IV K 53384/2014

OKROŽNO SODIŠČE V LJUBLJANI

Tavčarjeva 9

1000 LJUBLJANA

Obdolženec: dr. MILKO NOVIČ, ki ga zagovarjata:

zaradi kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1

PRITOŽBA

obtoženca

zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV K 53384/2014 z dne 13. 04. 2017 na Višje sodišče v Ljubljani

2x, pooblastilo v spisu

Obramba obtoženca zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV K 53384/2014 z dne 13. 04. 2017 vlaga

pritožbo

iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podredno zaradi odločbe o kazenski sankciji (1. do 4. točka 370. člena Zakonu o kazenskem postopku) in pritožbenemu sodišču

predlaga,

da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe in zoper obtoženca odpravi pripor oziroma izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje novemu senatu in zoper obtoženca odpravi pripor.

OBRAZLOŽITEV

Z izpodbijano sodbo je sodišče obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 ter mu izreko kazen 25 (petindvajset) let zapora. Sodišče je obdolženemu v kazen vštelo čas pripora od 22. 12. 2014 do 07. 12. 2016 ter od 13. 04. 2017 dalje.

Sodišče je obtoženega oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Izpodbijana sodba je nepravilna, nezakonita in neustavna in jo obtoženi izpodbija v celoti.

UVOD

»Ravnanje osumljenega je bilo naklepno, načrtno, dobro pripravljeno ter storjeno na posebno sprevržen in brezobzirno maščevalen način. Pri sami izvršitvi dejanja je osumljeni pokazal trdno odločnost, na kar kažejo nadaljnje okoliščine: osumljeni si je že pred dejanjem priskrbel strelno orožje, in ga vzel s seboj, ko je šel tja oz. k restavraciji, saj je vedel, da bo tja v tistem času prišla tudi žrtev, ker je bilo tudi splošno znano dejstvo.«

(Darko Majhenič, 22. 12. 2014 v izjavi za medije)

»Obtoženi je oškodovanca umoril iz brezobzirnega maščevanja, ker ga je oškodovanec odpustil in mu s tem odvzel njegovo bit… Za kaznivo dejanje si je predhodno nabavil orožje, torej se je nanj pripravil in ga načrtoval. Da je gotovo oškodovancu vzeti življenje, je moč sklepati tudi na podlagi načina izvršenega umora, saj je oškodovanca s pištolo ustrelil v glavo kar dvakrat, nato pa kraj dejanja nemudoma zapustil, kar kaže na to, da je ravnal brezkompromisno (?!) z edinim ciljem, da oškodovanca umori. Vse navedene okoliščine ter dejstvo dveh strelov in njuna lokacija tako izključuje vsakršne dvome v obstoj njegovega naklepa…«

(sodnica mag. Špela Koleta v obrazložitvi sodbe v poglavju Krivda na strani 212)

Med prvo in drugo zgoraj citirano izjavo sta pretekli dve leti in pol. V tem času se je v predmetnem kazenskem postopku zvrstilo kar 24 obravnav, zaslišane so bile številne priče in izvedenci, izdelana so bila številna izvedeniška mnenja, opravljen je bil ogled na kraju samem, opravljena je bila rekonstrukcija itd. Obramba ob uvodu svoje pritožbe opozarja na vznemirljivo dejstvo, da sodišče svoje trditve o obtoženčevi krivdi utemeljuje s praktično istimi besedami in argumenti kot je to – dve leti in pol pred tem – storil direktor NPU. Sodnica je pri tem še zapisala, da vse navedene okoliščine ter »dejstvo dveh strelov in njuna lokacija tako izključuje vsakršne dvome v obstoj njegovega naklepa«. Namesto, da bi sodnica postregla s prepričljivimi in jasnimi dokazi o obtoženčevi krivdi, nam ponudi svoje prepričanje o tem, da je storilec obtoženi Novič. Obramba ocenjuje, da leži ključna hiba celotnega postopka ravno v dejstvu, da je sodišče takoj, že, od prvega dne dalje, prevzelo ugotovitev, da naj bi bil izključni krivec za Jamnikov umor zgolj obtoženi Novič, da je to prepričanje praktično ponotranjilo, kar je bilo sicer jasno razvidno tekom celotne obravnave. Sodišče v resnici nikoli in iskalo druge možnosti, namreč, da bi bil lahko storilec tega kaznivega dejanja nekdo drug. Od prvega dne po Majheničevi izjavi je bil Novič določen za edinega krivca. Tako tudi sodnica v juniju 2017, kot pred njo Majhenič v decembru 2014, zatrjujeta, da si je obtoženi predhodno nabavil orožje, pri tem pa, ne eden ne drug, svojega prepričanja ne potrdi z nobenim dokazom o tem, da si je obtoženec res nabavil orožje, prav ničesar ni moč izvedeti kje, od koga in kdaj naj bi si obtoženec orožje nabavil, kakšno je bilo to orožje, kje se je orožje nahajalo pred umorom in kam oziroma kdaj bi ga obtoženec sploh lahko skril itd.. O ključnih, esencialnih vprašanjih, ki se pojavijo pri vsakem kaznivem dejanju umora, v dveh letih in pol nismo izvedeli ničesar. Prav tako v dveh letih in pol policiji, tožilstvu in sodišču ni uspelo najti niti enega samega očividca, ki bi lahko potrdil, da je bil Novič opažen na kraju storitve kaznivega dejanja, kljub temu, da je šlo

za novoletno zabavo Kemijskega inštituta, kjer je bil Novič dolga leta zaposlen. Tudi ugotovitve sodišča, »da je obtoženec oškodovanca umoril iz brezobzirnega maščevanja, ker ga je oškodovanec odpustil in mu s tem odvzel njegovo bit«, je povsem samovoljna in ni podkrepljena z nikakršnimi, kaj šele s prepričljivimi dokazi in je tudi v nasprotju z ugotovitvami obeh izvedencev, psihologa Benedika ter psihiatra Kravosa.

Obramba bo sicer v nadaljevanju svojih izvajanj odgovorila na bistvene elemente izpodbijane sodbe, vendar pa že v svojem uvodu poudarjeno opozarja ravno na to, ključno pomanjkljivost napadanje odločbe, ki temelji zgolj na lastnem prepričanju o obtoženčevi krivdi, ne pa na jasnih in nespornih dokazih. Pri tem se je sodišče poslužilo nedopustne in nekorektne metode, ki pa je v bistvu edina omogočila, da na njej zgradi in utemelji svoje prepričanje, namreč, da je ob odsotnosti ključnih dokazov, za takšne dokaze proglasila navidezne, nesmiselne in celo invalidne indice. Takšna »transformacija« indicev v dokaze sili obrambo, da opozori na znani rek iz rimskega prava »In criminalibus probationes debent esse luce clariores« (v prevodu »V kazenskih zadevah morajo biti dokazi bolj jasni kot beli dan.«). Takšno za vse večne čase in za vse kazenske sodnike veljavno opozorilo tudi v predmetnem postopku ni bilo spoštovano z neskrito izraženo željo in potrebo, da je storilec zločina nad Jamnikom le Novič in nihče drug. Takšen očitek sodišču potrjujejo tudi resne hibe celotnega postopka, ki so se navsezadnje potrdile tudi v obrazložitvi napadene sodbe. Pri svoji odločitvi je bila sodnica tudi dosledna, saj pri presoji vsake dubiozne in na videz nejasne situacije, ravnala v nasprotju z načelom in dubio pro reo, in namesto, da bi se v vsakem takšnem primeru odločila ad valorem obtoženca, to je v njegovo korist, kar bi bila dolžna storiti, se je dosledno odločila ravno obratno, torej zgolj in samo v obtoženčevo škodo. Že samo takšno početje je nedopustno, protipravno in pomeni hudo kršitev ustavno zagotovljenih pravic, predvsem pa kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic ter spoštovanja domneve nedolžnosti.

Obramba v zvezi s tem opozarja na dejstvo, da je sodišče sodbo v predmetni zadevi utemeljevalo na 214 straneh, pri čemer pa je o krivdi obtoženca v posebnem poglavju na strani 212 to storilo v le devetnajstih vrsticah. Že sam, naravnost enormen, obseg napadene sodbe kaže na zadrego sodišča, ki jo najbolj ponazarja Montesquieujev rek »Kdor ne zmore v globino, gre v širino«, pri čemer v konkretnem primeru odsotnost globine pomeni bistveno odsotnost vsakršnih resnih in prepričljivih dokazov. Namesto tega pa je šlo sodišče v širino s povzemanjem celotnega dokaznega postopka, pri čemer obramba opozarja, da je imel na 214 staneh napadene sodbe del, namenjen ugotovitvam sodišča, nerazumno malo prostora. Obramba ocenjuje, da je razmerje med povzetkom (nepotrebnimi) navedbami ter ugotovitvami sodišča približno 90:10. Če bi sodišče za svoje trditve imelo v resnici nedvoumne dokaze, bi lahko izdelalo sodbo, ki bi bila 10x ali celo 20x krajša. Ker pa se to ni zgodilo, je seveda tudi obramba prisiljena na posamezne navedbe odgovoriti širše, kot bi bilo to sicer potrebno in jih ustrezno utemeljiti.

Trditev, da je obtoženi Novič umoril dr. Jamnika, je mogoče sprejeti samo pod pogojem, da se zavestno odpovemo zdravi pameti in uporabi osnovne logike ter seveda tudi osnovnih načel kazenskega prava. Že iz citirane izjave Majheniča, ki sta jo – za njim in v celoti – akceptirala tako tožilstvo ter potem še razpravljajoča sodnica, je ves čas postopka celotna usmeritev iskanja krivca zasledovala samo en sam cilj, da je krivec očitanega dejanja le dr. Novič. Možnost, celo velika verjetnost, da je dejanje storil kdo drug in da je šlo v resnici za skrbno načrtovan in skupinsko izveden zločin, je bila že od prvega trenutka zavračana, saj je bil dr. Novič že nekaj dni po umoru – brezkompromisno – proglašen za morilca. Trditev obrambe, da dr. Novič ni bil deležen nepristranskega in poštenega sojenja, še kako drži. V nadaljevanju bo obramba te svoje trditve podrobneje razčlenila in dokazovala, že uvodoma pa poudarja nekatere ključne pomisleke o tem, da je dejanje storil ravno obtoženec:

- povsem nelogično, naravnost neresno je, da bi obtoženec, v primeru, da bi se odločil za likvidacijo dr. Jamnika, tisti dan, ko naj bi bilo dejanje storjeno, skoraj cel dan porabil za izlet na Kras, kjer se je družil s prijatelji, tudi županom občine Sežana in se v Ljubljano vrnil šele pozno popoldne;

- da bi obtoženec, če je res nameraval likvidirati dr. Jamnika, to storil veliko lažje, z manj tveganja, da bil pri dejanju zasačen, to storil že velikokrat prej, glede na to, da je bil – sicer ne z Jamnikom, ampak s Kemijskim inštitutom – v sporu vrsto let;

-sodišče ugotavlja, da je dr. Novič visoko inteligenten, hkrati pa v isti sapi tudi trdi, da je do dejanja prišlo tako, da se je dr. Novič pripeljal na kraj dejanja s kolesom, tako rekoč tisti hip kot Jamnik, da je bilo dejanje storjeno pred restavracijo, v kateri je bila zabava Kemijskega inštituta, tako da so vsi udeleženi zabave, na kateri je bila prisotna tudi obtoženčeva žena, obtoženca poznali in je obstajalo veliko možnosti, da bi ga lahko katerikoli obiskovalec prepoznal. V takšnih okoliščinah nobena, ne »visoko inteligentna« ne »povprečno inteligentna« oseba takšnega dejanja ne bi nikoli niti poizkusila storiti. To bi lahko storila le duševno motena oseba, kar pa dr. Novič vsekakor ni;

- le kako bi dr. Novič lahko vedel, da bo dr. Jamnik prispel na zabavo s precejšno zamudo in v ženinem avtomobilu?

- da je imel obtoženec alibi za čas, ko naj bi bil Jamnik ustreljen, o čemer bo povedanega več v nadaljevanju;

-da bi obtoženec pri svojih 60ih letih po celodnevnemu potepanju na Krasu in po tem, ko je še pol ure po začetku te zabave doma na kavču, nenadoma »skočil na kolo« in ne v prav prijaznem zimskem večeru prekolesaril še dobra dva kilometra do kraja zločina;

- da je naravnost absurdno trditi, da se je tako rekoč isti hip, ko je tja prispel obtoženec, tja z avtomobilom pripeljal tudi oškodovanec, tako da ga je obtoženec lahko tako rekoč tisti hip, ko je izstopil iz avtomobila, ustrelil in takoj za tem ponovno »skočil« na kolo in prekolesaril do svojega doma še dobra dva kilometra, zadnjih 200 metrov celo v hrib;

- da v zgodovini zločinstva najbrž še ni zabeležen noben primer, da nekdo, ki se je namenil nekoga likvidirati (in kar na bi bilo zanj celo prvič v življenju), še več kot pol ure po tem, ko naj bi njegova potencialna žrtev prišla na zabavo in po prihodu imela pozdravni govor, v pižami ali trenirki sedi v dnevni sobi svojega stanovanja;

- da o orožju, ki naj bi si ga obtoženec po soglasnih ugotovitvah NPU predhodno nabavil, pri čemer pa – kot že rečeno – v sodbi ni niti najmanjšega podatka o tem, kje in kdaj je orožje nabavil in kje in kdaj in kam je to orožje skril po begu iz kraja zločina;

- da v zgodovini zločinstva verjetno tudi ni znan primer, da nekdo, ki prvič v življenju nekoga ubije, že 10 minut po umoru, ko je komaj pobegnil s kraja dejanja, nima početi nič drugega, kot pošiljati SMS osebi (Bartolu), ki ga še v življenju ni videl in nikoli z njim ni govoril.

Zgoraj navedene pripombe in misli v zvezi z izpodbijano sodbo bodo dodatno analizirane in pojasnjene v nadaljevanju te pritožbe, pri čemer bo obramba zaradi jasnosti in pregleda posamezna poglavja posebej označila.

POLIGRAF

Takoj v začetku kazenske preiskave je bila usmeritev tožilstva in sodišča na Noviča kot izključnega krivca razvidna že iz naslednjih dejstev. Že takoj, ko je padel sum na Noviča mu je policija »zagrozila« s poligrafskim testiranjem, ker pa je obtoženec s takšnim predlogom takoj in izrecno soglašal policija nove zahteve, da se podvrže poligrafskemu testiranju, ni ponovila. Za tem je obramba v teku preiskave izrecno še dvakrat predlagala da se obtoženca podvrže poligrafskemu testiranju, vendar je bil takšen predlog vedno znova zavrnjen. Pojasnila o tem, zakaj tako, obramba ni dobila, vendar pa se odgovor na to vprašanje vsiljuje sam po sebi: Očitno je, da je bila bojazen, da bi rezultati poligrafskega testiranja Noviča kot storilca kaznivega dejanja izločili kot storilca in bi se tako pripravljeni konstrukt o Noviču kot edinem možnem storilcu zrušil že na začetku. Ob dejstvu, da policija sama trdi, da ima izkušene strokovnjake za izvedbo poligrafskega testiranja in da so rezultati takšnega testiranja izredni, dosegajo skoraj 90% verjetnosti, je takšen razmislek o bojazni pred takšnim rezultatom, še kako na mestu. Obramba se seveda povsem zaveda, da rezultat poligrafskega testiranja ne bi predstavljal dokaza o eventualni Novičevi nedolžnosti, bi pa nedvomno vplival na sam koncept in razmišljanje o Noviču kot storilcu tega dejanja.

OSEBI PO IMENU BARTOL IN ORAŽEM

Obramba v svojih uvodnih izvajanjih želi opozoriti tudi na vlogo dveh oseb, ki se pojavljata tudi v tem postopku in ki v zvezi – po mnenju obrambe seveda – ni dovolj razčiščena oziroma so bile ugotovitve sodišča v zvezi s tem napačne.

Glede osebe po imenu Robert Bartol, ki je na dan umora dr. Noviču ob 18:42 posla SMS z nenavadno vsebino - sodišče meni, da je izpoved Bartola, da je to storil »za hec«, povsem verjetna, saj da je Bartol to počel že velikokrat in da je tudi sicer v njegovi navadi, da »za hec« pošilja SMS-e neznanim osebam. Obramba ponavlja svoje pomisleke glede takšne izpovedbe, saj se ji zdi povsem neverjetno, da bi - tako rekoč povsem slučajno - slabo uro pred umorom dr. Jamnika poslal nekdo SMS dr. Noviču z nenavadno vsebino. Možnost, da je bilo to »slučajno« je po prepričanju obrambe nična, saj to po verjetnostnem računu preprosto ni mogoče. Slediti takemu zagovoru je – po prepričanju obrambe – zelo naivno. Obramba seveda ne trdi, da je bil Bartol sam neposredno udeležen v umor dr. Jamnika in tudi nima pomislekov, da je bil Bartol navedenega dne in v času umora »daleč« od Ljubljane. Obramba pa je prepričana, da je bil Bartol tako ali drugače z načrtovalci in izvajalci umora povezan in da je imel pri izvedbi umora določeno funkcijo, določene naloge, ki pa jih policija ni raziskala. Trditev sodišča, da je Bartol povsem slučajno pri pošiljanju svojih SMS-ov naletel na Noviča, pa seveda obrambe ne prepriča. Tudi dejstvo, da je Bartol v obdobju od 17. 10. 2014 do 04. 01. 2015 poslal kar 36.354 SMS-ov, oziroma v povprečju 12.118 na mesec, samo po sebi tega nikakor ne potrjuje. Nasprotno, dejstvo pošiljanja »šaljivih« SMS-jev v tem obdobju in v tolikšni količini vzbuja celo pomisleke in sum, da je bilo pošiljanje tolikšnega števila SMS-jev namerno iz razloga, da se prikrije možnost, da se dr. Noviču poslani SMS usodnega dne kakorkoli poveže z organizatorji umora. Vsekakor pa bi bilo potrebno ugotoviti, če je Bartol tudi pred 05.10.2014 pošiljal neznanim osebam »šaljive« SMS-je. Je to počel tudi pol leta ali leto dni pred 16.12.2014? Če se ugotovi, da tega takrat ni počel, potem gre za podatek, ki odpira nova vprašanja, na katera bi bilo vsekakor zanimivo dobiti odgovor.

Ime Bartol se je v teku kazenskega postopka pojavilo še ob osebi z imenom Matej Oražem. Ravno Oražem, ki je bil v času, ko je bil dr. Novič v priporu, v priporu tudi sam, obtožen in potem tudi obsojen zaradi kaznivega dejanja uboja. Ravno pojav osebe Oražem želi obramba še posebej izpostaviti, glede na to, da je sodišče v zvezi z njim poimensko izpostavilo odvetnika Hribernika. Sodišče je namreč odvetnika Hribernika in novinarko Večera dr. Damjano Žist obdolžilo, da sta v tem primeru ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti.

Odvetnik Hribernik v zvezi s tem izrecno izjavljam naslednje: Odvetnik sem od leta 1970, torej več kot 47 let in sem eden od dveh ali treh najstarejših, še aktivnih odvetnikov. V času mojega poklicnega delovanja sem bil vrsto let član najvišjih organov Odvetniške zbornice in tudi vrsto let disciplinski tožilec Odvetniške zbornice. Trdim, da sem svoj poklic opravljal častno in pošteno in da nikoli, niti v enem samem primeru, nisem storil nič podobnega, kar mi v konkretni zadevi v zvezi z Oražmom in Bartolom očita sodišče. Čeprav sem sodišču celotno dogajanje na kratko že pojasnil, vendar ker sodišče ne meni, ne Žistovi ne verjame in nama očita nekakšen poizkus zavajanja sodišča, ocenjujem takšen očitek sodišča kot grobo in nedopustno žalitev mojega imena. Neodgovorno je, da mi skuša sodišče v času, ko svojo odvetniško pot počasi zaključujem, moje ime umazati s takšno obtožbo.

Vsekakor pa menim, da sem dolžan zadevo pojasniti bolj podrobno. Ob priliki enega izmed številnih obiskov v priporu mi je moj klient dr. Novič povedal, da se mu je na sprehodu v priporu pridružil sopripornik po imenu Oražem. V razgovoru mu je sam povedal, da je doma iz Ribnice in takrat bi ga naj dr. Novič vprašal, če pozna nekega Bartola, ki je prav tako doma iz Ribnice. Oražem naj bi takrat Noviču odgovoril, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700,00 EUR. S tem, kar mi je povedal moj klient, pravzaprav nisem vedel kaj početi. Bil sem v nekakšnem shizofrenem položaju, saj sem vedel, da - tudi če gornje dejstvo zaupam sodišču oziroma tožilstvu – to ne bo imelo nobenega učinka, saj je bilo očitno, ker bi bilo celo v opreki z evidentno usmeritvijo celotnega postopka, da je le dr. Novič edini možni storilec tega kaznivega dejanja. Sem pa seveda takoj svojemu klientu naročil, naj se pogovori z Oražmom in ga vpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, povedati tudi na sodišču. Že naslednji dan sem stopil v kontakt tudi z zagovornikom obsojenega Oražma, odvetnikom Dejanom Markovićem. Prosil sem ga, naj govori s svojim klientom in ga vpraša, če bi bil pripravljen o tem, da naj bi on Bartolu prodal pištolo, pričati na sodišču. Ker sem računal s tem, da bo Oražem imel pomisleke zaradi prodaje orožja, sem izjavil, da se mu to v konkretnem primeru najbrž že ne bo štelo v škodo, če bi s takšno izjavo nemara pripomogel k razrešitvi umora dr. Jamnika. Prav tako sem se o tem ob naslednjih obiskih pogovarjal s svojim klientom in sem mu prav tako naročil, naj skuša Oražma prepričati o tem, da v primeru, če bo pričal o dejstvu, da je sam Bartolu prodal orožje, verjetno ne bodo šteli zanj za obremenjujoče. Z odvetnikom Dejanom Markovićem sem o isti zadevi govoril še enkrat ali dvakrat. Najprej sem dobil občutek, da njegov klient okleva ali bi pričal ali ne, ob zadnjem pogovoru z odvetnikom pa sem od njega dobil jasen odgovor, da Oražem o zadevi na sodišču ne želi pričati. Po tem, ko mi je odvetnik Marković to povedal, z Oražmovim nastopom kot pričo v zadevi nisem več računal. Izrecno predlagam, da se o mojih pogovorih z odvetnikom Dejanom Markovićem, odvetnika Markovića zasliši, da pojasni, ali sem njega in preko njega nagovarjal njegovega klienta k temu, da na sodišču lažno priča ali pa le o tem, da naj sodišču priča to, kar bi naj v zvezi s prodajo pištole povedal dr. Noviču.

Nekako v istem času sem v pogovoru z Damjano Žist, novinarko Večera, izvedel, da naj bi od nekega svojega vira prišla do podobne informacije, namreč, da bi naj Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Takrat sem Žistovi, kolikor se spominjam, tudi sam predlagal, da naj o tem dejstvu seznani policijo, kar je ona tudi storila. Prepričan sem, da bi vsaka policija na svetu, ob dejstvu, da je prišla do informacije o prodaji pištole, ki je nemara povezana tudi z umorom, zastrigla z ušesi in ukrepala, opravila ustrezne poizvedbe, pogovore itd. To bi nedvomno storila tudi slovenska policija, če bi za kaj takšnega obstajal dejanski interes. Ker pa tega očitno ni bilo, policija v zvezi s tem ni ukrenila nič, sodišče samo pa je potem na podlagi predloga tožilstva izvedlo zaslišanje Oražma, Bartola, Žistove in Noviča, pri čemer je bil rezultat zaslišanja jasen že vnaprej in kar tudi pojasnjuje dejstvo, da na obravnavi nisem sam ne enemu ne drugemu praktično zastavil nobenega vprašanja, saj mi je bil njihov odgovor, da to, kar zatrjuje Novič ni res, znan že vnaprej.

Ne novinarke Žistova (ki je sicer tudi dr. penologije), ki svoj poklic vrsto let opravlja korektno in pošteno, in ne jaz osebno, torej nikakor nisva imela najmanjšega namena, da bi kogarkoli prevarala ali podtaknila neresnične informacije sodišču, kar nama le-to očita. Sam menim, da je bila pobuda Žistove primeren, celo zelo potreben predlog, da se zadeva, kjer jasnih dokazov ni, pojavljajo pa se raznorazni indici, takšna, da jbi jo bilo potrebno nujno preveriti. Že sama misel, da bi policiji posredovala lažne informacije in da je obramba počela nekaj nezakonitega, je povsem neutemeljena in nesmiselna. Če bi kaj takega res storila, bi bilo to tudi zelo neinteligentno ravnanje s strani mene in dr. Žistove, saj je povsem jasno, da bi policija, če bi se zadeve v resnici lotila, lahko zelo kmalu ugotovila ali na tej stvari kaj je ali ni nič. V resnici pa je tožilstvo s svojim ravnanjem oziroma neustreznim ukrepanjem izpostavilo Noviča in ga spravilo v določeno nevarnost, ki jo je v priporu naenkrat zaradi vsega tega začel počutiti ogroženega.

Da bi lahko sodišče opravičilo oznako dr. Noviča kot agresivnega in maščevalnega ter brezobzirnega morilca, je bilo potrebno poleg zgoraj že omenjene »transformacije« indicev v »polnokrvne« dokaze, opraviti še eno »transformacijo«, in sicer »transformacijo« dr. Noviča v brezobzirnega morilca. Ravno za dosego tega cilja – prikazati obtoženca kot brezvestno morilsko pošast - je sodišče vložilo nemalo napora in velik del svojega časa porabilo za raziskovanje obdolženčeve osebnosti. Iz izpovedb številnih prič vtem postopku, je sicer moč ugotoviti, da ima obtoženec nekoliko »svojski« značaj, da je lahko včasih tečen, siten, zoprn, kdaj pa kdaj tudi žaljiv pri čemer pa so podale izjavo tudi številne priče, ki so potrdile, da je hkrati tudi zelo velikodušen, da rad pomaga, da v primeru, če kdaj koga užali,se tudi opraviči itd. Prav vse, tudi tiste priče, ki so bile obtožencu nenaklonjene, pa so izrecno potrdile, da fizično nasilen ni bil Novič nikoli in proti nikomer. Očitno je ravno enormen trud, ki ga je sodišče porabilo z zasliševanjem številnih prič - po mnenju obrambe marsikdaj tudi po nepotrebnem – bil vložen s prikritim, ali pa tudi ne, namenom, da prikaže »težavni« značaj obtoženca, kot »nadomestni« dokaz, da je obtoženec surovi morilec, saj dejanskega dokaza sodišče za kaj takega sodišče nikoli ni imelo. Dejstvo je torej, da za takšno transformacijo obtoženčevega značaja iz včasih neprijetne, zadirčne, posmehljive, tudi prepirljive osebe v »brezobzirnega morilca« sodišče ni imelo nobene stvarne podlage, pri tem pa je očitno sodišče odpovedalo tudi pri minimalnem znanju iz psihologije. Obtoženčev značaj, ki je slikovito, a pravilno zajet že v znanem pregovoru da »pes, ki laja, ne grize«, pa tudi vsaj - v poznavalcem poezije znanem verzu pomembnega slovenskega pesnika Boža Voduška »Pod cinizmom poznavalka sluti skrito nežnost.« (pri čemer pa je bil Božo Vodušek tudi izvrsten pravnik) - je svetlobna leta daleč od profila brezobzirnega morilca, kakor ga je prikazalo sodišče. Da bi bila takšna sprememba sploh možna in »izvedljiva«, pa je bilo potrebno tudi izničiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. Mateja Kravosa. Njegovo argumentirano, strokovno pretehtano mnenje je sodišče zavrnilo – ne iz razloga nestrokovnosti, saj temu priznanemu strokovnjaku tega ne morejo očitati, pač pa zato, ker naj bi bil obtožencu »preveč naklonjen«. Takšna neobičajna, v sodnih postopkih skoraj neznana razlaga zavrnitve nekega izvedenca, hkrati napotuje na misel, da bi sodišče Kravosovo mnenje zelo verjetno sprejelo, če bi bil obtožencu »nenaklonjen« in bi se strinjal s podobo, ki si jo je o obtožencu kot brezobzirnem morilcu najprej brezobzirno ustvaril g. Majhenič, za njim še tožilstvo in sodišče. V tem primeru bi se na njegovo mnenje sodišče na takšno mnenje izvedenca zelo verjetno tudi v celoti sklicevalo.

KLJUČNI POUDARKI PRITOŽBE

V nadaljevanju pritožbe obramba po poglavjih argumentira, zakaj je izpodbijana sodba napačna, nezakonita, nelogična in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, bistveni poudarki pa so:

MOTIV: Obdolženi motiva ni imel, z oškodovancem ni imel praktično nobenega stika, slednji ga tudi ni dojemal kot grožnjo. Je pa oškodovanec v zadnjem letu povsem spremenil obnašanje, dobival je grožnje, bal se je za svoje življenje. Obdolženi s tem nima absolutno nič, kar je bilo ugotovljeno in bo tudi obširno obrazloženo, sodišče pa navedeno popolnoma ignorira.

POSNETKI VARNOSTNIH KAMER: Kljub temu, da je okolica kraja kaznivega dejanja v celoti pokrita z varnostnimi kamerami, obdolženca na posnetkih ni. Kolesar brez luči, za katerega sodišče zaključuje, da je obdolženi, slednji ne more biti zaradi časovnega aspekta in povsem nasprotne strani prihoda na kraj. Obdolženca tudi ni zaznala nobena od varnostnih kamer na poti od njegovega prebivališča do kraja dejanja.

ALIBI: Obdolženi ima alibi vse do nekaj minut preden je bilo kaznivo dejanje storjeno. V času, ki mu je bil na voljo, ni mogel priti na kraj kaznivega dejanja, upoštevajoč tako izvedeno rekonstrukcijo (ki je bila sicer izvedena pomanjkljivo), kot tudi posnetke varnostnih kamer, iz katerih izhaja, da se je t.i. kolesar brez luči na kraju nahajal že kar nekaj minut pred umorom.

BAZNE POSTAJE: Iz izvedenih dokazov izhaja, da signal mobilne telefonije z bazne postaje AVARNO3, ki pokriva kraj kaznivega dejanja, pokriva tudi kraj obdolženčevega prebivališča, zato dejstvo, da se je obdolženčev telefon ob 20:06:45 uri (približno pol ure po umoru) priklopil na navedeno bazno postajo, nima nikakršne dokazne vrednosti glede prisotnosti obdolženca na kraju kaznivega dejanja. Sploh upoštevajoč dejstvo, da se je njegov telefon ob 19:49:26 uri (približno deset minut po umoru) priklopil na „domačo“ bazno postajo AVRHOV1, prav tako ob 20:10:58 uri.

ČASOVNI VIDIK: Obdolženi v tako kratkem času, kot je bil na voljo od trenutka, ko je njegova hči odšla od doma, do trenutka izvršitve kaznivega dejanja, ni mogel priti na kraj, še posebej upoštevajoč posnetke varnostnih kamer in časa, ko se na posnetkih prvič pojavi t.i. kolesar brez luči, za katerega sodišče (sicer brez vsakršne podlage v izvedenih dokazih) zaključuje, da je obdolženi. Ob tem se postavlja tudi logično vprašanje, kako naj bi obdolženi vedel, da oškodovanec zamuja ter koliko zamuja, da bi kot nor kolesaril proti Via Boni, da bi prišel pravočasno.

SLEDI STRELCA: Sodba nasprotuje ugotovitvam nemških izvedencev, da na obdolženčevi jakni najdeni GSR delci izvirajo iz različnih virov (vrst streliva) in bolj verjetno ne iz streliva, ki je bilo uporabljeno pri kaznivem dejanju. Prav tako nemški izvedenci kot povsem možno dopuščajo kontaminacijo na način, kot jo opisuje obdolženi.

IZOSTANEK ŽIVLJENJSKE LOGIKE: V izpodbijani sodbi sodišče ne upošteva osnovne logike, „zdrave pameti“, vsa dejstva (tudi povsem nevtralna ali celo obdolžencu v korist) vztrajno in dosledno tolmači v njegovo škodo, povsem ignorira domnevo nedolžnosti in načelo in dubio pro reo. Obramba na to opozarja sproti po posameznih poglavjih in točkah pritožbe.

MOTIV

Z izpodbijano sodbo je obdolženi obsojen, da je oškodovancu vzel življenje iz brezobzirnega maščevanja. Sodišče motiv za dejanje vidi v tem, da je bil oškodovanec direktor Kemijskega inštituta, ki je obdolžencu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ga kazensko ovadil, mu po njegovem mnenju ukradel intelektualno lastnino, obdolženi pa je ravno takrat ostal brez zaposlitve tudi na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, izgubil pa je delovnopravni spor v zvezi z odpustitvijo s Kemijskega inštituta. Obdolženčeva bit naj bi bila takrat dokončno izgubljena in tako konec leta 2014 ni imel ničesar več za izgubiti. Po mnenju sodišča je obdolženi za to krivil predvsem oškodovanca in mu je zaradi tega vzel življenje kot povračilo namišljene krivice, ki naj bi se mu zgodila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na Kemijskem inštitutu. Pri obrazložitvi svojih zaključkov se sodišče sklicuje na navedbe v točkah 26 in 27 obrazložitve sodbe. V točki 26 sodišče kronološko navaja po njegovem mnenju relevantne dogodke v odnosu Kemijski inštitut – obdolženec od odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2009 do meseca oktobra 2014. Namen tega je utemeljiti zaključek, ki sledi v točki 27 in sicer, da se obdolženi tudi še v letu 2014 ni sprijaznil z odpovedjo kljub temu, da se je to zgodilo že leta 2009.

Ključno pa je poudariti, kaj je obdolženi v tem obdobju (od leta 2009 do 2014) v resnici počel: vložil tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podal nekaj kazenskih ovadb in prijav na Komisijo za preprečevanje korupcije ter o nepravilnostih po elektronski pošti seznanjal zaposlene na Kemijskem inštitutu in nekatere državne inštitucije oziroma državne funkcionarje (npr. tedanjo ministrico Mojco Kucler Dolinar).

Iz vsega tega izhaja, da se je obdolženi za svoje pravice boril izključno po pravni poti – vložil je tožbo, nato pritožbo in tudi izredno pravno sredstvo ter ustavno pritožbo, podal je nekaj kazenskih ovadb, ker je menil, da ravnanje posameznikov izpolnjuje zakonske znake uradno pregonljivih kaznivih dejanj, o svojih stališčih pa obveščal zaposlene na Kemijskem inštitutu ter različne državne organe. Skupni imenovalec obdolženčevega ravnanja v obdobju 2009 – 2014 je, da je obdolženi izkoristil pravna sredstva, ki so mu skladno z zakonodajo na voljo za uveljavljanje njegovih pravic. Njegovo ravnanje dejansko potrjuje ravno nasprotno od tega, kar želi argumentirati sodišče – obdolženi je bil tudi na področju uveljavljanja svojih pravic (kot na primer pri svojem znanstvenem delu) strikten, natančen, držal se je okvirov, ki jih za zaščito posameznikovih pravic določa zakonodaja.

Nesprejemljivo je, da sodišče aktivnosti, ki jih pravni red posamezniku daje na voljo za uveljavitev svojih pravic oziroma zaščito svojih interesov, interpretira kot nekaj izrazito negativnega in nevarnega! Tako namreč poskuša ravnanje obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe prikazati sodišče. Ob tem se je potrebno opredeliti tudi do prenehanja zaposlitve obdolženca na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v oktobru 2014, kar sodišče prav tako izpostavlja kot eno od okoliščin, ki naj bi obdolženca prignala do tako skrajnega dejanja, ki se mu očita. Obdolženi je imel s fakulteto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Vedel je torej, da se mu bo pogodba iztekla (ter kdaj se mu bo iztekla) in da mu je ne bodo podaljšali (to so mu dali na fakulteti vedeti že pred iztekom, saj ni bilo na voljo sredstev, ki bi omogočala nadaljevanje zaposlitve). Obdolženi torej ni pričakoval, da bo po oktobru 2014 še naprej ostal zaposlen na fakulteti in je bil na prenehanje dela pripravljen. Nikakršno presenečenje ni bilo to, ki bi lahko kakor koli vplivalo na zatrjevano potenciranje obdolženčevega nezadovoljstva, ki naj bi rezultiralo v obravnavanem kaznivem dejanju.

S strokovnimi pogledi na vprašanje vpliva izgube zaposlitve na posameznika (tudi konkretno obdolženca) in obdolženčevo osebnostjo se bo obramba ukvarjala v nadaljevanju pritožbe, kjer bo predmet analiza vsebine izvedenskih mnenj (izvedenec Benedik in izvedenec Kravos). Ker se je sodišče opredelilo tudi do osebnostnih značilnosti obdolženca, ki jih je izpeljalo (tudi) iz izpovedb prič, se pritožba najprej ukvarja s tem.

3.1. Zakaj zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič Dušan Nolimal, Janja Turšič, Vida Hudnik in Stanislav Pejovnik predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka?

Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo številne priče, zlasti obdolženčeve sodelavce s Kemijskega inštituta. Njihove izpovedbe so se nanašale na obdolženčev odnos do dela, sodelavcev, na njegove osebnostne lastnosti in podobno. Zaslišane priče Miran Gaberšček, Damir Metelko, Muharem Husić, Božidar Ogorevc, Peter Venturini, Janez Levec, Maša Korenčan, Nataša Novak Tušar, Samo Hočevar. Albin Pintar, Darja Kotnik, Tanja Šarabon, Franci Merzel, Jasna Grbović, Alenka Dunja Zupančič, Drago Kočar, Marko Prezelj, Martin Šlerlj, Niko Vrabec, Rok Grecs, Marko Žumer in Igor Meden (od katerih niso bili vsi našteti ponovno zaslišani na glavni obravnavi, temveč se je prebralo njihovo izpovedbo iz preiskave) o obravnavanem dejanju niso vedele ničesar, temveč so izpovedovale izključno o razmerah na Kemijskem inštitutu in osebnostnih lastnostih obdolženca.

Obramba je na predobravnalnem naroku med drugim predlagala, naj se izvede dokaz z zaslišanjem prič Dušan Nolimal, Janja Turšič in Vida Hudnik. Prvi je zdravnik, specialist socialne medicine in tudi raziskovalec s področja psihosocialnega zdravja na delovnem mestu, pri čemer bi vedel izpovedati o razmerjih med obdolžencem in njegovimi sodelavci ter nadrejenimi in njegovih osebnostnih lastnostih. Drugi dve priči pa sta dolgoletni sodelavki obdolženca na Kemijskem inštitutu in bi vedeli izpovedati o značaju obdolženca in odnosu do sodelavcev. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo in sicer zaslišanje Dušana Nolimala iz razloga, ker sam iz lastnega zaznavanja ne ve nič o dogajanju na Kemijskem inštitutu, glede odnosa obdolženca do sodelavcev pa so bile zaslišane številne priče. Slednje je bil tudi razlog za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič Janja Turšič in Vida Hudnik.

Prav zaradi dejstva, da je bilo zaslišanih veliko prič, ki o obravnavanem dejanju ne vedo ničesar, temveč so izpovedovale skoraj izključno o razmerah na Kemijskem inštitutu, ni nobenega razloga, da je sodišče zavrnilo zaslišanje tistih prič, ki jih je predlagala obramba. Glede na očitke o obdolženčevi naporni osebnosti, ki jih je bil deležen ves čas postopka, ima kot obdolženi pravico, da dokazuje nasprotno. To je obdolženi nameraval storiti tudi z zaslišanjem navedenih treh prič, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo in mu s tem odvzelo možnost dokazovanja zanj razbremenilnih dejstev, kar vsekakor vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na to, da je sodišče zaslišalo toliko prič, ni prav nobenega razloga, da je ravno zaslišanje teh treh, ki jih je predlagala obramba (in so torej po sami logiki postopka namenjena razbremenitvi obdolženca), ocenilo kot nepotrebno.

Sodišče je zavrnilo tudi predlagano zaslišanje priče Stanislav Pejovnik. Obramba je zaslišanje navedene priče predlagala delno iz razloga, ker je priča nekdanji direktor Kemijskega inštituta in bi torej vedel izpovedati o okoliščinah v zvezi z odnosi med zaposlenimi in samim delom (način obdolženčevega dela, odnos do zaposlenih,...). Še pomembnejši razlog, zaradi katerega je obramba predlagala zaslišanje te priče, pa je dejstvo, da naj bi bila priča na obdolženčevem t.i. seznamu za fentanje. Pričo bi bilo vsekakor potrebno zaslišati glede tega, zlasti je to pomembno tudi za izpodbijanje verodostojnosti priče Farkaš, ki izpoveduje o obstoju nekakšnega seznama za fentanje, sodišče pa mu povsem nekritično sledi. Tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče Pejovnik je bila torej obdolžencu odvzeta možnost dokazovanja nasprotnih oziroma razbremenilnih dejstev, kar je vsekakor vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zlasti iz razloga, ker sodišče sledi povsem raztreseni in zmedeni izpovedbi priče Farkaš v zvezi s t.i. seznamom za fentanje.

Zavrnitev dokaznih predlogov obdolženca in s tem odvzem možnosti izvajanja dokazov v obdolženčevo korist predstavlja poleg kršitve določb ZKP tudi kršitev določbe 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Z ravnanjem sodišča so bila torej obdolžencu v konkretnem kršena tudi ustavno zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku – pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist.

3.2. Izpovedbe prič v zvezi z obdolženčevo osebnostjo, odnosom do dela in sodelavcev ter njihova dokazna ocena

Miran Gaberšček, ki je na Kemijskem inštitutu zaposlen od leta 1987, je obdolženega opisal kot človeka, ki je rad provociral ljudi. Nikoli ni bil fizično agresiven. Priča je zelo dobro poznala oškodovanca, bila sta tudi prijatelja, pogovarjala sta se o marsičem. Tako je priča izpovedala, da je oškodovanec obdolženega dojemal kot neko tegobo, nevšečnost, ni se pa čutil od njega ogrožen na kakršen koli način. Priča oškodovančevo ogroženost povezuje z anonimkami, o katerih se je oškodovanec spraševal, kdo stoji na njimi. Po premlevanju je praktično vedno prišel do zaključka, da obdolženi ne. Priča še pove, da je bil presenečen, ko je obdolženi pristal v predmetnem kazenskem postopku, ker se mu je zdelo, da te fizično nasilne komponente nima. Sam je namreč nikoli ni zaznal. Priča je še opisala spremembe v obnašanju oškodovanca v zadnjem letu pred umorom, spremembo prioritet oškodovanca (znanost je dal na stranski tir, zanimala sta ga slava in denar), opisal je njegovo zaskrbljenost in vtis, da ima precej težav, ki jih je po mnenju priče povezoval z anonimkami.

Damir Metelko, ki je na Kemijskem inštitutu od leta 1983 in obdolženca pozna že od takrat, je o slednjem povedal, da je včasih malo zajedljiv, siten, da pa spora med njima nikoli ni bilo in tudi ne grožnje v smislu, kot se zdaj to interpretira (priča naj bi bila namreč na t.i. seznamu za fentanje). Priča je povedala, da obdolženi nikoli ni bil fizično agresiven in na vprašanje, ali se ga je kaj bala, v smehu odgovorila »Ne, jaz ne.« Njegovo ime na seznam za fentanje gotovo ne paše, saj z obdolženim nikoli ni imel nobenega spora. Ob tem je potrebno poudariti, da sta priča Metelko in obdolženi še naprej v prijateljskih odnosih, da je priča obdolžencu priskrbela računalnik, ki ga uporablja v priporu, kar je zgolj še en dokaz več, da je t.i. seznam za fentanje čista izmišljotina brez realne osnove.

Muharem Husić, ki je na Kemijskem inštitutu zaposlen od leta 1982 in je tudi sindikalni zaupnik, je potrdil, da obdolženi nikoli ni bil fizično agresiven do kogar koli. Tega priča ni zaznala, prav tako mu o čem takem kot sindikalnemu zaupniku ni povedal nihče od zaposlenih. V preiskavi je priča tudi izrazila svoje mnenje, da obdolženi česa takega, kot se mu očita v predmetnem postopku, ni sposoben storiti, saj ga ne pozna kot nasilneža. Takšno je po mnenju priče tudi večinsko stališče zaposlenih na Kemijskem inštitutu. Je pa priča Husić tudi povedala, da je bil oškodovanec zadnje čase v stiski, prav prestrašen. Priča je opisal dogajanje v zadnjih dneh (12.12.2014), ko ga je oškodovanec prosil, če bi se lahko z njim pogovoril, da mu bo vse razložil. Priča oškodovančeve stiske nikoli ni povezoval z obdolžencem, prav tako po njegovem mnenju ne oškodovanec. Elektronskih sporočil, ki jih je obdolženi pošiljal, oškodovanca niso skrbela, jemal jih je v smehu. Je pa priča potrdila, da mu je Miran Gabršček povedal, da je oškodovanec svojemu očetu povedal: »Mene bodo ustrelili, jaz bom pred tabo umrl.«.

Božidar Ogorevc, ki je na Kemijskem inštitutu zaposlen od leta 1979, od leta 2002 do 2010 je bil vodja oddelka za analizno kemijo, je izpovedal, da se je obdolženi obnašal arogantno, da je kalil medčloveške odnose, fizično agresiven pa ni bil nikoli.

