Podpisani Viljem Kovačič obdolžen razžalitve sodnice Špele Koleta vlagam pritožbo na sodbo z dne 10. 04. 2019 opr. št. VI K 2476/2108-40

Pritožbo vlagam zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavne pravice do svobode izražanja.


OBRAZLOŽITEV:
I. Pri konkretni sodnici v konkretnih okoliščinah je izraz “prasica” v okvirih svobode izražanja

Oznaka "prasica" sodnice je bila namreč izrečena v okoliščinah:

- ko je Ustavno sodišče potrdilo, da je v konkretnem postopku obdolžencu sodnica kršila ustavne pravice in mu ogrozila življenje

- v trenutku takoj po izreku obsodilne sodbe na 25 let zapora in na takojšnji pripor ter - v intervalu vsesplošnega zgražanja javnosti v sodni dvorani,

- po tem ko so mnogi drugi udeleženci postopka v dvorani označili sodnico z isto oznako "prasica" in s podobnimi oznakami,

- v postopku, za katerega je javnost na podlagi sodne prakse ESČP in Ustavnega sodišča upravičeno predvidevala, da bi sodnica morala obdolženca oprostiti (in ta predvidevanja predstavnikov javnosti ter njihovo razumevanje prava so se kasneje po odločitvah Vrhovnega sodišča in v ponovljenim sojenju izkazala kot v celoti točna)

- ko je šlo za vrednostno sodbo, povezano s sodničinim delom,

- in ko je splošno znan Orwellovski pomen izraza prasica (iz novele "Živalska farma"), se pravi oblastnika, ki zlorablja svojo oblast,

Vse te okoliščine, dokazujejo da je bilo ogorčenje javnosti ob šokantni sodbi, kakršna je bila sodba dr. Milku Noviču, znotraj ustavno zagotovljene svobode izražanja (39. člen Ustave, 10. člen EKČP), ki dopušča tudi izražanje sicer šokantnih in žaljivih besed


II. Meje svobode izražanja do sodnikov po praksi ESČP in Ustavnega sodišča

Ne trdim, da je zaščitena s svobodo izražanja vsaka taka izjava proti vsaki sodnici, a v okoliščinah, kot so v tem primeru, je in mora biti zaščitena. Med svobodo izražanja in pravico do dostojanstva, oziroma med svobodo izražanja in kaznivim dejanjem razžalitve, so meje, ki sta jih oblikovala ESČP in ustavno sodišče.

Za moj konkretni primer je pomembna predvsem odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in v njej navedene odločbe ESČP. Odločba Ustavnega sodišča obravnava izjave, uperjene proti državnemu tožilcu, a bistvene razlike med tožilci in sodniki glede svobode izražanja ni.

Iz odločbe je jasno, da tožilci in sodniki “so nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo ... je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, oni pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. ... Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Za oceno, ali je pritožnik imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, pa je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, pa tudi predhodno ravnanje oškodovanke, ki jo je izzvalo. Z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno in ostro kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav in zlorabo sodne oblasti.

Nadaljujem s citranjem Ustavnega sodišča ki citira ESČP: “Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in se ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov. Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.” (Ustavno sodišče tu citira sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991, sodbe ESČP v zadevah Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Lešník proti Slovaški  z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, sodbo ESČP v zadevi Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, sodbe ESČP v zadevah Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, Lavric proti Romuniji z dne 14. 1. 2014 in Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015.)

Seveda svoboda izražanja ni absolutna (glej točko 12 in 16 odločbe Ustavnega sodišča), zato je treba “v določenih okoliščinah nosilce javnih funkcij (tudi državne tožilce) zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati na izvrševanje njihovih dolžnosti in pristojnosti in ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje oziroma v institucijo, ki ji pripadajo.”

Za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru izjava v okviru svobode izražanja, je treba odgovoriti tudi na vprašanje, “ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton pritožnikovega izražanja, čeprav nedvomno kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote.” (Ustavno, sodišče točka 17, citira sodbo ESČP v zadevi Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015, 34447/05, 79. točka obrazložitve.

