprašati se je potrebno, kdo je pokradel družbeno premoženje in ga odnesel v banke na rajskih otokih? Delno je ta krimilnal razkrila Logarjeva komisija. Ja Logar je pomočnik trgovca z orožjem! Pa se zaenkrat še ni nič zgodilo. Ko je Cerar izvedel za rezultate komisije, je nemudoma izjavil, da iz tega ne bo nič. Zakaj? Zato, ker ga je inštalirala mafija in ve, da se ji ne sme upreti. Podobno je s Šarcem. tudi njega je inštalirala mafija. Tudi on ne b zoper nje nastopil. Zakj je Modendorfere nemudoma ustanovil kokurenčno komisijo za odkrivanje lriminala v NB? Je to storill ker je mafija zahtevala, da zavede državlajane, saj je logarjeva komisija očitno prišla na sled mafiji! Problem pa je nikoli dokazana in procesirana trgovina z oroižjem. Problem je Patrija, na kateri je bil Janša opran vse krivde. Popolnoma jasno pa je, da mafija, ki vodi tudi sodstvo ni želela, da bi sodišče sodbo razveljavilo, amapak je namreno zadevo zasraralo, samo zato, da takšne pokveke, kot si ti š vedno govorijo o podkupnini, ki da jo je pridobil Janez Janša.
APMMB2 :

27.04.2019 05:31

Rado, ko prpisuješ dr. Noviču maščevalnost, ki da je element, s katerim lahko postane potencialni morilec javnosti poveš, da smo lahko vsi potencialni morilci, saj ima vsak izmed nas kakšno zlo lastnost. Ni in ne sme biti tako. Službe, ki raziskujejo umore, ki pripravjajo obtožnce, morajo biti strokovne, neodvisne,poštene in zelo zelo previdne, da ne delajo napak in pred vsem, da ne strpajo neosnovane osumljence v zapor. Posebno ne tako, kot so to storili dr. Noviču, ki je kar nekaj let ždel v zaporu in pozabile iskati prave morilce. Sedaj pa na večno mantro, ki te dejansko zaslepljuje in prikazuje kot popolnega naivneža. Pred leti si navedel, da je trgovina z orožjem stala milijardo. Takrat so to bile marke. Danes so evri, ampak je vrednost približno enaka. Če bi se zavedal, kaj je milijarda in če bi to vedeli tudi pisuni, ki obremenjujejo Janeza Janšo, bi vedel, da je tak posel nemogoče spelajti sam, ali s peščico ljudi. Tak posel lahko spelje množica, ki jo je nemogoče kontrolirati. Nikoli ne veš, kdo je za te, kdo je za "posel" in kdo ne. Ne moreš vedeti, kdo bo zažvižgal in kdo bo v javnosti spregvoril. Doslej se živžgač še ni pojavil. Janša pa je iz heroja postal monstruazna oseba, ki je kriva za vse nevolje, ki se dogajajo v Sloveniji. Dela celo sušo, pa poplave, potrese in širi ošpice. Proti sebi ima večino prebvalstva, pred vsem politike, proti sebi ima novinarje, pa sodstvo in še marsikoga. Mnogi njegovi tesni sodelavci so ga zapustili. Pa vendar med njimi ni žvižgača, ki bi jasno in argumentirano obremenil Janšo, izdal, kje ima denar in kako je don jega prišel. Orožje ni prodajal sam sebi, temveč Hrvatom, torej drugi državi, ki je v nenehnih sporih s Slovenijo. Na hrvaškem politika ni enotna. Tam se resnično bije boj za oblast in bivši komunisti gredo na nož s HDZ. Če se že v Sloveniji ne najde žvižgač, bi se moral najti vsaj na Hrvaškem. Vemo, da so razni kučanovi sli hodili na Hrvaško z nalogo, da najdejo žvižgača, ki bi obremenil Janšo. Poznamo dobre onose med hrvaškimi udbovci in slovenskimi. Vemo, da je Mesić, kučanov prijatelj in po udbi tudi zaupnik in da sta iste krvne gruepe. Pa vse skupaj ni nič. Nihče ne obremenjuje Janšo. Če je Janša prodajal orožje Hrvatom, so tudi hrvaški trgovci služili, mar ne? V razmerah, ko si režejo vratove,bi prav gotovo našli žrtev. Pa je vse tiho. To so elementi, ki bi morali pokazati, da je Janša trgovec, ki si je napolnil žepe in obogatel. Kaj pa ima? Vse skupaj je vredno toliko, kot je zaslužil. Aja, živi na veliki nogi? Kako pa živijo nekateri vidni člani LDS? Tisti, ki naročajo pisunom knjige, ki na dolgo in široko opisuejo trgovino z orožjem. Ne trdim, da ni bila. Kdo vse se je korstil s to trgovino ni razkrito. In ravno v tem je poanta. Mnogi so s trgovino obogateli, prav tisti, ki bi morali bremeniti Janšo, pa si ga ne upajo,ker vedo, da bi sami padli v luknjo. Pozanimaj se pri Kučanu, kdo so ti.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Kaj bo potem, ko Matevž Krivic ne bo več neformalni varuh človekovih pravic in pravne države.