Peter Venturini, ki je bil direktor Kemijskega inštituta od leta 1999 do 2008, je obdolženega opisal kot kvalitetnega znanstvenika in inteligentnega človeka. V zvezi s spori na inštitutu je priča povedala: »Odnosi so bili slabi in takrat, po eni strani moram povedat, da ko govorim o teh odnosih, da se počutim neprijetno, ker ti odnosi so bili dejansko neprijetni, zdaleč pa to težko povezujem z nečim, ko danes govorimo o obtožitvi umora. Skratka, ko bom povedal neke stvari o teh zapletih, se sam nekako, mi je to povsem nekaj drugega.« Priča je o medsebojnem odnosu z obdolžencem tudi v obdobju, ko so bili odnosi na inštitutu zaostreni povedala, da je bil spoštljiv, medsebojno sta se spoštovala, komunikacija je bila mogoče včasih verbalno nestrpna, nikakor pa ne drugačna. Na vprašanje, ali je ta odnos obdolženca eskaliral v fizično nasilje, je priča odgovorila: »Ne, nikakor ne.«

Janez Levec, ki je bil predsednik upravnega odbora na Kemijskem inštitutu, z obdolženim posebnih stikov ni imel. Povedal je, da ko je bil predsednik upravnega odbora, je obdolženi večkrat napisal določene pripombe ali zahteve na upravni odbor, ki jih je nato priča posredovala naprej. Potem, ko je obdolženi takšen dopis poslal, je pričo vedno poklical in preveril, ali je pisanje prejel. Priča je poudarila, da sta vedno zelo vljudno in normalno zaključila pogovor. Tudi ko je obdolženi kandidiral za postdoktorski študij v Tasmaniji in je imela priča pomisleke glede izbire univerzitetnega središča, mu je obdolženi argumentiral razloge za izbor te univerze in vse je potekalo čisto lepo in normalno. Priča je vztrajala pri svoji izpovedbi v preiskavi, v kateri je potrdila uradni zaznamek z dne 16.12.2014 na listovni številki 14 in 15 spisa, da mu je oškodovanec povedal, da je imel pri sebi neko osebo, ki je ni imenoval, dejal je samo, da gre za mafijo. Neznanec naj bi oškodovancu zagrozil, naj dobro premisli, preden se odloči za ta korak.

Maša Korenčan, ki je bila pomočnica direktorja Kemijskega inštituta od leta 2008 do 2011, sicer pa pravnica, ki je vodila postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdolžencu, je izpovedala, da odnosa z obdolžencem ni imela, razen na obravnavah na sodišču. Tudi ona je opisovala spremembe v obnašanju oškodovanca zadnje leto pred smrtjo, anonimk niti ona, niti oškodovanec niso pripisovali obdolžencu, saj se je obdolženec pod svoja pisanja vedno podpisal. Pripisovali so jih Dušanki Janežič. Oškodovanec se obdolženca po mnenjem mnenju ni bal, ni imel kakšne skrbi v zvezi s tem, niti nista imela neke osebne relacije. Obdolženi nikomur ni grozil. Priča je tudi zanikala pravilnost navedbe v uradnem zaznamku z dne 19.12.2014 (list. št. 275), da naj bi obdolženi grozil sodelavcem, da jih bo pretepel. Prepričljivo je rekla: »Ne, tega pa sigurno nisem rekla. Tudi zapisano je po moje napačno.«

Nataša Novak Tušar, ki je zaposlena na Kemijskem inštitutu od leta 1995 ne ve, kakšne spore naj bi obdolženi imel z oškodovancem. Poudarila je, da ko je oškodovanec prevzel mesto direktorja, je v bistvu samo izvedel to, kar je prejšnji direktor Venturini začel. Obdolženčeve aktivnosti po njenem mnenju oškodovanca niso vznemirjale. Priča ne pozna primera, da bi bil kdaj obdolženi agresiven ali da bi komu grozil. Priča je sama od sebe dodala še (stran 5 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja dne 14.1.2015): »Ja nekako edino to lahko rečem, da se mi zdi, da je tukaj neko ozadje, ki ga nihče ne ve in da je mogoče Milko Novič zdaj nekako neka marioneta, ki so jo najdli, zdaj kdo so to oni, nimam pojma, ampak nekdo je pač, mislim, jaz si to tako mislim, pa tudi večina ljudi na našem inštitutu, ko se pogovarjamo, da je to pač bila izkoriščena ta Milkotova jeza oz. odnos do inštituta, mogoče tudi do Jamnika, to ne vemo in da je to bilo nekako nastavljeno.« Priča v nadaljevanju zaslišanja pojasnjuje svoje razloge za takšno mišljenje, saj zelo dobro pozna okolico kraja kaznivega dejanja, ker tam stanuje.

Darja Kotnik, ki je bila mlada raziskovalna na Kemijskem inštitutu, obdolženi pa njen mentor, je opisala delo z obdolženim, ki jo je ves čas usmerjal in izrazila hvaležnost obdolženemu, saj brez njega ne bi dosegla takšnega napredka in rezultatov, ki jih sedaj dosega pri svojem delu v družbi Lek d.d.. Gre namreč za mednarodno priznane dosežke. Priča je povedala, da vsekakor niso bile vse besede obdolženca vedno samo lepe in prijazne, vendar se je obdolženi znal tudi opravičiti, zato teh besed ne jemlje resno in strogo. Obdolženi je bil predan svojemu delu in vse manj prijetne besede so bile izrečene iz razloga, ker ekipa mladih raziskovalcev kakšne stvari ni naredila dovolj dovršeno, natančno. To so bili tisti manj prijetni trenutki, ki pa so jih znali predebatirati ter si določiti cilj. Obdolženi je namreč vedno imel neko vizijo in načrte v zvezi s tem, kako doseči cilj. Nikoli pa ni bilo kakšnih groženj z njegove strani, v telefonskih stikih sta priča in obdolženi ostala tudi po tem, ko obdolženi ni bil več zaposlen na Kemijskem inštitutu.

Franci Merzel, zaposlen na Kemijskem inštitutu, je v preiskavi in tudi nato na glavni obravnavi izrazil svoje prepričanje, da očitanega dejanja ni mogel storiti obdolženi. Obdolženega je opisal kot načelnega človeka, predanega svojemu delu, ki je deloval po presoji zdrave pameti in poštenosti. Njegove osebnostne lastnosti in načela so po mnenju priče povsem nezdružljive z očitanim dejanjem. Glede pisanja anonimk je priča povedala, da se je obdolženi vedno podpisoval pod svoje predloge, pisma,… Priča je bil tudi dober prijatelj oškodovanca, ki pa v obdolžencu nikoli ni videl neke grožnje. Oškodovanec je glede obdolženca priči na primer rekel: »Pa zakaj mora biti ta človek tako trmast«. To je bila oškodovančeva opazka o obdolžencu, ki se je priča spominja. Nikakor pa niso obstajala občutja maščevalnosti ali sovraštva s strani obdolženca do oškodovanca ali nasprotno.

Jasna Grbović, ki je na Kemijskem inštitutu delala 20 let in je bila 10 let sodelavka obdolženca, vzrok za krhanje odnosov med nekaterimi zaposlenimi in obdolžencem vidi v dejstvu, da si je obdolženi prizadeval vpeljati nove metode dela, starejši zaposleni pa temu niso bili preveč naklonjeni, zato je bil obdolženi včasih nestrpen. Priča sicer obdolženca opisuje kot izjemnega strokovnjaka, poudarja njegovo kooperativnost, ko so hodili na teren (izjemen kolega do vseh). V zvezi z njegovimi osebnostnimi lastnostmi priča pove, da je povedal svoje mnenje, grozil pa ni nikoli, prav tako ni bil zamerljiv ali maščevalen.

Alenka Dunja Župančič se je na Kemijskem inštitutu zaposlila leta 1979, z obdolžencem se poznata 20 let. Opisala ga je kot prijetnega, dobrega kolega, saj je vedno pomagal. Nekatere je motila njegova neposrednost pri komunikaciji. Bil je včasih zafrkljiv, zajedljiv, sicer pa pokončen človek s hrbtenico, pravi Kraševec. Grozil ni nikomur. Tudi ta priča opisuje, da si je obdolženi prizadeval vpeljati nove metode dela, kar pa s strani nekaterih ni bilo dobro sprejeto.

Drago Kočar je bil sodelavec obdolženega na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Obdolženca je opisal kot izjemnega strokovnjaka na področju ionske kromatografije. Imela sta korektne odnose, do priče ni bil nikoli žaljiv. Obdolženi nikoli ni bil nasilen, imel je le poseben način govora, bolj glasen, čustven. priča pa je bila seznanjena s tem, da obdolženi hodi streljat in tudi s tem, da je opravljal analize streliv na Slovensko vojsko oziroma Ministrstvo za obrambo.

Martin Škerlj pozna obdolženca kakšnih 10 let, saj priča živi na Krasu, kamor je obdolženi hodil na svojo parcelo. Opiše ga kot dobričino, fajn človeka, ki ima na Krasu veliko prijateljev. Z njim je bila veselica. Ni bil maščevalen ali da bi komu grozil. Priča je obdolžencu pomagal pri popravilu orodja (varjenje). Seveda se je obdolženi tudi kdaj razburil, kdo pa se ne – to je izgledalo tako, da sta priča in obdolženi kričala eden na drugega – priča na primer na obdolženca, da vedno vse (orodje) polomi, obdolženi pa na pričo, da je slabo zavaril in podobno.

Niko Vrabec prav tako pozna obdolženca z vasi in mu je pomagal pri raznih opravilih. Obdolženi je bil v dobrih odnosih z vsemi na vasi. Če je naročil kakšno delo, je vedno plačal. Priča bi za obdolženca dal vse, roko v ogenj, kot se reče. Z nikomer se ni skregal, ko je imel sivko, je vse vabil, so jedli čevapčiče, pili, je plačal vsem vse. Je bil veseljak, ni bil škrt. Priča meni, da obdolženi ni sposoben ubiti koga, vedno je govoril. »Ne delaj drugemu slabega, da ne bi tebi delali slabo.«

Rok Grecs, ki se z obdolžencem pozna s Krasa, je povedal, da če je obdolženi prišel v kontakt s kom, ki mu ni bil simpatičen, je mogoče malo dvignil glas, ni pa bil nasilen ali agresiven. Po telefonu sta se slišala približno vsakih 14 dni in sicer ga je priča običajno klicala v zvezi z dobavo mila, ki ga je obdolženi izdeloval. Večkrat se je dogajalo, da se mu obdolženi ni oglasil na telefon (to obramba posebej opozarja)!

Marko Žumer, obdolženčev sosed, je obdolženca opisal kot temperamentnega, ki ob kakšni razpravi povzdigne glas. Ob predočenju uradnih zaznamkov, da naj bi obdolženi omenjal oškodovanca in se v zvezi s tem razburjal in uporabil besedo »razbiti«, se priča ni spomnila, da bi obdolženi kdaj izrecno omenjal oškodovanca. Prav tako ne držijo zapisi v uradnem zaznamku v zvezi s tem, da naj bi obdolženi obrezoval živo mejo in mu ob tem rekel, da je šel dvignit kolo iz kleti. Z obdolženim se je priča dobila na čaju dva dni po umoru in mu obdolženi ni deloval nič nenavadno.

Igor Meden je z obdolžencem preživel del kritičnega dneva (16.12.2014). Razšla sta se kmalu po 15h, saj se je priči mudilo. Obdolžencu se nikamor ni mudilo in če bi priča imela še 5 ur časa, bi jih preživela skupaj. Obdolženi je imel vizijo na Krasu nekaj narediti, če je le mogoče, to tudi združiti s službo. Priča meni, da se je obdolženi sprijaznil z izgubo službe, razmišljal je za naprej. Kritičnega dne so se sestali z županom Občine Sežana, njegovim protikandidatom na zadnjih županskih volitvah, vendar je bila to za obdolženca preteklost. Usmerjen je bil v prihodnost.

Vse priče v zvezi z obdolženčevo osebnostjo v bistvu izpovedujejo zelo podobno. Iz njihovih izpovedi je mogoče narediti naslednje zaključke:

- obdolženi je na svojem področju velik strokovnjak, ki je veliko vlagal v delo, si prizadeval za napredek (vpeljeval nove metode dela,…)

- po naravi je temperamenten, govori čustveno, pri čemer pogosto povzdiguje glas,

- zna biti trmast, v odnosih z ljudmi zajedljiv, piker, tudi žaljiv, se pa zna opravičiti (priča Kotnik),

- obdolženi nikoli ni nikomur grozil ali bil fizično agresiven do kogarkoli,

- opozarjal je na napake in podajal predloge z dopisi, pod katere se je vedno podpisal,

- anonimke niso prihajale z njegove strani, temveč so jih zaposleni pripisovali Dušanki Janežič,

- oškodovanec se s strani obdolženca ni počutil ogroženega, počutil se je pa ogroženega in je bil v skrbeh v zvezi z anonimkami in obiski »mafije« (izpovedala priča Levec), ki mu je očitno grozila z likvidacijo (izpovedba priče Husić, Gaberšček, očeta oškodovanca Antona Jamnika ter matere oškodovanca Ane Jamnik), zaradi česar je priči Skumavec celo naročil, naj izprazni predal v njegovi pisarni, če se mu kaj zgodi,

- obdolženi je načelen (pokončen človek s hrbtenico), ki se je za svoje pravice vedno boril po pravni poti,

- večinsko mnenje zaposlenih na Kemijskem inštitutu je, da obdolženi ni sposoben storiti česa takšnega, kot se ga obtožuje, saj nasilne komponente pri njem nihče ni zaznal.

Sodišče pri svoji dokazni oceni popolnoma ignorira dejstvo, da obdolženi in oškodovanec praktično nista imela nobenega odnosa (srečevala sta se bolj ali manj samo na sodnih obravnavah v delovnem sporu), da se oškodovanec obdolženca ni bal, temveč ga je dojemal zgolj kot neko nevšečnost (»Pa zakaj mora biti ta človek tako trmast«), zelo so ga pa vznemirjale anonimke, ki očitno niso prihajale s strani obdolženca. Sodišče povsem zanemari dejstvo, da je oškodovanec dobival grožnje (očitno zelo konkretne in sicer z napadom na njegovo življenje, drugače si njegove izjave svojemu očetu ni mogoče razlagati), pri čemer grožnje niso prihajale s strani obdolženega, saj o čem takem nihče nič ne ve. Zmotna je dokazna ocena sodišča, da oškodovanec groženj ni bil deležen in celo, da oškodovanec z izjavo svojemu očetu („mene bodo ustrelili, umrl bom pred tabo“) očitno ni mislil na fizične grožnje s strani tretjih oseb. Citirane izjave oškodovanca ni mogoče interpretirati drugače, kot da je imel v mislih fizično grožnjo z likvidacijo. V kolikor oškodovanec ne bi prejemal groženj, zelo verjetno ne bi tako radikalno spremenil obnašanja in delovanja nasploh, kar so opisale priče, ki so bile oškodovančevi tesni sodelavci in tudi prijatelji. Sodišče povsem ignorira dejstvo, da je oškodovanec imel neko skrivnost (težavo), ki jo je želel zaupati najbližjim sodelavcem (na primer Husiću) nekaj dni pred smrtjo, vendar do tega nato ni prišlo. Sodišče se tudi ne opredeli o obiskih »mafije« pri oškodovancu, o čemer je slednji povedal priči Levec ter tudi o tem, da je od njih dobil grožnjo. Sodišče nikjer ne omenja, da je oškodovanec grožnje, ki jih je dobival, očitno jemal zelo resno, saj sicer o tem, da ga bodo ustrelili (točno s to besedo!) ne bi govoril svojemu očetu in tudi ne bi dal navodil svoji tajnici, kaj naj naredi v primeru, če se mu kaj zgodi. Zaključki sodišča so tudi v nasprotju z izpovedbo matere oškodovanca, ki je povedala, da je bil oškodovanec zadnje čase zelo prestrašen: „Tako prestrašen, pa nič ni povedal, ne vem zakaj. Ne vem zakaj, ampak vam povem, tako je bil prestrašen, bi ga najraje objela pa tiščala, pa bi ga branila, ko bi ga mogla. Jaz sem čutila, kako trpi, čutila sem, samo mu jaz nisem znala pomagati.“ (prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče ne Jamnik v preiskavi, stran 2 spodaj). Na vprašanje tožilstva, ali je bil oškodovanec prestrašen ali zaskrbljen, je priča Ana Jamnik odgovorila: „Jaz mislim, da prav prestrašen. On se je prav bal za življenje, on se je resnično bal za življenje...“ Poleg tega je priča Ana Jamnik samoiniciativno povedala, da meni, da obdolženi ni storilec, da ni sposoben moriti.

Skratka – vseh teh dejstev, ki so pri dokazni oceni zelo pomembna, sodišče sploh ne omenja oziroma ne vključi v dokazno oceno. Tista dejstva, ki pa jih omenja, interpretira napačno in iz njih gradi evidentno zmotne zaključke, ki so v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Eden takih je, da oškodovanec ni dobival groženj in da z izjavo svojemu očetu, da ga bodo ustrelili, očitno ni mislil na fizične grožnje s strani tretjih oseb. Obramba predvideva, kaj je razlog za takšen zaključek sodišča – izhodišče sodišča je domneva krivde, ta dejstva pa kažejo na nekaj drugega, kar pa ne gre v koncept, ki si ga je sodišče zamislilo. Ne gre v koncept obsodilne sodbe in zato sodišče to kar izpusti ter se s temi dejstvi (ki so nedvomno zelo pomembna za ugotavljanje materialne resnice) kaj veliko ne ukvarja. Namesto tega iz izpovedb zgoraj navedenih prič izpeljuje zaključke o obdolženčevi maščevalnosti, agresiji (kar so, mimogrede, VSE priče zanikale) in nesprijaznjenosti z izgubo službe. V kolikor katera od prič ni izpovedovala tako, kot bi po mnenju sodišča morala, jo je ocenilo kot obdolžencu naklonjeno (na primer Jasna Grbović in Alenka Dunja Župančič), v nadaljevanju pa je sodišče šlo še dlje – za obdolžencu očitno naklonjenega je označilo izvedenca dr. Mateja Kravosa (!), ampak o tem več kasneje.

Dejansko stanje v zvezi z obdolženčevim motivom je v izpodbijani sodbi ugotovljeno zmotno, saj se sodišče ne opredeljuje do ključnih dejstev, ki jih obramba izpostavlja zgoraj. Brez njihovega upoštevanja dejansko stanje ne more biti ugotovljeno pravilno. Poleg tega sodišče nikjer je upošteva dejstva, da je obdolženi imel načrte za prihodnost (ukvarjal se je s kmetovanjem, želel si je nekaj narediti na Krasu – temu je bil nenazadnje namenjen tudi sestanek pri sežanskem županu kritičnega dne), temveč se ukvarja izključno z argumentacijo, ki naj bi potrdila, da se obdolženi ni sprijaznil z izgubo službe. Če bi ga izguba službe res tako močno okupirala, da bi iz tega razloga naredil tako skrajno dejanje, kot se mu očita, se obdolženi ne bi loteval novih projektov, imel načrtov za prihodnost in podobno. Ker pa je obdolženi po značaju načelen, je seveda ob tem po pravni poti želel razčistiti postopek odpovedi oziroma okoliščine, ki so do tega pripeljale. Točno do takšnega zaključka je prišel tudi izvedenec dr. Kravos (»zrele osebnosti se ob izgubi nečesa ne ustavijo, se ne zlomijo, temveč začnejo iskati nove izzive, medtem pa mimogrede še vedno iščejo svoj prav«). Obdolženi je slednje vedno počel izključno po pravni poti, s sredstvi, ki jih ima vsakdo skladno s pravnim redom na voljo, zato je drugačno tolmačenje njegovega početja zlonamerno in samo dodatno kaže na to, da sodišče v konkretnem primeru ni izhajalo iz domneve nedolžnosti.

Skratka – dejansko stanje v zvezi z motivom je v izpodbijani sodbi iz zgoraj navedenih razlogov ugotovljeno povsem napačno!

3.3. Izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije doc. dr. Emila Benedika in izvedenca psihiatrije doc. dr. Mateja Kravosa

V fazi preiskave je bilo s strani sodišča odrejeno izvedenstvo klinične psihologije, ki je bilo zaupano doc. dr. Emilu Benediku. Izvedenec je mnenje izdelal dne 17.2.2015, dopolnitev pa dne 31.5.2015. Bistvene ugotovitve so, da obdolženi nima duševne motnje ter nadalje: „Agresivnost se pri njem praviloma izraža bolj v posredni, prikriti in besedni obliki. Dopuščam možnost, da je pri njem možno tudi impulzivno odreagiranje napetosti (predvsem v smislu razdražljivosti), v splošnem pa svoje čustveno izražanje relativno dobro obvladuje. Zaključujem, da pri osumljencu ni zaslediti znakov, ki bi kazali na prisotnost duševne motnje, ki bi mu onemogočala nadzor nad agresivnimi impulzi, pri čemer mislim predvsem na telesna nasilna dejanja usmerjena proti drugi osebi.“ Izvedenec še zaključuje, da so pri obdolžencu LAHKO prisotna tudi agresivna in maščevalna občutja, ki pa jih relativno uspešno nadzira in niso povezane s hujšimi duševnimi motnjami v smislu psihoze.

Izvedenec je svoje mnenje in zaključke predstavil tudi, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi in sodišče mu v izpodbijani sodbi v celoti sledi in sicer tako, da iz izvedenskega mnenja parcialno izpostavlja zaključke, ki na videz utemeljujejo obdolženčev motiv in v končni posledici obsodilno sodbo. Sodišče to naredi v točki 30 obrazložitve sodbe, pri čemer ponovno poudarja samo nekatera dejstva – da se naj obdolženi ne bi sprijaznil z izgubo službe, kar da ga še vedno močno vznemirja, da ima obdolženi veliko kritik na račun šefov ter da gre pri njem za paranoidna doživljanja. Tudi v tem delu sodbe gre s strani sodišča za izpostavljanje izključno tistih dejstev, ki obdolženca navidezno obremenjujejo ter ignoriranje zaključkov, ki ne gredo v koncept obsodilne sodbe. V konkretnem primeru zlasti ignoriranje dela izvedenskega mnenja, kjer izvedenec zelo jasno in neposredno pove, da pri obdolžencu ni znakov duševne motnje, ki bi mu onemogočala nadzor nad agresivnimi impulzi, pri čemer je imel izvedenec v mislih prav telesna nasilna dejanja, usmerjena proti drugi osebi. Do tega zelo jasnega zaključka se sodišče ne opredeli oziroma ga kar izpusti iz dokazne ocene izvedenskega mnenja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj v razlogih izpodbijane sodbe izvedensko mnenje ni povzeto v celoti oziroma je ključen del izpuščen. Posledično je zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tudi sicer takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj se je sodišče dolžno opredeliti tudi do dejstev, ki obdolženca razbremenjujejo ter jih upoštevati pri dokazni oceni. V konkretnem primeru sodišče tega ni naredilo in razbremenjujoče zaključke izvedenca iz dokazne ocene izpustilo, kar nedvomno vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izvedenec psihiatrične stroke doc. dr. Matej Kravos je izvedensko mnenje izdelal dne 3.8.2016. Iz mnenja izhaja, da je obdolženi nadpovprečno inteligentna oseba in normalna osebnost, dosleden, natančen, z jasno izdelanimi cilji, čustveno topel in usmerjen v delo, dokazovanje. Zaradi doslednosti in jasno izdelanih kriterijev je verjetno v okolju, v katerem je delal, bil navzven konflikten in zaradi tega prihajal v spore. Deluje nepopustljiv do mere ustreznega argumenta. Tak je tudi med pogovorom – šele ko se povsem strinja z razlago, ga je mogoče preusmeriti na drugo temo. Izvedenec pri obdolžencu ne ugotavlja hude akutne ali ponavljajoče se duševne motnje, prav tako ne motnje osebnosti. Poenostavljeno izvedenec razloži obdolženčevo osebnost na naslednji način – obdolženi v medsebojnih odnosih in osebnem funkcioniranju v bistvu uporablja enaka načela, kakor pri poklicnem in znanstvenem delu – natančno, argumentirano, dosledno in povsem jasno, kar je pri znanstvenem delu odlika, v medsebojnem sobivanju in odnosih pa velikokrat tudi neprijetno. Glede obdolženčevega funkcioniranja izstopata najverjetneje provokacija, zbadanje, iskanje ustreznega sogovornika, ki je odziven, poučen in pripravljen na odprt dialog. V zvezi z manipulacijo izvedenec pojasni, da je slednja najverjetneje del načina komunikacije, v kateri obdolženi uživa in manipulacijo uporablja kot način prepričevanja in stimuliranja sogovornika k čim bolj plodnemu pogovoru. Komunikacijo spremlja močna čustvena komponenta, kjer v kombinaciji z osnovno visoko stopnjo inteligence intenzivno vstopa v izmenjavo mnenj. Od sogovornika zahteva, da mu je kos. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedenec navaja, da mnenja o tem (neupravičenosti) obdolženi ni spremenil, a je odločitev sodišča v veliki meri sprejel. Obdolženi poudarja nestrinjanje z delom in ustrojem inštituta kot celote, posamezne direktorje omenja zgolj glede na posamezna obdobja. Konflikt je bil po mnenju izvedenca na ravni avtoritete in manj na osebni ravni. Tesnobe in jeze pri obdolžencu izvedenec ne ocenjuje kot negativni – obdolženec se je ves čas boril za svoj prav, uporabljal je različne načine dokazovanja, a zlonamernih izvedenec ne ugotavlja. Obdolženi negativna čustva obvladuje z govorom, pogovorom, dopisi, pritožbami, tožbami, zbadanjem, telesno aktivnostjo, z delom in sproščanjem. Osnova za spoprijemanje s stresom je pri obdolžencu delo. Pri obdolžencu ni podana agresivnost v smeri razdiralnosti, je pa prisotna kot sestavni del osebnosti, ki posamezniku zagotavlja preživetje in obstoj in to zelo dobra. Obdolženi se je uveljavil v svojih dejavnostih, česar brez tega ne bi bil sposoben in zmožen. Agresivnost se pri njem odraža v delu, uspešnosti na znanstvenem področju, tekmovalnosti, zbadanju, izzivanju h komunikaciji in nasprotovanju avtoriteti. Razdiralnih oblik agresivnosti izvedenec pri obdolžencu ne ugotavlja. Impulzivno reagiranje v okviru običajnih življenjskih in stresnih dogodkov pri obdolžencu ni možno. Manipulativnost je pri obdolžencu podana kot oblika komunikacije, kot sredstvo, s katerim sogovornika prisili k razmišljanju in si s tem zagotovi bolj kvaliteten pogovor, ne pa kot sredstvo za pridobivanje koristi.

Izvedenec je svoje mnenje tudi obširno ustno podal na glavni obravnavi dne 28.9.2016. Argumentiral je, zakaj je prišel do zaključka, da se je obdolženi boril proti inštituciji in ne proti posameznim direktorjem. Pojasnil je obdolženčev način komunikacije – vrtanje, kar zna biti moteče za okolico. Farkašev t.i. seznam za fentanje izvedencu ne gre v kontekst in ni logičen. Izvedenec je pojasnil tudi vse ostale svoje zaključke v mnenju in odgovoril na številna vprašanja, ki pa jih obramba zaradi preglednosti pritožbe ne bo ponovno povzemala, predlaga pa višjemu sodišču, naj si natančno prebere prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca, saj je to pomembno za oceno zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z izvedencem dr. Kravosom. Slednji je bil namreč pri ustnem podajanju mnenja zelo življenjski, slikovit, našteval je primere iz prakse ali literature in jih apliciral na konkreten primer.

Sodišče v točki 33 izpodbijane sodbe utemeljuje razloge, zaradi katerih ne sledi mnenju izvedenca dr. Kravosa. Zaključuje namreč, da je izvedenec ves čas kazal izrazito naklonjenost do obdolženca. Obramba se s takšnim zaključkom nikakor ne more strinjati, saj je izvedenec zelo dobro povzel osebnostne lastnosti obdolženca in s primeri tudi obrazložil svoje zaključke. Obramba ugotavlja, da sodišče izvedencu očita način pojasnjevanja obdolženčevega funkcioniranja v službi z dejstvom odhoda s 15-imi leti v internat, kjer je borba za preživetje. Sodišče navaja, da izvedenec ni izhajal iz konkretnih podatkov o obdolženčevem življenju v internatu, temveč je črpal podatke svojih pacientov, ki jih pregleda do 4000 letno in po izvedenčevem mnenju vse zgodbe enake. Obramba pripominja, da ima sodišče pri ocenjevanju mnenj izvedencev očitno dvojna merila – pri izvedencu dr. Kravosu je sodišču nesprejemljivo sklicevanje na prakso in podatke iz njegovih izkušenj, pri izvedencu Sabliču, ki v celotnem mnenju svojih stališč ne zmore obrazložiti drugače kot s svojimi 30 letnimi izkušnjami (ki jih sodišče v sodbi večkrat poudarja) pa je to povsem zadostno, da mnenju v celoti sledi, kljub drugačnim zaključkom nemških izvedencev. Nadalje se sodišče obregne tudi ob izjavo izvedenca dr. Kravosa, da je na Kemijskem inštitutu zaposlenih veliko ljudi in da verjetno niso vsi najbolj brihtni. Sodišče ocenjuje to izjavo za neprepričljivo, saj da so zaposleni večinoma doktorji znanosti. Takšen zapis sodišča samo dokazuje, da sodišče mnenja izvedenca dr. Kravosa ni razumelo. Formalna izobrazba oziroma akademski nazivi velikokrat niso v korelaciji z inteligenco in to je imel izvedenec v mislih. Da je sodišče povsem zgrešilo pri argumentaciji, kaže pojasnilo, da izvedenec Kravos ni tisti, ki bi lahko ocenjeval umnost in kvalifikacije kemikov. Izvedenec Kravos niti slučajno ni počel česa takega – sploh nikjer ne govori o kvalifikacijah kemikov, temveč o inteligenci ljudi, kar nima nobene zveze s kvalifikacijami ali formalno izobrazbo!

Naslednji primer, kako poskuša sodišče za vsako ceno priti do zaključka, da je obdolženi maščevalen in zamerljiv, je navedba, da mnenje izvedenca, da obdolženi odreagira takoj, ni skladno s podatki spisa, saj da je bil obdolženi odpuščen leta 2009, maile na Kemijski inštitut pa je pošiljal še v letu 2014. Pri tem se je potrebno vprašati, ali pisno opozarjanje na nepravilnosti na splošno res predstavlja dokaz tako hude maščevalnosti in zamere, ki kaže na to, da je nekdo nekoga umoril? Obramba tu računa na vsaj nekaj življenjskega izkustva instančnih sodnikov. Posameznikova (v konkretnem primeru obdolženčeva) borba za dosego neke pravice ali zadoščenja prav tako nima povezave z zamerami, kot to poskuša prikazati sodišče in zaradi česar ne sledi izvedencu dr. Kravosu. Slednji je tudi pojasnil, da se zrele osebnosti ob izgubi nečesa ne ustavijo, se ne zlomijo, temveč začnejo iskati nove izzive, medtem pa mimogrede še vedno iščejo svoj prav. Točno za to je šlo pri obdolžencu.

Sodišče izvedencu očita, da se je spustil v presojo verodostojnosti izpovedb prič, pri čemer ima sodišče v mislih izvedenčev komentar v zvezi s Farkaševim t.i. seznamom za fentanje. Pri tem sodišče sploh ne omeni, da je izvedencu prav ono postavilo vprašanje v zvezi s tem (prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca dr. Kravosa, stran 4 spodaj). Šele na vprašanje sodišča se je izvedenec opredelil do t.i. seznama za fentanje in zaključil, da to ne gre v kontekst in svoje mnenje tudi obrazložil. Pri tem pa ne gre za nikakršno ocenjevanje verodostojnosti priče Farkaš, temveč za mnenje izvedenca, zakaj iz psihiatričnega stališča tak seznam za fentanje ne gre v kontekst.

Subjektivno naklonjenost izvedenca obdolžencu sodišče utemeljuje tudi z izvedenčevim pojasnilom, zakaj je bila reakcija obdolženca med zaslišanjem izvedenca, ko ni sledil navodilom sodišča in je bil zato odstranjen iz sodne dvorane, ustrezna. Pojasnilo izvedenca je namreč bilo, da je obdolženi super glede na dejstvo, da je dve leti v priporu, glede na medijsko pozornost in vse, kar temu sledi. Obramba se sprašuje, kaj je narobe s pojasnilom izvedenca oziroma v čem se pri tem kaže subjektivna naklonjenost izvedenca? V kolikor za predpostavko vzamemo stališče, da obdolženi očitanega dejanja ni storil (nobenega dokaza ni, ki bi kazal na karkoli drugega), je dejstvo, da sedi v priporu toliko časa ob vsej medijski pozornosti in ob dejstvu, da z očitanim dejanjem nima absolutno nič, vsekakor izjemno frustrirajoče. Upoštevajoč okoliščine, se obdolženec drži izjemno dobro, to lahko potrdimo tudi zagovorniki, ki imamo vsakotedenske stike z njim že od začetka pripora in zgolj to je izvedenec pojasnil. Ker pa sodišče ne izhaja iz domneve nedolžnosti, je zanj takšna izjava izvedenca očitno nesprejemljiva oziroma kaže na izvedenčevo naklonjenost obdolžencu, kar je popoln nesmisel in samo še bolj kaže na to, da sodišče izvedenskega mnenja dr. Kravosa sploh ne razume in ga iz tega razloga ocenjuje za pristranskega.

Sodišče mimo obeh izvedenskih mnenj zaključi, da ne drži, da bi obdolženi deloval altruistično, glede na dejstvo, „da je iz obnašanja in ravnanja obtoženca razvidno, da obtožencu ni bil nikoli nihče drug pomemben kot on sam sebi“. Kako in na podlagi česa je sodišče prišlo do takšnega zaključka, ki je v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. Kravosa, v sodbi ni pojasnjeno. Tudi ta zaključek sodišča je torej povsem arbitraren, poleg tega pa seveda tudi neobrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj sodba v tem delu nima razlogov (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Sodišče izvedencu nadalje očita, da je svoje delo izvedenca presegel s tem, ko naj bi izrazil svoje osebno stališče, ali je verjetno, da je obdolženi storil očitano mu dejanje. Tudi ta zaključek sodišča je očitno posledica nerazumevanja tega, kar je izvedenec v resnici želel povedati. Na vprašanje sodišča, kaj se zgodi, ko osebi, ki gre v borbo, zmanjka sredstev, pri čemer je sodišče želelo izvedenca vprašati, kako je na obdolženca vplivalo dejstvo, da je delovnopravni spor izgubil na vseh instancah, je izvedenec pojasnil, da je teoretično možno tudi to, da pravico vzame v svoje roke, vendar pa bi glede na osebnost obdolženca bolj pričakoval, da bi prišel na zabavo in tam naredil direndaj. To se izvedencu s strokovnega vidika v konkretnem primeru zdi bolj verjetna reakcija obdolženca kot pa to, kar se mu očita. Po mnenju obrambe se izvedenec s tem pojasnilom ni postavil v vlogo sodišča oziroma presegel svoje naloge, saj je bil izvedenec navsezadnje postavljen ravno za to, da pojasni med drugim način obdolženčevega razmišljanja, funkcioniranja in reagiranja. To je izvedenec z odgovorom, ki je sodišču sporen, tudi naredil in argumentirano pojasnil, zakaj bi od obdolženca (glede na njegove osebnostne lastnosti) pričakoval drugačen način reagiranja. Očitek sodišča, da je izvedenec presegel svojo nalogo, tako absolutno ne drži (instančno sodišče naj vpogleda odredbo o postavitvi izvedenca dr. Kravosa in naloge, ki so mu bile postavljene).

Skratka – sodišče izvedensko mnenje dr. Kravosa ocenjuje kot izrazito pristransko, naklonjeno obdolžencu, zaradi česar mu v delu, ki se razlikuje od mnenja izvedenca dr. Benedika, ne sledi. Takšen zaključek sodišča je po mnenju obrambe napačen. Sodišče je namreč mnenje izvedenca dr. Kravosa označilo za pristranskega (naklonjenega obdolžencu) iz razloga, ker je zaznal določene nelogičnosti v celotni zgodbi in nanje tudi s svojega strokovnega vidika opozoril in stališče tudi utemeljil, ker ni potrdil tega, kar je sodišče od njega pričakovalo (agresivnosti, maščevalnosti in kar je še teh negativnih lastnosti, ki jih sodišče pripisuje obdolžencu) in ker je našel pojasnila za posamezna ravnanja obdolženca, ki jih sodišče sicer tolmači kot absolutno negativna in nevarna. Takšno postopanje sodišča je nezakonito! Prvič zato, ker se je sodišče spuščalo v oceno pravilnosti strokovnih zaključkov izvedenca, čeprav samo nima ustreznega znanja (nenazadnje je bil izvedenec prav zato postavljen). Drugič zato, ker bi sodišče v primeru, če je menilo, da je izvedenec pristranski (obramba sicer ne vidi prav nobenega razloga za ta očitek) moralo postaviti drugega izvedenca psihiatrične stroke, s katerim bi preverilo pravilnost in utemeljenost strokovnih zaključkov izvedenca dr. Kravosa. Tega sodišče ni naredilo in kar samo ocenjevalo pravilnost zaključkov psihiatra, kar je nedopustno. Sodišče je torej tudi v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki nedvomno vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe.

V zvezi s tem obramba še izpostavlja okoliščino, ki kaže na pristranskost sodišča. Mnenje izvedenca dr. Kravosa, ki je bilo za obdolženca ugodno (saj je prikazalo realno stanje, na kar je obramba sicer ves čas opozarjala), je sodišče ocenilo kot pristransko in izrazito naklonjeno obdolžencu in mu iz tega razloga ne sledi. Po drugi strani pa mnenja, ki je bilo za obdolženca izrazito obremenilno, pri čemer izvedenec ni ustrezno pojasnil bistvenih vprašanj in je tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem iz tujine, sodišče ni označilo za pristranskega in ga kljub številnim nedoslednostim in strokovnim napakam v celoti sprejema. Gre za mnenje izvedenca Sabliča, o čemer bo več navedenega v poglavju o sledeh strelca. V delu sodbe, kjer se sodišče ukvarja z izvedenskim mnenjem izvedenca Sabliča, ni prav nikjer zapisano, da je izvedensko mnenje za obdolženca izrazito obremenilno in iz tega razloga pristransko (seveda v korist obtožbe). Kljub neprepričljivim pojasnilom izvedenca, njegovemu pomanjkljivemu znanju oziroma nepoznavanju določenih področij, o katerih je pripravljal mnenje (kontaminacija, kemijska analiza GSR delcev,...) ga sodišče v celoti sprejema. To je še ena od okoliščin, ki kaže na to, na kar obramba opozarja – sodišče se je odločilo za obsodilno sodbo že v začetku, pred izvedbo dokaznega postopka, slednji pa je bil namenjen le temu, da se za vsako ceno potrdijo očitki iz obtožbe. Obramba je prepričana, da sodišče ne bi videlo nobenih problemov in „pristranskosti“ izvedenca dr. Kravosa, v kolikor bi se ta potrdil stališče o nevarnosti obdolženca in njegovi podobi brezobzirnega morilca, kot ga je poskušala prikazati obtožba – v tem primeru bi sodišče mnenje dr. Kravosa nedvomno upoštevalo. Da je bil dokazni postopek v konkretni zadevi namenjen zgolj potrditvi očitkov iz obtožbe in da je izostalo enakovredno tehtanje dokazov (tako v breme kot v korist obdolženca) je razvidno iz celotne izpodbijane sodbe. Obramba bo na konkretne primere zaradi preglednosti in strukture pritožbe opozorila pri posameznih poglavjih.

Dokazna ocena izvedenskih mnenj je napačna! Sodišče v točki 35 izpodbijane sodbe navaja, da brez dvoma sledi mnenju izvedenca Benedika in na njegovi podlagi zaključuje, da so pri obdolžencu izkazana agresivna nagnjenja, ki jih obdolženec težje obvladuje. Kaj takšnega NE izhaja iz mnenja izvedenca dr. Benedika! Pri tem je potrebno poudariti, da je ocena zmožnosti obvladovanja agresivnih nagnjenj strokovno vprašanje, zato so izpovedbe prič, na katere se sodišče sklicuje, pri tem zaključku praktično brezpredmetne. Sodišče torej o vsebini izvedenskega mnenja navaja nekaj, kar iz njega ne izhaja (da bi obdolženi težje obvladoval agresivna nagnjenja), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Poleg tega je obrazložitev sodišča v tem delu tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v nadaljevanju navaja, da je izvedenec kot osebnostne lastnosti obdolženca izpostavil tudi njegovo depresivno naravnanost in možna maščevalna agresivna občutja, ki pa jih relativno uspešno nadzira. Slednje je izvedenec dejansko zapisal v svojem mnenju, vendar je to v nasprotju z zaključkom sodišča, ki ga je navedlo pred tem. Ker so torej razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in sicer po isti določbi ZKP, kot je bila navedena zgoraj.

3.4. Izpovedba priče Aleš Farkaš

Sodišče se v točki 102 in 103 izpodbijane sodbe opredeljuje tudi do pričanja Aleša Farkaša, katerega bistvo je t.i. seznam za fentanje, ki naj bi ga obdolženi omenil v pogovoru z njim. Obramba ne bo povzemala izpovedbe priče Farkaš, temveč se bo opredelila do dokazne ocene sodišča v zvezi s tem.

Sodišče navaja, da naj obdolženi sprva sploh ne bi zanikal pogovora s Farkašem o t.i. seznamu za fentanje. Obdolženi je na glavni obravnavi, ko je bil vprašan v zvezi s tem, povedal, da ne ve, kje, kdaj in kako je bilo. S tem je smiselno zanikal tak pogovor. Je pa dejstvo, da se z Alešem Farkašem poznata že dolgo, da sta imela mnogo debat, veliko tudi takih, ko sta eden na drugega kričala zaradi osebnostnih lastnosti obeh (kolerika) in zaradi nasprotnih političnih nazorov. Tudi konkreten pogovor, ki ga omenja Farkaš, je izšel iz politične debate (prepis zvočnega posnetka zaslišanja Farkaša dne 2.12.2015, stran 50). V nadaljevanju obramba navaja razloge, ki kažejo na neverodostojnost priče Farkaš oziroma napačno dokazno oceno sodišča v zvezi z izpovedbo navedene priče.

Hans, ki ga je priča Farkaš omenila in ki naj bi bil na t.i. seznamu za fentanje, ni oškodovanec (ni mu tako ime, niti ni imel takšnega vzdevka), temveč je obdolženi s tem imenom imenoval izključno osebo Hans van Elteren, ki je bil tedaj njihov sodelavec iz tujine. Nihče od številnih zaslišanih prič ni izpovedala, da bi kdo oškodovanca imenoval Hans. Druga stvar, ki je evidentno nelogična in napačna, je navedba, da naj bi bila pomočnica oškodovanca Maša Korenčan na seznamu za fentanje iz razloga, ker naj bi obdolženca “dala na sodišče”. Obdolženca ni tedaj nihče “dal na sodišče”, temveč je on na Delovno sodišče vložil tožbo zoper Kemijski inštitut zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tretja stvar, zaradi katere je izpoved priče Farkaš neskladna in nasprotujoča si, je navedba, da se je pogovor o t.i. seznamu za fentanje dogajal v drugi polovici leta 2014, medtem ko je priča kasneje navedla, da je omenjeni pogovor potekal v zimskem času, februarja (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 2.12.2015, stran 46). Iz vsega tega izhaja, da niti ni jasno, kdaj naj bi se ta pogovor odvijal.

Ključno pa je in to obramba ponovno izpostavlja, da je priča Farkaš izpovedala, da sta oba (priča in obdolženi) kolerika po značaju, da sta politično nasprotnih nazorov in da so bile njune debate vedno burne. V praksi je to izgledalo tako, da sta eden na drugega kričala. Priča je sicer izpovedala, da naj bi mu obdolženi omenil nekakšen seznam za fentanje (kar obdolženi zanika, prav tako o čem takem ničesar ne ve nihče drug), ključno pa je to, da je hkrati povedal, da so bile to gostilniške zgodbe, da jih je on izključno tudi tako jemal in da tovrstnih obdolženčevih izjav nikoli ni jemal resno. Da je temu dejansko bilo tako, izhaja tudi iz njegovega ravnanja, saj v kolikor bi obdolženčeve izjave (v kolikor so bile res podane) jemal kot resne, bi brez dvoma o tem obvestil policijo. Tako pa je Farkaš to jemal kot del njunih burnih debat oziroma gostilniških zgodb, kot jih sam imenuje. Obramba v zvezi s tem predlaga Višjemu sodišču, naj natančno prebere prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 2.12.2015 in sicer izpovedbo priče Farkaš, ki se začne na 45. strani prepisa. Obramba ključen del citira tudi v pritožbi:

Zag. odv. Hribernik: Zdaj pa me to zanima. Kakšen je bil ta pogovor? A ste vi to resno vzeli, da Milko misli nekoga likvidirati ali je to tista zajebancija kot v gostilni, se ponavlja vsak dan tisočkrat? Janšo na plot, Kučana, kaj jaz vem, za plot itd. Ker to je ključno.

Priča: Ključno je to, kot sem že povedal, gostilniške zgodbe.

Zag. odv. Hribernik: Ja. To se pravi, vi tega niste resno vzeli?