Iz okoliščin mojega konkretnega primera je jasno, da na podlagi dejanskega stanja in objektivnih okoliščin (naštevam jih zgoraj v alinejah) ni šlo za “destruktiven« ali neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote”. Šlo je ravno za nasprotno: za upravičen napad (in ne za neupravičen in destruktiven), z eno samo besedo, šlo je za opozorilo na zlorabo sojenja s strani konkretne sodnice in ne pravosodnega sistema kot celote. Reakcija je bila protest in zgražanje nad krivico, ki je enaka umoru nedolžnega človeka, kajti zapor za 25 let, brez dokaza krivde je sodni umor brez primere. Moja reakcija pa je pozitivna reakcija, ker naj senzibilizira odnos in zaupanje javnosti do sodstva, saj se tako zaupanje doseže le skozi dobro sojenje in na osnovi kritike ter z opozarjanjem - tudi šokantnim, na zlorabo sodne oblasti, ki ima za posledico uničenje življenja posameznika in ki se ne sme nikoli več ponoviti.

Sodba je nezakonita in arbitrarna (kršitev 22. člena ustave in 6. člena EKČP) in napačno uporablja materialno pravo, saj temelji na sodbi ESČP, ki za naš primer sploh ni relevantna, ne omeni pa sodb ESČP in zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki so bistvene. Bistvene pa so zgoraj navedene sodne odločbe, pa tudi primer Skalka proti Poljski, v katerem je ESČP potrdilo, da je pritožniku, ki je uperil izjavo proti sodniku in bil kaznovan, bila kršena svoboda izražanja. Bistvena je tudi najnovejša sodba ESČP o izjavah proti sodnikom Pias Pires de Lima proti Portugalski, 70465/12 z 12. februarja 2019, ki je prvostopno sodišče ne omenja. Tudi tu je ESČP ugotovilo kršitev svobode izražanja, ker so pritožnika portugalska sodišča obsodila zaradi izjav, uperjenih proti sodniku. Zadeva Rujak proti Hrvaški, na katero se prvostopno sodišče sklicuje, pa ni uporabna. Tam je namreč šlo za spor med vojaki, kjer je eden od vojakov drugega želel žaliti na verski osnovi brez pravega sporočila, in namen žaljenja na verski osnovi je kasneje tudi potrdil, pri tem pa večkrat ponovil “Jebem ti majku krščenu! Jebem ti majku ustašku.”. Kot vemo, žalitev na rasni osnovi brez sporočilne vrednosti in obscenih besed svoboda izražanja ne ščiti. Da se je prvostopno sodišče oprlo na tu povsem neuporabno odločbo Rujak proti Hrvaški, hkrati pa prezrlo sodbe, ki so za naš primer pomembne, potrjuje arbitrarnost in uporabo napačnega prava.

Našemu primeru je najbolj podoben slavni primer, ko je, enako kot pri nas, v sodni dvorani, udeleženec postopka Larry Flynt na Vrhovnem sodišču ZDA osmim vrhovnim sodnikom rekel “eight assholes”, vrhovni sodnici Sandri Day O’Connor pa “token cunt”, v nekem drugem postopku na nižjem sodišču pa “fuck this court!”. Sodišča so v vseh teh primerih ocenila, da so izjave v okvirih svobode izražanja.