Priča: Ne, nisem resno, ne, ne, nisem, nikoli.

Zag. odv. Hribernik: Niste vzeli resno. Ker, če bi resno vzeli, bi verjetno leteli na policijo najbrž, ne?

Priča: Pa sva to, ker sva to delala 5 let, sva to delala približno 5 let, pa je vedno ista zgodba bila. Ne v tem kontekstu, ampak je bila približno ista zgodba.

Zag. odv. Hribernik: Tako sta se pač pričkala?

Priča: Točno tako.

S strani 48 prepisa zvočnega posnetka pričanja obramba citira še en del pričanja:

Zag. odv. Hribernik: Po vašem vedenju, a je koga pretepal, komu dejansko grozil ali kaj takega? Poznate kaj takšnega?

Priča: Ne.

Zag. odv. Hribernik: Ne, niste slišali za nič takega?

Priča: Ne.

Obramba izrecno opozarja tudi na del izpovedbe priče Farkaš na strani 51 prepisa zvočnega posnetka, kjer je sodnica predočila priči vsebino uradnega zaznamka z dne 24.12.2014 na listovni številki 591, stran 2, 2. odstavek. Gre za vsebino, ko naj bi obdolženi Farkašu rekel, da je vse pripravljeno, da bo vse zrihtano in da bo fental poimensko določene ljudi. Ko je sodnica pričo vprašala, ali je on to povedal policistom, je odgovoril: “Zdaj ste me pa našli. To ne vem, če so moje besede, točno v tem kontekstu”. Priča nadaljuje: “Ni to moj način izražanja ne, tak kot je tam napisano.” Poleg tega je priča povedala, da se ne spomni, da bi bil Metelko vpleten v to, kar kot nelogično izpostavlja tudi obramba. Obdolženi in Damir Metelko sta namreč v prijateljskih odnosih, nikoli se nista sprla. Tudi sam Metelko je v svojem zaslišanju izpostavil, da njegovo ime definitivno ne sodi na t.i. seznam za fentanje (stran 57 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 2.12.2015). Še v času, ko je bil obdolženi v priporu (pred izrekom izpodbijane sodbe), mu je namreč Metelko priskrbel (prodal) računalnik, s katerega je odstranil komponente, ki so v priporu prepovedani (kamera, povezava z internetom,...). Povsem nelogično je torej, da bi bil Damir Metelko na t.i. seznamu za fentanje. Dejstvo, da je ta isti Damir Metelko obdolžencu delal usluge (ugodna prodaja računalnika, možnost obročnega plačila, preureditev računalnika za uporabo v zavodu,..) v času, ko je bil slednji v priporu pred izrekom sodbe in da sta očitno v dobrih (prijateljskih) odnosih z obdolžencem najbrž jasno kaže na neverodostojnost t.i. seznama za fentanje oziroma Farkaševe izpovedbe na splošno. Naslednje dejstvo, ki kaže na to, je, da naj bi mu obdolženi rekel, da ga je žena zapustila, ker nima službe. Da tudi to ne drži, se je lahko sodišče prepričalo tekom predmetnega postopka.

Skratka - priča Farkaš je na pričanju delovala izredno zmedeno, kar smo lahko opazili vsi, ki smo bili na naroku prisotni. Takšni so bili tudi odgovori, del jih je obramba citirala zgoraj. Glede na vse zgoraj navedeno niti priča Farkaš ni potrdila, da bi točno kaj takega (o seznamu za fentanje) rekla policistom, še manj, da bi kaj takega dejansko izrekel obdolženi.

Dokazna ocena Farkaševega pričanja je torej napačna, posledično pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s t.i. seznamom za fentanje.

4. KAMERE, ALIBI, REKONSTRUKCIJA IN BAZNE POSTAJE

4.1 KAMERE V OKOLICI KRAJA KAZNIVEGA DEJANJA

4.1.1 ČASOVNA USKLAJENOST KAMER

Iz izreka sodbe izhaja, da je obtoženi dr. Novič dne 16. 12. 2014 okoli 19:40 ure na parkirišču restavracije Via Bona s strelnim orožjem kalibra 7,65 mm dvakrat ustrelil Janka Jamnika v glavo. Pri ugotavljanju časovnega vidika, torej kdaj točno je prišlo do streljanja, je sodišče kot ključno izhodišče upoštevalo dejstvo, da je kraj kaznivega dejanja pokrit z videonadzornim sistemom več objektov.

Obramba poudarja, da je časovni vidik, kdaj se je kaznivo dejanje zgodilo, izredno pomemben, v prvi vrsti predvsem zaradi presoje ali je obtoženi sploh lahko – gledano objektivno – bil v času storitve kaznivega dejanja na kraju, saj je imel le še nekaj minut pred streljanem alibi. O točnih časovnih okvirjih alibija in nato možnosti prihoda na kraj kaznivega dejanja bo obrazloženo v nadaljevanju, kljub temu pa obramba že na tem mestu opozarja, da točnega časa, kdaj naj bi prišlo do streljanja, v predmetni zadevi ni bilo možno natančno ugotoviti. Vse to izhaja nenazadnje tudi iz 44. točke obrazložitve sodbe, kjer sodišče pojasnjuje, kako so zasežene kamere različnih objektov medsebojno usklajene, kakšni so medsebojni zaostanki, zamik ipd.

Posnetki kamer so bili zaseženi iz treh različnih objektov, in sicer restavracije Via Bona, podjetja Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot. Za kamero restavracije je bilo ugotovljeno, da je časovno povsem neusklajena, da je bila zadnja uskladitev časa neuspešna. Iz treh različnih uradnih zaznamkov izhajajo različni podatki o usklajenosti notranje kamere restavracije, med drugim je policija sprva navajala, da je čas na kameri medsebojno usklajen, nato je bil zaostanek ugotovljen za 31 sekund, naslednjič za 45 sekund. Policija točnega časa kamere restavracije Via Bona, ni mogla ugotoviti. To je pomembno predvsem zaradi dejstva, da so se časovni zamiki kamer objekta Avto Ljubljana ugotavljali ravno na podlagi kamere restavracije Via Bona, medtem ko je bil čas kamer na Avtohiši Peugeot ugotovljen na podlagi primerjave s pravilno nastavljeno uro, ki jo kaže internetna stran ter primerjavo časa na posnetkih kamer Avto Ljubljana in Via Bona ter klicem priče Horvata, ki je oškodovanca po prihodu na parkirišče prvi našel.

Dejstvo, da so bile kamere podjetja Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot usklajevane ravno na podlagi časa kamere restavracije Via Bona, za katerega je nesporno, da ga ni bilo mogoče natančno ugotoviti, je tu o natančnosti določitve časa, kdaj je bil oškodovanec ustreljen, težko govoriti. Kljub temu, da gre očitno le za vprašanje minut, je to v predmetni zadevi pomembno, saj so ravno minute tu tiste, ki odločajo, ali bi obtoženec v časovnem intervalu, ki ga je imel na voljo med časom, do katerega je imel alibi in časom, ko naj bi bil oškodovanec ustreljen, sploh lahko prišel na kraj kaznivega dejanja.

Sodišče kljub ugotovljeni neskladnosti kamer oziroma njihovi medsebojni nenatančnosti zaključuje, da nekaj sekundna odstopanja (pri tem pa ne navede za kakšna odstopanja oziroma za koliko sekund odstopanja naj bi v predmetni zadevi šlo) na zaključke sodišča nimajo nobenega bistvenega pomena. Obramba opozarja, da se to v nadaljevanju obrazložitve sodbe izkaže kot neresnično in kaže na hudo pomanjkljivost predmetne sodbe. Zaključki sodišča o času streljanja so v celoti oprti le na uradne zaznamke, ki pa niso dokaz, na katere bi bilo mogoče opreti obsodilno sodbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev ustavnih pravic iz 22., 23., 27. in 29. člena Ustave.

Da kamere, kljub ugotovitvam policije v uradnih zaznamkih, še vedno niso usklajene, je med drugim opozarjala tudi obramba, izrecno na glavni obravnavi dne 23. 03. 2016 in v svoji vlogi z dne 12. 01. 2016. Pri ogledu posameznih posnetkov je obramba komentirala dogajanje v spornem času in glede na enako pokrivnost različnih kamer, dogajanja v tem času in primerjavi obeh časov kamer Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot ugotovila, da prihaja do odstopanja za približno 21 sekund. Glede na posamezne zorne kote kamer je primerjava medsebojnih časov možna samo glede usklajenosti, medtem ko na vprašanje ali je naknadno usklajeni čas kamer tudi pravilen in gre za dejanski čas, primerjava dveh kamer tega odgovora ne more dati, še zlasti iz razloga, ker je kot izhodišče za medsebojno primerjavo in računanje dejanskega časa vzet čas notranje kamere restavracije, ki pa – kot že ugotovljeno tudi s strani sodišča – ni natančno določen! Sodišče sicer navaja, da je mogoče sklepati, da gre za sekundne razmike, največ do ene minute, vendar po oceni obrambe za takšno ugotovitev sodišče nima nobene podlage. Ugotavljanje približnih časovnih zamikov na strani sodišča je špekulativne narave in je kot tako nedopustno, še posebej ob dejstvu, da je čas storitve kaznivega dejanja bistvenega pomena.

Samovoljni zaključki sodišča o časovnih zamikih kamer ne dajejo podlage za natančno ugotovitev časa, kdaj je bil oškodovanec ustreljen. Po mnenju sodišča naj bi se to zgodilo med 19:38:37 uro in 19:40:18 uro. Kot prvi časovni moment sodišče šteje čas 19:38:37, gre za čas, ko naj bi oškodovanec izstopil iz avta in ga zaklenil. Navedeni čas sodišče ugotavlja na podlagi posnetka notranje kamere Via Bona in pri tem ne upošteva nobenih predvidenih časovnih zamikov, katere je sodišče kar samo, povsem samovoljno, ocenilo do največ ene minute. Ob dejstvu, da realni čas videonadzorih kamer restavracije Via Bona v kazenskem postopku sploh ni bil ugotovljen, sodišču ni moč slediti v delu, da je oškodovanec iz avta izstopil dejansko ob 19:38:37 uri. Argument, ki govori temu v prid je nenazadnje tudi kamera restavracije, ki je nameščena pred vhodom v restavracijo in deloma pokriva tudi parkirišče restavracije. Sodišče pri svoji dokazni oceni te kamere sploh ni upoštevalo in pri povzemanju vsebine te kamere celo zmotno navedlo, da kamera pred vhodom v restavracijo Via Bona sploh ne pokriva parkirišča, zato iz nje naj ne bi bil viden prihod oškodovanca oziroma kakšnih drugih avtomobilov, kar nikakor ne drži. Iz posnetka te kamere je jasno razvidno, da domet kamere pred vhodom v lokal sega vse do parkirišča, na levi strani je razločno viden avtomobil znamke Honda HRV, na katerem so bile najdene biološke sledi oškodovanca. Kot je opozorila že obramba, so na tem posnetku ob 19:37:40 vidni žarometi oškodovančevega avtomobila, ko se pripelje na parkirišče in začne z vzvratnim parkiranjem. Ta čas tudi ni skladen s časom, na katerega se sklicuje sodišče glede prihoda oškodovanca na parkirišče ob 19:37:54 in da pri 19:37:57 prične z vzvratnim parkiranjem, pri tem pa te podatke črpa iz (napačno) ugotovljenega dejanskega časa kamere podjetja Avto Ljubljana. Takšno ravnanje sodišča, v delu, ko napačno navaja domet kamere restavracije Via Bona, ki je nameščena pred vhodom v lokal in ga pri ugotavljanju prihoda oškodovanca sploh ne upošteva, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Da je v zvezi z dejanskim časom streljanja res ostalo veliko nejasnosti, pa je potrebno opozoriti tudi na zaslišanje priče Horvat, kateremu sodišče sicer v celoti sledi, tudi v delu, da je od takrat, ko je prispel na parkirišče in do takrat, ko je poklical 113, minilo 3 do 4 minute, klic pa je bil opravljen ob 19:42 uri in gre za edini natančno ugotovljen dejanski čas, katerega pa sodišče pri ugotavljanju časa streljanja sploh ni upoštevalo! Če upoštevamo izpovedbo priče Horvat, da je od njegovega prihoda na parkirišče in trenutka klica na številko 113 minilo 3 do 4 minute, potem je priča Horvat na parkirišče pripeljal po dejanskem času najverjetneje v 38. ali 39. minuti 19. ure, glede na videoposnetke pa je jasno, da je oškodovanec na parkirišče prišel cca 2 minuti pred pričo Horvat, kar pomeni, da je do streljanja bolj verjetno prišlo v 36. ali 37. minuti 19. ure, saj je v času prihoda na parkirišče priča Horvat oškodovanca že iz svojega avta videl ležati na parkirišču, dejanje pa se je zgodilo tik za tem, ko je oškodovanec izstopil iz svojega avtomobila in se napotil proti vhodu v restavracijo. Glede na to, da je sodišče drugi časovni moment 19:40:18 (čas, ko naj bi priča Horvat pripeljala na parkirišče) ugotovilo na podlagi kamer Avtohiše Peugeot in Avto Ljubljana, katere so bile usklajene ravno na podlagi kamere restavracije Via Bona, ki so – kot že ugotovljeno – nenatančne, je tudi navedeni časovni moment napačen.

Glede na zgoraj navedeno je ugotovitev sodišča, da je bil oškodovanec ustreljen med 19:38:37 uro in 19:40:18 uro, napačna. Nesporno je, da sodišče pri svoji dokazni oceni ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so ključne za to, da bi lahko iz posnetkov in edinega natančnega dejanskega časa (klica priče Horvat), ugotovilo natančnejši čas streljanja. Pri navajanju časa, ko naj bi se zgodilo streljanje, se je v celoti oprlo le na čas kamere restavracije Via Bona, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nenatančen in je služil tudi kot izhodišče za preračunavanje časa vseh ostalih kamer na objektih Avtohiše Peugeot in podjetja Avto Ljubljana, ki so v tej posledici tudi te nenatančne. Res gre tu za vprašanje minut, ampak kot že rečeno, je to z vidika presoje pravočasnega prihoda obtoženca na kraj kaznivega dejanja izrednega pomena, katerega pa je sodišče ugotovilo napačno.

Ob dejstvu, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na točen čas streljanja, obramba še dodaja, da vsebina uradnega zaznamka ni dokaz, na katerega se lahko opre sodba. Sodišče je več kot očitno čas streljanja opredelilo le na podlagi vsebine treh uradnih zaznamkov, v katerih je vsakič drugače opredeljen čas video sistema restavracije, pri tem pa ni upoštevalo izpovedbe priče Horvat, ki je oškodovanca prvi našel in njegove izpovedbe o tem, koliko časa je potreboval, da je od prihoda na parkirišče, ko je videl oškodovanca, poklical 113. Ker sodišče ni upoštevalo edinega točno določenega dejanskega časa, ki je klic priče Horvat ob 19:42 uri, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 18. členom ZKP.

Obramba opozarja tudi na špekulativne zaključke sodišča, da je bila lahko ura kvečjemu več in ne manj, zaradi ugotovitev, da čas na posnetku zaostaja za dejanskim časom le za nekaj sekund. Sodišče za takšne ugotovitve nima prav nobene podlage, saj ura na kamerah restavracije ni bila natančno ugotovljena in to je dejstvo! Kakršnikoli zaključki in ugotovitve sodišča so v tej smeri dokazno povsem neustrezne, saj sodišče za to nima nobenega dokaza, ki bi takšno argumentacijo opravičevalo. Če sodišče ne razpolaga s podatkom o točnem času kamer, mora to pri svoji dokazni oceni upoštevati. Kakršnokoli špekuliranje in predvidevanje časa storitve kaznivega dejanja z nezanesljivimi podatki in v škodo obtoženca je nedopustno in arbitrarno. Dokazna ocena sodišča v delu ugotavljanja časa streljanja je popolnoma neustrezna in neprepričljiva.

4.1.2 POSNETKI KAMER

Sodišče je v točkah od 57 do 64 obrazložitve povzemalo vsebino kamer. V zvezi z gibanjem avtomobilov, kolesarjev in posameznih pešcev je sodišče zavzelo dokazno oceno in se med drugim (omejeno) opredelilo do izpostavljenih pripomb obrambe glede na vsebino videoposnetkov. Sodišče je ugotovilo, da je kvaliteta vseh posnetkov na splošno slaba, s čimer se obramba strinja, medtem ko povzemanju vsebine posnetkov kot tudi samovoljnim zaključkom sodišča, obramba nasprotuje. Sodišče za svoje gotove ugotovitve nima nobenega trdnega dokaza, zaključki so enosmerni, neobrazloženi in nelogični, še toliko bolj zaradi nespornega dejstva, da sodišče za svoje ugotovitve ne ponudi nobene logične dokazne ocene, ki bi slehernemu posamezniku omogočila razumski sprejem takšnih ugotovitev. Sodišče pri svojih gotovih zaključkih ne upošteva svoje primarne ugotovitve, in sicer, da so posnetki zelo slabe kvalitete in da v postopku postavljeni izvedenec fototehnične stroke zaradi slabe resolucije videoposnetkov kvalitete le-teh ni mogel izboljšati, kot tudi ni mogel odgovoriti na nobeno izmed zastavljenih vprašanj s strani sodišča.

Obramba obtoženca je tekom glavne obravnave natančno analizirala vsebino posnetkov. Zaradi določenih enakih zornih kotov različnih kamer je mogoče zaznati celotno gibanje avtomobilov, kolesarjev in pešcev okoli kraja kaznivega dejanja in ne le po posameznih izsekih (parcialno), kot je to storilo sodišče. Sodišče pri ocenjevanju gibanja kolesarjev, oseb in avtomobilov, ni upoštevalo vseh razpoložljivih posnetkov skupaj in v zvezi s tem ponovno sprejelo napačno dokazno oceno in pri tem kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

Na spodnji skici je prikazana lokacija sedmih kamer, njihova smer snemanja in zorni koti pokrivanja, ki so pomembni za nadaljnjo razlago dogajanja v okolici kaznivega dejanja in seveda za lažjo predstavo opisanega gibanja posameznih kolesarjev, avtomobilov in pešcev. Obramba opozarja, da pozicija kamer v okolici kraja kaznivega dejanja zajema vse možne prihode na parkirišče restavracije Via Bona.

P1 – kamera Avtohiše Peugeot št. 1

P8 – kamera Avtohiše Peugeot št. 8

P4 – kamera Avtohiše Peugeot št. 4

A3 – kamera Avto Ljubljana št. 3

A2 – kamera Avto Ljubljana št. 2

V1 – notranja kamera restavracije Via Bona

V2 – zunanja kamera restavracije Via Bona

rumeno obarvani snopi prikazujejo zorni kot posamezne kamere

s svetlo zeleno barvo je obarvan predel, ki prikazuje isti predel kamere P8 in A2

temno modre puščice označujejo smer snemanja

Obramba je po pregledanih posnetkih zastopala naslednje stališče: V kritičnem časovnem obdobju le nekaj minut pred streljanjem, je na posnetkih moč opaziti različna gibanja kolesarjev, posameznih oseb in tudi avtomobilov, ki nekako logično dajejo zaključek, da je bilo v streljanje vpleteno veliko več ljudi kot zgolj ena oseba, da je bilo dejanje načrtovano in da so storilci za dejanje morali oškodovanca predhodno spremljati, najmanj od njegovega doma. Za takšne ugotovitve obramba razpolaga z dejstvi, ki so bila ugotovljena tekom preiskave kot tudi tekom glavne obravnave. Kot prvo, že v postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je oškodovanec tik pred odhodom od doma pri svojem osebnem avtomobilu zaznal mehansko okvaro, zato je za odhod na novoletno zabavo vzel ženin avtomobil. Drugič, pri upoštevanju dejstva, da je oškodovanec pripeljal po Jamovi cesti, je prihod na parkirišče možen po dveh različnih poteh, in sicer prva možnost je, da bi oškodovanec, ko je pripeljal po Jamovi, v križišču zapeljal naravnost na Tbilisijsko in nato po levi strani pripeljal na Z del parkirišča restavracije ali druga možnost (katero je uporabil tudi oškodovanec), da je v križišču med Jamovo in Tbilisijsko zavil levo (gledano njegovo smer vožnje) in nato po cca 100 metrih v križišču nasproti Avtohiše Peugeot zavil desno ter po približno 10 metrih vožnje ponovno zavil desno na V del parkirišča restavracije Via Bona. Če pa se ne upošteva sedaj znanega podatka, torej, da je oškodovanec pripeljal po Jamovi, pa je vseh razpoložljivih možnosti za prihod na parkirišče več, in sicer skupaj 8. Oškodovanec bi lahko pripeljal tudi po J strani, in sicer iz Koprske ulice in bi potem lahko pripeljal bodisi po levi (Z strani) Tbilisijske na parkirišče ali po desni (V strani) Tbilisijske na parkirišče. Peta in šesta možnost prihoda sta možni iz V strani skice zemljevida po Tbilisijski ulici, ko bi lahko v križišču z Jamovo cesto oškodovanec zavil desno in prišel na levo (Z stran) parkirišča restavracije ali zavil naravnost in nato desno ter po tej poti prišel na desno (V stran) stran parkirišča. Sedma in osma možnost prihoda pa sta možna po Gerbičevi cesti, ko je ponovno možno na parkirišče priti po V ali Z strani parkirišča. Po stališču obrambe je navedeni podatek izredno pomemben, predvsem iz vidika na katerem koncu parkirišča naj potencialni strelec čaka, da bo nato po prihodu oškodovančevega avtomobila le-temu lahko sledil, ga spremljal in se lahko postavil na primerno mesto za izvedbo streljanja. Tretja okoliščina, ki obrambo še dodatno sili v prepričanje, da so storilci kaznivega dejanja morali spremljati oškodovančev prihod na parkirišče, pa je vprašanje časa, torej kdaj naj bi oškodovanec sploh prišel na zabavo. Tekom postopka je bilo v zvezi s tem zaslišanih več prič, nekatere so izpovedovale, da je bilo znano, da je oškodovanec na zabavo vedno zamujal (glede tega ali je navadno zamujal ali ne so bile izpovedbe prič sicer različne), uradni začetek zabave, ko so zaposleni začeli prihajati je bil namreč ob 19:00 uri, oškodovanec pa je kritičnega dne na zabavo zamujal dobrih 30 minut. Kako bi torej potencialni storilec oz. storilci vedeli, kdaj bo oškodovanec prišel na zabavo, če ga pred tem ne bi spremljali? Pojem »zamujati na zabavo« pomeni že prihod le eno minuto po 19:00 uri, ki je bila predvidena za začetne prihode na zabavo. Za uspešno izvedbo takšnega zločina je torej poleg predhodnega načrtovanja nujno potrebno vedeti, kdaj bo žrtev prišla in po kateri poti. Gre za dva zelo pomembna vidika dobre organizacije, ki sta pomembna za uspešno izvedbo streljanja v danih okoliščinah. Nadalje je izredno pomembna tudi četrta okoliščina, da je bilo parkirišče pred restavracijo izredno zasedeno in je posameznik moral »res imeti srečo«, da je po uradnem začetku zabave sploh lahko dobil prosto parkirno mesto. Po streljanju in prihodu policije na kraj kaznivega dejanja, ko je bilo parkirišče zavarovano, je bilo prav vsako možno razpoložljivo parkirno mesto zasedeno. Naključje? Obramba meni, da nikakor ne. Torej, kako bi lahko storilec vedel, da bo v času prihoda oškodovanca, ki je navadno zamujal in so torej v času njegovega prihoda bili že vsi zaposleni na zabavi, dobil še eno prosto parkirno mesto in to tik ob restavraciji? Kaj pa če prostega mesta ne bi bilo in bi oškodovanec moral prosto mesto poiskati drugje?

Poleg vseh navedenih okoliščin, v oči bode tudi ugotovljeno dejstvo, da ravno v času storitve kaznivega dejanja luč, ki je nameščena na restavraciji Via Bona in razsvetljuje parkirišče, ni delovala, zato je bilo parkirišče temno, storilci pa so se na ta način izognili možnosti, da bi jih morebiti kamera ali kdo drug lahko opazil. V zvezi s tem je potrebno izpostaviti tudi okoliščino, ki kaže na to, da je bil umor skrbno načrtovan in da tema na parkirišču ni bila zgolj slučaj. Na parkirišču pred restavracijo Via bona nameščena luč zelo dobro osvetljuje parkirišče in je tudi sicer vedno prižgana. Luč je bila prižgana tudi dne 16. 12. 2015, ob priliki rekonstrukcije, kar je sodišče tudi pribeležilo na zapisnik. Torej, glede na to, da luč na parkirišču pred restavracijo vedno gori, z izjemo kritičnega dne v času sindikalne zabave, je ta okoliščina izredno nenavadna in vredna pozornosti. Kolikor je obrambi znano, policija v zvezi s tem ni opravljala nobenih poizvedb, zakaj luč kritičnega dne ni delovala. Obramba lahko le opozarja, da je v predmetni zadevi ostalo veliko nejasnosti, ki nikakor ne morejo biti zgolj naključja, ampak načrtno pripravljena izvajanja na strani neugotovljenih storilcev.

Zgoraj navedeni pomisleki so objektivne narave. Pomisleki, ki so subjektivne narave in se poleg navedenih nanašajo na možnost izvedbe takšnega kaznivega dejanja s strani obtoženca, bodo predstavljeni v nadaljevanju.

Obramba je svoje gornje objektivne predpostavke utemeljevala tudi na podlagi vsebine videoposnetkov v kritičnem razdobju nekaj minut pred prihodom oškodovanca. Prva oseba, ki je po mnenju obrambe neposredno povezana z umorom oškodovanca je t.i. kolesar brez luči, katerega se najprej opazi ob ograji podjetja Avto Ljubljana, d.o.o. (domet kamere št. 2), ki ob 19:34:26 pripelje iz južne smeri Tbilisijske ceste mimo ograje podjetja Avto Ljubljana ter v križišču z Jamovo zavije desno po Tbilisijski (smer vzhod). Isti kolesar je viden tudi na posnetku obeh kamer, ki so nameščene na Avtohiši Peugeot št. 8 in 1. S pomočjo kamere Avtohiše Peugeot št. 1 opazimo, da kolesar na kolesu brez luči v križišču zapelje desno, v smeri proti parkirišču restavracije Via bona. Pri spremljanju njegovega gibanja je moč razbrati, da kolesar, predno je zavil proti parkirišču restavracije, gleda v to smer, se vozi zelo počasi in praktično v zadnjem hipu zavije, pri tem pa je glede na njegovo zelo počasno vožnjo moč sklepati, da se je takoj za tem, ko je zavil, tudi ustavil pri ograji Avto Ljubljana. Obramba opozarja, da tega sicer iz kamere ni moč videti, vendar obramba meni, da glede na nadaljnji razplet dogodkov je verjetnejša možnost, da gre to za istega kolesarja, ki je le dobri dve minuti na kraj prišel pred oškodovancem in ga počakal na enem izmed možnih prihodov na parkirišče. Glede na to, da je senca kolesarja ob ograji Avto Ljubljana vidna takoj za tem, ko oškodovanec zapelje iz Tbilisijske proti parkirišču restavracije in nato kolesar brez luči v času, ki sovpada s časom le nekaj sekund po storjenem kaznivem dejanju, pospešeno odpelje iz kraja storitve kaznivega dejanja in v križišču zavije desno na Gerbičevo, je po stališču obrambe to isti kolesar brez luči, ki je že ob 19:34:26 viden na posnetku kamere Avto Ljubljana št. 2. Iz posnetkov tudi ne izhaja, da bi lahko na sporni predel lahko pripeljal kakšen drug kolesar brez luči, saj na posnetkih predhodno ni viden. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da zasežene kamere pokrivajo vse možnosti prihoda na parkirišče. Na parkirišče je moč priti po V ali Z strani Tbilisijske ulice. Kameri Avto Ljubljana št. 2 in kamera Avtohiše Peugeot št. 8 pokrivata križišče med Jamovo in Tbilisijsko ulico, kamera Avto Ljubljana št. 3 pokriva tudi del Tbilisijske ceste iz J strani, po kateri bi lahko kolesar pripeljal na Z stran parkirišča restavracije, kamera Avtohiše Peugeot št. 1 pokriva križišče Tbilisijske ulice, v katerem se lahko zavije proti restavraciji na V del parkirišča restavracije Via Bona in kamera Avtohiše Peugeot št. 4 pokriva del Tbilisijske ulice, po kateri bi lahko posameznik lahko prišel na Z stran parkirišča restavracije, s strani Koprske ulice.

Na tem mestu obramba izpostavlja, da glede na prvič opaženega kolesarja brez luči ob 19:34:26, obtoženi zaradi njegovega alibija in časa, ki bi ga potreboval za prihod na kraj, kolesar brez luči objektivno ni mogel biti obtoženi. Na vse to je obramba sicer opozarjala že ves čas postopka, pa vendar, sodišče tej tezi ni prisluhnilo in odločilo mimo podatkov in dokazov v spisu, vendar več o tem v nadaljevanju.

Obramba je poleg kolesarja brez luči v postopku opozorila tudi na osebo, ki je razvidna na kameri Avto Ljubljana št. 3 in je usmerjena proti parkirišču restavracije Via Bona, navedena kamera pokriva tudi Z del Tbilisijske ceste, po kateri lahko prideš do Koprske ceste. Na posnetku te kamere je razvidno pospešeno gibanje osebe iz desne strani parkirišča proti levi (gledano smer snemanja), v času med 19:37:04 do 19:37:13. Navedeni čas sovpada s trenutkom, ko oškodovanec po Jamovi cesti pripelje v križišče s Tbilisijsko in že pred tem vkopi smernik za levo zavijanje. Po stališču obrambe sta ta dva dogodka med seboj povezana. Kot je že bilo pojasnjeno, sta možnosti prihoda na parkirišče (v primeru, ko je oškodovanec pripeljal po Jamovi cesti) iz dveh smeri. Posameznik se je iz desnega dela parkirišča pomaknil na levo stran takoj, ko je bilo znano, da bo oškodovanec izbral drugo možnost poti. Poleg časa, ki sovpada s časom znane možnosti prihoda oškodovanca, je pomembno tudi dejstvo, da je ta oseba hodila pospešeno, torej je hitela, kar še dodatno opozarja na to, da je v kritičnem času bilo na kraju več oseb, povezanih z izvedbo streljanja oškodovanca. Sodišče je to tezo obrambe označilo kot netočno, ker naj bi oškodovanec v križišče pripeljal šele ob 19:37:36 uri in se pri tem sklicuje na kamero Avtohiše Peugeot, za katero pa je obramba že opozorila, da le-ta ni skladna s časom kamere Avto Ljubljana, saj prihaja do odstopanja za približno 21 sekund. V kolikor bi sodišče to upoštevalo – pa ni! – je oškodovančevo vozilo v križišče dejansko pripeljalo okoli 19:37:15, pred tem pa je oškodovanec vključil smernik za levo zavijanje, zato je bila njegova smer znana kakšno sekundo pred prihodom v križišče. Teza obrambe o povezanosti gibanja osebe iz desnega na levo stran parkirišča ter okoliščine, da je oškodovanec v križišču zavil levo, je vsekakor možna in vredna razmisleka. Sodišče seveda vsakršno tezo obrambe, ki evidentno kaže na prisotnost več oseb na kraju ter možnosti organiziranega zločina, brez ustreznega argumenta arbitrarno zavrača, saj takšna teza pač ne sodi v odločitev sodišča.

Obramba je kot tretji pomembni dogodek opozorila na osebo, ki je razvidna iz kamere Avtohiše Peugeot št. 1, ki se pojavi ob 19:40:31 uri. Pešec namreč prikoraka iz smeri parkirišča restavracije in se postavi k javni luči, čas njegovega prihoda je moč časovno umestiti po odhodu kolesarja brez luči in pred prihodom priče Horvat. Navedenega pešca zgolj minuto po njegovem prihodu ob cesti pobere avtomobil in odpelje is kraja. Obramba je v zvezi s tem pešcem opozorila, da si je v času, ko je čakal na prevoz, slačil vrhnja oblačila, za kar je razpolagala s posnetkom, ki ga je sama predhodno približala v tem delu. Sodišče tega posnetka ni želelo videti, s pojasnilom, da bo sodišče v zvezi s posnetki postavilo izvedenca za izboljšavo posnetkov in se bo to ugotavljalo v okviru izvedenstva. Nemški izvedenci zaradi prenizkega števila "pikslov" niso izboljšali nobenega posnetka, zato je ta teza obrambe ostala osamljena. V zvezi s to osebo je obramba tudi izpostavila, da gre lahko za isto osebo, ki je bila predhodno opažena na posnetku kamere Avto Ljubljana št. 3, in sicer njeno pospešeno gibanje iz desnega konca parkirišča na levega. Ker sodišče ni dopustilo izvedbo dokaza s posnetkom, ki ga je obrabama sama ustrezno približala, je bila kršena pravica obtoženca do obrambe in v tej posledici tudi določba tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče je z navedenim ravnanjem kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 18. člen ZKP in s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka.

Nadalje je obramba opozorila tudi na avtomobil, ki pobere zgoraj omenjenega čakajočega pešca. Po pregledu samega videza avtomobila, gre za manjši avto, pozicija luči pa nakazuje na možnost, da gre za avto znamke Fiat Punto. Na tem mestu obramba opozarja na uradni zaznamek o ugotovljenih okoliščinah posnetka varnostne kamere Ilirija, Tržaška cesta z dne 19. 12. 2014. Kriminalisti so po pregledanih posnetkih ugotovili, da je avto oškodovanca pripeljalo iz smeri Kosez, kjer se je oškodovanec na semaforiziranem križišču ob 19:34:06 ustavil. Ob 19:34:34 uri, ko je avto oškodovanca v križišču speljal naravnost, je oškodovancu sledil tudi avtomobil znamke Fiat Punto, neugotovljene barve in registrskih številk. Torej možnost, da je voznik avta Fiat Punto, ki je bil opažen na posnetku varnostne kamere Ilirija in voznik manjšega avtomobila (kateri ima po oceni obrambe karakteristike avta znamke Fiat Punto), ki je pobral čakajočega pešca, ista oseba, ki je med drugim vpletena v kaznivo dejanje, ni moč z gotovostjo izključiti in ima obramba za svoje stališče povsem utemeljene indice. Nemški izvedenci za fototehnično stroko sicer niso mogli ugotoviti za katero znamko oz. model gre pri vozilu, ki je pobral čakajočega pešca, vendar kljub temu, je teza obrambe še vedno možna in je ni mogoče z gotovostjo izključiti. Obramba opozarja, da se je sodišče pri povzemanju posnetka varnostne kamere Ilirija opredelilo le v delu, iz katere strani je oškodovanec prihajal, medtem ko se do ugotovitve policije o sledenju osebnega avtomobila Fiat Punto ni opredelilo. Sodba je v tem delu neobrazložena (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Kot peto pomembno okoliščino je obramba opozorila tudi na vozilo, ki se je is parkirišča restavracije Via Bona odpeljalo le 32 sekund pred prihodom oškodovanca. Obramba je opozorila na možnost, da je to vozilo namensko odpeljalo iz parkirišča, da bi se spraznil prostor za oškodovanca, to vozilo je tudi povezovalo z vozilom, ki bi ga naj opazil priča Andrejc ob njegovem prihodu na parkirišče. Priča Andrejc je namreč izpovedal, da je po prihodu na parkirišče opazil karavan srebrne barve, v katerem je opazil osebo sedeti v temi, kar se mu je zdelo čudno. Ko je s policisti odšel na parkirišče, da bi pokazal, kje je ta srebrni avto bil, sta bila na parkirišču sicer dva avtomobila srebrne barve, vendar na tistem mestu, kjer ga je sam videl ob prihodu, avta več ni bilo. Sodišče je po oceni obrambe napačno ugotovilo, da je priča Andrejc v avtu videl sedeti pričo Grebenc, saj sodišče iz neznanega razloga priči Andrejc v delu, da avta ni več videl na istem mestu, ne sledi in ne upošteva možnosti, da je ta avtomobil po prihodu priče Andrejc in pred prihodom oškodovanca, zapustil parkirišče, kar je tudi sicer razvidno iz zaseženih videonadzorih kamer. Sodba v tem delu, zakaj te možnost sodišče ne dopušča, ni obrazložena oziroma je njena dokazna ocena, da je priča Andrejc zagotovo videl pričo Grebenc, napačna in v nasprotju z njihovo izpovedbo (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Zadnja, šesta okoliščina, ki po oceni dokazov pritrjuje tezi obrambe, da je bilo v predmetno izvedbo streljanja vpletenih več oseb, da je bila samo kaznivo dejanje izvedeno na profesionalni način, s strani organizirane združbe, je izpovedba priče Čuden. Priča Čuden se je kritičnega dne okoli 19:30 ure peljal mimo restavracije Via Bona, kjer je opazil moškega, ki je stal ob ograji Avto Ljubljana, visokega približno 175 do 180 cm, suhe postave, oblečen v temno bundo,
zapeto do konca tako, da je imel ovratnik potegnjen čez brado in del ust, na glavi
je imel pokrivalo, moški se mu je zdel čuden in zdelo se mu je, da gleda proti restavraciji. Sodišče je sicer sledilo priči Čudnu v delu njegove izpovedbe, da je opazil moškega, vendar po mnenju sodišča to na zaključke, da je bil storilec ravno obtoženi, ne vpliva. Obramba tako prazno argumentacijo sodišča ocenjuje kot arbitrarno, saj očitne okoliščine osebne zaznave priče, ki se je samo nekaj minut pred streljanjem pripeljala mimo bližine kraja kaznivega dejanja, ne upošteva in jo zavrne brez nepristranskega tehtanja o tem, da je videna oseba kakorkoli povezana s streljanjem na oškodovanca. To, da je bilo na posnetkih opaziti več pešcev, kolesarjev in avtomobilov in da vse to kaže na obljudenost kraja seveda drži, ni pa moč dejstva, da je moški v temnih oblačilih in pokrivalu priči Čuden dajal čuden občutek v smislu, da je ta oseba lahko povezana s kaznivim dejanjem in da je zaradi tega policiji po lastni iniciativi dal izjavo, spregledati (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

V zvezi s pričo Čuden in njegovo dejansko kolesarsko traso obramba opozarja na hudo pomanjkljivost zaključkov sodišča, češ, da bi lahko ob 19:35:06 uri na posnetku kamere Avtohiše Peugeot št. 1 lahko bil priča Čuden. To stališče sodišča ne drži, saj v kolikor bi to držalo, bi samo nekaj sekund za tem bilo tudi vidno, da se je Čuden nazaj vrnil na Tbilisijsko in zavil proti Gerbičevi v smeri trgovine Hofer, kar pa iz posnetka ni razvidno. Pričevanje priče Čuden glede njegove kolesarske trase ni skladna z zaseženimi videoposnetki, zato obramba opozarja, da kolesar ob 19:35:06 uri nedvomno ni Čuden. Po mnenju obrambe je Čuden verjetno res kolesaril po navedeni poti, vendar ne v tistem času kot ga je zatrjeval sam. V postopku se tudi ni z zanesljivostjo ugotovilo, če je imel priča Čuden na kolesu luč ali ne. Na glavni obravnavi je sicer rekel, da njegovo kolo nima luči, medtem ko je policiji v svoji izjavi zatrjeval, da ima ob vožnji ponoči nameščeno snemljivo luč, tako zadaj kot spredaj in da ni prepričan, če je imel luči nameščene tudi dne 16. 12. 2014 (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Zgoraj opisane objektivne okoliščine po oceni obrambe zanesljivo utemeljujejo njeno tezo, da je bil umor oškodovanca izveden na profesionalni način s strani usposobljene in organizirane skupine ljudi. Sodišče tezi obrambe ni sledilo, označilo jo je kot nepodprto, nelogično in neverjetno. Kot prvi argument zakaj sodišče tezi obrambe ne sledi navede, da v kolikor bi to držalo, sodišče ne razume, zakaj bi to storili na parkirišču pred gostilno v kateri se je odvijala sindikalna zabava, saj bi takšna organizirana skupina ljudi oškodovanca ustrelila drugje, na manj obljudenem kraju. Obramba si ne more kaj, da na tem mestu izpostavi nelogičnost in neživljenjskost sodišča v njeni argumentaciji, saj meni, da profesionalni morilci si tak kraj za izvedbo streljanja ne bi izbrali ravno zaradi obljudenosti kraja in dejstva, da se je ravno odvijala sindikalna zabava, medtem ko je za sodišče povsem nesporno, da je to ravnanje z gotovostjo storil 60 letni gospod, na očeh dolgoletnega kolektiva, v neposredni bližini svoje žene torej izpostavljen zelo velikemu tveganju, da bi ga kdo na kraju opazil in bi to kljub temu storil. Takšna argumentacija po oceni obrambe ne more vzdržati razumske presoje dejanskih okoliščin zadeve in predstavlja hudo arbitrarnost na strani sodišča, saj vsakršnokoli tezo o tem, da dejanja ni storil obtoženi, zavrne, brez razumskega argumenta zakaj (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Največja napaka, ki jo je storilo sodišče, pa je opredelitev do navedb obrambe o teoriji o »kolesarju brez luči«. Sodišče sicer sledi tezi obrambe o tem, da je bil v umor vpleten ravno kolesar brez luči, vendar pri tem navede, da podlage za zaključek, da je navedeni kolesar na posnetku Avto Ljubljana kamera št. 2 in Avtohiša Peugeot kamera št. 8 isti, v spisu ni?! Po stališču sodišča bi ta kolesar, ki je viden na teh dveh posnetkih pot lahko nadaljeval tudi naravnost po Gerbičevi ulici. Citirana ugotovitev sodišča je popolnoma protispisna in sprejeta brez sočasnega upoštevanja dokazov, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Sodišče pri svoji ugotovitvi ni upoštevalo kamere Avtohiše Peugeot št. 1, ki kolesarja ujame kmalu za tem, ko pripelje iz smeri Tbilisijske in katerega je predhodno že posnela kamera Avtohiše Peugeot št. 8 in pred tem tudi kamera Avto Ljubljana št. 2 (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Iz spodnje sklice je razvidna pot kolesarja brez luči ob sočasnem upoštevanju vseh treh kamer, najprej kamere Avto Ljubljana št. 2 in nato še obe kameri Avtohiše Peugeot št. 8 in 1. Sklica trase poti kolesarja brez luči jasno in nesporno dokazuje napačno dokazno oceno sodišča o tem, da ne gre za istega kolesarja brez luči.

Na skici je z rdečo puščico označena pot kolesarja brez luči, ki je najprej razviden na kameri Avto Ljubljana št. 2, njegova pot pa se zaključi pri posnetku Avtohiše Peugeot št. 1, ko le ta iz Tbilisijske zapelje proti restavraciji Via Bona. Za lažjo predstavo je na navedeni skici z modro puščico prikazana tudi pot oškodovančevega avtomobila, katerega sočasno ujameta kameri Avto Ljubljana št. 2 in Avtohiše Peugeot št. 8 in nazadnje kamera Avtohiše Peugeot št. 1, ko oškodovanec zapelje iz Tbilisijske proti restavraciji Via Bona, v trenutku zavijanja pa se znova pojavi senca kolesarja brez luči, ki ga je po stališču obrambe (in tudi sodišča) čakal pri ograji Avto Ljubljana.

SLIKA -2

Stališče sodišča in stališče obrambe se razlikujeta v delu, kjer obramba trdi, da gre to za istega kolesarja, medtem ko sodišče temu ne sledi in samovoljno zaključi, da je kolesar, ki je na posnetku viden ob prihodu oškodovanca, ravno obtoženi in da pri tem ne gre za istega kolesarja, ki je predhodno viden na posnetku kamere Avto Ljubljana št. 2 in kamere Avtohiše Peugeot št. 8. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj bi se po njegovem pot kolesarja nadaljevala po Gerbičevi ulici, če to iz posnetkov sploh ni razvidno, ampak je evidentno, da kolesar v križišču nasproti Avtohiše Peugeot zapelje proti parkirišču restavracije Via Bona. Kako je kolesar, ki naj bi bil ravno obtoženi, prišel na kraj pred oškodovancem, sodišče navaja, da ni vidno od kod je prišel, kar nekako ni skladno z dejstvom, da so vse možne poti na kraj kaznivega dejanja pokrite z varnostmi kamerami, zato stališču sodišča enostavno ni moč slediti. O tem bo podrobno obrazloženo v nadaljevanju, kljub temu pa obramba na tem mestu opozarja na absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so njeni razlogi o odločilnih dejstvih napačni oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi (ogled videoposnetkov).