III. Prašič in prasica sta v literaturi in družbenem življenju običajni označbi nosilca funkcije, katere nosilec je do ljudi nekorekten oziroma funkcijo uporablja in zlorablja za nepoštena ravnanja


Prašič in človek prašič sta simbol oblastnika, ki ne bi smel dobiti oblasti v svoje roke. Tudi sodne oblasti ne. In to že od slavne novele “Živalska farma” George Orwella, kjer je med živalmi na farmi oblast prišla v roke prašiču, ki se je nato znašal nad ostalimi. Mladinska knjiga, na primer, ima v svoji zadnji izdaji Živalske farme na naslovnici prašiča v uniformi in zraven dopis “V politični satiri Živalska farma je Orwell človeške lastnosti uspešno posodil živalim in na odličen način prikazal, kaj se zgodi, ko človek prašič dobi oblast v svoje roke.” Prašič in prasica sta zato vrednostni oznaki, ki sta v nekaterih okoliščinah zoper predstavnike vseh treh vej oblasti zaščiteni s svobodo izražanja.

Tudi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je "prasica" običajna slovenska beseda, ki je druga beseda za malovrednega človeka. SSKJ tako piše: "Prasica: ničvreden, malovreden človek" in SSKJ dodaja primer stavka: "ti nisi prijatelj, prasica si". Po SSKJ z besedo "prasica" lahko označujemo tudi umazanega človeka in SSKJ daje primer "kakšna prasica pa si".


IV. SODBA PA JE NEZAKONITA ŠE IZ SLEDEČIH KONKRETNIH RAZLOGOV

Sodba ne predstavi izvedenih dokazov, saj ne povzema izpovedbe obdolženca samega, niti v enem stavku pa tudi ne izpovedb oškodovanke Špele Koleta in/ali prič. Sodba navaja imena štirih zaslišanih prič, a ne navede, kaj so izpovedale. Gre pa za pričanja, ki so dokazi v mojo korist in to bistveni dokazi. Priče so potrdile, da sem izrazil ogorčenje nad sodnico, ki je človeka obsodila za umor brez dokaza, da torej namena žalitve nisem imel, je pa bila izrečena beseda primerna glede na rezultat njenega dela, to je kriminalnega sojenja. Priče so tudi potrdile, da se je sto ljudi zgražalo in da so tudi druge osebe izrekle sodnici isti izraz "prasica" ali podobne izraze. Priče so tudi potrdile, da sem besedo "prasica" izrekel v funkciji aktivnega državljana v obrambo človekove pravice in koristi drugega. Potrdile so, da sem spremljal celotno sojenje, da pa sodnica dokazov v korist obdolženega ni izvajala, ga pa je vseeno obsodila brez dokazov in da sem vse to, skupaj z mnogimi drugimi, popisoval in obsežno beležil na svojem blogu.

Sodba je nezakonita tudi ker temelji na predpostavki, ki jo sodba tudi večkrat zapiše, da je šlo za motenje postopka, čeprav je bila beseda, ki sem jo izrekel izrečena med odhodom iz dvorane in ob prekinitvi branja sodbe, zato izrek te besede ne moremo označiti za motenje postopka.

Sicer pa je za motenje postopka primerna in z zakonom predvidena sankcija izključitev iz dvorane. To sankcijo je sodnica Koleta tudi izrekla in jaz sem jo mirno sprejel in mirno odšel iz dvorane. Ne more pa biti motenje postopka v dvorani ena sama izrečena beseda, pa kakršna koli je ta beseda bila, kaznivo dejanje. Med motenjem postopka in kaznivim dejanjem ni povezave, zato je sodba, ki temelji na taki povezavi, nezakonita.

Sodba je nezakonita tudi, ker temelji na tem, da je bilo moje ravnanje tako nespoštovanje pravil v dvorani, da je onemogočalo delo sodišča in ogrozilo izvajanje procesnih pravic strank v postopku, saj kot rečeno, je bila beseda izrečena med odhajanjem iz dvorane. A tudi če je res šlo za nespoštovanje pravil v dvorani ali onemogočanje dela sodišča, to nima nobene zveze s kazenskim pravom in to ni element kaznivega dejanja razžalitve. Sankcije za nespoštovanje pravil v dvorani so druge, ne kazenske.