Sodišče torej obrambi očita, da ni nobenih podatkov v spisu, da je kolesar na posnetku Avto Ljubljana kamera št. 2 isti kot na posnetku Avtohiše Peugeot kamera št. 8 (ter pri tem pozabi dodati tudi kolesarja na kameri Avtohiše Peugeot št. 1!). Obramba se z navedenimi zaključki sodišča seveda ne more strinjati, saj obe kameri, tako kamera Avto Ljubljana št. 2 kot tudi kamera Avtohiše Peugeot št. 8 pokrivata isti predel, in sicer gre za predel križišča med Jamovo in Tbilisijsko cesto, ko pa se pokrivnost kamere Avtohiše Peugeot št. 8 konča, je pot kolesarja po Tbilisijski vidna na kameri Avtohiše Peugeot št. 1. Da bi se kolesar po tem, ko bi šel mimo kamere Avtohiše Peugeot št. 8, lahko izognil kameri št. 1 in pri tem vseeno nadaljeval pot po Tbilisijski, enostavno ni možno. Obramba svoje zaključke gradi in utemeljuje na podlagi upoštevanja vseh videoposnetkov hkrati, kar ji omogoča argumentirati celotno dogajanje na kraju samem in ne parcialno zgolj po posameznih posnetkih, kot to počne sodišče, zat je dokazna ocena v celoti napačna. Sodišče se glede trditve obrambe, da gre za istega kolesarja na vseh treh posnetkih, sploh ne opredeli in je sodba tudi v tem delu ponovno neobrazložena (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

4.1.3 IZVEDENEC FOTOTEHNIČNE STROKE

Sodišče je v postopku postavilo izvedenca fototehnične stroke. Izvedencu fototehnične stroke je bilo - med drugim – zastavljeno vprašanje, če je kolesar, ki je viden na posnetku kamere Avtohiše Peugeot št. 1 ob 19:32:04 (dejanski čas 19:35:06) isti kot kolesar na tem posnetku ob 19:36:17 uri (dejanski čas 19:39:19). Čas 19:35:06 predstavlja čas, ko je kolesar brez luči na kameri Avtohiše Peugeot št. 1 počasi zavil proti parkirišču restavracije, medtem ko čas 19:39:19 predstavlja čas, ko kolesar brez luči pospešeno pripelje iz smeri restavracije in v križišču zapelje desno proti Gerbičevi. Torej, že sodišče samo je pri postavljanju vprašanja izvedencu fototehnične stroke sledilo tezi obrambe, da gre najverjetneje pri obeh primerih na posnetku za istega kolesarja. Opozoriti velja, da sodišče izvedencu ni zastavilo vprašanje glede kolesarja, ki je viden ob zavijanju oškodovanca na parkirišče ob 19:37:42.

Nemški izvedenci zaradi slabe ločljivosti videoposnetkov na vprašanje, če gre na tem posnetku za istega kolesarja, ni moglo ugotoviti.

Izvedensko mnenje možnosti, da gre za istega kolesarja ni izključilo, kar pomeni, da navedeni kolesar lahko predstavlja isto osebo, ali pa tudi ne. Sodišče je navedeno izvedensko mnenje pri presoji ignoriralo in je svojo ugotovitev o tem podalo kar na lastno roko. Zaradi samovoljnega ravnanja sodišča v delu primerjave obeh kolesarjev je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4.1.4 Zakaj sodišče zaključi, da je morilec kolesar oziroma da je kolesar ravno obtoženi dr. Novič?

Kljub ugotovitvam izvedenca, sodišče z gotovostjo (?!) zaključi, da je kolesar, ki je viden ob zavijanju oškodovančevega avtomobila proti restavraciji in kolesar, ki z večjo hitrostjo iz smeri parkirišča pripelje za tem, ko naj bi bil oškodovanec ustreljen, isti kolesar in da je ta kolesar ravno obtoženi! Obramba takšnim zaključkom sodišča enostavno ne more slediti, saj sodišče za to enostavno nima nobenega dokaza. Odločitev sodišča je nezakonita, dokazno nepodprta in protispisna.

Da sodišče na podlagi pregledanih videoposnetkih, ki so slabe kvalitete in ne omogočajo identifikacije, po lastni presoji zaključi, da je na posnetku ravno obtoženi, obramba enostavno ne more sprejeti, še zlasti ob dejstvu, da sodišče za takšen zaključek ne razpolaga prav z nobenim dokazom, ki bi takšni tezi dal verodostojni videz. Zaključek sodišča o tezi kolesarja, ki pripelje iz smeri parkirišča ob 19:39:19 tudi nasprotuje zaključkom sodišča o času streljanja, ki ga sodišče utemeljuje na podlagi časa prihoda oškodovanca in časa prihoda priče Horvat. V tem delu sodba nima razlogov in je med seboj tudi v nasprotju, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče svoj zaključek o tem, da je oškodovanca umoril ravno kolesar argumentira na sledeč način: Iz kamere Avtohiše Peugeot št. 1 je ob 19:37:42 uri viden prihod oškodovanca, ki zavije desno proti restavraciji, pri tem pa naj bi bilo vidno, da je takoj, ko je oškodovanec zavil desno proti restavraciji za njim odpeljal kolesar brez luči, ki naj bi bil viden v desnem zornem kotu in pred tem ni vidno od kod je prišel. Sodišče tudi navaja, da je ta kolesar viden ob ograji Avta Ljubljana in po tem, ko mimo pripelje oškodovančev avtomobil, kolesar prečka cesto, se ustavi (pri tem je obrnjen v smeri vožnje oškodovančevega vozila) in nato odpelje v isti smeri kot pred njim oškodovanec. Ob 19:39:19 iz smeri parkirišča kamor je pred tem zavil oškodovanec in mu je sledil kolesar brez luči, zelo hitro odpelje kolesar brez luči in v križišču zavije desno, gledano iz smeri vožnje kolesarja. Po oceni je oškodovanca umoril prav kolesar, ker med tem časom v smeri uvoza na parkirišče ni bilo drugih kolesarjev ali avtomobilov.

Po oceni obrambe je teza sodišča o tem, da je bil v umor vpleten kolesar ter da je kolesar celo strelec, le ena izmed možnih. Ugotovitev sodišča nikakor ne more biti z gotovostjo ugotovljena, saj sodišče razen časa, ki ustreza času po streljanju ter okoliščine hitrejše vožnje, neposrednih dokazov o tem, da gre najprej za istega kolesarja in da je ta kolesar tudi strelec, nima. Dogajanje na parkirišču, kjer se je zgodilo streljanje, iz posnetkov kamer ni razvidno, sodišče ne more vedeti, kdo je bil strelec, zato so zaključki sodišča v tem delu ponovno sprejeti na pamet, v prid že na začetku postopka sprejeti tezi, da je obtoženi kriv, kriv za vsako ceno.

Pojasnjevanje sodišča, da prihod kolesarja, ki je viden na kameri ob 19:37:42, ni viden, je napačno in sprejeto ob izostanku sočasnega upoštevanja posnetkov videonadzorih kamer, ki prihod kolesarja jasno prikazujejo. Tudi zaključek sodišča, da v tem času ni vidno, da bi v smeri uvoza na parkirišče prišel kak drug kolesar ali avtomobil, je napačno in v nasprotju z dokazi ter v nasprotju logičnega sklepanja. Obramba na tem mestu samo opozarja na pešca, ki je kmalu po dejanju prišel iz smeri parkirišča in bi lahko bil morebitni storilec kot tudi na zaznano gibanje avtomobilov v oklici kraja. Poleg tega pa teza sodišča tudi ne more obstati, saj ne upošteva možnosti, da je bil storilec kaznivega dejanja na kraju že veliko pred Jamnikom in da ni prišel na kraj zadnji hip. Zakaj sodišče te možnosti (ki je še najbolj logična) ni upoštevalo, iz sodbe ne izhaja. Sodba v tem delu ni obrazložena (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Navedena napačna presoja sodišča je še najbolj evidentna pri spremljanju gibanja t.i. kolesarja brez luči. Njegov prihod je sprva razviden iz posnetka kamere št. 2 Avto Ljubljana ob 19:34:261, in sicer iz smeri po Tbilisijski ulici, kolesar se vozi iz leve proti desni ob ograjenem parkirišču družbe Avto Ljubljana, v križišču z Jamovo zavije desno na Tbilisijsko in se vozi v smeri proti Gerbičevi ulici. Navedeni kolesar je nato viden tudi na posnetku kamere št. 8 Avtohiše Peugeot, ki delno pokriva tudi domet kamere št. 2 Avto Ljubljana ob 19:34:47. Nato gibanje tega istega kolesarja brez luči ujame kamera št. 1 Avtohiše Peugeot od 19:35:02 do 19:35:15, ko pripelje po Tbilisijski. Isti kolesar pa nato, nekako zadnji trenutek, v križišču zapelje desno proti restavraciji Via Bona, na kar se zaradi teme in slabe resolucije posnetka njegova nadaljnja pot ne vidi. Po oceni obrambe gre za enega in istega kolesarja, katerega sodišče pri opisu vsebine videonadzorih kamer napačno obravnava kot drugega kolesarja, pri tem pa za svoje ugotovitve ne zmore pojasniti zakaj vsebino vseh spornih kamer ne upošteva skupaj, povezano, saj je nesporno, da se dometi kamer v določenem zornem kotu prekrivajo, kar nenazadnje izhaja tudi iz skice NPU, list. št. 2751.

Sodišče zgoraj opisano pot - po stališču obrambe - istega kolesarja, obravnava popolnoma drugače, čeprav za svojo odločitev nima prav nobene podlage. Pri kolesarju, ki je na kameri št. 2 Avto Ljubljana viden ob 19:34:26, sodišča navaja, da je en kolesar viden ob tej uri, v oklepaju navede, da je po mnenju obrambe kolesar brez luči, vendar na posnetku to – po mnenju sodišča - ni jasno razvidno, kateri svojo pot v križišču nadaljuje desno po Tbilisijski. Ta isti kolesar je nato viden na posnetku Avtohiše Peugeot št. 8, kjer sodišče sicer navede, da je viden kolesar brez luči (!), pa čeprav gre za istega kolesarja, ki je predhodno viden na posnetku Avto Ljubljana, kamera št. 2 in za katerega navaja, da to ni razvidno. Gre namreč za enak predel križišča, ki ga pokrivata obe kameri, samo na nasprotnih straneh ceste, zato obe kameri posnameta v križišču gibanje istega kolesarja. Sodišče navedenega sploh ni upoštevalo in odločitev sprejelo v nasprotju z dokaznim gradivom. Isti kolesar, ki je predhodno viden na kameri 2 Avto Ljubljana in kameri 8 Avtohiše Peugeot je nato ponovno viden tudi na posnetku Avtohiše Peugeot kamere št. 1 ob 19:35:06, ki počasi zavije proti restavraciji Via Bona in okoli 19:35:18 ure izgine iz vidnega polja.

Ravno pri spremljanju gibanja kolesarja brez luči, je najbolj očitna časovna neusklajenost kamer, saj kamera Avto Ljubljana št. 2 in kamera Avtohiše Peugeot št. 8 gibanje istega kolesarja brez luči ujameta v istih predelih križišča med Jamovo in Tbilisijsko časovno različno. Obramba je na to časovno neskladnost kamer tekom postopka opozarjala, vendar sodišče pri dokazni oceni tega ni upoštevalo, zato je po stališču obrambe sodba v tem delu ostala neobrazložena, dokazna ocena sodišča pa napačna (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Tudi sicer je časovna neusklajenost kamer Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot jasno razvidna pri spremljanju oškodovančevega avtomobila. Na posnetku kamere Avto Ljubljana št. 2 je prihod oškodovančevega avtomobila razviden že ob 19:37:15, medtem ko je prihod oškodovančevega avtomobila v isti predel križišča med Jamovo in Tbilisijsko viden šele ob 19:37:36 uri. Torej, obe kameri oškodovanca v istem predelu križišča posnameta v razmiku 21 sekund.

Sodišče je sicer stališču obrambe v delu, da je kolesar brez luči možni storilec sledilo, vendar pri tem ni sledilo tezi obrambi, da gre za istega kolesar, ki je bil predhodno viden že ob 19:34:26 na kameri 2 Avto Ljubljana.

Sodišče za svojo ugotovitev ne zmore ponuditi argumenta, ki bi pri tem tudi logičen, saj ne pojasni, od kje naj bi ta kolesar prišel in kako je sodišče sploh ugotovilo, da je ta kolesar ravno obtoženi?! Sodišče svoje teze ne zna obrazložiti, zato se obrambi zdi takšna ugotovitev popolnoma nesprejemljiva in protispisna. Dejstvo je, da je predel v okolici restavracije Via Bona v celoti pokrit z videonadzornim sistemom. V kolikor bi ta kolesar brez luči, ki ga obramba omenja vse od 19:34:26 do 19:35:06, ko njegova nadaljnja pot ni več razvidna, svojo pot po Tbilisijski nadaljeval proti Koprski ulici, bi ga kamera št. 4 Avtohiše Peugeot posnela, pa ga ni! To je ugotovila tudi policija, ko je pričo Čuden v času zbiranja obvestil in preverjanja njegove trase seznanila, da njegova pot proti lokalu na Tbilisijski ni vidna, saj ga kamera št. 4 Avtohiše Peugeot ni posnela. Iz tega razloga obramba lahko z gotovostjo trdi, da je t.i. kolesar brez luči, ki je sprva viden že ob 19:34:26 na kameri Avto Ljubljana št. 2 ter nato ob prihodu oškodovančevega vozila ob ograji Avto Ljubljana, nedvomno en in isti kolesar.

V vmesnem času prihod drugega kolesarja na sporni predel ni viden, zato drugih zaključkov, kot jih je podala obramba, sodišče ne more sprejeti, še zdaleč pa ne na način, kot da je navedeni kolesar »kar padel iz neba« (po oceni sodišča: ni vidno od kod je prišel). Torej, če v tem miselnem toku sodišča nadaljujemo, sodišče ne ve od kod naj bi obtoženi prišel (čeprav so vsi možni prihodi podvrženi kameram), kljub temu pa izvede rekonstrukcijo po trasi, ki je pokrita s kamerami in na katerih bi prihod obtoženega moral biti zabeležen (pa ni!) in te čase, ki so očitno neustrezni, utemeljuje s predpostavko, da je imel obtoženi dovolj časa, da bi prišel na kraj kaznivega dejanja. Obramba takšne logike sodišča ne razume, saj ob dejstvu, da sodišče sploh ni uspelo ugotoviti od kod naj bi obtoženi sploh prišel, kako lahko eventualno sploh govorimo o potencialno sprejemljivi rekonstrukciji dejanja?

Evidentno je, da sodišče pri svoji ugotovitvi, da je kolesar brez luči ravno tisti kolesar, ki je prvič viden že ob 19:34:26 na kameri Avto Ljubljana št. 2 in je na to njegova pot vidna vse do mesta ob ograji Avto Ljubljana, katerega pokriva kamera Avtohiše Peugeot št. 1, torej točno do mesta, kjer je nato ponovno viden ob prihodu oškodovančevega avtomobila, ne upošteva. Zakaj sodišče tej tezi ne sledi, tudi ne pojasni. Obramba v svoji pritožbi izpostavlja, da sodišče te teze, ki je tudi sicer edina logična in razvidna iz kamer, ne sprejme ravno iz razloga, ker ta kolesar brez luči, ki je prvič na kameri viden že ob 19:34:26, izključuje tezo sodišča, da je očitano dejanje lahko storil oškodovanec, saj čas, ki ga je imel na voljo, objektivno ne omogoča, da bi oškodovanec lahko prišel na kraj kaznivega dejanja. O tem več v nadaljevanju pritožbe, v delu obtoženčevega alibija in rekonstrukcije.

Tudi sicer pa obramba ne razume, zakaj bi bil morilec ravno kolesar? Dejstvo je, da je iz kamer razvidno gibanje kolesarjev, resolucija je izredno slaba, medsebojna primerjava kolesarjev (v smislu velikosti) ni bila možna, izvedenec fototehnične stroke posnetkov ni mogel izboljšati. Torej, posnetki sicer prikazujejo določeno dogajanje, pa vendar, po oceni obrambe nič od navedenega sodišču ne more dati gotovega zaključka, da je morilec ravno kolesar. Iz posnetkov namreč ni razvidno, da bi kolesar v roki ali kje drugje imel zataknejo orožje, parkirišče v delu, kjer je strelec stal, zaradi teme na parkirišču ni vidno, slabi posnetki omogočajo le nekakšno špekuliranje, kaj se je na kraju dogajalo, še zdaleč pa ne omogočajo gotovega in nespornega zaključka, kot je to sicer storilo sodišče in v tej posledici storilo absolutno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Obrambi je jasno, da je sodišče svojo tezo o tem, da je morilec ravno kolesar, gradilo iz svoje predpostavke, da bi obtoženi samo v primeru, če bi uporabil kolo, imel dovolj časa, da bi po odhodu svoje hčerke, prišel na kraj kaznivega dejanja. Pa vendar, je imelo sodišče za takšno sklepanje dokaz, ki bi zastopano tezo lahko s čim konkretiziralo? Ali je sodišče pač odločilo po občutku oziroma je takšni odločitvi botrovala samo želja po obsodbi? Ali je dopustno, da sodišče ob tako evidentni odsotnosti zanesljivih dokazov o tem, kaj točno se je dogajalo na samem parkirišču restavracije zaključi, da je morilec ravno kolesar? Ali lahko sodišče ob toliko izpostavljenih in nerazčiščenih okoliščinah dogajanja na kraju samem, dejansko sprejme takšno odločitev? Vsa ta zastavljena vprašanja lahko dajo samo en odgovor. Sodišče za svojo določitev ni imelo trdnih dokazov, odločitev je sprejelo na podlagi špekulativnih indicev in mimo načela in dubio pro reo. Nesporno je, da so posnetki črno-bele barve, da so slabše kvalitete (slabše resolucije), da je v spornem obdobju na posnetkih mogoče zaznati večje število vozil, kolesarjev in pešcev, njihova identifikacija pa zaradi slabe kvalitet posnetkov NI MOGOČA! Kako je sodišče na podlagi vsebine videoposnetkov opravilo identifikacijo obtoženega, v sodbi ni razvidno. Sodba v tem delu nima razlogov (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Ena izmed večjih napak sodišča se v izpodbijani sodbi pojavi v 63. točki obrazložitve, kjer sodišče samo »mimogrede navrže«, da je ta kolesar, ki je zavil za oškodovancem po njegovem prihodu pred restavracijo in kolesar, ki je kmalu po predvidenem streljanju pospešeno pripeljal iz parkirišča restavracije prav obtoženi. Argumentacije sodišča, zakaj na bi bil ta kolesar prav obtoženi, obramba v sodbi ni uspela zaslediti. Razlogov sodišča o odločilnih dejstvu (zakaj je ta kolesar po mnenju sodišča ravno obtoženi) izpodbijana sodba sploh ne vsebuje! Ker sodba sploh ne vsebuje razlogov, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je s svojo arbitrarno odločitvijo, brez navedbe razlogov zakaj, kršilo tudi ustavne pravice obtoženca iz 14., 22., 23. in 27. člena Ustave RS.

Obramba v dokaz svoji tezi, da dr. Novič s celotno zadevo ni imel prav nič, tudi ne v shemi opisanega zaključka sodišča, da je dvakrat ustrelil oškodovanca, pri tem pa je na kraj dejanja prišel s kolesom iz neznane smeri, pojasnjuje naslednje: Ob priliki hišne preiskave so bili med drugim odvzeti brisi za ugotavljane prisotnosti smodniških delcev po streljanju na vseh kolesih, ki so v lasti obtoženca in njegove družine, vzorci so bili analizirani in rezultati so bili negativni. Torej, na vzorcih, ki so bili zavarovani s koles, ni bilo najdenih nobenih karakterističnih delčkov, ki nastanejo pri streljanju s strelnim orožjem. Na tem mestu ni odveč omeniti, da analiza ni pokazala najdbo karakterističnih delčkov tudi na drugih zavarovanih vzorcih, torej tudi na vseh vzorcih, ki so bili odvzeti v osebnem avtomobilu obtoženega (z izjemo jakne Bugatti).

Po oceni obrambe izpodbijana sodba ni pojasnila ključnih očitkov obtožencu, v prvi vrsti kako je lahko sodišče zaključilo, da je oškodovanca ustrelil ravno kolesar in pri tem še z gotovostjo ugotovilo, da je ta kolesar ravno obtoženi? Sodba je tako v tem delu pomanjkljiva do te mere, da obtožencu ne omogoča razumskega sprejema odločitve sodišča, saj sodišče za svojo določitev ne ponudi nobenih logičnih in dokazno podprtih argumentov.

4. 2. ALIBI OBTOŽENEGA

Obtoženi je imel alibi vse do odhoda njegove hčere Jere Novič na fitnes. Po njenem odhodu je v stanovanju ostal sam in po stališču sodišča nemudoma lahko odšel od doma. Sodišče meni, da naj bi Jera Novič od doma odšla ob 19:28 oziroma 19:29 uri.

Sodišče za svojo določitev o tem, kdaj točno naj bi Jera Novič zapustila stanovanje ponovno ni upoštevalo izpovedbe obeh zaslišanih prič v postopku in se je pri svoji odločitvi parcialno oprlo na izjavi, ki sta jo priči dali policistom v postopku zbiranja obvestil, z obrazložitvijo, da so ocene časa (še posebej pri tako kratkem času 1, 2, 3 ali 4 minut) lahko zelo subjektivne in nenatančne. Takšno stališče sodišča je napačno in rezultat neustrezne ter nepopolne dokazne ocene, saj sodišče pri presoji izpovedb obeh prič ni sočasno upoštevalo časa, ki sta ga punci porabili za vožnjo do fitnesa in trenutkom, ko sta se na fitnes prijavili. Pomembno je namreč, da sta bila za izračun približnega časa v dokaznem postopku ponovno natančno ugotovljena le dva časovna trenutka, in sicer klic Urške Novljan ob 19:28:25, kateri je trajal 11 sekund in čas, ko sta se punci prijavili na fitnes. Iz uradnega zaznamka z dne 14. 01. 2015 izhaja (ob upoštevanju 4-sekundnega zamika), da se je Jera Novič na fitnes prijavila ob 19:48:53 in Urška Novljan ob 19:48:59. Na tem mestu obramba opozarja, da sodišče pri oceni točnega časa prejetega klica in trajanje le tega, v svoji obrazložitvi navaja napačno. V 85. točki obrazložite sodišče sicer pravilno navede, da je Jera klic prejela ob 19:28:25, vendar nato napačno nadaljuje, da je klic trajal le 4 sekunde. Iz uradnega zaznamka z dne 14. 01. 2015 namreč izhaja, da je klic trajal 11 sekund, tako da je telefonski razgovor deklet vsekakor trajal do 19:28:36.

Obe priči sta tako v postopku preiskave kot tudi na glavni obravnavi izpovedali, da je od klica Urške do prihoda Jere iz stanovanja minilo od cca 3 do 4 minute. Jera je pojasnjevala, da se je pred odhodom od doma morala obleči, obuti in vzeti športno opremo. Odšla je skozi dnevno sobo, kjer je v trenirki oz. pižami na kavču ležal obtoženi, ga pozdravila in skozi atrij zapustila stanovanje. Priča Urška Novljan je potrdila izpovedbo Jere, da jo je po klicu v avtu čakala cca 3 do 4 minute, da je Jera prišla iz stanovanja, ko sta se priči nato odpeljali na fitnes.

Glede časa, ki sta ga potrebovali za vožnjo do fitnes centra, sta obe priči izpovedali, da od cca 10 do 15 minut ter nato minuto za prihod iz parkirišča v fitnes.

Policija je dne 14. 01. 2015 opravila meritev poti od obtoženčevega doma do fitnesa, za pot je potrebovala 11,50 minut, za prihod od avtomobila da prostorov fitnes centra pa približno eno minuto. Policija je glede na možne rdeče semaforje izračunala tudi približno odstopanje časa na tej relaciji, ki je znašal od 10:20 minut do 14:50 minut. Policija je o navedenem sestavila uradni zaznamek.

Ob upoštevanju izpovedb obeh prič, kakor tudi objektivne okoliščine ugotovljenega časa, ko sta se priči prijavili na fitnes in časa, ki sta ga za prihod na fitnes potrebovali z avtomobilom, je moč zaključiti – ob sočasnem upoštevanju načela in dubio pro reo – da sta dekleti iz naslova Žaucarjeva 12 odpeljali cca 19:33:03.

Sodišče pri ugotavljanju časa, ko naj bi Jera zapustila dom, zgoraj ugotovljenih objektivnih časov ni upoštevalo, ampak je svoje zaključke o tem, da sta punci na fitnes odšli že ob 19:28 oziroma ob 19:29 utemeljevalo na dveh argumentih: da sta bili punci že predhodno dogovorjeni, da Novljanova do Novičeve pride ob 19:25 in je po stališču sodišča bila Jera že pripravljena za takojšnji odhod ter da naj bi bilo ob 19:30:16 uri vozilo Novljanove posneto na Cesti na Brdo 85, kar je 600-650 metrov stran od Žaucarjeve 12 in za kar naj bi od Žaucarjeve potrebovali 1,15 minute vožnje. Obramba navedenim zaključkom sodišča nasprotuje, saj sodišče svojo odločitev znova opira na vsebino uradnega zaznamka, ki pa ni dokaz, na katerega se sodba lahko opre. Obramba tovrstnemu sprejemanju arbitrarnih in dokazno nepodprtih zaključkov ostro nasprotuje, saj so popolnoma nezakoniti in napačni in predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 18. členom ZKP.

Da sodišče svoje odločitve na navedeni uradni zaznamek ne bi smelo opreti, poleg dejstva, da je to le uradni zaznamek, pa je potrebno med drugim opozoriti tudi na vsebino uradnega zaznamka, ki že na prvi pogled kaže na nenatančne ugotovitve policije, ki so očitno le na ravni predvidevanja. Iz uradnega zaznamka z dne 21. 01. 2015 izhaja, da je bila vsebina videonadzorih kamer pregledana dne 19. 01. 2015, medtem ko policija dejanskega časa zaseženih posnetkov ni ugotavljala sama, ampak je dne 14. 01. 2015 opravila telefonski razgovor z Marjanom Zalarjem, lastnikom zaseženih kamer, kateri je policiji v telefonskem razgovoru povedal, da je v danem trenutku (torej v času telefonskega razgovora) ugotovil zamik časa na sistemu za – 1:08 minute. Obrambi se že na tem mestu zastavi vprašanje, kako lahko verjamemo, da je Zalar v telefonskem razgovoru pravilno sporočil zamik, če le tega policija sama ni preverila ampak je Zalarju verjela na besedo? Nadalje, druga pomembna okoliščina pa je ta, da je policija po pregledanih posnetkih ugotovila, da je viden gost promet in da vozila mimo prevozijo hitro, zaradi nočnega časa in slabe resolucije je bila prepoznava vozil otežena. Policija je po pregledu posnetkov sicer opazila manjše vozilo svetlejše barve, ki na bi v pregledanem časovnem obdobju najbolj ustrezalo lastnostim vozila Toyota Yaris, vozila Urške Novljan, vendar to z gotovostjo ni bilo ugotovljeno. Obramba opozarja, da je policija že sama izpostavila, da je kvaliteta posnetka slaba ter da identifikacija posameznega vozila ni mogoča.

Vsebina uradnega zaznamka je nezanesljiva, tako glede natančnosti kamere kot tudi v delu opisa, kdaj naj bi bilo avto Novljanove opaženo. Vse te ugotovitve je policija le predpostavljala, ob dejstvu, da natančna identifikacija vozila zaradi slabe kvalitete posnetka ter nočnega časa sploh ni bila mogoča. Posnetek tudi sicer ni bil pregledan na glavni obravnavi, zato obramba pravilnost takšnih ugotovitev policije tudi ne more komentirati. Kako lahko sodišče ob takšnih povsem nezanesljivih ugotovitvah policije brez ustreznega dokaznega postopka na glavni obravnavi zaključi, da je bilo ob 19:30:16 uri vozilo Novljanove posneto (gotova ugotovitev!), če to sploh ne izhaja iz uradnega zaznamka policije!?

Da je tudi sicer ugotovitev sodišča o odhodu deklet napačna, potrjuje tudi izračun časa razpoložljivih podatkov. Če bi držala ugotovitev sodišča, da sta dekleti od obtoženčevega doma dejansko odpeljali že ob 19:29, bi se punci po izračunih policije ter v skladu z njunima navedbama o trajanju vožnje v fitnes center prijavili med 19:40 in 19:44, ki pa ni skladen s časom, ko sta se dekleti dejansko prijavili na fitnes. Sodišče s svojimi argumenti želi za vsako ceno alibi obtoženca zmanjšati na čas, ko bi še lahko (teoretično) na kraj kaznivega dejanja prišel nekaj sekund pred streljanjem, vendar za to nima nobenih dokazov (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

S svojo določitvijo o oceni izpovedb obeh prič je sodišče kršilo tudi načelo neposrednosti. V skladu z načelom neposrednosti mora biti priča zaslišana na glavni obravnavi, sodba pa se sme opreti le na izpovedbo, ki je podana na glavni obravnavi. Sodna praksa sicer dopušča, da sodišče zaradi verodostojnosti ocene priče prebere uradni zaznamek, v kolikor je med izjavo na glavni obravnavi in izjavo dano policiji, neskladje. Obe priči, tako Jera Novič kot njena prijateljica Urška Novljan, sta v preiskavi ocenile čas, ki je pretekel od trenutka, ko je Urška Novljan poklicala Jero, da je prispela in trenutkom, ko je Jera zapustila stanovanje. Pri tem pa se njuna izpovedba v bistvenem ne razlikuje od izjave dane policistom. Urška Novljan je za tem, ko jo ji policisti predočili znan čas prijave v fitnes izjavila, da je bil njun prihod v fitnes precej pozen na povprečje in sta verjetno iz Žavcerjeve krenili dokaj pozno, verjetno po 19:30 uri. Sodišče tudi napačno navaja, da bi naj Novljanova izpovedala, da je bila kritičnega dne na poti gneča. V izjavi dani policistom dne 14. 01. 2015 je izjavila, da se glede prometa ne spomni kakšen je bil, zagotovo pa ni veliko odstopal od običajnega, saj bi si v tem primeru to zapomnila (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

4.3. REKONSTRUKCIJA

Dne 16. 12. 2015 je sodišče s pomočjo NPU izvedlo rekonstrukcijo. Rekonstrukcija je se opravljala na podlagi treh možnih tras, ki jih je predhodno določila NPU. Rekonstrukcija se je opravljala na relaciji od stanovanja obtoženca na naslovu Žaucerjeva 12, Ljubljana do parkirišča restavracije Via Bona na naslovu Tbilisijska 59, Ljubljana, s kolesi. Glede na izračune, ki so bili ugotovljeni z rekonstrukcijo, sodišče ugotavlja, da je imel obtoženi dovolj časa, da je po odhodu svoje hčerke ob 19:28 oziroma 19:28 s kolesom odšel od Žaucarjeve ulice do Via Bone, saj naj bi bil oškodovanec umorjen najprej ob 19:38:37 uri.

Obramba uvodoma opozarja, da sodišče pri svojih predvidevanjih o času, ki bi ga naj obtoženi potreboval za prihod na kraj kaznivega dejanja, sploh ne upošteva rezultate rekonstrukcije in čas alibija. Sodišče namreč ne naredi izračuna oziroma ne pove, kdaj bi po stališču sodišča obtoženi lahko prišel na kraj kaznivega dejanja. Sodba je v tem delu (ki je bistven z vidika objektivne možnosti izvedbe očitanega ravnanja) neobrazložena (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) Sodišče samo našteva čase, ki jih je glede na opravljeno rekonstrukcijo mogoče prišteti, pri tem pa dejanskega izračuna ne opravi. Časi iz rekonstrukciji se namreč med seboj razlikujejo. Po oceni obrambe je to huda pomanjkljivost dokazne ocene na strani sodišča, saj obrambi ne obtoženemu ni jasno, do kdaj ima obtoženi alibi, ali do 28. ali 29. minute 19. ure? Sodišče se konkretni opredelitvi časa alibija evidentno izogiba. Obramba tudi ne razume, kako bi lahko imel alibi le do 19:28, če je sredi 28. minute njegova hči šele prejela klic prijateljice, ki je trajal 11 sekund, torej je s klicem končala že v drugi polovici 28. minute in se je prav tako morala po končanem klicu najmanj obleči vrhnje oblačilo, vzeti športno torbo in obuti.

Nadalje, očitno napačna in neživljenjska dokazna ocena sodišča sledi tudi v delu, ko pojasnjuje čas, ki bi bil potreben, da bi bil obtoženi pripravljen za odhod iz stanovanja. Sodišče kljub opozorilom obrambe in obtoženega, kaj vse bi moral obtoženi najprej storiti, da bi sploh lahko odšel od doma (se ustrezno oblekel, obul, poiskal orožje, vklopil alarm ipd.), tem ne sledi in zaključi, da se je moral le obleči plašč in obuti čevlje, kar pa naj bi trajalo le nekaj sekund – pri tem pa sodišče niti ne navede koliko sekund bi obtoženi za to potreboval. Zakaj sodišče ne upošteva zagovora obtoženega, kaj vedno naredi predno zapusti stanovanje, sodišče ne pojasni. Celotna razlaga sodišča, tako glede alibija kot časa, ki bi bil potreben za odhod iz stanovanja ter kolesarjenje na kraj kaznivega dejanja, je že v svojih izhodiščih uperjena proti obtožencu in načela nedolžnosti ter načela in dubio pro reo pri svoji presoji sploh ne upošteva. Nesporno vodilo sodnika v kazenskem postopku je, da mora sodišče odločiti na način, ki je obtožencu v korist, če presoja dokazov ne daje gotovega zaključka. Sodišče pa je pri presoji vsakega dvomljivega in negotovega dejstva tekom obrazložitve izpodbijane sodbe vedno tolmači v škodo obtoženca, kar je nezakonito in prikazuje grobo kršitev ustavno zagotovljenih jamstev (domneva nedolžnosti).

Da je ugotovitev sodišča o tem, kdaj je bil lahko oškodovanec najprej ustaljen ter kdaj naj bi Jera Novič odšla od doma, napačna, je obramba v svojih predhodnih izvajanjih že obširno obrazložila. V nadaljevanju pritožbe pa bo obramba pojasnila, kako sodišče za ugotavljanje časa, ki bi ga obtoženi potreboval, da bi s kolesom od doma prišel do restavracije, uporablja neustrezne podatke, z jasnim namenom: za vsako ceno prikazati teoretično možno (praktično pa gotovo ne!) izvedbo očitanega dejanja. Čase, ki jih je sodišče pridobilo na podlagi opravljene rekonstrukcije, so glede na sočasno primerjavo vsebine videoposnetkov iz kraja kaznivega dejanja popolnoma neustrezni in za presojo dejanskega časa, ki ga bi obtoženi potreboval, da bi od doma prekolesaril na parkirišče restavracije, popolnoma nezanesljivi. Vse tri trase iz rekonstrukcije namreč ne ustrezajo nobeni trasi kolesarjev, ki so razvidne iz videoposnetkov kritičnega dne v okolici kaznivega dejanja.

4.3.1 NEPRAVILNOSTI PRI IZVEDBI REKONSTRUKCIJE

Rekonstrukcija je bila opravljena neustrezno in zaradi tega njeni rezultati niso primerni in ustrezni za obravnavo v predmetni zadevi. Sodišče je zaradi neustreznih rezultatov rekonstrukcije sprejelo napačno dokazno oceno in pri tem izpolnilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 18. člena ZKP.

1. kolesarska trasa

Na rekonstrukciji se je kolesarska pot merila po treh različnih trasah, pri čemer to ni bilo kolesarjenje po cesti in kolesarskih poteh, ampak po parku, zelenici, med bloki, čez parkirišče, med parkiranimi avtomobili ipd. Vse tri kolesarske trase so bile izbrane po načelu čim krajše poti, pri tem pa na vprašanje obrambe, zakaj so bile takšne trase sploh izbrane, ne sodišče ne policija, nista znala pojasniti. Obrambi je znano, da je od obtoženčevega doma pa vse do restavracije veliko kamer, ki jih je policija po kaznivem dejanju zasegla, vendar na njih ni opazila nobenega kolesarja, ki bi lahko ustrezal obtožencu. Že iz tega razloga obramba opozarja, da so bile vse tri možne kolesarske poti izbrane »na pamet« z željo po izmeri čim krajšega časa, da bi lahko sledilo očitkom o obtožbi, torej, da je imel obtoženi po odhodu svoje hčerke dovolj časa, da bi prišel na kraj kaznivega dejanja. Pri izbiri kolesarske poti pa sodišče ni upoštevalo zaseženih posnetkov v okolici kraja streljanja in zato (glede na izbrane trese) nikakor ni moglo izmeriti časa, ki bi ga obtoženi potreboval za pot s kolesom od svojega doma, da bi prišel na kraj kaznivega dejanja pred oškodovancem in bi se pri tem izognil vsem kameram, ki so bile zasežene v okolici kaznivega dejanja (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Pri vsaki rekonstrukcijski trasi se je kolesar pripeljal iz smeri Jamove in nato v križišču s Tbilisijsko zavil naravnost ter nato levo na parkirišče restavracije. Obramba je na rekonstrukciji opozorila, da je glede na posnetke kamer Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot, kolesar brez luči prišel iz druge smeri, in sicer iz južne smeri Tbilisijske ulice, katerega ujame kamera Avto Ljubljana št. 2 in nato v križišču z Jamovo zavije desno ter nato v križišču nasproti Avtohiše Peugeot znova zavije desno proti parkirišču restavracije Via Bona. Sodišče opozorilom obrambe ni sledilo, oziroma jim je sledilo delno, samo v delu, da je nato pri drugi meritvi kolesarske trase sodniški pripravnik v križišču Jamove in Tbilisijske zavil levo in nato desno proti restavraciji. Ne glede na to, sodišče za izmero navedenih tras ni imelo nobene podlage, saj kolesar (t.i. kolesar brez luči) ni prišel iz smeri po Jamovi cesti, ampak po južni strani Tbilisijske ceste. Za lažjo predstavo obramba prilaga spodnjo skico, iz katere je razviden zaključni del vseh treh tras iz rekonstrukcije, zaključna trasa, ki jo je opravil sodniški pripravnik pri drugi vožnji in trasa kolesarja brez luči, ki je na posnetku Avto Ljubljana kamere št. 2 vidna že ob 19:34:26.


SLIKA -1

rdeča puščica prikazuje pot »kolesarja brez luči«, ki ga je sprva posnela kamera Avto Ljubljana št. 2 in nato še obe kameri Avtohiše Peugeot št. 8 in 1

svetlozelena puščica prikazuje zadnji del poti, ki jo je na rekonstrukciji opravil sodniški pripravnik

temnozelena puščica prikazuje zadnji del poti, ki jo je na rekonstrukciji opravil policist

Po pogledu na skico je vsakemu takoj jasno, da izbrana trasa s strani policistov ni upoštevala dogajanja v kritičnem času. Dne 16. 12. 2015, ko se je opravljala rekonstrukcija poti, so se vse tri rekonstrukcije možnih poti izvedle tako, da je bil prihod kolesarja na parkirišče restavracije Via Bone opravljen po Jamovi cesti, na križišču med Jamovo in Tbilisijsko ulico naj bi prečkal naravnost proti restavraciji in iz Tbilisijske ulice zavil levo na parkirišče restavracije Via Bone. V kolikor bi navedeno stališče tožilstva in kriminalistov držalo, bi na posnetkih varnostne kamere Avto Ljubljana št. 2 in 3 ter kamere Avtohiše Peugeot št. 8 nedvomno opazili kolesarja, v kolikor bi ta v kritičnem času pripeljal po Jamovi cesti in nadaljeval naravnost po Tbilisijski. Edini kolesar, ki pripelje po Jamovi cesti in na križišču prečka Tbilisijsko, se pojavi na posnetku Avto Ljubljana, kamera št. 2 ob 19:35:57, vendar gre za kolesarja z lučjo, ki v križišču pelje po Tbilisijski naprej v smeri proti Koprski ulici, kar je razvidno iz posnetka kamere Avto Ljubljana št. 3.

Zaradi neustrezne izbire kolesarskih tras pri rekonstrukciji je tako nemogoče govoriti o ugotovljenem času, ki bi ga obtožni potreboval, da bi po odhodu Jere Novič lahko prišel še pravočasno na kraj kaznivega dejanja. Če bi sodišče želelo opraviti rekonstrukcijo, ki bi sledila tudi kameram Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot, bi morala trasa biti opravljena iz južne strani, torej iz strani po Koprski cesti, ki pa je nedvomno veliko daljša od poti, ki je bila izmerjena. Na podlagi aplikacije Google zemljevid je obramba izračunala možno pot, ki bi potekala iz Žaucarjeve 12 do Tbilisijske 59 po Koprski ulici. Ta pot je dolga 3,2 km in bi za njo z avtomobilom potreboval 10 minut, medtem ko je pot po Jamovi dolga 1,9 km in za katero z avtomobilom voznik potrebuje 8 minut. Potek poti, ki bi bila možna na način, ki bi ustrezala tudi videoposnetkom kamer Avto Ljubljana in Avtohiše Peugeot izhaja iz spodnje skice. Te poti sodišče tekom rekonstrukcije ni opravilo, zato rezultati iz rekonstrukcije pri dokazni oceni sodišča niso pravno upoštevni.

SLIKA 0

2. karakteristike kolesarja

Kolesar, ki je opravljal rekonstrukcijo poti je bil policist, športnik, star 40 let, pri vožnji s kolesom je uporabljal svoje kolo. Obtoženi je star 60 let, ni športnik, nazadnje je kolesaril spomladi leta 2014. Lastnosti obdolženega in lastnosti kolesarja, ki je opravljal rekonstrukcijo, so medsebojno neprimerljive. Glede na zmogljivost in fizično pripravljenost je nedvomno moč zaključiti, da čas, ki ga je za posamezno traso potreboval policist, ni moč pričakovati, da bi v enakem času enako traso poti lahko prekolesaril tudi obtoženi. Na tem delu obramba tudi opozarja, da je bilo kolesarjenje policista vse prej kot pa v zmernem tempu, kar je bilo (poleg časa) razvidno tudi iz zadihanosti vseh kolesarjev, ki so policista spremljali. Da so bili vsi udeleženci na kolesih vidno utrujeni (precej zadihani), je razvidno tudi pri poslušanju posnetka komentarjev, danih na zapisnik, ki so bili zvočno posneti kmalu za tem, ko je bila posamezna vožnja opravljena. Da vsekakor pri rekonstrukciji policist ni kolesaril z zmernim tempom, ampak je dejansko norel, izhaja tudi iz splošnih izračunov, ki izhajajo iz spletne aplikacije ViaMichelin, ki ima opcijo, da se določena pot izračuna tudi s kolesom. Po prvi izbrani poti, dolgi 1,9 km bi po izračunih posameznik potreboval 8 minut, kar je v povprečju slabi tri minuti več, kot iz časov dobljenih v rekonstrukciji, k temu času pa bi bilo potrebno še prišteti čas, ki bi ga obtoženi potreboval za prihod iz stanovanja v klet in iz kleti na cesto, kjer se izmera trase šele prične. Tu obramba opozarja, da kolesar policist za svoje hitenje na kolesu tudi ni imel nobenega razloga. Sodišče namreč ne razpolaga s podatkom, da se je obtoženemu na kraj mudilo, ker bi vedel, da naj bi bil oškodovanec na poti in da nima veliko časa za pravočasen prihod. Tega podatka v spisu ni.

SLIKA

Če na tem mestu ponovno sledimo sodbi, da je obtoženi kriv očitanega ravnanja, bi to pomenilo, da bi bil 60 let star človek, po norenju s kolesom nedvomno močno zadihan in utrujen. Kako bi naj z mirno roko nato sprožil dva strela v glavo oškodovanca, obrambi ni razumljivo. Takšen scenarij namreč življenjsko ni izvedljiv. Sodišče seveda nič od tega - kljub opozorilom obrambe - ni upoštevalo. Tudi v tem delu je sodba glede na podane argumente obrambe in obtoženca neobrazložena (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče povsem enako kot skozi celotno sodbo pri svoji argumentaciji izhaja iz načela krivde, namesto iz načela nedolžnosti, sodišče zanima zgolj teoretična možnost prihoda na kraj, brez sočasne logične presoje in upoštevanja videonadzorih kamer in drugih okoliščin, ki so pomembne za uspešno izvedbo očitanega ravnanja in popolno dokazno oceno, kar je nedopustno in nezakonito.

4.3.2 ZAVRNITEV PREDLAGANIH DOKAZOV ZA PRAVILNO IZMERO POTI

Sodišče je v zvezi s pravilno izmero poti zavrnilo tri dokazne predloge obrambe in s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov obrambe je bila kršena pravica obdolženca do obrambe in določba tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki bo za vsak posamezni zavrnjen dokazni predlog v nadaljevanju obrazložena.

Obramba je na predobravnavnem naroku predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki bi časovno izmeril možne poti iz naslova Žaucerjeva 12, Ljubljana do Tbilisijska 59, Ljubljana upoštevajoč različne načine potovanja (z avtomobilom, s kolesom in peš) ter pri tem upošteval vse okoliščine za natančno časovno izmero poti, vsekakor tudi čas, ki bi ga obdolženi potreboval, da bi se pred odhodom od doma ustrezno oblekel, pripravil strelno orožje, prišel do prevoznega sredstva – bodisi v klet, kjer obdolženi hrani kolesa, bodisi na parkirišče, kjer je imel obdolženi parkiran svoj avtomobil - okoliščino, da je promet v Ljubljani v prednovoletnem času v večernih urah precej gostejši kot običajno, ipd. Obramba je namreč časovno izmero policije, ki je bila opravljena dne 20. 12. 2014 z osebnim vozilom in peš in nato še dne 09. 01. 2015 s kolesom, prerekala. Sodišče je opisan dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, svojo zavrnitev je utemeljevalo na podlagi dejstva, da je policija izmero že opravila, poleg tega pa je bila opravljena tudi rekonstrukcija. Po oceni sodišča naj bi bilo dejansko stanje v zadevi dovolj razčiščeno.

Obramba opozarja, da izmere policije, ki izhajajo iz dveh uradnih zaznamkov, ne predstavljajo dokaz, na podlagi katerega lahko sodišče opre svojo sodbo. Obramba je želela, da se v dokaznem postopku postavi ustrezen izvedenec, ki bi najprej opredelil možne poti in nato izvedel ustrezne meritve z upoštevanjem vseh znanih okoliščin in posnetkov kamer. Da je obramba utemeljeno dvomila o pravilnosti poti, ki jih je v času ugotavljanja okoliščin kaznivega dejanja opravljala policija, pričajo razlike o izmerah kolesarskih poti z dne 09. 01. 2015 in nato 16.12.2015 v času rekonstrukcije.

Tekom glavne obravnave je še vedno ostalo odprto vprašanje časa, ki bi ga obtoženi potreboval, če bi to razdaljo opravil peš ali z avtomobilom. Glede na to, da tekom hišne preiskave po odvzemu sledov sledi strelca v obtoženčevem avtomobilu in obtoženčevem kolesu ni bilo najdenih sledi strelca, sodišče nima prav nobenega razloga, da bi kot edino možno prevozno sredstvo favoriziralo le kolo, saj dokaza, da je obtoženi kritičnega dne vozil kolo, sodišče nima. Kljub temu, da je sodišče s pomočjo policije opravilo rekonstrukcijo s kolesom, obramba poudarja, da policija v tem delu ni opravila tudi vožnje z avtomobilom ali to relacijo prehodila peš. V času rekonstrukcije tudi ni bila opravljena simulacija priprave in oblačenja obtoženca pred predpostavljenim odhodom od doma, kar je bilo izrecno predlagano v dokaznem predlogu. Ker je izmera časa ključnega pomena pri presoji, ali bi obtoženi po objektivni plati sploh lahko prišel na kraj dejanja, je bil dokazni predlog obrambe povsem upravičen. Ker sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, da je obtoženi kritičnega dne bodisi hodil peš, vozil svoj avtomobil ali kolo, bi v skladu z načelom in dubio pro reo, moralo pri ugotavljanju časa za prihod upoštevati tistega, ki je v korist obtožencu in bi to za presojo možnosti izvedbe očitanega ravnanja pomenil trden dokaz za oprostitev obtoženega.

Sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP po načelu proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Razen v primerih, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen za predlagatelja, mora dokaznemu predlogu ugoditi in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesno-pravno relavanten. Čas, ki je potreben za prihod na kraj kaznivega dejanja je za predmetno zadevo eden izmed pomembnejših in šele po tem, ko bi sodišče razpolagalo z vsemi časovnimi izmerami možnih poti, z različnimi prevoznimi sredstvi, bi se lahko spustilo v oceno dokazov. Sodišče pa je oceno dokazov opravilo, predno jih je sploh v celoti izvedlo in zgolj na podlagi uradnih zaznamkov in lastne izkustvene ocene zavrnilo dokaz, ki bi utegnil biti razbremenilen za obrambo.

Drugi dokazni predlog je obramba podala v svoji vlogi z dne 18. 12. 2015, ko je glede na opravljeno rekonstrukcijo dne 16. 12. 2015 podala pripombe iz zahtevala njeno dopolnitev. Obramba je zahtevala dopolnitev rekonstrukcije na način, da je potrebno izmeriti tudi čas, ki je potreben, da bi se obtoženi ustrezno oblekel in obul, da se upoštevajo uradne kolesarske poti in da se vsaka posamezna pot začne v stanovanju ter zaključi na parkirišču pred restavracijo, da se pri tem upošteva zmerni tempo in da policist pri rekonstrukciji uporablja obtoženčevo kolo. Sodišče je navedeni dokazni predlog ocenilo kot nepotrebnega. Sodišče očita obrambi, da pri svojem dokaznem predlogu ni navedla, katere naj bi bile uradne kolesarske poti in nadalje še navaja, da je splošno znano dejstvo, da se s kolesom lahko vozi ne samo po poteh, ki so kolesarjem izrecno namenjene, ampak tudi po drugih poteh. Sodišče v tem delu popolnoma spregleda, da je obramba v svojih pripombah na opravljeno rekonstrukcijo grajala izvedbo treh možnih kolesarskih tras, saj je šlo izključno za popolnoma neuradne »offroad« poti, bližnjice, pri katerih je policist prečkal zelenico, različna parkirišča, vozili se je med avtomobili, večkrat med vožnjo je kriminalist zapeljal pravokotno na pločnik v višini cca 10 cm ali več, tempo je bil hiter, pri tem pa policist ni upošteval prometnih predpisov (z izjeme rdeče luči na Tržaški), npr. vozil v nasprotno smer, po napačnem pasu, poti, ki so dejansko na voljo kolesarjem sploh ni upošteval ipd. Po stališču obrambe policija za izbiro navedenih poti ni imela nobene podlage, saj obtoženca ni bilo zaslediti na nobeni kameri, ki so bile nameščene ob možnih poteh, poti pa so bile izbrane z namenom dokazati teoretično možnost prihoda obtoženca na kraj kaznivega dejanja s kolesom. O tem, da obramba ni navajala uradnih kolesarskih poti, je s strani sodišča popolnoma neutemeljen očitek, saj je za ugotovitev tega dejstva obramba predhodno že predlagala postavitev ustreznega izvedenca. Različno merjenje posameznih odsekov na rekonstrukciji po stališču obrambe pomeni, da je fizični napor celotne poti, in sicer poti, ki se začne »na kavču« in konča na parkirišču pred restavracijo Via Bona, nedvomno večji, kot pa napor za posamezno pot, kar nenazadnje tudi vpliva da točno izmero časa. Po oceni obrambe izmerjen čas v rekonstrukciji na način, da se je meril ločeno po posameznik odsekih, ne pomeni natančno izmerjenega časa.

Zavrnitev predlaganega dokaza z ustrezno dopolnitvijo rekonstrukcije je sodišče utemeljilo le na podlagi svoje izkustvene ocene, kljub temu, da bi le-ta utegnil biti razbremenilen za obrambo. Sodišče je kršilo pravico obdolženca do obrambe v zvezi z določbo tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tretji dokazni predlog podan s strani obrambe, ki je bil neposredno vezan na samo pravilnost izvedbe rekonstrukcije, je bil predlog, da sodišče zaseže posnetke družbe Avto Ljubljana kamere št. 2 na dan 16. 12. 2015 v času, ko se je opravljala rekonstrukcija. Obramba je namreč želela z vpogledom v posnetke kamere št. 2 dokazati, da je prihod kolesarja policista in ostalih, ki so sodelovali pri rekonstrukciji, na tem posnetku viden, medtem ko na dan umora v spornem času iz smeri Jamove ulice ni viden prihod kolesarja, ki bi prečkal Tbilisijsko in nato zavil na parkirišče restavracije Via bona. Obramba je torej želela s tem dokaznim predlogom sodišču dokazati, da je bila izbira kolesarskih tras s strani policije neustrezna in da časi, ki jih je dala rekonstrukcija, niso ustrezni in primerni za ugotovitev, ali bi lahko obtoženi po odhodu svoje hčerke pravočasno prišel na kraj kaznivega dejanja. Sodišče je dokazni predlog obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da posnetki iz časa enega leta po umoru niso relevantni za predmetni kazenski postopek. Takšna ugotovitev sodišča je znova napačna, saj se je z zavrnitvijo predlaganega dokaza želelo izogniti na strani obrambe izpostavljenemu dejstvu, da je bila rekonstrukcija opravljena napačno, s čimer je bil dokaz, ki bi utegnil razbremeniti obdolženca, neutemeljeno zavrnjen. Iz tega razloga je sodišče tudi tu kršilo pravico obdolženca do obrambe v zvezi z določbo tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

4.4. BAZNE POSTAJE V POVEZAVI Z SMS-I

Iz izpisa telefonskega prometa za obtoženca z dne 16. 12. 2014 je ključna njegova aktivnost v času med 18:42 in 20:11 uro, in sicer gre za izmenjavo SMS sporočil med Robertom Bartolom in obtoženim. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih – pregleda podatkov telefona HTC Desire 601 Milka Noviča z dne 03. 02. 2015 izhajajo naslednje aktivnosti:

ob 18:42:09 je obtoženi na svoj telefon prejel SMS pošiljatelja Roberta Bartola z naslednjo vsebino: »Ob 19 dajte piscanca v pecico. Ob 20ih da bo vecerja«

ob 19:49:26 je obtoženi Bartolu odgovoril in v SMS-u napisal: »Mi je kura pobegnila. Kaj sedaj?«

ob 20:06:45 je Bartol Noviču odgovoril z SMS »??Kdo pa je tam . Robi tle.«

ob 20:10:48 je Novič Bartolu odgovoril »JA jst sem kenede«

Navedena korespondenca je v prvi vrsti seveda nenavadna, še posebej dejstvo, da je Bartol poleg Noviču ob 18:42:09 še 16 drugim telefonskim številkam poslal SMS z isto vsebino, pri tem pa je bilo prvih šest številk enakih, samo zadnje tri je Bartol pred pošiljanjem spremenil. Obramba se na tem mestu vsebini SMS-jev ne namerava posvečati, ampak svojo pozornost in argumente usmeriti v bazne postaje, na katere se je obtoženčev telefon priklopil v času prejema in oddaje posameznega SMS sporočila.

Pri prvih dveh SMS-jih ob 18:42:09 in 19:49:26 se je obtoženčev telefon priklopil na bazno postajo AVRHOV1, medtem ko se je ob 20:06:45 priklopil na bazno postajo AVARNO3 in nato ob 20:10:58 ponovno na bazno postajo AVRHOV1.

V času preiskave je NPU s strani Telekoma Slovenije prejel odgovor, katere celice baznih postaj pokrivajo lokacijo Žaucerjeva ulica 12, Ljubljana, torej naslov obtoženčevega prebivališča. Iz navedenega dopisa je bila med vsemi celicami baznih postaj navedena le AVRHOV1, medtem ko celica AVARNO3 ni bila navedena.

Tekom glavne obravnave je bil zaslišan Tomaž Mulec, predstavnik Telekoma, ki je bil s strani sodišča predstavljen kot »nekdo, ki se spozna na delovanje baznih postaj«2. Navedeni priči sodišče v sodbi popolnoma sledi, vendar kljub izpovedbi priče Mulec, sodišče podaja zaključke, ki so v nasprotju z njegovo izpovedbo in je s tem kršilo 11. točko prvega ostavka 371. člena ZKP.

Za predmetno zadevo ključne ugotovitev priče Mulec, ki je bil zaslišan v zvezi s signalom različnih baznih postaj na obtoženčevem domu, so naslednje:

signal celice AVARNO3 sega tudi do naslova Žaucerjeva 12;

možno je, da se signal telefona posameznika, ki se nahaja na naslovu Žaucerjeva 12 priklopi na bazno postajo AVARNO3;

priča Mulec je razpolagal z meritvami, ki so bile opravljene na cestah, ne glede na to, pa se lahko na podlagi navedenih meritev – po njegovem mnenju - sklepa, kaj se dogaja tudi v stanovanju;

dopis Telekoma ni želel komentirati, ker ga ni pripravila njegova služba;

zemljevidi pokritosti za posamezne celice, katere je poslal Telekom, prikazujejo najboljše simulirano pokrivanje, ki pa po stališču priče Mulca niso najbolj eksaktne, najbolj natančni podatki so meritve z verižnim telefonom, s katerimi je razpolagal on tekom zaslišanja.

Sodišče sicer v celoti sledi priči Mulec, vendar kljub temu, da je na podlagi opravljenih meritev priča dopustila možnost, da bi se obtoženčev telefon priklopil na bazno postajo AVARNO3 tudi, če bi se obtoženi nahajal doma, sodišče vseeno zaključi, da se je kritičnega večera, ko je obtoženi prejel Bartolov drugi SMS, ni nahajal doma. Takšno odločitev sodišče utemelji s tem, da je priča Mulec razpolagal le s podatki meritev na cesti, meritve pa niso bile opravljene v stanovanju. Poleg tega sodišče svoj zaključek utemelji tudi na podlagi ugotovitve, da je bil obtoženi v obdobju od 01. 09. 2014 do 21. 12. 2014 na bazno postajo AVARNO3 priklopljen zgolj kritičnega dne, pri tem pa sodišče povzema ugotovitve iz uradnega zaznamka o količini najbolj pogosto prijavljenih baznih postajah pri komunikaciji obtoženega, ki je ravno bazna postaja AVRHOV1. V kumulaciji teh argumentov, sodišče v prid svoji tezi doda, da obtoženi v času, ko se je njegov telefon ob 20:06 prijavil na bazno postajo AVARNO3 nima alibija, ter da je le par dni po umoru čistil kolo, iz videoposnetkov pa je mogoče nedvomno sklepati, da je oškodovanca umoril prav kolesar, v zaključku pa sodišče še navede, da obtožni ni bil doma tudi na podlagi dejstva, da se ob 19:36 uri ni javil na klic Roka Grecsa. Po navedeni argumentaciji sodišče zaključi, da ravno okoliščina priklopa na bazno postajo AVARNO3 ob 20:06 omogoča zaključek, da se je obtoženi nahajal na območju kraja kaznivega dejanja. Navedeni zaključek po stališču sodišča tudi ne more izpodbiti dejstvo, da je bil ob 19:49 in 20:10 uri obtoženčev telefon priklopljen na bazno postajo AVRHOV1. Po mnenju sodišča je imel obtoženi dovolj časa, da je po storjenem kaznivem dejanju med 19:38:37 ter 19:40:18, ko je bil ubit Jamnik (sodišče verjetno misli, ustreljen?!), več kot dovolj čas, glede na ugotovitve rekonstrukcije, da se je vrnil proti domu na območje bazne postaje AVRHOV1 ob 19:49 uri, po stališču sodišča je prav tako imel dovolj časa, da se je med tem časom in 20:06 uro ponovno vrnil nazaj na območje oz. bližino kaznivega dejanja (v tem delu obrazložitve sodišče poudari dejstvo, da je ob 20:06 uri obtoženi popolnoma nepričakovano (?) prejel drugi SMS Bartola, ko se je zabeležila bazna postaja AVARNO3) in nato ponovno dovolj časa, da je bil čez štiri minute njegov telefon, ko je odgovarjal Bartolu, ponovno vklopljen na bazni postaji AVRHOV1. Takšno argumentacijo pa sodišče še velemojstrsko zaključi s pojasnilom, da kje točno se je obtoženi nahajal med prejemom oz. pošiljanjem teh zadnjih treh SMS-jev seveda ni mogoče natančno ugotoviti, kar je pojasnil tudi priča Mulec, ko je povedal, da si telefon, ki nima povezave, lahko giblje prosto in sistem ne ve kje je, ob vzpostavitvi povezave pa se pokaže preko katere bazne postaje je vzpostavljena.

Obramba je nad zgornjo argumentacijo zgrožena, saj le-ta ne samo, da arbitrarno podaja dokazno oceno in pri tem sploh ne upošteva priče, ki je v svojem zaslišanju vse bistvene stvari pojasnila, največjo napako sodišča obramba opazi v delu, ko sodišče okoliščino, zakaj obtoženi ob 20:06 ni bil doma, utemeljuje z dejstvom, da je nekaj dni po umoru čistil kolo in ker se ob 19:36 ni javil na telefonski klic Roka Grecsa. Zakaj naj bi navedena argumenta imela kakršnokoli povezavo z odločitvijo sodišča, da obtoženi ob 20:06 ni bil doma, obrambi ni jasno. Zaradi popolnoma konfuzne argumentacije odločitve sodišča, zakaj obtoženi ob 20:06 ni bil doma, bo obramba vsak argument sodišča obravnavala ločeno.

Prvič, sodišče kljub temu, da sicer navede, da v celoti sledi priči Mulec, le-tega ne upošteva v delu njegove izpovedbe, ko je dopustil možnost, da se je obtoženčev telefon ob 20:06 priklopil na bazno postajo AVARNO3 z njegovega doma. Priča je tudi pojasnil, da kljub temu da razpolaga le s podatki meritev na cestah, je na podlagi teh podatkov možno sklepati tudi za dogajanje v stanovanju. Tudi po tem, ko je sodišče priči Mulec predočilo dejstvo, da je je v opazovanem času obtoženčev telefon samo enkrat prijavil na bazno postajo AVARNO3, je priča Mulec še vedno vztrajal pri svoji ugotovitvi, da je to možno, saj na Žaucerjevi 12 je tudi signal bazne postaje AVARNO3. Sodišče je tako v nasprotju s svojimi navedbami, da priči Mulec v celoti sledi, ni upoštevalo tega dela izpovedbe in mimo tega odloči v škodo obtoženca, pa čeprav za to ni imelo prav nobenega tehtnega in logičnega razloga.

Obramba v zvezi s samo zanesljivostjo podatka, na katero bazno postajo se je telefon priključil, še dodaja, da je pri območju pokrivanja posamezne bazne postaje potrebno ločiti med »simulacijo signala« in »meritvijo signala«. Simulacija pokrivanja posamezne bazne postaje oziroma posamezne celice določene bazne postaje predstavlja najboljše pokrivanje določene celice, torej najmočnejši signal le-te. Priča Mulec je v svojem zaslišanju pojasnil, da simulacije posameznih celic niso najbolj eksaktne. Simulacije posamezne celice opravi operater ob postavitvi mobilnega omrežja, ko potrebuje podatke najboljšega pokrivanja, saj je na podlagi teh podatkov (in tudi ostalih) odvisno, kako pogosto in v kakšni razdalji bodo posamezne bazne postaje locirane. V mestih je baznih postaj več in so njihove medsebojne razdalje relativno majhne, medtem ko je število baznih postaj zunaj mesta in v vaseh manjše. Meritve, na drugi strani, pa opravi operater po cestah z verižnim telefonom, ki na določeni lokaciji zazna signale z različnih celic baznih postaj, tudi signal celic, ki so izven simuliranega območja. Gre za natančnejše podatke o zaznavi signalov vseh različnih baznih postaj, ki jih je na določeni lokaciji moč zaznati.

Dejstvo s katero bazno postajo se bo v trenutku klica povezal telefon, je odvisno od mnogih elementov, npr. poseljenost, gostote stavb, višine stavb (mobilni signal se od stavb tudi odbija) ter ostalih ovir, ki slabijo mobilni signal. Glede okoliščine, na katero bazno postajo se bo signal prijavil v določenem časovnem momentu, je priča Mulec pojasnil, da je to stvar mikrolokacije, trenutnih radijskih razmer v času klica, od tega kam se bo signal povezal je npr. odvisno tudi od tega ali je okno v stanovanju odprto ali zaprto.

Bližina določeni bazni postaji z lokacije klicatelja avtomatično še ne pomeni tudi priklopa na najbližjo celico bazne postaje. Prenos podatkov namreč poteka po zračni poti, zato je kakovost signala na določeni mikrolokaciji oslabljena z različnimi dejavniki, npr. naravne ovire (razgiban relief, količina snega ipd.), umetne ovire (razne gradbene konstrukcije) ipd., vsaka taka motnja pa vpliva na pot signala in na priključitev na določeno bazno postajo v danem trenutku klica.

Priča Mulec je glede na opravljene meritve sodišču pojasnil, da se lahko signal telefona, ki se nahaja na Žaucerjevi 12, priklopi tudi na celico AVARNO3. Argument sodišča, da vendarle gre to za meritve na cesti in ne v stanovanju je popolnoma absurden in samovoljen. Da bi operater razpolagal z meritvami v vsakem posameznem stanovanju je popolnoma nemogoče že iz logističnega vidika, navsezadnje pa je priča povedal, da se na podlagi teh meritev da sklepati tudi smiselno za dogajanje in moč signala v stanovanjih. Zakaj sodišče priči v tem delu ne sledi, iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Zakaj sodišč ni upoštevalo pojasnilo priče o tem, da se na podlagi meritev na cesti da sklepati tudi na prisotnost signala v stanovanju ter da je zaznava signala AVARNO3 na Žaucerjevi 12 povsem logičen, ker je teren tu dvignjen nad repetitorjem AVARNO3 in signal lažje potuje, v sodbi ni pojasnjeno. Obramba opozarja na neobrazloženost sodbe v delu izpovedbe priče Mulec, ki je evidentno v korist obtoženca in mu sodišče ne samo, da mu ni sledilo, tudi pojasnilo ni, zakaj ne.

Po oceni obrambe tu ne more biti nobenega dvoma, da so meritve opravljene na cesti dovolj natančne in primerljive tudi za signal v stanovanjih, še posebej ob argumentaciji priče Mulec, da se glede na rezultate, pridobljene pri meritvah po cesti, da sklepati, kaj se dogaja tudi v stanovanju.

Z meritvami se da ugotoviti kateri signali baznih postaj so v trenutku meritve prisotni na določeni lokaciji, na vprašanje ali se bo klic vezal na določeno celico v danem trenutku, pa ni možno odgovoriti. Na katero celico se bo signal telefona vključil je namreč odvisno od mnogo dejavnikov mikrolokacije v trenutku klica, npr. od zasedenosti določene celice, možnost odboja ali uklona signala, celo od okoliščine, ali je okno v stanovanju odprto ali ne. Torej opravljene meritve operaterja Telekom, ki so pokrivanje signala celice AVARNO3 zaznale tudi na območju obdolženčevega doma, tako nedvomno predstavljajo preverljiv in zanesljiv podatek. Najpomembnejše dejstvo, ki ga nikakor ne smemo zanemariti pa je to, da signal celice AVARNO3 sega tudi do naslova Žaucerjeva 12, ki predstavlja bivališče obdolženega. Navedeno seveda potrjuje tezo obrambe in zagovor obdolženega, da je bil v času kaznivega dejanja doma ter da je sodišče v zvezi s tem sprejelo popolnoma napačno dokazno oceno, v nasprotju z izpovedbo priče Mulec.

Nadalje, drugi argument sodišča, na katerega opira svojo odločitev, da ob 20:06 obtoženi ni bil doma, pa je ugotovitev, da se je obtoženčev telefon v opazovanem obdobju od 01. 09. 2014 do 21. 12. 2014 na bazno postajo AVARNO3 prijavil samo enkrat in to kritičnega dne 16. 12. 2014. Takšno sklepanje sodišča, torej, da na podlagi verjetnosti prikapljanja na posamezno bazno postajo, ni utemeljeno, dokazno nepodprto in sprejeto brez upoštevanja izpovedbe priče Mulec, ki je ob predočenju tega podatka odgovoril, da je kljub takšnemu podatku, to vseeno možno. Ob sočasnem upoštevanju izpovedbe priče Mulec in tudi znanih dejstev o priklopih na bazne postaje in dokazni vrednosti le-teh, obramba trdno stoji na stališču, da sama pogostost priklapljanja na določeno bazno postajo še zdaleč ne pomeni, da možnosti priklopa na drugo bazno postajo ni, kljub temu, da se je priklop izvedel preko oddaljene bazne postaje in ne preko bazne postaje, ki je glede na lokacijo telefona uporabniku najbližja. Okoliščine, ki vplivajo na priklop na posamezno celico bazne postaje je obramba natančneje pojasnila že zgoraj in se v celoti sklicuje na že povedano oz. pojasnjeno. Priča Mulec je na zaslišanju na izrecno vprašanje sodnice kako komentira podatke o pogostosti priklapljanja v opazovanem obdobju povedal, da je kljub tem podatkom možno, da se je telefon priklopil na bazno postajo AVARNO 3 iz Žaucerjeve 12. Nenazadnje pa je sodišče pri odločanju na podlagi »verjetnosti priklopa« razpolagalo s podatki o pogostosti priklopa le za obdobje dobrih treh mescev, kar je relativno kratko obdobje in sodišču ne daje podlage za gotove zaključke. Takšno sklepanje sodišča je samovoljno in predstavlja absolutno bistveno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Za lažjo predstavo obramba prilaga zemljevid, na katerem je z modro zvezdo označen dom obtoženca, z rumeno zvezdo je označen kraj kaznivega dejanja, medtem ko je z rdečo piko označen repetitor na naslovu Koprska ulica 94, obe rdeči črti pa prikazujeta področje in smer pokrivanja bazne postaje AVARNO3. Iz navedene skice je razvidno, da je snop signala celice usmerjen proti Žavcarjevi 12, torej je smer sevanja glavnega snopa antene usmerjena proti bivališču obtoženega. Priča Mulec je v svoji izpovedbi povedal, da če je npr. smer sevanja obrnjena proti severu, je zelo verjetno, da se bo terminal priključil na tisto celico, ki kaže v isto smer lokacije terminala. Glede na to, da je celica bazne postaje AVARNO3 usmerjena proti kraju kaznivega dejanja in v tej svoji smeri pokriva tudi kraj obtoženčevega doma, je priklop na to celico (pa čeprav le enkrat v opazovanem obdobju) popolnoma logičen in sprejemljiv. Iz tega razloga je tudi povsem logično, da je priča Mulec imel podatek, da je signal bazne postaje AVARNO3 prisoten tudi na naslovu Žaucerjeva 12, Ljubljana.

SLIKA GOOGLE MAP

Stališče sodišča, da je obtoženi imel v času med storjenim kaznivim dejanjem in prvima dvema SMS-ja dovolj časa, da bi se vrnil proti domu na območje bazne postaje AVRHOV1 in da je imel nato dovolj časa, da se je med 20:06 uro in 20:10 uro iz območja kaznivega dejanja vrnil na območje kraja svojega doma, je napačno in protispisno. Pri tem utemeljevanju priklopov sodišče priklop ob 20:06 uri utemelji tako, da je obtoženi ob 20:06 popolnoma nepričakovano prejel drugi SMS Bartola in da je imel med 20:06 in 20:10 ponovno dovolj časa, da se je vrnil na območje bazne postaje svojega doma. Sodišče sicer lokacije, kje naj bi se obtoženi med prejemanjem in pošiljanjem SMS-jem nahajal, ne ve, zaključuje pa, da vsekakor ni bil ves čas doma, kot je to zatrjeval v svojem zagovoru.

Takšna argumentacija sodišča je popolnoma nelogična in neživljenjska. Obrambi se zastavlja vprašanja, kdo lahko kaj takšnega, kot zatrjuje sodišče, sploh verjame? Sodišče pri svoji odločitvi najprej popolnoma »povozi« dejstvo, da Telekom razpolaga z meritvami, ki dokazujejo, da so na območju Žavcarjeve 12 (obtoženčevega doma) prisotni signali več baznih postaj, tako AVRHOV1 kot tudi AVARNO3 in da je okoliščina na katero bazno postajo se bo signal telefona prijavil odvisna od nešteto dejavnikov (celo od tega ali je okno v sobi odprto ali ne!), da pa sodišče iz vsega tega zaključi, da priklop na bazno postajo AVARNO3 pomeni neposredno nahajanje na kraju kaznivega dejanja, čeprav je ta signal prisoten tudi na kraju obtoženčevega bivališča in da je obtoženi po stališču sodišča (kljub napačni časovni opredelitvi umora in sklicujoč se na neustrezne podatke iz rekonstrukcije) imel dovolj časa, da bi kolesaril do svojega doma, napisal SMS in se nato po tem, ko je bilo na parkirišču restavracije že cel kup policistov in kriminalistov vrnil nazaj na kraj kaznivega dejanja (pri tem seveda tudi tvegal, da bi ga opazili bodisi kriminalisti bodisi njegovi nekdanji sodelavci), prejel »nepričakovani SMS« in se nato ponovno prekolesaril nazaj domov (v 4 minutah!, ki tudi po času iz rekonstrukcije ni mogoče) in ob 20:10 uri poslal zadnji SMS. Je to sploh mogoče? Pojasnila priklopov baznih postaj v kritičnem času na način, da se je obtoženi po grozovitem dejanju, katerega mu očita sodišče, s kolesom vozil domov in čez cca 30 minut nazaj na kraj kaznivega dejanja in pri tem tvegal, da bi ga policija in njegovi nekdanji kolegi opazili, je razumsko popolnoma nesprejemljiva. Takšno aktivnost obtoženega, kot mu jo pripisuje sodišče, je povsem v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je obtoženi nadpovprečno inteligentna oseba. Obramba po razumski plati ne more sprejeti stališča sodišča, da bi obtoženi le osem oziroma deset minut po grozovitem dejanju že sedel doma na kavču in nekemu popolnemu neznancu odpisoval SMS in se pri tem zafrkaval, nato pa ponovno odšel na kraj zločina? Še hujša nelogičnost prvega sodišča pa je tudi ta, da obtoženi ob 20:06 prejetega SMS ni pričakoval in je bil zanj popolno presenečenje?! Ob dejstvu, da je obtoženi ob 19:49:26 samoiniciativno, več kot eno uro po prejetem SMS-u (kateri je bil edini nepričakovan v nizu njune korespondence) Robertu Bartolu le odgovoril z vsebino »Mi je kura pobegnila. Kaj sedaj?«, ni moč zatrjevati, da odgovora na zastavljeno vprašanje obtoženi ni pričakoval. Torej, obtoženi je v svojemu SMS-ju prejemniku zastavil vprašanje, kar seveda pomeni, da je obtoženi z veliko verjetnostjo pričakoval odgovor tistega, ki je sms prejel, zato tu o nekakšnem presenečanju in nepričakovanem odgovoru še zdaleč ni moč govoriti. Obramba po tovrstnem načinu argumentacije prvega sodišča enostavno več ne ve, ali je logika sodišča tu popolnoma izostala in je želja po obsodbi dr. Noviča res tako velika, oziroma tako nujna?! Obramba ob tako razumsko izostalih argumentih sodišča enostavno ne more ostati ravnodušna in se zaveda svoje trše retorike, ki pa je ob takšnih argumentih sodišča neizbežna.

Obramba opozarja tudi na povsem nerazumljivo in arbitrarno dokazno oceno sodišča v delu, da obtoženi ni bil ves čas doma, ker se v vmesnem času, natančneje ob 19:36 ni oglasil na klic Roka Grecsa. Obtoženi je dejstvo, da se ob 19:36 ni oglasil pojasnil, in sicer njegov prijatelj Rok Grecs ima cerebralno paralizo od rojstva in ima težavo z govorom in hojo. Kritičnega dne se mu ni javil, ker je bil od celega dneva utrujen in se mu ni dalo mučiti z razgovorom, pri čemer bi se oba mučila razumeti in drugega. Da ima Rok Grecs težave z govorom in hojo se je prepričalo tudi sodišče na glavni obravnavi. Dejstvo, da se obtoženi pač ni javil na telefon zaradi njegove subjektivne odločitve v danem trenutku še nikakor ne more pomeniti tega, kar mu očita sodišče, torej da ker se ni oglasil na telefon ni bil doma?! Navedena nerazumljiva dokazna ocena v šodo obtoženca je samo še ena v nizu mnogih.

4.4.1 ZAVRNITEV DOKAZNEGA PREDLOGA V ZVEZI Z BAZNIMI POSTAJAMI

Obramba je predlagala izvedbo dokaza z opravo poizvedbe pri Telekomu Slovenije d.d. glede zanesljivosti določanja lokacije mobilnega telefona v mestih glede na lokacijo bazne postaje, s katero telefon komunicira, upoštevajoč dejstvo, da gre za strnjeno, gosto pozidano in gosto poseljeno naselje ter za ugotavljanje lokacije za nazaj, torej ne na način, ko bi se lokacija telefona ugotavljala med samim opravljanjem storitve (telefonskim klicem, pošiljanjem SMS sporočila,…) in (podredno) izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca telekomunikacijske stroke, ki naj se opredeli do zgoraj navedenega vprašanja, upoštevajoč specifične okoliščine (gosto pozidano in gosto naseljeno naselje, ugotavljanje lokacije za nazaj,…). Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, ker naj bi sodišče v zvezi s temi okoliščinami že zaslišalo uslužbenca Telekoma d.d. Primoža Mulca in je bilo po stališču sodišča dejansko stanje glede tega dovolj razjasnjeno.

Spomnimo, da je sodišče priči Mulec v celoti sledilo, medtem ko je v škodo obtoženca glede priklopa na bazno postajo ob 20:06 uri odločilo med drugim tudi zaradi dejstva, da je priča Mulec razpolagal le z meritvami na cesti, medtem ko meritve niso bilo opravljene v stanovanju. Torej, sodišče bi lahko – če bi sledilo predlogu obrambe – v zadevi postavilo ustreznega izvedenca, ki bi to nejasnost odpravil (čeprav je že priča Mulec povedal, da lahko meritve na cesti smiselno uporabimo tudi za meritve v stanovanju!). Zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je bila tudi kršena pravica obdolženca do obrambe in določba tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. V zadevi je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

4.5. ČASOVNA RAZPREDELNICA KRITIČNEGA DNE

Po argumentaciji pritožbenih navedb o videoposnetkih iz kraja, alibiju obtoženega, rekonstrukciji poti in korespondenci med obtoženim in Bartolom, bo obramba v nadaljevanju strnila vse časovne aspekte skupaj in s tem še na bolj evidenten način predstavila absurdnost celotnih zaključkov sodišča ob sočasnem upoštevanju subjektivnih okoliščinah obtoženega. Obramba meni, da je v napadeni sodbi v prvi vrsti izostala življenjskost in logičnost pri presoji, ali bi dr. Novič, 60 letni gospod, ki je imel le nekaj minut pred streljanjem še alibi, lahko storil očitano ravnanje na način, kot mu to očita sodišče. Svoje ugotovitve sodišče skozi sodbo pojasnjuje le z vidika teoretičnih možnosti prihoda na kraj ter indicev v smislu najavljanja na telefon ipd., medtem ko je presoja subjektivne zmožnosti - konkretno obtoženca - izvršiti takšno ravnanje, izostala. Sodba v tem delu nima razlogov (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

Točno določen čas

Čas, ki je po stališču obrambe ostal neugotovljen

OPIS

18:42:09

/

prvi SMS Bartola

18:44

/

Marjana Novič prejela klic (telefonska anketa), v kateri so med drugim želeli izvedeti podatek, kdo od njenih družinskih članov je doma

19:28:25

/

Jera Novič prejme klic Urške Novljan, ki traja 11 sekund

18:28:36

Jera Novič konča klic z Urško Novljan in se začne pripravljati za odhod od doma

/

Po stališču sodišča ob 19:28 ali 19:29

Po stališču obrambe okoli 19:33

Jera Novič odide od doma

Obramba opozarja, da točen čas odhoda Jere Novič ni bil ugotovljen. Ob upoštevanju objektivno znanih časov, je po stališču obrambe Jera Novič od doma odšla okoli 19:33, medtem ko sodišče navaja, da bi naj stanovanje zapustila ob 19:28 ali 19:29

/

Po stališču sodišča nekaj sekund

Po stališču obrambe vsaj minuto ali dve

Čas, ki bi ga potreboval dr. Novič, da se preobleče in obuje, vzame orožje, vklopi alarm

/

Iz rekonstrukcije so se časi gibali od 59 sekund do 1 minute in 29 sekund

Čas, ki ga potrebuje, da zaklene stanovanje, gre po stopnicah v klet, odklene kolesarnico, vzame iz kolesarnice kolo, zaklene kolesarnico, kolo po stopnicah odpelje pred vhodu in izstopi iz stanovanjskega bloka

/

Rekonstrukcija je bila opravljena neustrezno, zato ugotovljene čase ni mogoče upoštevati.

Čas za prihod do restavracije iz rekonstrukcije med 5 minut in 16 sekund do 5 minut ter 26 sekund

Čas, ki bi ga potreboval dr. Novič, da bi s kolesom prekolesaril pot od Žaucarjeve 12 do Tbilisijske 59

/

19:34:26

Na kameri Avto Ljubljana št. 2 opažen kolesar brez luči (v času, ko obtoženi objektivno ni mogel biti na kraju!)

/

19:34:47

Na kameri Avtohiše Peugeot št. 8 opažen kolesar brez luči

/

19:35:06

Kolesar na kolesu brez luči v križišču nasproti Avtohiše Peugeot zavije proti parkirišču Via Bone

/

19:37:04 – 19:37:13

Silhueta osebe, ki pospešeno stopa po levi strani parkirnega prostora

19:37:42

Oškodovanec pripelje na parkirišče Via Bone

19:38:37

Izstop oškodovanca iz avtomobila

19:39:19

Kolesar s kolesom brez luči hitro odpelje iz parkirišča Via Bone

19:40:33

Iz smeri parkirišča Via Bone pride pešec

19:41:21

Pripelje avto, ki pobere čakajočega pešca

19:49:26

prvi SMS Noviča Bartolu (t.j. cca 10 minut po streljanju!)

20:06:45

drugi SMS Bartola

20:10:58

drugi SMS Noviča Bartolu

Iz zgornje razpredelnice je razvidno, da je od klica, ki ga je prejela obtoženčeva hči Jera Novič ob 19:28:25 in trenutkom, ki bi (po stališču sodišča) lahko predstavljal že čas streljanja 19:38:37 preteklo samo 10 minut! V zvezi z navedenima časovnima trenutkoma je pomembno opozoriti, da obtoženi ni vedel, kdaj bo njegova hči odšla na telovadbo. Po izpovedbi Jere Novič je obtoženi sicer seznanjen s tem, da hodi na telovadbo, vendar ne ve, ob kateri uri se bo svoje vadbe udeležila. Glede na to, da točen odhod Jere Novič ni ugotovljen, obramba stoji na stališču, da je potrebno upoštevati dejanske čase (čas klica, trajanje klica, izmero poti in trenutka, ko sta se dekleti prijavili v fitnes) in iz tega izpeljati zaključek, da je Jera od doma odšla ob cca 19:33 uri. Po stališču sodišča je obtoženi praktično v istem hipu, ko je njegova hči odšla od doma, skočiti iz kavča, se obleči in obuti (o orožju sodišče ne izgublja besed), za kar na bi potreboval nekaj sekund, temu prišteti čase iz rekonstrukcije, ki so za prihod iz stanovanja do kleti ter izhoda iz stanovanjske hiše kazali od 59 sekund do 1 minuto ter 29 sekund in nato še čas za kolesarjenje, ki je bil v rekonstrukciji izmerjen od 5 minut in 16 sekund do 5 minut ter 26 sekund. Če navedene čase seštejemo ob upoštevanju načela ad favorem obtoženca, bi obtoženi potreboval 6 minut in 55 sekund, da bi po odhodu prišel na kraj. Če času alibija 19:33 prištejemo čas 6 minut in 55 sekund (v katerem čas za pripravo za odhod od doma sploh ni upoštevani!), bi obtoženi na kraj lahko prišel ob 19:39:55, v času, ko je bil oškodovanec nedvomno že ustreljen. Obramba opozarja, da ta čas pomeni le prihod na kraj. Kako pa bi lahko obtoženi, po hitenju na kolesu in prihodu na parkirišče vedel, kje je oškodovanec, ali je morebiti že prišel ali je na poti, kje ga naj počaka ipd., sodišče ne pojasni. Natančno streljanje v stanju utrujenosti je tudi eno izmed vprašanj, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri tem, ali je izvedba očitanega ravnanja sploh možna. Pa vendar, če se po tej razlagi časa vrnemo na odhod obtoženčeve hčerke, je naslednje vprašanje povsem na mestu, in sicer kako bi obtoženi lahko vedel, kdaj bo v stanovanju ostal sam? Tega obtoženi zagotovo ni vedel. Prav tako ni vedel, ali je oškodovanec v vmesnem času že prišel na zabavo ali ne. V dokaznem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi obtoženca o gibanju oškodovanca, kdorkoli obveščal itd. Obtoženi tudi ni vedel, da bi naj obtoženi na zabave zamujal, kar je povsem protispisna ugotovitev sodišča. Sodišče namreč spregleda, da obtoženi v času od kar je Jamnik postal direktor KI nikoli ni bil na sindikalni zabavi. Da bi obtoženi navedeno pri komerkoli poizkušal izvedeti, v postopku ni bilo ugotovljeno. Prav tako sodišče samovoljno in mimo izpovedb v postopku zaslišanih prič zaključi, da je obtoženi vedel, kje se bo odvijala sindikalna zabava. Glede na izpovedbo priče Husić, so bile sindikalne zabave v restavraciji Via Bona prvič organizirane v času, ko obtoženi ni bil več zaposlen na KI.

Če sledimo gornji časovni razpredelnici in razlogovanju sodišča glede samih baznih postaj, pridemo do ugotovitve, da naj bi obtoženi po grozovitem dejanju kolesaril domov in nato od doma (iz neznanega razloga) samo cca 10 minut po dejanju neznani osebi odpisoval in se pri tem šalil. Po poslanem SMS-ju naj bi obtoženi odšel nazaj na kolo in se vrnil na kraj zločina (sodišče pri tem ne zmore podati razlage zakaj naj bi se vrnil!) in pri tem ob 20:06 prejel novi SMS (po mnenju sodišča nepričakovano?!). Pojasnjevanje sodišča, ki sledi temu SMS-ju, da naj bi obtoženi nato imel dovolj časa (le 4 minute!), da bi prišel nazaj na območje bazne postaje AVRHOV1 in znova poslal novi SMS, je protispisna in ne upošteva časa, ki je bil izmerjen na rekonstrukciji za prihod od restavracije Via Bona do doma obtoženca. Logika sodišča se tu enostavno ne izide!

Izvedba očitanega ravnanja je povsem nemogoča. Razumski in logični pomisleki o dogajanju kritičnega dne, sprejem samovoljnih pojasnil sodišča, enostavno ne dopuščajo.

5. OBTOŽENČEV ZAGOVOR

Sodišče stoji na stališču, da je obtoženi tekom postopka svoj zagovor spreminjal in
prilagajal dokaznemu postopku, kar pa je – po mnenju sodišča - povsem nelogično in neživljenjsko. Sodišče očita obtožencu, da se je s potekom časa vedno bolje spominjal podrobnosti, o katerih na policiji in zaslišan v preiskavi ni izpovedoval.

Obramba na tej točki pojasnjuje, da je pri ocenjevanju zagovora obtoženega potrebno upoštevati, da je velika razlika med trenutkom, ko ti nepričakovano vzamejo prostost in trenutkom, ko po skoraj enajstih mesecih v priporu na glavni obravnavi podaš svoj zagovor, pri čemer pa je obtoženi od prvega zaslišanja na policiji dne 22. 12. 2014 do dneva predobravnalnega naroka bil seznanjen s potekom in rezultati celotne kazenske preiskave in je bil po prebrani obtožnici neposredno seznanjen z očitki, ki jih je tožilstvo naperilo zoper njega, na podlagi izsledkov preiskave. Obtoženi je svoj zagovor na glavni obravnavi podal skladno z vsemi podatki, ki so izhajali iz obtožnice in se v zvezi z njimi tekom preiskave ni opredelil, jih je pa seveda tekom zagovora želel razčistit, saj jih je tožilstvo interpretiralo v njegovo škodo.

Torej, zagovor obtoženca v okviru katerega je med drugim tudi argumentiral očitke v obtožnici nikakor ne pomeni, da bi se obtoženi stvari začel bolj spominjati, ampak se jih ob prvi izjavi na policiji ni spomnil, ker jih v danem trenutku ni ocenjeval za pomembne, jim v tej posledici tudi ni posvečal nobene posebne pozornosti, zato so očitki o tem, da je obtoženi zagovor spreminjal in pojasnjeval stvari, ki jih prej niti omenjal ni, naravnost absurdne. Obtoženi se je na svoj zagovor pripravil na podlagi navedb in očitkov, ki so izhajali iz obtožnice, zato tu ni moč govori o »povrnitvi spomina«, ampak pojasnjevanju izsledkov preiskave in tolmačenju tožilstva le teh.

Obramba opozarja, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 22. 12. 2014 ni formalen dokaz. Obtoženi je svojo izjavo podal brez prisotnosti zagovornika, zato sodišče v skladu s tretjim odstavkom 148.a člena ZKP svoje odločitve ne sme opreti na to izpovedbo. Sodišče je ves čas presojanja obtoženčevega zagovora na glavni obravnavi primerjalo z izjavo obtoženca dano policiji, kar je nezakonito in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. čelna ZKP.

pižama ali trenirka?

Sodišče kot prvo izpostavi, da obtoženi v izjavi policiji ni povedal, da se je preoblekel v pižamo, to naj bi omenil šele na glavni obravnavi. Obramba poudarja, da je povzemanje izpovedb obtoženega izredno nekorektno. Že v izjavi dani policiji dne 22. 12. 2014 je obtoženi v prosti izjavi izpovedal, da se je po prihodu domov oz. po večerji razkomotil, ker ni imel namena iti od doma, ter da misli, da se je preoblekel v modro trenirko in mikico sive barve. Dva dni kasneje, zaslišan v preiskavi, se je skliceval na podano izjavo policiji in nato tekom zaslišanja odgovarjal na zastavljena vprašanja. V svojem zagovoru dne 11. 11. 2015 je izpovedal, da se je preoblekel v pižamo. Po njegovi prosti izpovedbi zagovora je sodnica obtoženemu postavila vprašanje »Ali danes se spomnite, da ste se prav v pižamo preoblekel, če vas prav razumem?« in je obtoženi odgovoril, da ve, da je to danes rekel, ali je bila to trenirka ali pižama ni točno vedel odgovoriti in je sam povedal, da naj glede tega ostane pri dvomu.