Sodba nadalje temelji na izmišljeni situaciji, ki se ni zgodila. V sodbi piše: “nepredstavljiva je namreč situacija, ko bi bilo dopustno, da kdorkoli in kadarkoli lahko v razpravni dvorani reče karkoli”. Sodnica se v sodbi vživi v to namišljeno situacijo in nato na dolgo ocenjuje, kakšne vse posledice bi to imelo. In na tem utemelji sodbo. Čisto pozabi, da se ta situacija sploh ni zgodila. A celo če bi se zgodila, to ne more biti podlaga za KD razžalitve. Zato je sodba, ki na tem temelji, nezakonita.

Sodba je nadalje nezakonita, ker temelji na trditvi, da “kritika ravnanja sodišča na glavni obravnavi po ZKP ni dovoljena.” Četudi ta res ni dovoljena, s tem še ne postane kaznivo dejanje.

Sodba temelji na napačni predpostavki, da sem imel namen zaničevanje osebe. Imel sem namen ocene dela sodnice po kriterijih, ki jih ljudje postavljamo za prasico, prašiča in človeka/prašiča v Orwellovi Živalski farmi. To sem na zaslišanju tudi povedal in na tem tudi temelji pregon. To je namreč poudarila v zaključni besedi tudi tožilka (citiram: “vendar pa je obdolženi vztrajal pri svojem, pri tem pa je kot primerjavo uporabil celo Orwelovo Živalsko farmo, kjer prašiči nastopajo kot skorumpirani voditelji.”). Sodba je torej nezakonita že, ker je izpustila bistveno vprašanje tega kazenskega postopka in sicer ali je Špela Koleta prašič v Orwellovem pomenu besede.

Sodba bi morala vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člen). A sodba ne upošteva, čeprav je dokazano, kar so potrdile vse priče, da sem izrekel le eno besedo in to v trenutku, ki sploh nisem motil postopka, med odhajanjem iz dvorane in medtem ko (citiram sodbo) "je prisotna javnost začela vzklikati raznorazne žaljivke".

Sodba je nadalje nezakonita tudi, ker temelji na tem, da nisem ocenjeval dela sodnice, čeprav so prav vse priče in celo oškodovanka sama, potrdile da sem ocenjeval njeno delo. V drugem delu sodba ponovi izjavo oškodovanke, da je izjavo razumela kot "napad na odločitev, ki jo je sprejela".

Sodba je nezakonita tudi v delu, kjer pojasni višino kazni. Sodba je višino kazni utemeljila s tem, da sem celo na kazenski obravnavi v svojem zagovoru ponovno izrekel to besedo "prasica". A ta beseda je bistvo spora. Kako naj bi se pa zagovarjal drugače kot da izrečem to besedo, ki je centralna v tem sporu?! In ker sem jo izrekel, mi je to sodnica štela kot oteževalno okoliščino in zato sem dobil tako visoko sankcijo. S tem je izkazana kršitev nepristranskega sojenja (6. člen EKČP).

V. PREDLOG SODIŠČU

Predlagam, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da me kot obtoženca za očitano kaznivo dejanje razžalitve po čl 158 KZ oprosti krivde in kazni ter stroškov postopka. Kajti bistveni vzrok za tovrstno izjavo je na kratko v sledečem:

Izrečena sodba dr. Milku Noviču na 25 let zapora je bila in ostaja SODNI UMOR nedolžnega človeka. Gre za umor v sodni dvorani kakršnega v Sloveniji še ni bilo, kajti v danem trenutku je pomenila dokončno zapečatenje življenja dr. Milka.Noviča (praktično njegovo smrt) ob očitno popolnoma nedokazanem kaznivem dejanju (pri čemer je bila med postopkom njegova tudi kratkotrajna izpustitev iz povsem neutemeljenega dolgotrajnega pripora občutena v javnosti kot sprevrženo poigravanje z usodo nemočnega človeka). Sodba Špele Koleta je vrh skonstruiranega postopka, v katerem se je sodnica dejansko igrala z življenjem g. Noviča, za katerega je bilo evidentno, da ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, kajti kateri storilec pa bi sam z veliko zamudo dirkal na kolesu s pištolo, da bi ustrelil nekoga, ki bi že moral biti v restavraciji na najavljeni novoletni prireditvi s številnimi sodelavci ? In to v času ko je umorjeni dr. Jamnik nenapovedano zamujal prihod. To je povsem absurdna predpostavka, ki jo je z meritvami časa kolesarjenja povsem ovrglo ponovno sojenje v senatu s predsednikom senata sodnikom g. Zvjezdanom Radonjićem, ki je za razliko od sodnice Špele Koleta, pošteno in nepristransko sodil in sledil objektivni zahtevi Vrhovnega sodišča po ponovitvi meritvi časa kolesarjenja.


Obsodba na najstrožjo kazen za evidentno skonstruirano dejanje je dejanje največjega oškodovanja ugleda in posmeh celotnemu slovenskemu pravosodju in je bila popoln šok za vsakega razumnega človeka - v takšnem stanju se nihče od normalno čutečih ljudi v sodni dvorani ni mogel vzdržati najbolj ogorčenih izrazov na račun te sodnice, ki v nobeni pravni državi takšna sodnica ne bi smela več izvrševati sodniške funkcije, v Sloveniji pa ji s pomočjo države, to je ODT, uspeva sebe prikazati kot žrtev zasmehovanja kritične javnosti.


Proces proti dr. Noviču, ki ga je vodila Špela Koleta in senat 3 sodnikov višjega sodišča v Ljubljani Stanke Živič, Tatjane Merčun in Milana Štruklja je bila tragična komedija človeškega sprenevedanja, zmešnjav in podtikanja »dokazov« nekomu, ki naj bi odigral vlogo »nadomestnega morilca«, medtem ko se pravi morilec in naročniki še vedno skrivajo pred roko pravice.


»Institut« nadomestnega morilca pa v Sloveniji v primeru Novič ni prvi in edini primer. Gre za širši pojav, ki zadeva skorumpirano in ustrahovano slovensko izvedensko stroko, ter poleg sodstva tudi za tožilstvo. Gre skratka za celotno pravosodno vejo oblasti in celotno obdobje od leta1992 dalje. Vse od 6 junija1992, ko je pod strelom prvega »nadomestnega morilca« padel predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Razčiščenje tega primera pa še kar čaka, ker pristojni molčijo. Država Slovenija se je torej začela z umorom – z umorom, ki še vedno ostaja neraziskan in nepojasnjen.


Država ne more temeljiti na laži in umoru. Zato je za njeno normalno delovanje bistveno vprašanje: kdo in kdaj bo začel preganjati ne samo storilce umorov pač pa njihove naročnike. Nadomestni morilci - fiktivni storilci, so enake žrtve kot so umorjeni. Teh primerov je več in jih tukaj ne naštevam.


VI. POVZETEK IN DRUGE OKOLIŠČINE OB RAZGLASITVI SODBE :

V povzetku ponavljam nekatera že navedena dejstva in jih postavljam v širši kontekst poraznega stanja države, katerega hrbtenica naj bi bilo sodstvo.

1. Sodba v imenu ljudstva s katero se mi odmerja kazen 1260 eur ni verodostojna, kajti ljudstvo v sodni dvorani je ogorčeno protestiralo in je ono mene spodbudilo, da izrečem besedo PRASICA - ne jaz njega. Ljudje so vpili med drugim “svinja cvrla se boš v peklu” in to dokazujeta priči, ki sta bili blizu mene in me nista slišali, sta pa to že izpovedali na prvem naroku.