Sodišče je kljub dvomu o tem, kaj je bil oblečen (njegova žena je izpovedala, da se je preoblekel v pižamo, hči je dopustila možnost, da je bil v spodnjem delu trenirke, zgornji del pa je bila pižama), zaključilo, da je bil oblečen v trenirko, zato se pred odhodom iz stanovanja ni preoblekel in je torej po stališču sodišča streljal v trenirki. Na tem mestu obramba ponovno opozarja na to, da sodišče v dvomu ne uporabi načela in dubio pro reo, ampak vsako nejasno okoliščino razlaga v škodo obdolženca, tudi v konkretnem primeru. Sodišču pri tem seveda ustreza, da je bil obtoženi oblečen v trenirko in zato po mnenju sodišča ne rabi upoštevati dodatnega časa za preoblačenje, kar je napačno in brez ustrezne dokazne podlage. Sodišče je pri svoji dokazni oceni o tem, kaj naj bi bil obtoženi res oblečen, predno je v stanovanju ostal sam, spregledalo, da je bila dne 22. 12. 2014 opravljena hišna preiskava, med drugim so obtožencu zasegli tudi trenirko temne barve, na kateri pa policisti niso ugotovili nobenih sledi kaznivega dejanja. V kolikor bi obtoženi bil oblečen v spodnji del trenirke, obstaja verjetnost, da bi policisti na zaseženi trenirki temnejše barve našli sledove streljanja, pa kot že rečeno, prav nobeni sledovi kaznivega dejanja niso bili ugotovljeni! Sodišče za svojo ugotovitev, da je bil obtoženi oblečen v trenirko, nima nobene dokazne podlage, odločitev o tem, pa je bila sprejeta brez upoštevanja vseh ugotovljenih okoliščinah in mimo dejstva, da na spodnjem delu trenirke ni bilo najdenih nobenih sledi kaznivega dejanja. Tudi v tem delu so podane absolutne bistvene kršitve postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

SMS korespondenca Novič-Bartol

Obtoženi se v času, ko je podal izjavo policiji, ni spomnil korespondence z Bartolom (izmenjave skupaj štirih SMS-jev), medtem ko je nato v preiskavi napačno navedel, da je odgovoril le na

prvi SMS, medtem ko je na glavni obravnavi natančno povzemal kdaj ga je prejel, kaj in kdaj je odpisal. Obramba takšnim očitkom sodišča ne more slediti, saj je obtoženi po opravljenem zaslišanju na policiji in nato pri preiskovalnem sodniku bil seveda v šoku, teh SMS ni jemal kot resne, je pa tudi težko, da se človek natančno spomni kaj točno je v določenem SMS-u pisalo in kaj je pisalo v odgovoru. Še posebej pri naravi korespondence, katero je obtoženi jemal kot golo »zafrkancijo« in je v tem slogu tudi odgovarjal, med drugim s pojasnilom, da je odpisoval iz čistega dolgčasa po tem, ko je na poročilih bil na vrsti šport, ki ga ne zanima. V preiskavi je obtoženec po spominu relativno natančno povzemal vsebino njune korespondenco, z izjemo tega, da mu je poslal dva SMS-ja in ne le enega. Pred podajo zagovora pa je bil obtoženi seznanjen s celotnimi izsledki iz preiskave, iz uradnih zaznamkov policije je lahko razbral točne čase prejetih in poslanih SMS-jev kot tudi njihovo vsebino. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je obtoženi svojo sliko o dogajanju tega dne lahko sestavil in jo sodišču kar se da najbolje pojasnil. Sodišče pri tem tovrsten zagovor popolnoma arbitrarno tolmači v škodo obtoženca, kljub temu, da je vedelo, da je obtoženi naknadno bil seznanjen s temi dejstvi in jih je pri svojem zagovoru o njegovih aktivnostih pojasnjeval logično ob upoštevanju podatkov, ki so bili ugotovljeni po pregledu njegovega telefona. To nikakor ne pomeni, da je obtoženi svoj zagovor spreminjal, saj je v preiskavi povedal, da je do pisanja SMS-jev res prišlo, to pa je po spominu pojasnil nenatančno, kar je povsem življenjsko. Obtoženi bistva njegovega zagovora, da ves čas ni zapustil svojega stanovanja, ni spremenil, kar je v zadevi ključno.

lokacija Via bona

Sodišče je v delu obtoženčevega pojasnjevanja ali ve kje je Via Bona, njegov odgovor, da le približno ve kje je, ocenilo za sprenevedanje. Obramba opozarja, da obtoženi nikoli ni bil ne v restavraciji ne na parkirišču, zato ni prav nič nenavadno, da je le približno vedel kje se nahaja. Kljub temu, da je obtoženi hodil v fitnes in obiskoval restavracijo Spar, ki sta relativno blizu restavracije Via Bona, sodišče nima podlage, da obtoženemu ne bi verjelo, da ne ve kje točno se restavracija nahaja. Obramba opozarja, da je zagovor obtoženega povsem logičen in življenjski, saj je v stavbi, kjer se nahaja Via Bona, veliko poslovnih subjektov oziroma prostorov, zato točna lokacija restavracije posamezniku, ki je še nikoli ni obiskal, ne more bit znana.

aktivnosti računalnika

Sodišče obtožencu očita napačen zagovor v delu, ko je v preiskavi trdil, da je bil v kritičnem času na računalniku, da je pregledal pošto na internetu oziroma »da je bil na mreži«. Policistom je celo rekel, naj to pregledajo in bodo videli, da je bil doma. Obramba tu izpostavlja, kako neživljenjsko sodišče tolmači zagovor obtoženca in od njega pričakuje, da bo svoje aktivnosti v kritičnem času znal pojasniti do minute natančno. Zanimivo je, da mu sodišče v delu, ko obtoženi s pomočjo ugotovljenih dejstev iz preiskave pojasnjuje dinamiko pošiljanja SMS, očita »vrnitev spomina«, medtem ko mu v delu, ko obtoženi svojo aktivnost na računalniku le delno napačno povzame, na drugi strani očita sprenevedanje. Dejstvo je, da je obtoženi po prihodu iz Krasa bil na računalniku, sicer ne ravno v času, ko ni imel alibija, bil pa je v obdobju po prihodu v stanovanje od 18:09:02 do 18:27:56, ko je najprej pogledal svoj mail in nato še strani časopisja in socialnih omreži. To, da je obtoženi po prihodu domov bil na računalniku, drži, razlika je le v točnem času, zato je tu na strani sodišča očitanje, da se je sprenevedal, nesorazmerna, ob upoštevanju dejstva, da je vse zatrjevane aktivnosti dejansko opravil, vendar v času, ko je še imel alibi. Tudi tako majhna časovna razlika pri opisu določenih aktivnosti za nazaj je povsem življenjska, ob dejstvu, da je obtoženi tovrstne aktivnosti imel za povsem rutinske. Na tem mestu velja opozoriti na opravičevanje sodišča pri dokazni oceni priče Bartol, češ, da je povsem življenjsko, da se ljudje za nazaj, še zlasti po poteku določenega časa, ne spominjajo za vsak dan posebej kaj so počeli in kje so se nahajali ob točno določeni uri, še zlasti, če ne gre za neke izredne ali nenavadne dogodke3, medtem ko takšnega ocenjevanja rahlega odstopanja pri zagovoru obtoženega sodišče še zdaleč ne upošteva, ampak minimalen (in življenjski) odstop zaključi kot načrtno spreminjaje zagovora in sprenevedanje na strani obtoženega.

Sodišče v zvezi z aktivnostmi računalnika kot dokaz svojih zaključkov utemeljuje tudi z navedbami, da je tudi po prihodu žene, ki ga je seznanila, kaj se je dogajalo v Via Boni, še vedno pregledoval članke na to temo. Tu je ponovno izostala življenjskost sodišča, saj je povsem noramlno, da je obtoženi pregledoval novice, saj je oškodovanca poznal in bil dolga leta tudi del kolektiva inštitucije, katere direktor je bil oškodovanec. Pregledovanje novic o hudem kaznivem dejanju storjenem nad osebo, ki je posamezniku znana, je nekaj najbolj običajnega. Sodišče tudi nedolžnemu branju člankov o hudem kaznivem dejanju pripisuje ozadje, ki je popolnoma neprimerno in špekulativno, vse za ceno predstaviti ozadje o tem, da je obtoženi storilec.

Razlogovanje izpovedbe obtoženčeve žene v delu, da si je oddahnila, ko je videla obtoženčev avtomobil parkiran na istem mestu, kot je bil, ko je sama odšla od doma, je popolnoma protispisno in arbitrarno. Obtoženčeva žena je svojo izpovedbo v tem delu argumentirala s pojasnilom, da so jo že policisti v restavraciji v okviru zbiranja obvestil spraševali o njenem možu, ker so pridobili informacijo o emailih, ki jih je obtoženec pošiljal ter informacijo, da je bil obtoženi eden izmed tistih, ki je v zadnjem času na KI dobil odpoved. Marjana Novič si je oddahnila, vendar ne, ker bi sama mislila, da bi obtoženi kaj takega lahko naredil, ampak iz vidika, da bi – v kolikor obtoženi ne bi bil veš čas doma in bi kam odšel – lahko imel v zvezi s tem težave pri pojasnjevanju, kje je bil.

neodgovorjeni klic Roka Grecsa ob 19:36

Sodišče ne verjame zagovoru obtoženca, da se Grecsu ni javil, ker je bil utrujen in da mu tudi sicer večkrat ni dvignil telefona ter da običajno zvečer ne odgovarja na telefon. Sodišče svojo odločitev utemeljuje na podlagi podatkov o obtoženčevem prometu v obdobju od 01. 09. 2014 do 21. 12. 2014, iz katerega je razvidno več telefonskih klicev med obtoženim in Grecsom, tudi v večernih urah. Obramba ponovno opozarja, kako nelogično je stališče sodišča, ko le-ta subjektivno odločitev obtoženca, da se v danem trenutku pač ne bo javil na telefon, to razlaga v njegovo škodo, češ, da se ni javil, ker ni bil doma. Prav tako sodišče sicer navaja pretekle telefonske razgovore, pri tem pa ne pove, ali razpolaga tudi s podatki, kolikokrat se obtoženi na klic ni javil? Priča Grecs je namreč povedal, da se je to večkrat zgodilo. Takšna dokazna ocena je neprimerna in nikakor ne daje sodišču možnosti, da okoliščino neodgovorjenega klica tolmači z ugotovitvijo, da obtoženi v času neodgovorjenega klica ni bil doma.

»čiščenje« kolesa in Žumer

Sodišče ne sledi pojasnjevanju obtoženca v zvezi s čiščenjem kolesa, in sicer za to, ker obtoženi na policiji in zaslišan v preiskavi ni omenjal čiščenje kolesa in je to čiščenje omenil šele na glavni obravnavi. Obramba ne razume, čemu bi obtoženi policiji na podlagi svoje proste izpovedbe povedal, da se je na lepo sončno nedeljo 21. 12. 2014 v času, ko je obrezoval živo mejo tudi odločil, da bo svoje kolo pripravil na sezono? To je v svojem zagovoru pojasnjeval, saj iz obtožnice izhaja očitek, češ, da je za prihod na kraj kaznivega dejanja nedvomno uporabil kolo, ki ga je nato čistil, o čemer naj bi v preiskavi izpovedala priča Žumer in na ta način prekril sledove streljanja.

Sodišče pojasnjevanju obtoženega ne sledi, ker naj bi le-ta povedal, da je ob priliki striženja žive meje odšel po orodje v klet, kjer ima tudi kolo, v nadaljevanju pa je svoj zagovor popravil, da je njegov kolo v kolesarnici in da se je po tem, ko je videl kolo od žene in hčere, določil pogledati tudi svoje kolo, ki ga ima zraven kleti, v kolesarnici.

Po mnenju sodišča je obtoženi dne 21. 12. 2016, kar pet dni po očitanem dogodku (!), čistil kolo, da bi iz njega odstranil kakršnekoli obstoječe dokaze, ker naj bi navedeno kolo uporabil za odhod kritičnega večera do Via Bone. Obramba opozarja, da so takšni zaključki povsem nelogični in dokazno nepodprti. Prvič, zakaj bi se obtoženi (nadpovprečno inteligentna oseba) odločil, da bo šele pet ni po kaznivem dejanju odšel čistiti kolo? Pri tem je potrebno opozoriti, da je obtoženi povedal, da je kolo pripravljal na sezono, in sicer, da ker je opazil, da je bilo kolo »na tleh«, je kolo iz kolesarnice odpeljal v atrij po zunanji strani stanovanjske hiše, kjer bi ga lahko opazilo veliko ljudi, kolo nato »napumpal in pošprical z VD-40«. Obramba resnično ne razume, zakaj bi obtoženi – v kolikor bi držalo stališče sodišča, da ga je čistil z namenom prikriti sledove streljanja – kolo čistil kar pet dni po očitanem dejanju, to pa bi počel vsem na očem in o tem sosedu, ki njegovega početja čez plot sicer ni videl, samoiniciativno povedal! Glede na raven njegove inteligentnosti bi človek pričakoval, da bi to storil takoj po dejanju, ob prihodu domov, v kolesarnici, na skrivaj. Obramba enostavno ne razume, zakaj bi šel to početi pet dni po dogodku in štiri dni za tem, ko je prostovoljno prišel na policijo in dopustil odvzem sledov sledi strelca. V zaključkih sodišča tu enostavno ni logike. Ne glede na to, kar sodišče zatrjuje, je pripisovanje dejstvu, da je obtoženi kolo pripravljal na sezono ponovno zgolj špekuliranje. Dejstvo je, da nobeni sledovi kaznivega dejanja na obtoženčevem kolesu niso bili najdeni, zato so tu vsakršni zaključki v zvezi s tem povsem odveč.

kdaj je obtoženi sprva zvedel, da je bil ustreljen direktor KI

Sodišče spremembo obtoženčevega zagovora izpostavlja tudi v delu, kdaj točno naj bi izvedel, da je bil oškodovanec ustreljen. Odstopanje je bilo med zaslišanjem na policiji in na glavni obravnavi. Na policiji, torej, ko je bil spomin še zelo svež, je obtoženec povedal, da je ob najavi večernih poročil na POP TV bila le novica o streljanju, medtem ko je šele nato, po prihodu Jere domov na svojem računalniku zasledil novico o tem, da je šlo za domnevno streljanje na oškodovanca. Na glavni obravnavi je izpovedal malo drugače, in sicer, da naj bi že v najavi poročil povedali, da naj bi šlo za streljanje na direktorja KI. Po oceni obrambe je povsem življenjsko – ob upoštevanju daljnosežnosti dogodkov – da je obtoženi zamešal kdaj točno je prvič izvedel, da naj bi šlo za streljanje na oškodovanca. Glede na to, da je izpovedba dana policiji točna in skladna z ugotovljenim brskanjem po spletu in tudi poslušano najavo večernih poročil, bi tu sodišče moralo temu sledit, ob upoštevanju, da je bila izjava dana policiji še najbolj sveža.


glede GSR delcev

Sodišče obtožencu očita spremembo svojega zagovora glede najdenih GSR delcev, saj je najprej trdil, da so delci povezani z brušenjem, kuhanjem oglja in izdelovanja krem, medtem ko naj bi šele po znanih rezultatih analize njegove jakne Bugatti začel pojasnjevati, da je do najdenih delcev prišlo ravno zaradi kontaminacije na strelišču.

Obramba opozarja, da sodišče pri oceni obtoženčevega zagovora ne upošteva dejstva, da ima obtoženi pravico do izjave in svojega zagovora, zato je svoj zagovor po tem, ko mu je bilo predočeno kje vse naj bi bili najdeni delci, postalo jasno, da to nikakor ne more biti od samega brušenja, kot je to sprva zatrjeval. Obtoženi je namreč vedel, da očitanega ravnanja ni storil, zato je iskal razlago, ki bi pojasnila najdbo GSR delcev. Iz vidika, da je obtoženi nedolžen, je seveda njegov zagovor o najdbi nekakšnih delcev (kovin) logičen, saj je na to najprej pomislil. Ko pa mu je bilo predočeno, da najdeni delci ne morejo biti takšnega izvora, je odgovor na to želel poiskati in ga tudi je. Ta odgovor in pojasnila so tudi logična in tekom dokaznega postopka dokazana kot možna. Več o tem je opisano v poglavju o kontaminaciji, kjer je med drugim obrazložena in potrjena teza obtoženca, da so na njem bili nedvomno – poleg delcev GSR – najdeni tudi opilki. Očitek sodišča, da obtoženi ni že od vsega začetka navajal kontaminacijo kot možno, pa je povsem življenjsko, saj je nedolžen in najdbo GSR delcev še zdaleč ni pričakoval. V kolikor bi obtoženec resnično bil storilec, bi navedeni argument kontaminacije uporabil že takoj, oziroma, verjetno bi bil toliko pameten, da na policijo vendarle ne bi odkorakal prostovoljno v plašču, v katerem naj bi samo 23 ur pred tem izvršil kaznivo dejanje. Kaj takega bi bilo naravnost absurdno.

6. SLEDI STRELCA

Osrednji del tega kazenskega postopka je zavzelo ukvarjanje z izvorom GSR delcev, ki so bili najdeni na obdolženemu ter na njegovi jakni. Gre za delce, ki nastanejo kot posledica streljanja s strelnim orožjem.

Obramba je ves čas trdno stala na stališču, da najdeni sledovi, ki ustrezajo karakterističnim delcem, niso sledovi streljanja z dne 16.12.2014, temveč gre za delce, ki jih je obdolženi pridobil ob streljanju v strelskem klubu »DUM DUM«. Diametralno nasprotna je bila teza, ki jo je skušalo dokazati tožilstvo – da najdeni GSR delci izvirajo iz obravnavanega kaznivega dejanja.

Obdolženi je najdbo spornih delcev v svojem zagovoru sprva pojasnjeval z uporabo kotne brusilke, ki jo je uporabljal pri delu na Krasu, kjer goji sivko. To je bilo namreč prvo, česar se je spomnil. Po tehtnem premisleku je ugotovil, da je isto jakno Bugatti, s katero je prišel na odvzel sledi strelca, nosil tudi konec leta 2013 oz. v začetku leta 2014, ko je zadnjičstreljal v klubu »DUM DUM«. Obdolženi je namreč v cono streljanja, ki je zaprt prostor, vedno prišel oblečen v jakno, ki jo je pred streljanjem slekel in jo odložil na okensko polico. Obdolženi pri streljanju v klubu ni uporabljal rokavic, po samem streljanju pa si rok ni nikoli umil. Roke si zaradi kronične hipodermije redno maže s kremo, zato so mastne in tako veliko bolj dovzetne za prenašanje delcev. Poleg tega pa ima obdolženi navado, da ima roke vedno v žepih, kar pa predstavlja tudi način prenosa delcev, ki so nastali pri streljanju v strelskem klubu, iz rok v žepe jakne in obratno. Obdolženi je v svojem zagovoru tudi povedal, da svoje jakne – ki je bila tudi njegova edina zimska jakna – ni nikoli opral. Obdolženi je, kot že rečeno, isto jakno nosil tudi dne 17.12.2014, ko so mu bili odvzeti sledovi z rok in glave, ni je pa nosil dne 22.12.2014, ko mu je bila v jutranjih urah (obdolženi je bil še v pižami) odvzeta prostost in opravljen ponovni test. Tako je povsem logično, da dne 22.12.2014 delci na obdolženem niso bili najdeni (kar je kot argument, da pri odvzemanju vzorcev dne 17.12.2014 ni moglo iti za kontaminacijo, saj bi bil obdolženi potem kontaminiran tudi dne 22.12.2014), saj tistega dne ni bil nič v stiku z dokazano kontaminirano jakno Bugatti.

6.1. Zakaj zavrnitev dokaznih predlogov s postavitvijo izvedenca kemijske stroke, pribavo dokumentacije od NFL v zvezi s preiskavo GSR delcev in pribavo poročila o zadnjem servisu in zadnji kalibraciji SEM-EDX sistema predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka?

Obramba je že tekom preiskave v zvezi z vprašanjem kontaminacije kar dvakrat podala dokazni predlog postavitve izvedenca kemijske stroke, ki bi najdene delce analiziral in ocenil ali je kontaminacija, kot jo pojasnjuje obdolženi, mogoča. Preiskovalni sodnik je ta dokazni predlog vztrajno zavračal z obrazložitvijo, da ima postavljeni izvedenec balistične stroke ustrezno znanje tudi s področja kemijske sestave delcev ter znanje v zvezi s kontaminacijo z delci. Obramba je isti dokazni predlog podala tudi na predobravnalnem naroku, vendar tudi tekom glavne obravnave izvedenec kemijske stroke ni bil postavljen. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, ker so se o možnosti kontaminacije že izjasnili izvedenec Franc Sablič in izvedenec Manthei, kemijsko analizo delcev, najdenih na obdolženem in na tulcu s kraja umora ter pregled jakne pa so opravili NFL ter izvedenka dr. Gebhartova.

Obramba je ves čas glavne obravnave opozarjala na naslednja dejstva:

nepravilno vzorčenje tulca, najdenega na kraju umora (vzorčenje opravljeno s strani Ester Ceket z NFL),

pomanjkljiva dokumentacija o detektiranih GSR delcih (število najdenih GSR delcev na obdolžencu, njegovi jakni in oškodovancu presega 230, medtem ko je NFL dostavil vsega 13 X-ray spektrov, 7 analiz in 3 fotografije najdenih delcev) in s tem nezmožnost preveritve pravilnosti poročil NFL – o tem, da so poročila NFL evidentno napačna, obširno v nadaljevanju pritožbe,

neodgovorjene so ostale pripombe obrambe na neustreznost spektrov pri analizi najdenih GSR delcev (nepravilni in neoznačeni peaki - vrhovi) – tudi o tem bo več navedenega v nadaljevanju,

možnost kontaminacije z GSR delci kot vprašanje s področja kemijskih znanosti.

Strokovno argumentirane odgovore na zgornja vprašanja oziroma dileme lahko poda le izvedenec z ustreznim znanjem s področja kemije, torej sodni izvedenec kemijske stroke, ki ga je obramba tudi predlagala. Sodišče se z zgoraj navedenimi vprašanji (z izjemo vprašanja kontaminacije), ki so bistvena za preverjanje pravilnosti dela NFL, kljub zahtevam sploh ni ukvarjalo. Argumentacija sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da dokaza s postavitvijo izvedenca kemijske stroke ni izvedlo, ker je kemijsko analizo delcev najdenih na obtožencu in tulcu s kraja umora ter pregled jakne opravil NFL ter izvedenka dr. Gebhartova, ne vzdrži. Izvedenec kemijske stroke je bil predlagan za preveritev ustreznosti kemijskega dela (vzorčenja, analiz,...) NFL, saj je ravno temu obramba nasprotovala. Dela s področja kemije, ki ga je opravil NFL, tako sploh ni preverjal nihče in so pripombe obrambe ostale v celoti neodgovorjene ter dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno. Izvedenki dr. Gebhartovi pa tudi ni bilo odrejeno, da odgovori na zgoraj izpostavljeno in se s tem (pravilnost vzorčenja, tolmačenje X-ray spektrov,...) seveda ni ukvarjala. Vprašanje kontaminacije pa je v svojem bistvu vprašanje prenosa snovi, kar je prav tako vprašanje s področja kemije. Ker izvedenec Sablič po lastnih navedbah (pa tudi sicer je to razvidno iz njegovih odgovorov na zaslišanjih na glavni obravnavi) nima nikakršnega znanja s področja kemije, tudi ni mogel dati strokovno ustreznih odgovorov v zvezi s tem področjem. Zato obramba nasprotuje zavrnitvi dokaza s postavitvijo izvedenca kemijske stroke z argumentom, ker naj bi se o možnosti kontaminacije izjasnil že izvedenec Sablič. Posebej glede na dejstvo, da je prav izvedenec Sablič ves čas vztrajal pri stališču, da kontaminacija v konkretnem primeru ni možna, nemški izvedenci pa so bili drugačnega mnenja – da je ta vsekakor možna, sodišče pa je glede tega vprašanja sledilo izvedencu Sabliču, ki sploh nima znanja o tem področju, niti nobenih strokovnih kompetenc! Obramba je po zaslišanju izvedenca Sabliča na glavni obravnavi izrecno opozorila, da glede na izpoved izvedenca Sabliča, da ni izvedenec s področja prenosa snovi (kontaminacije) in da nima znanja s področja kemije, njegovih zaključkov v zvezi s kontaminacijo v vseh njegovih pisanih mnenjih in njegove izpovedbe na zaslišanju v tem delu ni mogoče šteti kot izvedensko mnenje! Sodišče se do tega sploh ni opredelilo in še naprej postopalo, kot da je izvedenec Sablič tudi strokovnjak za vprašanja s področja kemije, kar je nedopustno in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je izpodbijana sodba (tudi) iz tega razloga nepravilna in nezakonita.

Sodišče je torej obrambi z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca kemijske stroke odvzelo možnost dokazovanja napak oziroma nepravilnosti pri delu NFL, kar vsekakor močno vpliva na pravilnost podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo in posledično na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Takšno ravnanje sodišče brez dvoma predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je sodišče dolžno (tudi ex offo, ne le na predlog obrambe, čeprav je bil v konkretnem primeru predlog obrambe podan) izvesti vse dokaze v korist obdolženca. V zvezi z razčiščevanjem pravilnosti opravil NFL s področja kemije sodišče ni izvedlo nobenega dokaza (ustrezen dokaz bi seveda bil postavitev izvedenca kemijske stroke), zato so ta vprašanja ostala v celoti nerazčiščena in dejansko stanje v tem delu neugotovljeno.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe za pribavo vsega gradiva (slik, spektrov in analiz) od NFL v zvezi s preiskavo GSR delcev. Zavrnjeni dokazni predlog vsekakor ni prepozen, saj ga je obramba oziroma obdolženi podala takoj po zaslišanju priče Ester Ceket (ki je na NFL opravljala vzorčenje in analizo najdenih GSR delcev), ko se je pokazal dvom v pravilnost opravljenih postopkov vzorčenja in analize. Iz tega razloga (ker je bilo potrebno preveriti pravilnost), je obramba zahtevala dostavo vse dokumentacije v zvezi z analizami (to pa so skladno standardi tako slika vsakega posameznega najdenega GSR delca, njegova analiza in spekter – več o tem bo pojasnjeno v nadaljevanju pritožbe). Tega dokaznega predloga torej ni bilo mogoče podati na predobravnalnem naroku, saj se je potreba po preverjanju teh dejstev pokazala šele po zaslišanju priče Ester Ceket dne 13.1.2016. Dokazni predlog je bil tudi v zadostni meri konkretiziran, saj je bilo povsem jasno, da je bil dokazni predlog predlagan z namenom preveritve ustreznosti postopkov s strani NFL, usposobljenosti osebja, ki je opravljalo vzorčenje in analizo ter posledično rezultatov, ki naj bi bili za obdolženca obremenjujoči. Sodišče navaja, da je od NFL pridobilo reprezentativno analitsko dokumentacijo – ravno to je tisto, kar je za obrambo sporno! Dokumentacija, ki jo je pridobilo sodišče je pomanjkljiva (število najdenih GSR delcev na obdolžencu, njegovi jakni in oškodovancu presega 230, medtem ko je NFL dostavil vsega 13 X-ray spektrov, 7 analiz in 3 fotografije najdenih delcev), ni je mogoče medsebojno povezati (sliko z analizo in spektrom), zaradi česar ni mogoče preveriti pravilnosti ugotovitev NFL. Daljša razlaga in pojasnila v zvezi z dokumentacijo (ki je nezadostna in brezpredmetna, saj z njo ni mogoče preveriti ničesar, vsekakor pa ne tega, kar navaja NFL v svojih poročilih) sledi v nadaljevanju pritožbe. Ker je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišču odvzelo možnosti preverjati pravilnost rezultatov, ki so za obdolženca obremenilni, je to nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, še posebej upoštevajoč dejstva, ki kažejo na to, da je bilo delo NFL povsem nestrokovno, da so dostavljeni spektri s strokovnega vidika močno sporni (več o tem v nadaljevanju) in da so tudi rezultati, do katerih je prišel NFL strokovno napačni. Ob tem je potrebno poudariti, da je iz teh rezultatov izhajal tudi izvedenec Sablič, zato je še toliko pomembnejše, da se razčistijo pomisleki v strokovno pravilnost dela NFL. Ker je sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obdolžencu odvzelo možnost dokazovanja razbremenilnih dejstev, so bile s tem nedvomno bistveno kršene določbe kazenskega postopka, kar ima za posledico nepravilno in nezakonito sodbo.

Ker so napačno in nepravilno označeni vrhovi na spektrih lahko posledica napačne kalibracije (oziroma nekalibracije) SEM-EDX sistema – o tem podrobneje v nadaljevanju, tudi zavrnitev dokaznega predloga s pribavo zadnjega poročila o servisu in zadnji kalibraciji elektronskega mikroskopa z EDX detektorjem prav tako pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz istih razlogov, kot so navedeni zgoraj. Potreba po tem dokaznem predlogu se je prav tako pokazala šele potem, ko je bil predobravnalni narok že opravljen in sicer po pridobitvi dokumentacije (analiz, spektrov in fotografij GSR delcev) z NFL, kar je bilo po zaslišanju priče Ester Ceket in takrat je bil dokazni predlog tudi podan. Pred tem (na predobravnalnem naroku) v sodnem spisu sploh ni bilo relevantne dokumentacije NFL (slik najdenih GSR delcev, analiz in spektrov), zato se obramba o njej ni mogla izjasniti prej, kot se je, prav tako ni mogla na predobravnalnem naroku vedeti, da bo dokumentacija, ki jo bo dostavil NFL, tako pomanjkljiva in strokovno napačna, da bo potrebno v zvezi s tem izvajati dodatne dokaze. Tudi ta dokazni predlog torej nikakor ni prepozen in prekluzije v kazenskem postopku ni mogoče tolmačiti tako restriktivno, saj gre to na račun popolne in pravilne ugotovitve materialne resnice, kar pa ni dopustno. Nesprejemljiva je argumentacija sodišča, ki zavrnitev dokaznega predloga utemeljuje s tem, da je Ester Ceket v pisnem odgovoru pojasnila, da je njihova oprema redno servisirana in kalibrirana, sodišče pa ji v celoti sledi. Glede na to, da se utemeljeno postavlja vprašanje o kalibraciji SEM-EDX sistema (razlogi za to bodo navedeni v nadaljevanju), je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obrambi onemogočena preveritev oziroma dokazovanje razbremenilnih dejstev.

Zavrnitev dokaznih predlogov obdolženca in s tem odvzem možnosti izvajanja dokazov v obdolženčevo korist predstavlja poleg kršitve določb ZKP tudi kršitev določbe 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Z ravnanjem sodišča so bila torej obdolžencu v konkretnem kršena tudi ustavno zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku – pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist.

6.2. Zakaj Franc Sablič sploh ne bi smel biti postavljen za izvedenca oziroma bi moral biti izločen?

Tekom preiskave je sodišče postavilo izvedenca balistične stroke Franca Sabliča, ki je izdelal svoje izvedensko mnenje z dne 13. 4. 2015 in njegovo dopolnitev z dne 5. 5. 2015. Obramba tudi v pritožbi ponovno opozarja, da je bil izvedenec Sablič v času izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve z dne 5.5.2015 direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki je naslednik Centra za kriminalistično tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve. NFL je organizacijski del Generalne policijske uprave, saj določba 19. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji določa, da je NFL specializirana notranja organizacijska enota generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti. NFL je nedvomno organ, ki je vključen v organe, pristojen za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, saj to jasno izhaja iz določbe 19. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji.

Ustava RS v 1. odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. EKČP navedeno pravico v 1. in naslednjih odstavkih 6. člena opredeljuje kot „fair trail“. Skladno z določilom 6. točke 1. odstavka 39. člena ZKP je pri sodniku podan izločitveni razlog, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti oziroma če pri njem obstojijo take okoliščine, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Skladno z določilom 1. odstavka 44. člena ZKP pa se določbe, ki se nanašajo na izločitvene razloge sodnikov in sodnikov porotnikov, smiselno uporabljajo tudi za strokovnjake in izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega.

V kazenskem postopku obdolžencu ni zagotovljeno pošteno sojenje, če v njem odloča sodnik, ki ni nepristranski. Sodnik je nepristranski, če ima enak odnos do navedb in dokazov obeh strank v postopku in nima že v naprej ustvarjenega mnenja o tem, kako bo odločil. Pri odločanju, ali je bil v nekem postopku odstranjen vsak razumen dvom, so pomembne konkretne okoliščine vsakega posameznega primera, pri čemer doktrina Evropskega sodišča še posebej poudarja t.i. zunanji videz kot osrednji element pri odločanju, ali je podana objektivna okoliščina za dvom v nepristranskost.

Izpodbijana sodba se v pretežnem in bistvenem delu opira na ugotovitve oziroma izvedensko mnenje (z dopolnitvami) Franca Sabliča, ki zaradi svojega položaja pri delodajalcu nedvomno vzbuja dvom v nepristranskost. Zaposlitev pri policiji, ki je hkrati tudi organ odkrivanja kaznivih dejanj zagotovo navzven nikakor ne daje videza nepristranskosti, kot to določa EKČP. Zaradi takšne okoliščine ni mogoče odstraniti vsakršnega legitimnega dvoma v nepristransko izvedensko mnenje, s tem pa je posredno kršena tudi domneva nedolžnosti in iz nje izhajajoče načelo in dubio pro reo.

V konkretnem primeru ne gre zgolj za to, da bi bil v postopku postavljen izvedenec, ki bi bil zaposlen v NFL. Franc Sablič je bil namreč njegov direktor, ki neposredno odgovarja generalnemu direktorju policije. Gre torej za funkcionarja v organizacijski strukturi policije, katere interes nedvomno je, da uspešno preganja storilce kaznivih dejanj. Z uspešnostjo ima obramba v mislih doseganje obsodilnih sodb v kazenskih postopkih. Upoštevajoč to dejstvo, direktor NFL po trdnem prepričanju obrambe ne more biti neodvisni izvedenec, saj ima interes, da potrdi ugotovitve policije in nenazadnje tudi predhodno opravljene forenzične preiskave s strani organa, ki ga vodi. Tudi v konkretnem primeru je prav NFL pri obdolžencu opravljal forenzično preiskavo najdenih delcev, direktor tega istega organa pa v postopku nastopa kot nekakšen neodvisni izvedenec. Če ne drugega, se pri njem vzbuja vsaj dvom v njegovo nepristranskost, kar pa je že razlog za njegovo izločitev in izločitev z njegove strani pripravljenega izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev. Pri izvedencu Sabliču je namreč podan konflikt interesov, ki najmanj kar je, vzbuja dvom v njegovo nepristranskost oziroma navzven daje vtis pristranskosti, kar pa zagotovo predstavlja kršitev načela poštenega sojenja in domneve nedolžnosti. Ob postavitvi Sabliča za izvedenca se namreč ni mogoče izogniti vtisu, da je policija pregledovala sama sebe oziroma, da bo opravljene dotedanje analize policije pregledoval njihov predstojnik (direktor), ki bi sicer moral za pravilnost njihovega dela odgovarjati in hkrati poskrbeti za to, da delo opravljajo pravilno in kvalitetno. Glede na to je nerealno pričakovati (in na to je obramba vseskozi opozarjala), da bi izvedenec Sablič opozoril na napake in nepravilnosti pri delu svojih podrejenih, saj bi s tem posredno priznal, da svojega dela direktorja oziroma nadzora nad delom svojih podrejenih ni opravil.

Slovenske ustave ni mogoče razlagati v nasprotju z mednarodnimi dokumenti, ki ga takšne (zgoraj opisane) primere izrecno zahtevajo izločitev. V kolikor bi ZKP vseeno razlagali na način, da je tak neposreden osebni konflikt interesov dopusten, je v tem delu nedvomno v nasprotju z Ustavo. Obramba opozarja, da je konflikt interesov razlog, ki lahko pomembno vpliva na meritorni rezultat postopka in do takšnega vpliva je v konkretnem primeru nedvomno prišlo.

Sodišče je dolžno imenovati takšnega izvedenca, ki bi tudi navzven dajal vtis nepristranskosti. Obramba in dr. Novič glede izvedenca Sabliča nismo imeli takšnega vtisa. Ravno nasprotno – izvedenec Sablič je očitno deloval v korist obtožbe. Na zaslišanjih celo ni želel odgovarjati na nekatera vprašanja obrambe, če bi moral odgovoriti tako, da bi bil odgovor za obdolženca razbremenjujoč, zlasti se je to dogajalo pri vprašanju kontaminacije na njegovem drugem zaslišanju. Izvedenec Sablič torej že navzven tudi s svojimi konkretnimi dejanji in obnašanjem ni vzbujal zaupanja obrambe in obdolženca, deloval je izrazito pristransko (v korist obtožbe), se je pa tekom postopka pokazalo tudi vprašanje njegove strokovnosti in znanja. Pri tem ne gre zgolj za vprašanje obstoja dušilca za pištolo takšnega tipa, kot naj bi bila uporabljena v konkretnem primeru – spomnimo – izvedenec je obstoj dušilca za takšne pištole zanikal, obramba pa je že z nekaj kliki po svetovnem spletu našla videoposnetke z natančnimi prikazi nameščanja takšnih dušilcev. Tudi izvedenec Manthei je potrdil, da so mu dušilci za to vrsto orožja poznani. Gre predvsem za to, da izvedenec Sablič praktično nobenega svojega zaključka ni z ničemer utemeljil, ampak se je pri vsem skliceval zgolj na svoje dolgoletne izkušnje. To njegovo „referenco“ vztrajno ponavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Drugih referenc Sablič pač nima.

Postavitev Franca Sabliča za izvedenca in uporaba njegovega mnenja (z dopolnitvami) pri sojenju predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in sicer določbe 39. člena ZKP (6. točke 1. odstavka), na podlagi katere bi moral biti Franc Sablič izločen. Hkrati pa to predstavlja tudi kršitev Ustave RS in sicer pravice do nepristranskega sojenja (1. odstavek 23. člena), kršitev domneve nedolžnosti in iz nje izhajajočega načela in dubio pro reo (27. člen) ter kršitev pravice do enakega varstva (22. člen Ustave RS).

Poleg navedenega izvedenec Sablič nima nikakršnega znanja s področja kemije, kar izhaja tudi iz njegovih izjav na zaslišanju, ki bodo izpostavljene v nadaljevanju, zaradi česar nima potrebnih kompetenc za tolmačenje rezultatov analiz s SEM-EDX. Kot rečeno, bi za to moral biti postavljen izvedenec kemijske stroke, ki ga pa sodišče ni postavilo.

6.3. Problem akreditacije Nacionalnega forenzičnega laboratorija in vzorčenja tulca

Sodišče na strani 168 izpodbijane sodbe povzema argumente izvedenca Sabliča, ki naj bi izkazovali visoko strokovno usposobljenost NFL za opravljanje GSR analiz. Sodišče Sabličevim navedbam sledi, očitno pa jih ni preverilo oziroma kritično ocenilo. Tako je v sodbi navedeno, da je NFL akreditiran laboratorij po ISO/EN 17025. Obramba v zvezi s tem izpostavlja naslednje.

Najprej lahko ugotovimo položaj NFL, saj se akreditacijska listina glasi na „Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Nacionalni forenzični laboratorij“. To zgolj pritrjuje navedbam obrambe pod točko 2, ki jo je naslovila „Zakaj Franc Sablič sploh ne bi smel biti postavljen za izvedenca oziroma bi moral biti izločen?“ in na tem mestu tega vprašanja ne bi ponovno izpostavljali.

Policija oziroma NFL je res akreditirana po standardu SIST EN ISO/IEC 17025:2005, vendar pa je ključno sledeče. Iz akreditacijske listine, ki je priloga pritožbi, jasno izhaja, da se akreditacija nanaša na dejavnosti, ki so opisane v prilogi akreditacijske listine. Problem je v tem, da dejavnosti, ki jo je NFL izvajal v predmetni zadevi (vzorčenje in analiza GSR delcev), v prilogi akreditacijske listine ni. NFL torej za dejavnost, ki jo je opravil za predmetni kazenski postopek, ni akreditiran!

Posebej je potrebno pojasniti, da je priloga akreditacijske listine zelo natančna in kot posebno postavko pri posameznih področjih akreditacije navaja vzorčenje, ki je zelo pomembno in vsekakor vpliva na rezultate. Da je bilo vzorčenje v konkretnem primeru napačno in neskladno s predpisanimi postopki, je ves čas opozarjal obdolženi. Pri tem je seveda potrebno izpostaviti, da NFL ni akreditiran niti za vzorčenje, niti za opravljanje analiz GSR delcev. Višje sodišče se lahko samo prepriča v to z vpogledom v akreditacijsko listino in prilogo, oboje obramba prilaga pritožbi.

Dokaz:

- akreditacijska listina s prilogo

Priznani postopki vzorčenja GSR delcev v tulcih so navedeni v SWGGSR priročniku na strani 15 in narekujejo sledeče:

Notranjost tulca navlažimo z nekaj kapljicami topila (etanol, metanol, isopropanol). Vsebino nakapamo na nosilec, na katerem izvajamo ESM-EDX meritev ter odparimo topilo. Opravimo meritev.

Z ustrezno leseno paličico postrgamo notranjost tulca in nabrani material previdno nanesemo na površino nosilca za ESM-EDX meritve.

Odprtino tulca prekrijemo z adhezivno folijo, ki je na nosilcu, obrnemo tulec z odprtino navzdol in rahlo potolčemo po tulcu, da izpadejo delci, vključno z GSR-ji.

Notranjost tulca obrišemo z bombažno paličico (za čiščenje ušes) in tako nabrani material previdno nanesemo na površino lepljivega traku na nosilcu, ki ga kasneje prestavimo v ESM-EDX analizator in opravimo meritve.

Nikjer ni opisan takšen postopek vzorčenja, kot ga je opravila Ester Ceket z NFL, ki je na zaslišanju na glavni obravnavi dne 13.1.2016 (stran 28 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja) pojasnila, da: „Postopek vzorčenja iz tulca je spet predpisan v bistvu z delom lepilnega diska, s pinceto sežemo v notranjost tulca, kjer naključno zajamemo karkoli se pač v tulcu nahaja.“ Takšen postopek vzorčenja ni predpisan in na to je obdolženi opozoril večkrat, saj pri takšnem postopku obstaja velika verjetnost kontaminacije.

6.4. Neskladnost dela NFL z ENFSI standardom in SWGGSR

Standardi, ki so se jih dolžni držati in po njih ravnati forenzični laboratoriji, člani ENFSI skupine (torej tudi NFL), so zelo natančno opisani v priročniku Best Practice Manual in The Forensic Examination in Gunshot Resirdues, ENFSI Working Group Firearms, November 2003.

Pri preiskavah mora biti skladno z zgoraj navedenim standardom pred pričetkom dela oblikovana delovna skupina, kar je opisano na strani 9 priročnika. Sestavljati jo morata poročevalni analitik (reporting analyst) in poročevalni znanstvenik (reporting scientist), česar pri NFL ni bilo. Oba udeležena morata oceniti, do kakšne mere je potrebno upoštevati hipotezo naročnika, obvezno pa morata v svojo oceno vključiti vsaj eno hipotezo, ki je ugodna za obrambo.

Skratka - ENFSI standardi opredeljujejo ključne vloge in odgovornosti v laboratorijih, ki opravljajo forenzične preiskave na modernih zahtevnih analiznih sklopih in sicer pri njih sodelujejo naslednji:

Analitik - to je posameznik, ki izvaja zahtevane analizne postopke, meritve, testiranja, ki jih primer zahteva. Analitik dela pod nadzorom eksperta. Analitik mora tudi pomagati ekspertu pri tolmačenju rezultatov.

Ekspert – to je posameznik, določen za posamezni primer, ki vodi preiskavo (laboratorijsko testiranje), interpretira rezultate, piše poročila in pripravlja evidence o dejstvih in mnenjih za pričanje na sodišču.

Zahtevane kompetence:

Analitik: poznavanje teorije, analizne tehnike, ki jo uporablja, praktična znanja za delo z inštrumentarijem, izvajanje analiz varno in zanesljivo ter skladno s sprejetim protokolom.

Ekspert: poznavanje teorije problema, ki ga rešuje, kompetence na področju validacije in ovrednotenja rezultatov, znanje in izkušnje s prezentacijo na sodiščih, pisno in ustno.

Zgoraj navedene zahteve ENFSI v konkretnem primeru niso bile spoštovane s strani NFL.

Kot eno ključnih okoliščin, s katerimi mora biti forenzik seznanjen pri obravnavanju določenega primera, je kontaminacija, kar je opisano pod točko 4.4.2 na strani 10 in v nadaljnjih točkah. Pomembno je navodilo, opisano pod točko 5.2.4, da oseba, ki je bila na kraju dogodka ne sme biti vključena v preiskave osumljenca ali žrtve ali delu z dokazi dokler se ne popolnoma dekontaminira, na primer s tuširanjem in zamenjavo oblek. Obramba pri tem poudarja, da je po ENFSI standardu tuširanje postopek za popolno dekontaminacijo. Ob dejstvu, da se je obdolženi v konkretnem primeru med časom, ko je bilo storjeno obravnavano dejanje in med časom odvzema vzorcev (naslednji dan zvečer po dogodku) enkrat stuširal (običajno je, da se človek vsaj enkrat dnevno stušira – zvečer pred spanjem ali zjutraj, odvisno od navade) in večkrat umil roke (običajno si človek vsaj nekajkrat dnevno umije roke) se je dekontaminiral in ob odvzemu vzorcev najdeni GSR delci ne morejo izvirati iz obravnavanega dejanja! Iz tega sledi, da je njihov vir lahko zgolj in samo kontaminacija, še posebej upoštevajoč mnenja izvedencev o času obstoja GSR delcev na rokah, pri čemer so časi relevantni edino v primeru, če medtem ne pride do umivanja rok. Do tega dejstva se sodišče v sodbi ne opredeli in sploh ne upošteva, da si je obdolženi v relevantnem 23-urnem obdobju nedvomno nekajkrat umil roke. Kaj to pomeni, je razloženo – to dejstvo de facto izključuje možnost, da bi bili na obdolžencu najdeni GSR delci posledica streljanja ob izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja! To je ključno, sodišče pa se do umivanja kot načinu za popolno odstranitev GSR delcev niti ne opredeli, čeprav je obramba na to tekom postopka opozarjala. Izpodbijana sodba je v tem delu torej neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Že samo v kolikor bi sodišče kritično ocenilo dejstvo umivanja, bi prišlo do povsem drugačnih zaključkov, saj najdenih delcev na rokah obdolženca nikakor ne bi bilo mogoče povezati z obravnavanim dejanjem. Še nekaj, kjer življenjska logika in izkustva popolnoma odpovejo oziroma z njimi ni mogoče razložiti izpodbijane sodbe – umivanje bi v primeru izvršitve očitanega dejanja pričakovali od vsakogar, ne le od visoko izobraženega in nadpovprečno inteligentnega obdolženca. Da ne govorimo o tem, da visoko izobražen in nadpovprečno inteligenten obdolženec, ki je povrh vsega še doktor znanosti s področja kemije, ne bi šel prostovoljno (!) na odvzem sledi strelca v jakni, v kateri je izvršil kaznivo dejanje! To je tako neživljenjsko (neposredno rečeno: noro), da preprosto ni verjetno. Tudi do tega se sodišče v izpodbijani sodbi ne opredeli. Verjetno iz razloga, ker teh dejstev ni mogoče smiselno in argumentirano vključiti v obrazložitev obsodilne sodbe in s tem v zgodbo, ki si jo zamislilo sodišče. Ob tem je zanimivo, da sodišče visoko inteligenco obdolženca poudarja le v tistih delih sodbe, kjer želi prikazati obdolženca kot brezkompromisnega morilca s sofisticiranim morilskim načrtom ter njegovo zmožnost manipulacije, po drugi strani pa je za sodišče očitno ne samo verjetno, temveč gotovo, da je obdolženi prišel na odvzem sledi strelca v jakni, v kateri je izvršil umor, da je sredi belega dne v svojem atriju vsem na očeh čistil kolo, s katerim se je peljal na morilski pohod in s katerega je „hitel“ (5 dni po dejanju in 4 dni po tem, ko je na policiji že oddal vzorce za ugotavljanje sledi strelca!) odstranjevati sledi, ki bi ga lahko povezale z dejanjem in podobno. V tem delu sodbe sodišče ne poudarja obdolženčeve inteligence, saj bi to najbrž delovalo cinično. To je samo primer, kako neprepričljiva (neposredno rečeno: zgrešena) je logika sodišča. Posamezna dejstva namreč uporabi tam, kjer ta navidezno potrjujejo očitke iz obtožbe, tam, kjer bi pa ta ista dejstva govorila v prid obdolžencu oziroma kazala na nelogičnosti v obrazložitvi sodbe, pa jih sodišče preprosto zamolči in se dela, kot da teh okoliščin ni. To je ne samo nesprejemljivo, temveč nezakonito in protiustavno, saj predstavlja kršitev domneve nedolžnosti ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva (22. člen Ustave RS). Ta problem je v izpodbijani sodbi viden prav povsod, saj sodišče izhaja iz domneve krivde – o tem je v pritožbi že bilo opozorjeno in bo tudi še v nadaljevanju.

Naslednje dejstvo, na katerega obramba opozarja, je, da je dokumentacijo o najdenih GSR delcih (spektre, analize in fotografije) prejela šele PO zaslišanju izvedenca Sabliča in priče Ester Ceket, saj je dostavo dokumentacije izrecno zahtevala, sodišče pa je NFL naložilo, naj dokumentacijo priskrbijo. Pred tem je namreč v sodnem spisu sploh ni bilo!

Ovrednotenje poročila, kot je bilo obrambi dostavljeno, smo temeljili na strokovnih navodilih, pripravljenih v poročilu mednarodne znanstvene delovne skupine, zadolžene za pripravo strokovnih izhodišč za delo na GSR delcih z ESM-EDX aparaturami. Poročilo ima naslov: Guide for Primer Gunshot Residue Analysis by Scanning Electron Microscopy/Energy Dispersive X-Ray Spectrometry, 11-29-11; (nadalje SWGGSR. Poročilo je pripravila skupina strokovnjakov: The Scientific Working Group for Gunshot Residue (SWGGSR) in na ENFSI standardu.

Dokumentacija, ki je uporabljena pri pripravi poročila o KARAKTERISTIČNIH delcih, identificiranih z ESM-EDX avtomatično ali ročno metodo, MORA vsebovati poleg vseh ostalih poglavij (kalibracija, usposobljenost kadra,...), tudi (citiramo izvirnik, ki je v angleškem jeziku, spodaj pojasnjujemo v slovenščini):

DOCUMENTATION

The following documentation is required for significant particles reported in the examination by either automated or manual analyses:

SEM images of relevant particles showing their morphologies. Images of particles rejected as being GSR may also be included, particularly those that have similar elemental profiles to GSR but were rejected due to additional elements rarely found in GSR and/or inconsistent morphology. A scale bar or particle measurement should also be included with the SEM images of relevant particles.

X-ray spectra of the relevant particles. All elements present should be clearly identified.

The labels on both images and spectra must clearly identify their association and source.

The operator should follow other intra-laboratory protocols for documentation as appropriate.

(SWGGSR, stran 16)

Zgoraj je torej navedeno, da je za vsak posamezen delec zahtevan podatek o morfologiji, elementni sestavi, ter spektru, kar je natančno to, na kar je obramba ves čas postopka opozarjala – za vsak delec je potrebno predložiti podatke analize, fotografije in spekter. Le tako je namreč mogoče preveriti verodostojnost pridobljenih podatkov. V konkretnem primeru število najdenih GSR delcev na obdolžencu, njegovi jakni in oškodovancu presega 230, medtem ko je NFL dostavil vsega 13 X-ray spektrov, 7 analiz in 3 fotografije najdenih delcev, pa še te tako, da jih ni mogoče medsebojno povezati. O tem bo več navedenega v nadaljevanju. Pravilnosti dela NFL zaradi pomanjkljive dokumentacije, ki jo je dostavil, tako sploh ni mogoče preveriti, vsekakor pa predložena dokumentacija ne ustreza ENFSI standardom!

Dokument ENFSI iz leta 2003 GSR delcev ne razčlenjuje podrobno, SWGGSR pa jih in sicer na naslednji način:

GSR-ji so delci, ki nastanejo, ko plini po aktivaciji naboja zapustijo orožje (cev) in se zaradi hipnega padca temperature in tlaka zgodi kondenzacija kovinskih delcev v kroglaste tvorbe, GSR-je. Sestava GSR-jev je odvisna od sestave eksplozivne mešanice v netilki (primer). Vsebujejo lahko vse kovine ali kakršnokoli nižjo kombinacijo. V primeru SINOXID-nega primerja (svinčev (Pb) stifnat, barijev (Ba) nitrat in antimonov (Sb) sulfid) tako lahko dobimo GSR-je s sestavo: Pb-Sb-Ba; Pb-Sb, Pb-Ba, Sb-Ba in pa GSR-je ki so sestavljeni iz ene same kovine, to so Pb, Sb in Ba.

GSR-je razvrstimo kot karakteristične, indikativne in običajno združjive (commonly associated). Največjo dokazno moč imajo karakteristični GSR-ji, pri čemer je potrebno nujno določiti tudi morfološko obliko, ki MORA BITI kroglasta.

Karakteristični GSR je torej kovinska kroglica s sestavo Sn-Pb-Ba. Literatura navaja izključno trikomponentne karakteristične GSR-je. Štirikomponentnih v literaturi NI!

Tipi polnil netlike, ki so najpogosteje vgrajeni v naboje različnih proizvajalcev (široka paleta kalibrov), so:

SINOXID (opisan zgoraj)

Vsebuje Ba, Sb in Pb.

Kot sledovi pa lahko nastopijo elementi:

silicon, calcium, aluminum, copper, tin in iron, sulfur, zinc, potassium, chlorine, phosphorus, nickel

Vredkih primerih dobimo še cobalt, zirconium.

Kalcijev silicidni primerji z vgrajeno kositrovo (Sn) membrano

Starejše netilke Sellier Bellot and Prague (SBP) ob aktivaciji generirajo GSR-je, KI NE VSEBUJEJO antimona (Sb). Kositrova membrana je vgrajena zato, da drži vnetljivo zmes v netilki na dnu naboja. To dejstvo je priča Ceket navedla na zaslišanju, ni pa pojasnila, da taki GSR-ji NE VSEBUJEJO ANTIMONA (Sb). To je tipično in večkrat omenjeno v literaturi. Kasneje je tudi Sellier Bellot prešel na sinoxid zaradi enostavnejše proizvodnje. V konkretnem primeru bi torej analitik moral navesti dejstvo, da S&B naboj vsebuje kositrovo membrano in zato ni antimona. Ne analitik, ne izvedenec Sablič (ki ni kemik in v resnici nima znanja o teh vprašanjih) tega nista navedla.

V tem tipu primerja lahko pričakujemo GSR-je s sestavo: Svinec (Pb), barij (Ba), kalcij (Ca) silicij (Si) in kositer (Sn).

Najdemo lahko še sledove kovin:

Baker (Cu) železo (Fe), žveplo (S), cink (Zn), kalij (K) in klor (Cl).

Označena municija (Tagged ammunition)

Taki primerji so označeni z dodano posebno kovino. Tako municijo uporabljajo ponekod v policiji.

Municija, ki jo izdeluje RUAG Ammotec AG

Vsebuje gadolinij (Gd), titan (Ti) in cink (Zn)

Municija, ki jo izdeluje MEN GmbH

Vsebuje galij (Ga), baker (Cu) in kositer (Sn)

SINTOX municija

“Zelena municija”, ki ne vsebuje svinca

Daleč najpogostejši tip primerja je SINOXID-ni. Vsebujejo ga naboji različnih proizvajalcev in različnih kalibrov, torej glede na sestavo GSR-jev sinioxidnega tipa ni mogoče določiti izvora. Stališče izvedenca Sabliča, ki ga sprejema tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da bi morali biti v primeru, da delci na jakni izvirajo s strelišča, na jakni najdeni tudi GSR-ji z drugimi kovinami, ob zgoraj navedenem dejstvu napačna in nevzdržna. Poleg tega - če pa je bi tip primerja kalcijev silicidni, v GSR-ju ne sme biti antimona (Sb). Seveda obstaja še cela vrsta drugih primerjav (živosrebrov fulminat), vendar je že skoraj v celoti zamenjan z modernejšimi, predvsem pa ne proizvaja GSR-jev s Pb, Sb, Ba in Sn.

6.5. Zakaj so podatki analiz, ki jih je opravil NFL, napačni?

V tej točki je obramba tabelarično pripravila pregled podatkov, ki jih je NFL dal kot poročilo o preiskavi GSR delcev.

Najprej je potrebno opozoriti na navedbo na strani 168 izpodbijane sodbe, kjer je povzeta izjava izvedenca Sabliča, da ima NFL najnovejši detektor EDX, ki omogoča detekcijo tudi najmanjših tovrstnih delcev (pod 1 mikron). Tu se jasno in evidentno pokaže Sabličevo pomanjkljivo znanje (oziroma neznanje) o GSR analitiki z SEM-EDX. Ta sistem ima namreč dva detektorja - eno je detektor BSE-jev (back-scattered electrons), s katerim določimo obliko delca, drugo pa EDX detektor, ki se uporablja za merjenje emitiranih rentgenskih (X) žarkov. Izjavo izvedenca Sabliča, ki smo jo izpostavili, bi lahko bolj plastično (in poljudno) primerjali z izjavo, da lahko NFL zelo natančno meri hitrost avtomobilov, saj ima najnovejšo tehtnico. Takšno nesmisel je izrekel izvedenec Sablič, zato obramba ponovno opozarja, da izvedenec Sablič nima nikakršnega znanja za kakršno koli uporabo ali tolmačenje rezultatov GSR analiz in da bi zato bilo nujno postaviti izvedenca kemijske stroke, česar pa sodišče ni storilo.

Kalibracija SEM-EDX sistema

Kalibracijo jer potrebno izvajati redno pred vsako forenzično preiskavo, da ne bi prišlo pri razlagi rezultatov s strani strokovnjaka do nejasnosti. To zahtevajo standardi.

V postopku kalibracije se med drugim določi tudi ime posameznih spektralnih vrhov. Ko so ta imena določena, računalniški program zazna nek vrh in če energija tega vrha odgovarja energiji standard, temu vrhu pripiše ime (skladno z nastavitvami). Računalniški program to ponavlja pri vseh meritvah brez kakršnega koli posega operaterja.

Obramba zgoraj omenjeno izpostavlja predvsem zato, ker na (nekaterih) spektrih, podanih v poročilu NFL manjkajo imena posameznih energijskih vrhov. To pomeni lahko dvoje:

Sistem ESM-EDX ni bil kalibriran na enak način pred vsako serijo meritev;

Spektri so bili kasneje ročno “obdelani”.

Obe dejstvi kažeta bodisi na napačne podatke zaradi nekalibriranosti sistema ali na nedovoljeni poseg v spektre, z najslabšo možnostjo namernega vnašanja nejasnosti za neveščega uporabnika teh rezultatov. V analizi, ki sledi, bomo navedli vse vrhove, ki niso označeni.

V postopku ESM-EDX merjenja sestave GSR-ja elementi, ki GSR sestavljajo, emitirajo določene energije, ki jih označujemo, kot je prikazano v tabeli 2.

Posamezni element vedno emitira več energij z različnimi vrednostmi. Strogo se ohranja tudi relativna intenziteta posameznih črt. To pomeni, da če je v vzorcu prisoten Ba, bomo v spektru našli več energijskih vrhov kot sledi:

Energija (eV)

n

Element

Emisijska X-črta

Relativna Intenziteta (%)

3,954.1

56

Ba

L1

4

4,450.9

56

Ba

Lα2

11

4,466.3

56

Ba

Lα1

100

4,827.5

56

Ba

Lβ1

60

5,156.5

56

Ba

Lβ2,15

20

5,531.1

56

Ba

Lγ1

9

Kar je pri tej tabeli bistveno, je dejstvo, da predstavlja barijeva intenziteta na poziciji 3954,1 eV le 4% intenzitete energije v primerjavi z energijo pri 4466,3 eV. To je fizikalni zakon. V postopku razlage slik bomo prikazali, da so spektri v konkretnem primeru napačno označeni in je tudi zato njihova dokazna vrednost nična.

Eno temeljnih zahtev v forenzičnih preiskavah (velja za vse tipe preiskav) je označevanje vzorcev in rezultatov analiz. Vzorci in rezultati analiz morajo biti označeni tako, da ni možen NIKAKRŠEN dvom v povezanost vzorca in rezultata. V analizi poročila NFL bomo prikazali, da je bilo to pravilo v delu forenzične analize GSR delcev zaradi nestrokovnega dela v konkretnem primeru sistematično kršeno.

Tabelarično podane oznake strani v poročilu, v katerem so predstavljeni eksperimentalni (najboljši) rezultati forenzične preiskave GSR-jev z ESM-EDX v konkretnem primeru:


Stran

List. Št. sodnega spisa

Vsebina

Označba objekta

Dodatna označba

zgoraj

Dodatna označba

Spodaj (ročna)

1/23

2634

Spekter

Novic L

14-6362

09/02/2016 07:24:34

233-6302/14/4;9.2.2016;Ester Ceket

13.1.2016

2/23

2635

Spekter

Novic L

14-6362

09/02/2016 07:31:37

233-6302/2014/4;9.2.2016;Ester Ceket

3/23

2636

Screen

Novic L3

14-6362

09/02/2016 08:25:26

233-6362/2014/4;9.2.2016;Ester Ceket

4/23

2637

Spekter

Novic glava

14-6362

09/02/2016 07:26:52

233-6362/2014/4;9.2.2016;Ester Ceket

5/23

2638

Screen

Jamnik D

14-6362

09/02/2016 08:32:55

233-6362/2014/13;9.2.2016;Ester Ceket

6/23

2639

Spekter

Jamnik L

14-6362

09/02/2016 07:57:28

233-6362/2014/13;9.2.2016;Ester Ceket

7/23

2640

Screen

Jamnik L

14-6362

09/02/2016 08:29:44

233-6362/2014/13;9.2.2016;Ester Ceket

8/23

2641

Spekter

Novic jakna-rokavi2

14-6362

09/02/2016 07:38:50

233-6362/2014/12;9.2.2016;Ester Ceket

9/23

2642

Spekter

Novic jakna desni zep

14-6362

09/02/2016 07:43:31

233-6362/2014/12;9.2.2016;Ester Ceket

10/23

2643

Spekter

Novic jakna rokavi3

14-6362

09/02/2016 07:40:43

233-6362/2014/12;9.2.2016;Ester Ceket

11/23

2644

Spekter

Jakna 20

14-6362

09/02/2016 07:34:22

233-6362/2014/12;9.2.2016;Ester Ceket

12/23

2645

Slika

233-6362/2014 Jakna hrbet zgoraj F131

233-6362/2014 Jakna hrbet zgoraj F131

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

13/23

2646

Spekter

F131 jakna hrbet zgoraj

14-6362-4 (2015

09/02/2016 08:49:16

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

14/23

2647

Screen

Jakna hrbtni del zgoraj

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:34:50

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

15/23

2648

Slika

233-6362/2014 Jakna levi rokav F943

233-6362/2014 Jakna levi rokav F943

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

16/23

2649

Screen

Jakna levi rokav

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:36:19

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

17/23

2650

Slika

233-6362/2014 Jakna spredaj zgoraj F387

233-6362/2014 Jakna spredaj zgoraj F387

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

18/23

2651

Screen

Jakna prsni del zgoraj

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:38:53

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

19/23

2652

Spekter

Jakna levi nadlaket

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:55:55

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

20/23

2653

Spekter

Jakna desni nadlaket

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:55:10

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

21/23

2654

Spekter

Jakna desni nadlaket

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:54:19

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

22/23

2655

Screen

Jakna levi nadlaket

14-6362-4(2015)

09/02/2016 08:57:59

233-6362/2014/23;9.2.2016;Ester Ceket

23/23

2656

Spekter

S&b 7,65 Br

14-6362

09/02/2016 07:28:29

233-6362/2014/4;9.2.2016;Ester Ceket


Kot rečeno, je GSR delec potrjen, če je določena kemijska sestava in istočasno oblika delca, ki MORA BITI sferična. Na slikah 3/23; 5/23; 7/23; 14/23; 16/23; 18/23 in 22/23, ni mogoče zaznati kroglaste oblike GSR-ja. Tudi “izkušen” operater ga ne bi zaznal.

Pomembno dejstvo, glede na slike, ki predstavljajo “print-screen” računalniškega monitorja in sicer št. 3/23; 5/23; 7/23; 14/23; 16/23; 18/23 in 22/23) so navedene sestave “detektiranih” GSR-jev. Nobeden od teh GSR-jev nima kositra (Sn). Sestave delcev, ki so navedeni na print-screen slikah so sledeče:

3/23 SbBaPb; 5/23 SbPb; 7/23 SbBaSb; 14/23 SbBaPb ; 16/23 SbPb;18/23 SbBa; in 22/23 SbBa.

Na vseh spektrih, prisotnih na omenjenih print-screen-ih, so neke številke, ki očitno pomenijo identifikacijo kromatograma. Te številke so:

3/23 104; 5/23 246; 7/23 140; 14/23 131 ; 16/23 943;18/23 387; in 22/23 770.

Te številke se ne pojavljajo nikjer na ločenih spektrih.

V poročilu je bila ugotovljena še ena nekompatibilnost in sicer med slikama 19/23 in 22/23. Obe sliki sta označeni z »Jakna levi nadlaket«, torej predstavljata identični podatek, s tem, da je kromatogram iz slike 22/23 na sliki 19/23 povečan.

Podrobnejši pregled podatkov pa jasno pokaže, da kromatogram 19/22 NI isti kot je na delu slike 22/23. Jasno se vidi (tudi detektor je zaznal), da GSR na sliki 22/23 vsebuje le Sb in Ba, pri čemer so črte za Ba višje od črt za Sb, na sliki 19/23 pa so črte za Ba NIŽJE od črt za Sb, na spektru pa je dodatno označen še Sn (kositer), ki ga na sliki 22/23 NI. To je zgolj dodatno dejstvo, ki kaže na to, da so vzorci evidentno (morda tudi namerno) zamešani, zaradi česar ne morejo imeti nikakršne dokazne vrednosti!

Na sliki 12/23 je prikazan primer lepo posnetega GSR-ja. Vendar pa bi, skladno z zahtevami vseh standardov, odgovorni forenzik MORAL posneti še kemijsko sestavo ostrega delčka desno spodaj. Glede na morfologijo namreč odgovarja opilku. To je pomembno zaradi vsebine obdolženčevega zagovora, ki ga sodišče neutemeljeno zavrača in obdolžencu celo očita, da ga je spreminjal. Po prepričanju obrambe bi lahko prav analiza omenjenega opilka dokazala, da zagovor obdolženega nedvomno drži, kot tudi drži prav vsako dejstvo, ki ga je v zagovoru navedel.

Glede opilkov samo še sledeče - sodišče v sodbi pripominja, da obdolženi vendar ne brusi v jakni, zato je malo verjetno, da bi bila slednja kontaminirana z opilki. To še enkrat več dokazuje, da ne sodišče, ne izvedenec Sablič ne upoštevata in pravilno vrednotita kontaminacije. Obdolženi ni delal v jakni, temveč jo je z opilki kontaminiral med preoblačenjem, saj na posestvu na Krasu nima možnosti tuširanja. Jakna se je dodatno kontaminirala v stiku z delovno obleko. Zgoraj izpostavljeni delec vsekakor odgovarja opilku in bi ga forenzik MORAL kemijsko okarakterizirati.

Sliki 1/23 in 2/23 nosita identično označbo »Novic L«. To bi pomenilo, da predstavljata IDENTIČNI spekter, ker drugih označb, ki bi spektra ločevala, na slikah NI. V resnici pa se spektra intenzivno razlikujeta. To je vsekakor nesprejemljiva napaka in kaže na nestrokovnost dela in vzorčenja.

Nestrokovnost se kaže tudi pri označbi energijskih vrhov. Vrh pri 3.85 KeV je označen kot Ba. Ta vrh je približno tako visok kot vrh za Ba pri 4.5 KeV. Problem je v tem, da predstavlja vrh pri 4,5 Kev 100% relativno intenziteto, vrh pri 3,85 KeV pa le 4% relativne intenzitete. Kaj to pomeni, je bilo razloženo zgoraj. Nekaj je bilo torej zelo narobe, ko so na NFL merili ta spekter ali pa so ga kasneje naknadno in namerno “popravili”.

Vendar pa to ni osamljen slučaj. Podobni “popravki” se pojavljajo tudi na slikah 8/23; 9/23 (še izraziteje); 13/23; 19/23; 20/23 in 23/23.

Na veliko spektrih se pojavljajo neoznačeni vrhovi. Če bi bil analizni sistem kalibriran, bi računalniški program avtomatsko označil vse vrhove. Pojasnilo, da je bil razlog natrpanost s podatki ne more držati, saj lahko na sliki 6/23 vidimo, da so v glavnem vrhovi preobsežno (poleg tega sicer NAROBE označeni), pri čemer pa je en vrh izpadel. Kot rečeno, je izpadel lahko zaradi nekalibriranosti sistema ali pa zaradi naknadne ročnega posega.

Spodaj navajamo Tabelo 2, ki prikazuje, pri katerih energijah posamezni elementi, ki so ključni v obravnavani zadevi, emitirajo.

X-črte izbranih elementov v GSR analitzi z ESM-EDX


Energija (eV)

n

Element

Emisijska X-črta

Relativna Intenziteta (%)

3,954.1

56

Ba

L1

4

4,450.9

56

Ba

Lα2

11

4,466.3

56

Ba

Lα1

100

4,827.5

56

Ba

Lβ1

60

5,156.5

56

Ba

Lβ2,15

20

5,531.1

56

Ba

Lγ1

9

3,188.6

51

Sb

L1

4

3,595.3

51

Sb

Lα2

11

3,604.7

51

Sb

Lα1

100

3,843.6

51

Sb

Lβ1

61

4,100.8

51

Sb

Lβ2,15

17

4,347.8

51

Sb

Lγ1

8

3,045.0

50

Sn

L1

4

3,435.4

50

Sn

Lα2

11

3,444.0

50

Sn

Lα1

100

3,662.8

50

Sn

Lβ1

60

3,904.9

50

Sn

Lβ2,15

16

4,131.1

50

Sn

Lγ1

7

3,3111

19

K

Kα2

50

3,3138

19

K

Kα1

100

3,5896

19

K

Kβ1,3

11

2,345.5

82

Pb

Mα1

100

9,184.5

82

Pb

L1

6

10,449.5

82

Pb

Lα2

11

10,551.5

82

Pb

Lα1

100

12,613.7

82

Pb

Lβ1

66

12,622.6

82

Pb

Lβ2

25

14,764.4

82

Pb

Lγ1

14

811.1

29

Cu

L1

8

929.7

29

Cu

Lα1,2

111

949.8

29

Cu

Lβ1

65

8,027.8

29

Cu

Kα2

51

8,047.8

29

Cu

Kα1

100

8,905.3

29

Cu

Kβ1,3

17

1.1200

33

As

L1

6

1.2820

33

As

Lα1,2

111

1.3170

33

As

Lβ1

60

10.5080

33

As

Kα2

51

10.5437

33

As

Kα1

100

11.7203

33

As

Kβ3

6

11.7262

33

As

Kβ1

13

11.8640

33

As

Kβ2

1

6.6. Zakaj s strani NFL opravljene analize nimajo nobene dokazne vrednosti?

Četudi odmislimo, da NFL ni akreditiran za vzorčenje in analize, ki jih je opravil v konkretnem primeru in da so bili njihovi postopki tudi sicer neskladni s standardi, rezultati njihovih analiz nimajo nobene dokazne vrednosti. Razlog za to je ravnanje tožilstva, ki je jakno Bugatti med postopkom in pred opravljenimi vsemi analizami večkrat vzelo iz ovoja, v katerem je bila spravljena. To dejstvo je tožilstvo tekom glavne obravnave večkrat izpostavilo, nazadnje tudi v svoji zaključni besedi. S tem je želelo pojasniti za strelca netipično razporeditev GSR delcev na jakni, saj se je na obdolženčevi jakni velika večina delcev nahajala na hrbtni strani, kar govori v prid tezi obrambe, da so delci posledica kontaminacije na strelišču.

V zvezi z ravnanjem tožilstva se postavlja več vprašanj. Zakaj je tožilstvo jakno sploh jemalo iz ovoja in to očitno večkrat? Kdo je jakno jemal iz ovoja? V kakšnih okoliščinah so na tožilstvu rokovali z jakno? Je bila jakna vzeta iz ovoja v t.i. čisti sobi, da bi izključili možnost kontaminacije? Kaj se je z jakno počelo, kje se je nahajala, ko je bila izven ovoja? Je imela z jakno stik morda kakšna oborožena oseba? Tožilstvo svojega ravnanja in podrobnosti (očitno nekontroliranega) rokovanja z jakno ni pojasnilo.

Glede na ravnanje tožilstva je povsem irelevantno, da imajo na NFL t.i. čisto sobo s posebnim režimom vstopa, da imajo usposobljene zaposlene, sodoben detektor EDX in podobno, kar je izpostavljal izvedenec Sablič in kar sodišče navaja v sodbi. Zaradi nekontroliranega jemanja jakne iz ovoja s strani tožilstva ni mogoče izključiti kontaminacije, ki bi nastala po tem, ko je bila obdolžencu jakna zasežena in nihče ne more zagotoviti podatkov, ki bi bili z gotovostjo pravilni. Posledično iz navedenega razloga rezultati analiz, opravljene na NFL, nimajo nobene dokazne vrednosti!

6.7. Povzetek vsebine mnenj izvedencev in strokovnjakov

Obramba je bila že v preiskavi zaradi popolnoma nestrokovnega mnenja izvedenca Sabliča in zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca kemijske stroke ter dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca balistične stroke, prisiljena v angažiranje strokovnjakov tako s področja kemijske stroke, kot tudi balistike. Obramba je za strokovno oceno in mnenje zaprosila kemika dr. Mirana Čeha in mednarodno priznanega izvedenca za balistiko, forenzično 3D konstrukcijo in mehanoskopijo ter kemijo in fiziko Vojina Maštruka iz Zagreba.

Bistveno vprašanje tega kazenskega postopka namreč je, ali je kontaminacija s karakterističnimi GSR delci na način, ki ga navaja obdolženi, možna.

Iz izvedenskega mnenja Sabliča izhaja kategorična zavrnitev kontaminacije, kot jo pojasnjuje obdolženi in obramba, pri tem pa svoje ugotovitve ne podkrepi z nobeno strokovno literaturo, temveč svoj zaključek gradi zgolj na podlagi »svojih dolgoletnih izkušenj«. Kot že navedeno, obrambi – zaradi tako samovoljnega in z ničemer podkrepljenega izvedenskega mnenja, ki je za obdolženega močno obremenilno, ni preostalo drugega, kot da poišče osebe, ki so za področje balistike in kemije tudi ustrezno strokovno usposobljene ter nepristranske. Ugotovitve dr. Čeha in Maštruka so v popolnem nasprotju z ugotovitvami Sabliča. Oba strokovnjaka sta svoje zaključke tudi podkrepila z utemeljitvami, ki bazirajo na strokovnih člankih svetovnih forenzičnih strokovnjakov.

Maštruko je pri pregledu razpoložljive dokumentacije kazenskega spisa ugotovil, da je Sablič tako v svojem mnenju z dne 13. 4. 2015 kot tudi v njegovi dopolnitvi z dne 5. 5. 2015 storil napako glede karakterizacije delcev, ki so bili najdeni na obdolženemu. Kot pravi Maštruko se po veljavni in splošno sprejeti klasifikaciji GSR kot delci, ki so karakteristični za proces streljanja iz strelnega orožja, štejejo le delci kroglaste morfologije, ki imajo v svoji kemijski sestavi kumulativno kemijske elemente antimon, barij in svinec, ki jih lahko poimenujemo tudi trikomponentni delci. Delci, ki imajo v svoji kemijski sestavi samo dva od treh navedenih ključnih kemijskih elementov, jih štejejo med indikativne delce oziroma delce, ki so konsistentni s sledovi streljanja. Navedeni indikativni delci se včasih imenujejo tudi dvokomponentni. Ti so lahko povezani s procesom streljanja iz strelnega orožja, vendar pa lahko nastanejo tudi v drugih procesih, ki nimajo nikakršne zveze s procesom streljanja iz strelnega orožja, kot so ognjemet, industrijska orodja za zabijanje žebljev, mehanizem za aktiviranje zračnih blazin v avtomobilih, mehanizem za zaviranje avtomobila idr. Delci, ki vsebujejo samo enega od treh ključnih kemijskih elementov, imajo najmanjšo dokazno vrednost v smislu dokazovanja sledov streljanja. Ti delci lahko nastanejo v procesu streljanja iz strelnega orožja, prav tako pa nastanejo tudi v številnih drugih procesih, ki nimajo nikakršne zveze s streljanjem, zaradi česar so poimenovani kot delci, ki so včasih povezani z GSR-jem. Ti „enokomponentni“ delci imajo najmanjšo dokazno vrednost v smislu dokazovanja sledov streljanja.

Glede na zgoraj navedeno je izvedenec Sablič popolnoma napačno poimenoval dvokomponentne in enokomponentne delce kot karakteristične delce, ki nastanejo pri streljanju iz strelnega orožja.

Maštruko tudi v celoti zavrača ugotovitev Sabliča, da je na podlagi razporeditve dokazanih GSR delcev na strelčevih rokah mogoče ugotoviti, ali je streljal z levo oziroma desno roko ali pa z obema rokama, svojo ugotovitev pa podkrepi z raziskovalnim delom čeških forenzikov Luborja Fojtašeka in kolegov iz leta 2003, kjer je bilo ugotovljeno, da se GSR delci razpršijo na veliko razdaljo okoli strelnega orožja in segajo od približno 1 m od zadnje strani strelca do celo 5 m v smeri 45 stopinj desno od smeri streljanja. Češka forenzika Lubor Fojtašek in Tomaš Kmječ sta namreč v svojem delu iz leta 2005 tudi ugotovila, da GSR delci neposredno po streljanju ne padejo na tla, kot je to prej na splošno veljalo, temveč sta ugotovila ravno nasprotno, da GSR delci ostanejo v zraku zelo dolgo in da čas sedimentacije teh delcev znaša od nekaj minut, odvisno od vrste in kalibra uporabljenega strelnega orožja pa tudi do 10 minut. To pomeni, da je bil plašč obdolženega Milka Noviča lahko kontaminiran z večjim številom GSR delcev zaradi oblaka kontaminacije, ki običajno obstaja na vsakem strelišču, in tudi zato, ker so predmeti na strelišču (omara, obešalnik, klopi in druga oblačila drugih ljudi na strelišču) običajno zelo kontaminirani z GSR delci, saj so v stalnem stiku s sledovi streljanja na streliščih. Ključni kemijski elementi, kot so antimon, barij in svinec, so težke kovine, ki po streljanju ustvarijo mikroskopsko majhne kroglaste snovi z izjemno tankimi stenami, njihova notranjost pa je polna votlin. Posledica tega je, da so GSR delci, ki nastanejo, veliko lažji, kot je bilo pričakovati, ker so sestavljeni iz težkih kovin in se zaradi majhne mase relativno dolgo zadržijo v zraku preden padejo na tla po sproženem strelu iz strelnega orožja. Maštruko glede na to opozarja, da ker se GSR delci razpršijo na relativno velikem področju okoli strelca, obstaja možnost spremembe lokacije GSR delcev z ene roke na drugo, z objektov, ki so kontaminirani z GSR delci, na eno ali drugo roko, zato se v forenzični skupnosti izključuje možnost utemeljenega sklepanja o tem, s katero roko je bil sprožen strel iz strelnega orožja.

Maštruko se je opredelil tudi do navedb Sabliča, da so bili na rokavu jakne najdeni delci velikosti tudi do 6 mikronov, ki običajno zelo hitro odpadejo in na podlagi tega ugotavlja, da ne obstaja možnost, da bi takšni veliki delci nastali iz kontaminacije z GSR-jem pri streljanju pred cca enim letom. V zvezi s tem se Maštruko utemeljeno sprašuje, kakšni so argumenti Sabliča za takšno sklepanje, saj ni pojasnil, kakšna je kemijska sestava teh velikih delcev 6 mikronov, tj. ali so to karakteristični, indikativni ali nepomembni delci v smislu zgoraj navedenega. Prav tako ni navedel argumentov za takšno sklepanje. Pri tem se zastavlja vprašanje, na katerih argumentih temelji svojo ugotovitev o tem, da veliki delci hitro odpadajo z oblačil in da na oblačilih ostanejo le manjši delci. Iz številne strokovne literature izhaja, da veliki GSR delci najhitreje odpadejo s kože strelčevih rok, to pa seveda iz razloga, ker je koža gladka, in večji GSR delci lažje »zdrsnejo« s kože v primerjavi z oblačili, ki so izdelana iz tekstilnih vlaken. Hitrost odpadanja GSR delcev z oblačil namreč poteka po povsem drugačnih zakonitostih. GSR delci se pri streljanju ali naknadni kontaminaciji zarijejo v globino tekstila, ki je sestavljen iz vlaken, pri čemer ti delci ostanejo zelo dolgo v takšnih oblačilih. Pri odvzemu vzorcev iz tkanine se to najpogosteje izvaja z oblepljanjem površine oblačil s posebnimi lepilnimi trakci premera 12,5 mm, ki so zalepljeni na spodnji strani na aluminijski nosilec, ki je vstavljen v posebno plastično držalo. Pri tem se pojavi praktični problem, ker se na ta način lahko zberejo le delci, ki so na površini tkanine, medtem ko delcev iz globine tkanine ni mogoče pridobiti na lepilnem traku. Ta problem se rešuje s kombinacijo uporabe lepilnih trakov in posebnih sesalnikov, ki zbirajo »globinske« delce na posebni filter. V konkretnem primeru ni bila uporabljena omenjena tehnika sesanja na filter.

Glede kategoričnega zavračanja Sabliča glede večkratne kontaminacije Maštruko pojasnjuje, da so leta 2013 avtorji French, Morgan in Davy objavili strokovni prispevek v časopisu X-ray Spectrometry, v katerem so predstavili eksperimentalne podatke o sekundarnem transferju GSR delcev. V svojem prispevku so ugotovili, da obstaja velika verjetnost sekundarnega GSR transferja z rokovanjem strelca in osebe, ki ni bila v stiku s procesom streljanja in z rokovanjem strelca in osebe, ki je od njega vzela v roke pištolo, iz katere je bilo streljano. Avtorja French in Morgan sta v svojem kasnejšem prispevku tudi ugotovila, da obstaja velika verjetnost terciarnih GSR transferjev. Ugotovila sta namreč, da se GSR delci z rokovanjem prenašajo s strelca na drugo osebo, po naknadnem rokovanju pa z druge na tretjo osebo. Navedeni eksperimentalni podatki kažejo na to, da je odločno zavračanje sodnega izvedenca Sabliča, ki ne sprejema možnosti naknadne kontaminacije obdolženca na način, da so se najprej kontaminirale njegove roke in njegova jakna na strelišču, nato pa je bila s seganjem rok v žepe kontaminirana notranjost žepov jakne, neutemeljeno. GSR delci se lahko zadržijo na površini in še posebej v notranjosti žepov jakne skozi daljše časovno obdobje, še posebej ob upoštevanju, da si je obdolženi mazal roke s kozmetičnimi kremami. Te kreme so namreč po vsej verjetnosti še bolj fiksirale GSR delce na kožo rok, s seganjem rok v žepe jakne pa je krema očitno držala GSR delce skupaj pri stiku delcev s tkanino. Maštruko meni, da je krema za roke povečevala verjetnost kontaminacije prvega, drugega, tretjega in celo četrtega reda. S streljanjem in zadrževanjem na strelišču so se obdolženčeve roke nedvomno kontaminirale z veliko količino GSR delcev, prav tako njegova oblačila, vključno s plaščem Bugatti.

Tudi trditve Sabliča, da se GSR delci zadržujejo na strelčevih rokah do 24 ur in da na rokah v tem obdobju ostanejo le najmanjši GSR delci velikosti pod 1 mikron, Maštruko ocenjuje kot nesprejemljive. Navedena časovna distanca po streljanju, ko se na strelčevih rokah lahko še vedno detektirajo GSR delci, znaša od 3 do 4 ure, po mnenju nekaterih avtorjev pa tudi 7 ur po streljanju. Torej, po poteku časovnega obdobja 3 do 7 ur po streljanju ni več GSR delcev na strelčevih rokah, ker so vsi delci odpadli tudi brez umivanja rok. Drugačni zaključki izvedenca Sabliča so tako povsem brez podlage.

Nenazadnje pa je nepopolna tudi rekonstrukcija streljanja, ki jo je podal Sablič na podlagi smeri seganja strelnih kanalov skozi oškodovančevo glavo, višine oškodovanca in strelne rane z uporabo trigonometrijskih funkcij, in sicer ugotovitev kakšna je bila medsebojna razdalja od oškodovanca do strelca in položaj strelčevega telesa. Pri tem je na sliki št. 1 Sablič prikazal medsebojni položaj udeleženca dogodka, kjer je oškodovanec v pokončnem položaju telesa in glave, strelec pa v čepečem položaju, pri čemer navaja, da je to „edini mogoč normalen način streljanja“. Sodni izvedenec Sablič je v dopolnitvi izvedenskega mnenja ponovno storil napako, ko je brez kakršnih koli argumentov trdil, da je bil oškodovanec v trenutku streljanja v pokončnem položaju telesa in da je bila njegova glava v pokončnem položaju telesa in na podlagi takega izhodišča sklepal, kakšen je bil strelčev položaj in lega telesa, upoštevajoč smer seganja strelnih kanalov v oškodovančevi glavi. Na splošno sta glava in vrat izjemno gibljiva dela človekovega telesa in se lahko postavita v različne položaje v razmerju do trupa in ne obstaja nikakršen argument za zaključek, da je bila oškodovančeva glava ob kritičnem dogodku v pokončnem položaju. Takšen položaj glave je sicer možen, vendar so možni tudi drugi položaji in lega glave. Tako glava kot tudi vrat sta lahko obrnjena nazaj, naprej, v levo, v desno in v nekakšno kombinacijo teh možnih položajev. Vsaka takšna kombinacija lege glave in vratu posledično pripelje do popolnoma drugačne orientacije strelnih kanalov v glavi v tridimenzionalnem (3D) prostoru kraja dogodka, kar posledično pripelje do popolnoma drugačnih položajev in strelčeve lege v trenutku sprožitve dveh strelov, ki sta zadela oškodovančevo glavo. Edini zanesljivi način, s katerim bi se v trenutku zadetka v glavo lahko ugotovila položaj in lega oškodovančevega telesa, je obstoj t. i. „tretje točke“, to je točke, v katero je posamezni naboj po prestrelu glave zadel kakšen trd objekt v ozadju. Glede na to, da v konkretnem primeru ne obstaja „tretja točka“, ker sta oba izstreljena naboja ostala v oškodovančevi glavi, ni mogoče zanesljivo ugotoviti položaja in lege oškodovančevega telesa v trenutku, ko je bil oškodovanec zadet v glavo z dvema streloma. Iz zapisnika o zunanjem pregledu in raztelešenju trupla oškodovanca doc. dr. Tomaža Zupanca, dr. med., z dne 12. 2. 2015, izhaja, da je bila oškodovančeva glava zadeta z dvema različnima izstrelkoma, pri čemer sta oba izstrelka prestrelila oškodovančevo lobanjo in ostala pod kožo na izstopni strelni poškodbi lobanje oziroma nista imela dovolj kinetične energije, da bi prebila kožo glave na izstopni strelni poškodbi lobanje. Oba izstrelka sta torej ostala pod kožo oziroma sta ostala v glavi, kar je tipična lastnost izstrelka kalibra 7,65 mm. Praksa je pokazala, da izstrelki kal. 7,65 mm, ki so izstreljeni iz pištole kal. 7,65 mm, praviloma nimajo dovolj kinetične energije, da bi prestrelili glavo. To pomeni, da nista mogla ustvariti dveh zgoraj omenjenih poškodb, opredeljenih kot „tretja točka“ na okoliških objektih. Zaradi tega ni mogoče zanesljivo ugotoviti položaja in lege oškodovančevega telesa v trenutku sprožitve dveh strelov, ki sta zadela njegovo glavo. To nadalje pomeni, da prav tako ni mogoče zanesljivo ugotoviti položaja in lege strelčevega telesa v trenutku sprožitve dveh strelov. Rekonstrukcija sprožitve strelov, kot ju je prikazal sodni izvedenec Sablič, je možna, vendar Maštruko opozarja, da je to le ena od možnih verzij, nikakor pa ni edina verzija, kot to nepravilno zatrjuje sodni izvedenec Sablič.

Dr. Miran Čeh je v svojem mnenju zaključil,daje potek kontaminacije rok in lasišča, kot ga opisuje obdolženi, vsekakor možen, še posebej, ker je bil plašč Bugatti kontaminiran že na strelišču. Obstaja pa tudi možen potek kontaminacije rok in lasišča obdolženca, ki ga izvedenec Sablič ni predvidel in je veliko bolj verjeten od zgoraj navedenega. Razlaga je naslednja: GSR delci, najdeni v žepih plašča znamke Bugatti, so posledica kontaminacije žepov iz rok osumljenca po streljanju na strelišču in/ali zadrževanju na strelišču, ko je osumljenec vtaknil roke v žepe plašča (enkratni prenos). To je tudi konsistentno s tem, da so v žepu našli razmeroma malo GSR delcev. Ločeno od tega je prišlo na strelišču do kontaminacije površine plašča z GSR delci različnih velikosti. Ti delci so dokazano zelo obstojni na tkaninah. Ker je bil osumljenec pred odvzemom sledov strelca oblečen v kontaminiran plašč znamke Bugatti, je prišlo do kontaminacije njegovi rok in lasišča z delci GSR* iz površine predhodno kontaminiranega plašča. Tako je šlo v primeru kontaminacije njegovih rok za enkraten prenos GSR delcev, velika verjetnost pa je tudi prenos GSR delcev na lasišče bodisi iz rok osumljenca (popravljanje lasišča) ali direktno iz površine plašča (oblačenje ali slačenje plašča, stik rokavov plašča z lasiščem, …).

Obramba v zvezi s tem poudarja, da je dr. Čeh glede na kemijsko sestavo najdenih delcev ugotovil, da je od sedmih delcev, ki so bili najdeni na rokah in lasišču obdolženega Noviča, samo en takšen delec, ki ustreza karakterističnemu GSR delcu, torej delcu, ki karakteristično ustreza delcu, ki nastane pri streljanju.

Dr. Čeh v zaključku svojega strokovnega mnenja še navaja: »Na podlagi navedenih dejstev iz kazenskega spisa, kot jih navaja sodni izvedenec v predloženem izvedenskem mnenju z dne 13.04.2015 in v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 05.05.2015, je na podlagi pravil znanosti in stroke in zgoraj navedenega možno zaključiti, da je prišlo do kontaminacije plašča znamke Bugatti z GSR delci (karakterističnimi in ostalimi) že na strelišču. Ker je bil osumljenec na odvzem sledov strelca priveden v omenjenem, z GSR delci kontaminiranem, plašču znamke Bugatti, je možno zaključiti, da so bili GSR delci, ki so jih našli na rokah in lasišču osumljenca, preneseni na roke in lasišče iz površine kontaminiranega plašča znamke Bugatti in ne na način, kot je zaključil sodni izvedenec.«

Glede na samo najdbo delcev obramba še dodaja, da pojasnilu obdolženega potrjuje tudi okoliščina, da dne 22. 12. 2015 ob hišni preiskavi odvzeti vzorci, ki so bili zavarovani iz vozila obdolženega, njegovega kolesa, iz prevleke vzglavnika, vzorca, zavarovanega s psa, treh jaken obdolženega in rok ter glave obdolženega niso bili pozitivni, z izjemo vzorcev zavarovanih z jakne znamke Bugatti. Tekom glavne obravnave je sodišče odredilo NFL-ju ponovno vzorčenje te jakne in sicer po celotni površini in ne le po rokavih. Analiza je pokazala, da se največ delčkov nahaja na hrbtni strani zgoraj in na obeh nadlakteh. Na področjih, kjer se običajno najdejo sledi strelca (predeli podlakti in prsni del) je bilo najdenih bistveno manj delcev. To je še potrdilo tezo obrambe, da se je jakna kontaminirala pri odlaganju na strelišču

Mnenji obeh strokovnjakov in rezultati ponovnega vzorčenja jakne so bili posredovani v izjasnitev izvedencu Sabliču, ki pa je glede vseh bistvenih vprašanj vztrajal pri svojih zaključkih. V zvezi z rekonstrukcijo streljanja se je sicer na splošni ravni strinjal, da je teoretično možnih nešteto medsebojnih položajev strelca in žrtve, da pa je v konkretnem primeru edini mogoč normalen način ravno položaj, ki ga je sam opisal – čepeč oziroma polčepeč z dvignjenima rokama poševno navzgor. Glede kontaminacije je izvedenec Sablič prav tako vztrajal, da kontaminacija, kot jo navaja obramba, praktično ni mogoča. Rezultati ponovne analize jakne pa naj bi še bolj potrdili njegovo stališče o položaju strelca – njegove dvignjene roke po mnenju izvedenca Sabliča pojasnjujejo veliko najdenih delcev na nadlakteh in hrbtu, manj pa na prsnem delu in podlakteh. Dejstvo, da so bili delci najdeni na vseh delih jakne po njegovem kaže na to, da se ni mogla kontaminirati na strelišču, saj bi odložena jakna na okenski polici strelišče bila eventuelno kontaminirana le na zgornji površini. Pri tem izvedenec Sablič več kot očitno zanemari, da obdolženi s sporno jakno ni bil na strelišču le enkrat, prav tako je nemogoče, da bi vsakokrat jakno odločil popolnoma enako in da bi torej točno določen del jakne vedno predstavljal njen zgornji del. Prav tako izvedenec Sablič sploh ne upošteva, da so vse površine strelišča močno kontaminirane in da se je torej nedvomno kontaminiral tudi del jakne, ki je bil v stiku s površino okenske police in ne samo tisti na vrhu, na katerega so se usedali GSR delci.

Izvedenec Sablič in oba strokovnjaka obrambe so bili zaslišani na glavni obravnavi, pri čemer pa je vsak vztrajal pri svojem stališču. Glede na to, da je izvedenec Sablič tudi na zaslišanju pojasnjeval zakonitosti kontaminacije, je obramba posebej opozorila (tako kot sicer že med preiskavo), da Franc Sablič nima ustreznega znanja s področja kemije, da bi lahko podajal mnenja v zvezi s tem. Na izrecno vprašanje obrambe na naroku dne 2.12.2015, v katero področje njegovega izvedenstva sodi vprašanje prenosa snovi, kar v svojem bistvu kontaminacija je, je odgovoril, da v nobeno. Njegova področja izvedenstva namreč so: balistika in rekonstrukcija streljanja, preiskave orožja, preiskave eksplozij, preiskave eksplozivnih sredstev in naprav ter preiskave požarov in plinskih eksplozij. Pripomba izvedenca Sabliča na zaslišanju, da izvedenec za kontaminacijo ne obstaja, je brezpredmetna, saj nihče nikoli ni trdil, da obstaja izvedenec, ki bi se imenoval tako. Ker pa je vprašanje prenosa snovi in zakonitosti v zvezi s tem vprašanje s področja kemije, je obramba predlagala postavitev izvedenca kemijske stroke. Obramba je tedaj izrecno opozorila, da glede na izpoved izvedenca Sabliča, da ni izvedenec s področja prenosa snovi (kontaminacije) in da nima znanja s področja kemije, njegovih zaključkov v zvezi s kontaminacijo v vseh njegovih pisanih mnenjih in njegove izpovedbe na zaslišanju v tem delu ni mogoče šteti kot izvedensko mnenje.

Zaslišana je bila tudi priča Ester Ceket, ki je v konkretni zadevi izdelala vsa poročila NFL z mnenjem. Pojasnjevala je kategorizacijo delcev, njihovo elementno sestavo, pomembnost morfologije delcev, zakonitosti odpadanja delcev in podobno.

Ker iz poročil NFL, ki so se nahajala v sodnem spisu, nikjer ni izhajala morfologija najdenih delcev, pa tudi sicer nobeni podatki konkretnih delcev, je obramba predlagala sodišču, naj NFL naloži dostavo tudi te dokumentacije oziroma vseh potrebnih podatkov (x-ray spektre, analize in fotografije) za vsak najden delec. NFL je na poziv sodišča dostavil dokumentacijo, ki se nahaja na listovnih številkah od 2633 do 2656, obramba pa je že takoj po njenem prejemu opozorila na naslednja dejstva. Število najdenih GSR delcev na obdolžencu, njegovi jakni in oškodovancu presega 230, medtem ko je NFL dostavil vsega 13 X-ray spektrov, 7 analiz in 3 fotografije najdenih delcev, pri čemer je potrebno skladno z ENFSI standardi predložiti vse našteto prav za vsak najdeni delec, saj je le tako mogoče preveriti njegovo kemijsko sestavo in morfologijo. Kot že navedeno, je NFL predložil dokumentacijo zgolj za približno 10 % najdenih delcev. Obramba se je že tedaj spraševala, kje je dokumentacija za ostalih 90 %. NFL je do danes ni predložil. Tudi v dokumentaciji, ki je bila predložena, manjkajo x-ray spektri za vsak pregledan vzorec, vzorci se podvajajo, so neustrezno poimenovani, datumsko neustrezno označeni,... Prav tako manjkajo slike vsakega najdenega GSR delca, iz katere izhaja njegova morfologija. Obramba pri tem poudarja, da iz celotne dokumentacije, ki jo je predložil NFL, ni mogoče sestaviti niti enega samega delca, saj bi za to potrebovali njegov x-ray spekter, analizo in sliko, pri čemer v predloženi dokumentaciji vsega potrebnega ni, niti za en sam delec.

Ker so bila mnenja izvedenca Sabliča na eni strani ter dr. Čeha in Maštruka na drugi strani v bistvenih delih nasprotujoča si, je sodišče odredilo izdelavo novega izvedenskega mnenja, ki sta ga izdelala dr. Edith Gebhart in Axel Manthei iz Kriminalistično tehničnega inštituta v Munchnu. Nemška izvedenca sta ponovno analizirala vzorec na kraju dejanja najdenega tulca ter vzorce, zavarovane z las in rok obdolženega. Prva pomembna razlika v primerjavi z izvedencem Sabličem in izpovedjo priče Ceket je v klasifikaciji delcev, saj jih nemški inštitut ne razvršča med karakteristične in indikativne, temveč v kategorije A, B in C. V prvo spadajo delci, ki v svoji elementni sestavi ustrezajo referenčnim delcem izstrelkov, v kategorijo B sodijo delci, ki zaradi svoje elementne sestave ustrezajo splošnim merilom za identifikacijo ostankov izstrelkov, delci kategorije C pa so tisti, ki se poleg delcev kategorij A in B lahko pojavijo kot ostanki izstrelkov, znani pa so tudi drugačni mehanizmi nastajanja. Ob samem strelu nastanejo delci vseh treh kategorij. Pomembna ugotovitev je, da so v tulcu, najdenem na kraju dejanja, prisotni štirje klasični elementi (svinec, barij, antimon, kositer), ki se pojavljajo v številnih nabojih. V konkretnem primeru je od časa storitve dejanja in prvega vzorčenja minilo 23 ur in v tem času je po mnenju nemških izvedencev pri živih ljudeh možnost različnih sprememb obstoja dokazov na rokah. Po eni strani je delce GSR mogoče odstraniti z običajnimi dejavnostmi v vsakdanjem življenju, še posebej s čiščenjem. Po drugi strani pa lahko delci v tem času tudi pridejo na roke na primer v stiku z oboroženimi policisti, pri prevozu v policijskem vozilu, pri čakanju v prostorih policije ter pri vsakršnem stiku s površinami, na katerih so sledi izstrelkov. K temu seveda spadajo tudi oblačila, na katerih so sledi GSR. Obramba posebej poudarja zaključek izvedencev, da od odvzema vzorca sledi izstrelka po tako dolgem času od dejanja in brez nadzora kontaminacije oziroma čiščenja ni mogoče pričakovati obremenilnih informacij glede podanosti sledi izstrelkov v času storitve kaznivega dejanja. V zvezi z obdobjem ohranitve GSR delcev na oblačilih so izvedenci pojasnili, da zanesljivega odgovora ni mogoče podati. Številni parametri, kot so material jakne, intenzivnost ostankov streljanja, lokacija nanosov ostankov, čiščenje in zlasti neznano ravnanje z jakno v zadevnem obdobju glede tega ne omogočajo dovolj natančnega odgovora. Vendar pa se v zavarovanih področjih jakne (na primer notranjih žepih) delci ohranijo nedvomno dlje kot na zunanjih površinah, ki so izpostavljene vplivom okolja. Izvedenci s tem v zvezi navajajo nekaj konkretnih primerov iz prakse in čeprav noben od primerov ni povezan z oblačili, je mogoče zaključiti, da anorganski ostanki izstrelka v daljšem časovnem obdobju ne izginejo. Tudi glede mesta odkritja sledi streljanja na oblačilu v konkretnem primeru ni mogoče podati zanesljivih informacij glede soodvisnosti z obravnavanim kaznivim dejanjem. Orožju so sicer praviloma najbližje rokavi, vendar se lahko ostanki streljanja v odvisnosti od držanja orožja zlahka znajdejo tudi na drugih delih jakne. Drugi vir GSR delcev je orožje. Če je pospravljeno v enega od žepov ali za pas, se lahko zaradi takega rokovanja ostanki streljanja nanesejo na najrazličnejša mesta. Enako velja za pri streljanju porabljene dele streliva (tulce, naboje), ki so na primer pospravljeni v žepu. Nadalje lahko delci z morebiti onesnaženimi rokami na vsa z zunanje in notranje strani dosegljiva mesta na jakni. Glede položaja strelca in žrtve v trenutku streljanja in njune medsebojne razdalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da je glava del telesa, ki se načeloma hitro premika v več smereh, zato se iz smeri streljanja lahko določi le relativna smer streljanja. Vzajemnega položaja strelca in oškodovanca se ne da določiti.

Obramba posebej opozarja na naslednje ugotovitve nemških izvedencev. Iz njihovega mnenja namreč izhaja, da ugotovljeni štirje delci izstrelkov na roko ustrezajo kategoriji B, kar pomeni, da noben od teh delcev v svoji elementni sestavi ni karakterističen za strelske ostanke, kot ti izvirajo iz najdenega tulca. Tako majhno število najdenih delcev po njihovem mnenju ni pomembno, ker bi jih bilo mogoče brez težav nanesti z že opisanimi možnostmi kontaminacije. To je brez dvoma mogoče predvsem zaradi nošenja jakne, na kateri so dokazljivo strelski ostanki. Jakna, ki je bila na strelišču odložena v bližini strelca in v katere žepih naj bi se nahajali uporabljeni tulci, po mnenju izvedencev pride v poštev kot vir sledi streljanja. Razjasnitve ali in koliko delcev sledi izstrelka se z uporabo v opisanem časovnem obdobju izgubi se ne da izpeljati tako, da bi imela dokazno moč. Niti izvirna kontaminacija, niti uporaba kot taka se ne morejo ugotoviti tako, da bi se lahko reproducirali. Zato tudi ni mogoče izključiti, da z jakne, ki je kontaminirana z ostanki streljanja, slednji pridejo na roke in v nadaljnji posledici na lase. Dr. Gebhartova na podlagi izvedene analize in ocene sledi izstrelkov predvideva, da ostanki izstrelkov na jakni obdolženca izvirajo iz različnih virov sledi izstrelkov, torej iz različnih vrst streliva. Po mnenju nemških izvedencev je vsekakor možno, da je bila kontaminacija nanešena na način, ki ga je opisal obdolženi. Jasen in nedvoumen je zaključek, da določanje starosti delcev izstrelkov na podlagi priznanih znanstvenih metod ni mogoče, prav tako ni mogoče pripisovanje delcev izstrelkov določenemu tulcu. Nemško izvedensko mnenje se zaključuje z oceno rezultatov preiskave drugega vzorčenja jakne Bugatti s strani NFL in zaključkom, da številnost delcev izstrelkov, ugotovljenih na jakni, v veliki meri govori v prid tezi, da ti delci izvirajo iz različnih virov sledi izstrelkov (vrst streliva) in ne iz streliva kaznivega dejanja.

Oba nemška izvedenca sta bila tudi zaslišana na glavni obravnavi, prav tako je bila ponovno zaslišana tudi priča Ester Ceket. Izvedenec Manthei je dodatno pojasnil, zakaj so delec, ki je bil najden na obdolženčevih laseh, uvrstili v kategorijo B in ne kategorijo A. V tem delcu so sicer tudi oni zaznali vse štiri kemijske elemente, vendar pa je bilo razmerje med njimi tisto, zaradi česar so se odločili za uvrstitev v kategorijo B. Posebej je potrebno poudariti, da je izvedenec Manthei pojasnil, da njegovo mnenje ne bi bilo v ničemer drugačno, četudi bi bil ta delec uvrščen v kategorijo A. Dodatno je pojasnil, da po njegovem ni mogoče izključiti, da so najdeni delci posledica kontaminacije, tako zaradi majhnega števila najdenih delcev na rokah, kot tudi časovnega aspekta, torej dejstva, da so bili vzorci odvzeti šele po 23-ih urah. Glede položaja strelca je vztrajal pri svojem pisnem mnenju, da je položaj, ki ga je ugotovil izvedenec Sablič le ena od možnosti, nikakor pa ne edina, ter da bi po njegovem mnenju imel strelec, četudi bi streljal v položaju, ki ga je predvidel izvedenec Sablič, več GSR delcev na podlakteh kot nadlakteh. Izvedenec Sablič, ki je bil prisoten na zaslišanju, je tedaj le pojasnil, da je glede položaja strelca podal le najverjetnejši možni način, pri čemer ta ni edini.

Tudi izvedenka dr. Gebhartova je v svojem zaslišanju pojasnila zaključke iz izvedenskega mnenja in razloge, zaradi katerih meni, da najdeni delci z veliko verjetnostjo izvirajo iz drugega vira in ne iz streliva kaznivega dejanja. Dodatno je pojasnila, da je bilo na jakni najdenih mnogo delcev z veliko udeležbo bakra, ki se imenujejo tombak. Pri strelivu, ki je bilo uporabljeno pri kaznivem dejanju pa je šlo za normalno zlitino in ne za zlitino s povišano udeležbo bakra. Na jakni so po mnenju izvedenke vsekakor delci, ki gotovo ne izvirajo iz materiala s kraja kaznivega dejanja. Glede memory efekta je izvedenka pojasnila, da je teoretično možen, vendar pa ga zaradi dejstva, da z orožjem ne razpolagamo, ni mogoče potrditi. Priča Ester Ceket, ki je bila prisotna na zaslišanju izvedenke dr. Gebhartove, se je strinjala, da najdeni delci, lahko bodisi izvirajo iz istovrstnega tulca naboja s kraja dejanja bodisi iz drugih tulcev, ki imajo enake komponente v inicialki naboja. Pripisovanje delcev določenemu tulcu pa tudi po mnenju priče Ceket ni možno.

Izvedensko mnenje je izdelal tudi izvedenec dr. Oliver Peschel in sicer v zvezi z vprašanjem medsebojnega položaja strelca in žrtve glede na najdene krvne sledove v okolici. Zaključek je, da natančnega medsebojnega položaja ni mogoče določiti ter da stališča izvedenca Sabliča o položaju strelca, kot ga je prikazal v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 5.5.2015 ni mogoče potrditi, saj gre zgolj za eno od možnosti, ki pa je z ničemer ni mogoče potrditi.

Skratka – nemško izvedensko mnenje je v bistvu v celoti pritrdilo stališčem obeh strokovnjakov obrambe Maštruka in dr. Čeha ter se v bistvenem razlikuje od izvedenskega mnenja Franca Sabliča, ključne ugotovitve pa so naslednje:

- najdeni GSR delci izvirajo iz različnih vrst streliva in ne iz streliva kaznivega dejanja,

- po 23-ih urah brez nadzora kontaminacije ni mogoče pričakovati obremenilnih informacij glede podanosti sledi izstrelkov v času storitve kaznivega dejanja,

- znanstvena metoda, s katero bi bilo mogoče določiti starost GSR delcev ali povezavo z določenim tulcem, ne obstaja,

- kontaminacija, kot jo opisuje obdolženi, je vsekakor možna, zlasti glede dejstvo nošenja jakne, na kateri so ostanki streljanja, glede na majhno število najdenih delcev na rokah in časovni aspekt jemanja vzorcev,

- medsebojnega položaja strelca in žrtve ni mogoče določiti, zato ni mogoče govoriti o pravilnosti položaja, ki ga je ugotovil izvedenec Sablič

- glede na prejšnjo ugotovitev tudi ni mogoče razložiti dejstva, da se je največ GSR delcev na obdolženčevi jakni nahajalo na hrbtni strani ter na nadlahteh, torej na delih, ki so netipični za strelca.

Sodišče je prav na podlagi teh dejstev obdolženemu s sklepom z dne 7.12.2016 po skoraj dveh letih odpravilo pripor, saj je presodilo, da je bil utemeljen sum, ki je do tedaj temeljil predvsem na izvedenskem mnenju Franca Sabliča, omajan do te mere, da ne dosega več stopnje, ki je potreben za pripor. Od tedaj pa vse do izreka sodbe ni prišlo do nobenih sprememb v zvezi z dejstvi v smislu zvišanja stopnje utemeljenega suma, prav nasprotno – z zaslišanjem dr. Gebhartove in dr. Peschla se je ta le še znižala. Na podlagi česa je torej sodišče spremenilo mnenje in izreklo (vsekakor nepričakovano) obsodilno sodbo, ni jasno. Odgovor izvedenca Sabliča z dne 17.3.2017, v katerem kljub dejstvu, da je njegovo mnenje osamljeno, celo zvišuje stopnjo, s katero zatrjuje, da kontaminacija, kot jo opisuje obdolženi, ni možna, namreč obramba ocenjuje kot neresnega in glede na dejstva, ki jih poznamo, absurdnega.

6.8. Zakaj je dokazna ocena izvedenskih mnenj napačna?

Generalni problem izpodbijane sodbe je, da sodišče ni izhajalo iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde. To se jasno opazi prav v vseh delih sodbe, ne le v delu, v katerem se sodišče ukvarja z izvedenskimi mnenji. Obramba se nikakor ne more znebiti občutka, da se je sodišče že pred začetkom dokaznega postopka odločilo za izrek obsodilne sodbe, saj prav vsa (sicer nevtralna) dejstva ali celo dejstva, ki za obdolženca razbremenilna, nedopustno in vztrajno interpretira v njegovo škodo. Tako je tudi v primeru interpretacije izvedenskih mnenj.

Bistvena vsebina izvedenskih mnenj je povzeta zgoraj. Ključno je, da na znanstven način (z znanstveno priznano metodo) ni mogoče potrditi, da delci, najdeni na obdolžencu in jakni Bugatti, izvirajo prav iz tulca s kraja umora. To niso le zaključki nemških izvedencev, temveč je to nedvomno potrdila tudi strokovna priča Ester Ceket, kar sodišče tudi poudarjeno (podčrtano) povzema v točki 175 obrazložitve – delci, ki so bili najdeni, lahko nastanejo iz istovrstnega tulca naboja, kot je bil najden na kraju dogodka ali pa iz drugih vrst tulcev, ki imajo enake komponente v inicialki naboja. Izhajajoč iz domneve nedolžnosti je zaključek na podlagi tega lahko le tak, da vsekakor obstaja možnost, da na obdolžencu najdeni delci ne izvirajo iz tulca s kraja dejanja oziroma drugače rečeno – obstaja utemeljen dvom v to, da na obdolžencu najdeni GSR delci izvirajo ravno iz tulca s kraja umora.

Nadalje se sodišče v točki 177 obrazložitve sodbe opredeljuje do ugotovitev izvedenke dr. Gebhartove in ob tem izpostavlja njene ugotovitve, da so bili na jakni najdeni tudi trije delci kategorije A. Ob tem obramba opozarja, da delec kategorije A nikakor ne pomeni, da delec izvira iz referenčnega tulca, temveč le to, da gre za delec, ki v svoji elementni sestavi ustreza referenčnim delcem izstrelkov. Ključno je, da najdeni delec kategorije A ne izključuje možnosti, da izvira od drugod, še posebej, če kontaminacije ni mogoče izključiti, kot je ni mogoče tudi v konkretnem primeru (po mnenju nemških izvedencev). Sodišče v nadaljevanju navaja, da sledi ugotovitvam izvedenke dr. Gebhartove glede najdenih delcev tombak, za katere je značilna povišana udeležba bakra. Delci tombak so bili najdeni na jakni, ne pa tudi v strelivu s kraja kaznivega dejanja. Sodišče izpostavlja, da so bili delci tombak na jakni najdeni poleg delcev iz zlitine kot so bili najdeni v strelivu s kraja dejanja in njihovo najdbo pripisuje t.i. memory efektu.

Takšen zaključek je upoštevajoč edino zakonito izhodišče (domnevo nedolžnosti) nedopusten in nezakonit. Najdba delcev tombak namreč dokazuje prav to, kar zatrjuje obramba – da je bila jakna Bugatti kontaminirana z GSR delci na strelišču in da kontaminacija jakne ne izhaja iz obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženi je namreč na strelišču sicer streljal z različnim orožjem, vendar pa je strelivo Sellier & Bellot eno pogostejših, pa tudi streliva drugih proizvajalcev so po sestavi bolj ali manj zelo podobna. Delci tombak so ena od specifik, ki jih ni mogoče pripisati najdenemu tulcu s kraja kaznivega dejanja (to dejstvo sicer sprejema tudi sodišče). Edini zakonit zaključek je lahko, da so takšni delci, ki so bili najdeni na obdolženčevi jakni, očitno nanjo prišli ob nekem drugem dogodku, zlasti upoštevajoč dejstvo, da je obdolženi obiskoval strelišče. Glede na to, da so se delci tombak nahajali na jakni v času odvzema vzorcev (več kot 1 leto po zadnjem streljanju obdolženca na strelišču) nadalje sledi:

- da najdba teh delcev potrjuje zagovor obdolženca o ravnanju z jakno na strelišču (odlaganje na kontaminirano polico),

- da prisotnost teh delcev jasno kaže na njihovo obstojnost v tkanini skozi daljše časovno obdobje,

- da prisotnost teh delcev dokazuje ne le možnost, temveč v konkretnem primeru dejstvo kontaminacije jakne, ki pa se ni zgodila ob streljanju v obravnavanem dogodku.

Zgoraj navedeni zaključki bi bili edini pravilni in zakoniti, upoštevajoč domnevo nedolžnosti, vendar je sodišče tudi za to dejstvo našlo razlago, ki navidezno pritrjuje utemeljenosti zaključka o obdolženčevi krivdi. Sodišče namreč izpostavlja, da drugi tulec s kraja dejanja ni bil najden in da delci tombak lahko izvirajo iz tega drugega tulca, prav tako pa obstaja možnost memory efekta. Obramba opozarja, da gre pri tem za čisto špekulacijo, ki ni potrjena prav z nobenim dokazom! Kakšen je bil drugi tulec ne vemo in tega dejstva ni mogoče tolmačiti v obdolženčevo škodo! Prav tako ni bilo najdeno orožje, da bi lahko potrdili ali ovrgli memory efekt in tudi tega dejstva ni dopustno tolmačiti v obdolženčevo škodo! Sodišče pa počne ravno to, kar je nezakonito in nedopustno in samo potrjuje opozorila obrambe, da sodišče izhaja iz domneve krivde. Zakonit zaključek sodišča v zvezi z zgoraj navedenim bi namreč bil, da ni dokazano, da bi delci tombak izvirali iz drugega tulca (ker slednji ni bil najden), da memory efekt prav tako ni dokazan (ker orožje ni bilo najdeno) in da torej delci tombak izvirajo s strelišča, ki ga je obdolženi dokazano obiskoval. Postopanje in zaključki sodišča v tem delu vsekakor predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Še več – sodišče prav na koncu točke 177 obrazložitve zapiše, da je potrebno upoštevati, da je sodišče že predhodno zavrnilo zagovor obdolženca o kontaminaciji jakne Bugatti. Pri tem je potrebno vedeti, da se sodišče v točki 177 prvič v sodbi ukvarja z najdbo delcev tombak, ki pa bistveno vpliva na presojo kontaminacije. Vendar se sodišče do novo navedenih dejstev (najdbe tombak delcev) ne opredeli v smislu možnosti kontaminacije, temveč zapiše, da je že predhodno zavrnilo zagovor obdolženca glede tega vprašanja. Pika. Je sploh potreben dodaten komentar in opozorilo, da bi se moralo sodišče prav na tem mestu ponovno ukvarjati z dokazno oceno, upoštevajoč novo izpostavljena dejstva, ki izhajajo iz dokaznega postopka? Najbrž ne. Prav tako je najbrž povsem odveč ponovno opozorilo, da takšno postopanje sodišče predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Naslednji primer, kako sodišče selektivno (izključno v obdolženčevo škodo) povzema ugotovitve izvedencev, je točka 187 obrazložitve sodbe, če jo primerjamo s točko 184, kjer sodišče navaja ugotovitve nemških izvedencev. Ključne ugotovitve izvedencev Mantheia in dr. Gebhartove namreč so:

- jakna, ki je bila na strelišču in v katere žepih so se nahajali uporabljeni tulcu, pride v poštev kot vir sledi streljanja,

- ni mogoče izključiti, da ostanki streljanja z jakne pridejo na roke in nadalje na lase,

- kontaminacija bolj verjetno izhaja s površine jakne in ne iz žepov,

- ostanki streljanja, najdeni na jakni, izvirajo iz različnih virov (vrst streliva),

- možna je kontaminacija, kot jo je opisal obdolženi.

V točki 187 obrazložitve sodišče najprej navede, da sledi ugotovitvam izvedenca Mantheia in izpostavlja naslednje:

- dopustitev možnosti obstoja GSR delcev na rokah zaradi streljanja tudi še 23 ur po streljanju,

- ugotovitev, da večji delci za razliko od manjših prej odpadejo s površine,

- ugotovitev, da kontaminacija ne izvira iz žepov in da ni šlo za strel iz neposredne bližine.

Res je, da sodišče navaja tudi, da izvedenec Manthei dopušča možnost kontaminacije jakne na način, kot jo opisuje obdolženi, vendar zgolj navede, da bo v nadaljevanju pojasnjeno, zakaj sodišče z gotovostjo (?) ugotavlja, da so GSR delci, najdeni na obdolžencu in njegovi jakni, posledica streljanja kritičnega večera in ne posledica kontaminacije. Pri tem sodišče v točki 187 izpusti eno ključnih ugotovitev nemških izvedencev in sicer, da ostanki streljanja, najdeni na jakni, izvirajo iz različnih virov (vrst streliva). Tega dejstva sodišče ne pojasni zadostno nikjer v sodbi. Kot že prej navedeno – razlaga najdenih delcev tombak z memory efektom v povezavi z drugim (nikoli najdenim) tulcem, je čisto ugibanje in nič drugega! Tako kot obstaja možnost, da je temu tako, obstaja tudi možnost (najmanj takšna), da temu ni tako. Celo izvedenec Sablič je glede možnosti memory efekta pojasnil, da je v konkretnem primeru irelevanten, saj ni bil najden drugi tulec (prav tako pa ne orožje). Obramba na tem mestu ne bo ponovno opozarjala, kako mora sodišče v takšnih primerih (dvomu) ravnati, saj je to povsem jasno.

Dejstvo je, da vsa pridobljena izvedenska in strokovna mnenja ne dajejo podlage za nedvoumen zaključek, da so GSR delci, najdeni na obdolžencu in njegovi jakni, posledica streljanja ob obravnavanem dogodku. Zlasti ostaja za obsodilno sodbo v celoti nezadostno pojasnjena najdba delcev, ki po mnenju nemških izvedencev izvirajo iz različnih vrst streliva. Zakaj je pojasnilo sodišča nezadostno, je obramba že navedla. Hkrati je iz obrazložitve razvidno, da se tudi sodišče zaveda, da izvedenska mnenja ne dajejo dovolj podlage za obsodilno sodbo, saj si glede ključnih vprašanj niso enotna oziroma dopuščajo različne možnosti, pri čemer nobene ne morejo z gotovostjo izključiti, tudi tiste, ki jo v zagovoru izpostavlja obdolženi, ne. Na to obramba posebej izpostavlja v tem poglavju, v katerem se ukvarja v vprašanjem sledi strelca. Res je sicer potrebno dokaze ocenjevati ne le vsakega posebej, temveč tudi vse skupaj, kar sodišče naredi v točki 193 obrazložitve, vendar pa tudi nobena od okoliščin (indicev), ki jih sodišče navaja v osemnajstih točkah, ne omogoča nedvoumnega zaključka, da je očitano kaznivo dejanje storil prav obdolženi. Razlogi za to oziroma opredelitev do vseh izpostavljenih indicev je predmet drugih poglavij pritožbe, zato jih obramba ne bo ponavljala na tem mestu, se pa sklicuje na svoje pritožbene navedbe v predhodnih poglavjih.

7. POLOŽAJ STRELCA IN OŠKODOVANCA

Glede vprašanja medsebojnega položaja strelca in oškodovanca je sodišče sledilo izvedencema Peschel in Manthei in zaključilo, da ga z gotovostjo ni mogoče ugotoviti. S takšnim zaključkom se obramba strinja, saj je tudi sama tekom postopka opozarjala na to, posebej v povezavi z zatrjevanjem izvedenca Sabliča, ki je skiciral po njegovem mnenju „edini mogoč normalen“ način streljanja, ki naj bi izgledal tako, da je strelec oškodovanca ustrelil v nekakšnem polčepečem položaju. V Sabličevi dopolnitvi mnenja z dne 18.11.2015 je bil takšen položaj „edini mogoč normalen“. Na glavni obravnavi dne 2.12.2015 je svoje mnenje nekoliko relativiziral in pojasnil, da predvideva, da je strelec stal med voziloma Opel Meriva in Mercedes A, na glavni obravnavi dne 7.12.2016 pa se je strinjal z izvedencem Mantheiem, da natančne pozicije strelca in oškodovanca ni mogoče določiti.

Obramba v zvezi s tem opozarja na to, kako nestrokovno in zavajajoče izvedenec Sablič podaja svoja mnenja. To velja generalno in ne zgolj v primeru položaja strelca in oškodovanca. Dejstvo je, da bi izvedenec Sablič, v kolikor obramba ne bi dosegla odreditve tujega izvedenstva, najbrž do konca vztrajal, da je položaj, ki ga je prikazal „edini mogoč normalen“, kar je seveda nedopustno in kar postavlja pod vprašaj celotno izvedensko mnenje, ki ga je izdelal Sablič. To sicer že iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej pritožbi, vendar pa tudi iz razloga, ki se obravnava v tem poglavju. Ne glede na to, da sodišče izvedencu Sabliču glede položaja strelca in oškodovanca ne sledi, kar je mimogrede eden zelo redkih pravilnih zaključkov v izpodbijani sodbi, se obramba v nadaljevanju pritožbe ukvarja tudi z analizo položaja, saj želi (tudi) na ta način pokazati na povsem nestrokovno delo izvedenca Sabliča.

Podatki, ki jih je potrebno upoštevati pri pripravi rekonstrukcije streljanja:

Kot, pod katerim je strelec streljal, je cca 300 , kar izhaja iz mnenja izvedenca sodne medicine.

Oškodovančeva višina je bila cca 190 cm.

Vstopni rani na oškodovančevi glavi sta bili v predelu levega ušesa, torej cca 15 cm od vrha temena (to je predpostavka, možno je odstopanje do 5 cm).

Običajno streljanje: strelec poravna črto od svojih oči preko obeh merkov na pištoli s tarčo.

Dva bliska, posneta z varnostno kamero, kažeta, da sta bila oba strela realizirana v sekundnem razmaku. To je možno edino, če je morilec streljal od blizu, z iztegnjeno roko in je poravnal strelno črto samodejno tako, da je usmeril pištolo k tarči, ne da bi gledal preko merka. Zelo pogosta drža pištole pri takem streljanju je horizontalna (držalo pištole je horizontalno in ne vertikalno na tla).

Zaradi nejasne pozicije pištole med streljanjem mesto najdbe tulca ne igra nobene vloge. Smer izmeta v načinu streljanja, kot je omenjeno zgoraj, je namreč skoraj navpična in je zato mesto padca tulca bližje poziciji strelca kot bi bilo v primeru, če bi bil položaj pištole pravokoten na tla.

Bližina streljana na zgoraj omenjeni način, je omogočila dva zadetka v glavo od strani in zadaj, vstopni rani sta zelo blizu druga drugi, kljub dejstvu, da je bila vidljivost slaba (luč na parkirišču je bila ugasnjena).

Na spodnji shemi je prikazana črta, ki povezuje vstopni rani s strelčevimi očmi in konča v tleh (cca 300 cm oddaljeno od žrtve).

Umor se je zgodil v hitrem premikanju, kar so prikazali tudi kriminalisti ob rekonstrukciji umora dne 16. 12. 2015.

Izvedenec Sablič je zatrjeval, da je edini mogoč normalen način streljanja polčepeč položaj. Obdolženi naj bi torej kleče čakal oškodovanca, pri čemer časovni okvir dogajanja absolutno izključuje možno prisotnost obdolženca na kraju tako, da bi tam celo čakal oškodovanca.

Izvedenec Sablič je predvidel polčepeč položaj iz enega samega razloga in to je kot vstopne rane v oškodovančevi glavi. Vstopni kot znaša cca 300 in je absolutno preoster glede na višino obdolženca. V primeru, da bi na oškodovanca stoje streljal nekdo obdolženčeve višine, bi znašal kot zgolj nekaj stopinj (obdolženčeva višina je 185cm) in ne 30 stopinj. Iz tega razloga je moral Sablič obdolženca „pomanjšati“, kar je naredil tako, da je predvidel čepenje na določeni razdalji od hodečega oškodovanca.

Kriminalist Kok je iz zgoraj navedenega razloga prišel tehtati in meriti obdolženca v pripor pred pripravo prvega mnenja izvedenca Sabliča.

Na tem mestu pa je potrebno upoštevati še eno dejstvo: nikjer ni zabeleženo (dokumentirano) točno mesto, kjer je oškodovanec obležal po strelih. Slike ni. To dejstvo odpira nadaljnje možnosti manipulacije z višino in pozicijo strelca med streljanjem.

Ugotavljanje višine strelca glede na pozicijo vstopnih ran in kota potovanja krogel v glavi oškodovanca

Predvsem je na prvi shemi predstavljena (rekonstruirana) situacija ob streljanju. Storilčeve oči so bile preko cevi pištole poravnane s tarčo, to je z glavo oškodovanca.

Glede na to, lahko dobimo relativno zanesljive podatke o strelčevi višini, če upoštevamo:

Dejstvo, da se je storilec hitro (v teku) približal oškodovancu (to potrjuje rekonstrukcija policije).

Storilec se je približal tarči toliko, da je lahko hitro (posnetek bliskov) izstrelil dve krogli v oškodovančevo glavo relativno blizu druga drugi, le s poravnavo cevi pištole, tarče in svojega pogleda.

Iz vstopnega kota, dolžine strelčeve roke (recimo 50 cm), dolžine cevi pištole z dušilcem (recimo 25 cm) in oddaljenosti ustja dušilca od glave (najmanj 30 cm po mnenjih izvedencev), dobimo najmanjšo razdaljo med očmi strelca in tarčo, to je 105 cm.

Iz te razdalje in kota streljanja izračunamo b (shema 2), ki znaša 53 cm.

Če to vrednost odštejemo od vrednosti h (shema 2, znaša 182 cm) dobimo vrednost 129 cm, kar predstavlja višino strelca do nekje med ramenom in očmi, verjetno nekje v sredini vratu (profesionalec strelja tako, da ne meri preko namerilnika, ampak po občutku, iz bližine). Temu dodamo cca 15 cm do vrha temena in dobimo višino cca 150 cm. Tu nekje se skoraj zagotovo nahaja višina pravega morilca!

Če bi storilec prislonil pištolo na glavo oškodovanca, bi bila po zgornjih izračunih njegova višina (d = 65cm) 165 cm. Če bi bila cev pištole z dušilcem oddaljena 60 cm, bi znašala ocenjena višina stoječega morilca 135 cm. Vsekakor je bil morilec izjemno nizke rasti!

Zgoraj navedenih izračunov ni naredil nihče. Tega kot možnost ni Sablič niti omenil, pa bi MORAL, če bi sledil kodeksu etičnega ravnanja in neodvisno podal svoje mnenje, kar pa NI.

SLIKA 2

Način streljanja, kot je prikazan tudi v mnenju izvedenca Sabliča. Strelec strelja natrenirano, ne meri čez merek v tarčo. Zato gre navidezna črta glava-cev pištole skozi roko strelca in čez ramo (ne čez oči strelca) v tla.

SLIKA 3

Seznam vstopnih podatkov, navedenih s strani izvedencev (višina strelne rane, strelni kot) in prikaz parametrov, pomembnih za oceno višine strelca.

SLIKA 4

Simulacija višine strelca do ramen za primere različnih oddaljenosti ustja cevi pištole od glave žrtve, pri fiksni dolžini roke (50cm) in pištole z dušilcem (25 cm)

SLIKA 5

Glede na vse zgoraj navedeno se pokaže mnenje izvedenca Sabliča v delu, ki se nanaša na položaj strelca in oškodovanca, povem zgrešen. Ob tem ne gre spregledati dejstva, s kakšno prepričanostjo je izvedenec Sablič zagovarjal pravilnost ugotovitve položaja strelca, ki se je kasneje ugotovil za povsem netočen oziroma nezanesljiv. Enako velja tudi za mnenje izvedenca Sabliča, ki se nanaša na GSR delce, vendar žal sodišče tega dela ni ocenilo kritično in pri svoji dokazni oceni ni izhajalo iz domneve nedolžnosti.

8. PRAVNA KVALIFIKACIJA

Sodišče z gotovostjo ugotavlja, da je obtoženi oškodovanca umoril iz brezobzirnega maševanja iz nizkotnih nagibov. Sodišče svojo odločitev pojasnjuje na podlagi dejstva, da je bilo obtožencu v letu 2009 prekinjeno delovno razmerje, za kar naj bi krivil tudi oškodovanca. Po stališču sodišča se obtoženi ni sprijaznil z odpovedjo ter v zvezi s tem navaja vse sodne postopke, ki jih je obtoženi vodil po odpovedi, njegove podane kazenske ovadbe in prijave na KPK.

V predmetni zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja umora.

Obramba se v delu aktivnosti obtoženca po njegovi odpovedi v celoti sklicuje na poglavje Motiv, kjer so navedene aktivnosti obtoženega natančno obrazložene in pojasnjene. Tolmačenje uporabe pravnih sredstev, katerih se je poslužil obtoženi po izgubi službe, v njegovo škodo ter z namenom utemeljevanja maščevalnosti, je povsem neutemeljeno in nezakonito. Da naj bi bil obtoženi maščevalen, ne izhaja prav iz nobene izpovedbe prič. Zaključki o tem, da je bil obtoženi maščevalen tudi ne izhajajo iz nobenega izvedenskega mnenja psihiatra in psihologa, ki sta oba ocenjevala obtoženčevo osebnost! Obramba se v izogib ponavljanju neobstoja maščevalnosti pri obtožencu sklicuje na vse navedbe v poglavju Motiv in višjemu sodišču predlaga, da pri presoji neobstoja zakonskega znaka »brezobzirne maščevalnosti« obtoženca te navedbe upošteva.

9. KRIVDA

Obramba trdno stoji na stališču, da v predmetnem postopku obtoženčeva krivda ni dokazana. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi nepravilne in nepopolne dokazne ocene. Poleg pomanjkljive dokazne ocene je moč sodišču očitati tudi napačno interpretacijo izvedenskih mnenj, v postopku je bilo storjenih nešteto absolutnih bistvenih kršitev postopka, zaradi katerih v nobenem primeru ni moč slediti odločitvi sodišča o dokazani krivdi dr. Noviča.

Odločitev sodišča je rezultat nezakonitega postopanja sodišča, oprtega na špekulacijah. Celotna sodba sloni le na indicih, ob izostanku kakršnihkoli neposrednih dokazov, ki bi tvorili zaključen krog. Obsodba dr. Milka Noviča je »šolski primer« arbitrarnega odločanja, špekulacij, neupoštevanja opozoril in predlaganih dokazov obrambe ter vseh ostalih v dokaznem postopku za obtoženega razbremenilnih dokazov, hudih kršitev temeljnih načel kazenskega postopka kot tudi ustavnih pravic posameznika. Obramba se ne more otresti misli, da je sodišče že od samega začetka sprejelo odločitev, da je obtoženi kriv in pri tej svoji tezi vztrajalo cel postopek, pri tem pa ni upoštevalo rezultatov dokaznega postopka, ki so obtoženca v celoti razbremenili.

V poglavju o krivdi sodišče prvič navede, da naj bi si obtoženi za kaznivo dejanje nabavil orožje. Navedena ugotovitev sodišča je protispisna in samovoljna. Orožje namreč vse do danes ni bilo najdeno! Tudi v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil obtoženi lastnik orožja. Ko je hodil na strelišče, si je orožje vedno izposodil. V vsem tem času se tudi ni ugotovilo, kakšno orožje je sploh bilo uporabljeno in kje naj bi obtoženi (neugotovljeno) orožje nabavil. Zaključek sodišča o tem, da je obtoženi vse to storil, nima podlage v dokaznem gradivu. O poglavju orožja sodišče ne more napisati nič, saj ne samo, da nikoli ni bilo najdeno, še tip oz. vrsta orožja ni bila nikoli ugotovljena. Glede na najden tulec se je na strani NFL vrsta orožja le ugibala kot možna. Torej, sodišče na 214-ih straneh dolgi sodbi v nobenem delu ne pojasni, kdaj in kje naj bi obtoženi orožje za izvedbo očitanega ravnanja nabavil, medtem ko kljub temu, da s tem podatkom ne razpolaga, zaključi, da je obtoženi orožje nabavil!?

Obramba je glede samega orožja tekom obravnave opozarjala, da - v kolikor bi predpostavka o izvedbi očitanega ravnanja s strani obtoženega držala - bi obtoženi moral pred odhodom od doma orožje poiskat, se pripraviti, kar vse zahteva svoj čas. Sodišče je izpostavljeno pripombo obrambe na rekonstrukciji zavrnilo, v smislu »saj obramba ves čas trdi, da obtoženi ni imel orožja«. Po mnenju sodišča pri izračunavanju časa, ki bi ga obtoženi potreboval, da bi prišel na kraj, okoliščine priprave orožja ni potrebno upoštevati, medtem ko v poglavju o krivdi ugotovi, da si je obtoženi orožje predhodno nabavil, pri tem pa ne pojasni, kdaj naj bi si orožje nabavil in kakšno orožje naj si je obtoženi nabavil, kar je naravnost absurdno in presega minimum zdrave in logične človeške pameti. Sodba tudi v tem delu nima razlogov (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

10. KAZENSKA SANKCIJA

Obramba – zgolj podredno in iz previdnosti – prereka tudi višino odmerjene kazni, saj je le-ta močno pretirana. Sodišče je izreklo neprimerno kazensko sankcijo, pri odmeri ni upoštevalo načelo individualne presoje konkretnega primera in v tej posledici kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

Ljubljana, 07. 07. 2017 ODVETNIK JOŽE HRIBERNIK

ODVETNIK ŽIGA PODOBNIK

1 Zaradi lažjega razumevanja obramba v pritožbi pri opisu gibanja uporablja s strani policije napačno ugotovljen »dejanski« čas

2 1. stran prepisa zvočnega posnetka GO z dne 09. 12. 2015, navedba sodnice posameznice

3 obrazložitev sodbe na strani 108