2. Besedo PRASICA nisem izrekel med procesom branja sodbe, ko bi s tem sodnico oviral pri delu, ampak tedaj ko je bilo branje prekinjeno zaradi ogorčenja nad ponovnim priporom dr. Noviča  in sodbo, ki z dejanjem, ki - ugotovljeno zdaj že s strani  dveh sodnih instanc -  z dejanjem umora nima nikakršne zveze. Sodba je konstrukt kar je potrdilo Vrhovno sodišče in je zdaj  v drugem sojenju tako razsodilo tudi Okrožno sodišče (pošteni sodnik Radonjić).Tako torej ni šlo za oviranje sodnice pri izvajanju sodniške funkcije, kar se mi popolnoma neupravičeno očita,  ampak za posledično reakcijo ogorčenja mene in celotne dvorane nad dejanjem sodnice. Torej ne gre za oviranje izvajanja funkcije sodnika, kar se sicer sankcionira z odstranitvijo povzročitelja iz sodne dvorane, v tem primeru pa sem dvorano zapustil sam, skupaj z drugimi, ker je bilo sojenje prekinjeno in je bila javnost v celoti “izgnana” iz sodne dvorane. 


3. Domnevno razžalitev nisem izrekel na javnem mestu, vključitev javnosti v to zadevo je povzročila šele sodnica sama, saj s tem ko me kazensko preganja, sama povzroča povečano zanimanje javnosti.


4. 158 člen ZKP določa,  da se dejanje ne kaznuje, če je izrečeno  v obrambi pravic ali za zaščito pravic drugega človeka. Točno za to pa je šlo v tem primeru. Ščitil sem pravico drugega človeka.


5. Inkriminirano besedo sem uporabil ob pomanjkanju natančnejšega izraza. Takega izraza pač slovenščina še ne premore, domnevam pa da bo razvoj jezika  morda v bližnji bodočnosti omogočil natančnejši izraz - morda bi bil za začetek boljši izraz pravosodna prasica ! 


6. Menim, da se tolerančni prag  dopustnega izražanja prisotne javnosti v sodnih dvoranah ne more enačiti s tem kar je nedopustno v javnih polemikah ali kritikah, kajti po naravi stvari so ljudje ob krivičnih sodbah upravičeno čustveno prizadeti. Da je temu tako, lahko potrjuje sama tožnica sodnica Špela Koleta ko novinarja Mitja Lomovška na obravnavi v istem procesu ni kaznovala, čeprav je izrekel po celi dvorani slišno isto besedo PRASICA. S tega vidika sodišče za enak primer ne uporablja istega merila, kar je je kršitev enakosti pred zakonom.


7. Kaznovanje dojemam tudi kot maščevanje nad mojim protestniškim ravnanjem - tako tistim pred leti pred Vrhovnim sodiščem, kot zaradi tega ker sem ljudi spodbujal k udeležbi na sojenju dr. Milku Noviču – po načelu,  ki sem ga večkrat sam zapisal in propagiral:  pameti je zmanjkalo,  ostane nam samo še javnost !

8. Ne pristajam na logiko, ki se v Sloveniji zelo pogosto prakticira: da imamo zločine brez zločincev in imamo svinjarije brez storilcev. To pomeni barbarstvo in boj vsakega proti vsem in pot stran od pravne države kot institucije, ki naj ščiti svoje državljane, predvsem šibkejše, pred zlorabo tudi sodne veje oblasti. V primeru Novič ne gre za sodno zmoto, ampak za naklepni umor v sodni dvorani z obsodbo nedolžnega človeka, za zaščito neverjetno izprijene hudodelske združbe, ki je s pomočjo ljudi na kemijskem institutu organizirala umor Janka Jamnika. Centri odličnosti, ki jih je na KI pred desetimi leti ustanovila vlada, pa so z dejanji ki so se tam zgodila postali sinonim za centre pokvarjenosti brez nadzora.


9. Moj spor s sodnico je tudi načelne narave, ker so očitno protesti proti kršitvam človekovih pravic  v Sloveniji sankcionirani s kaznijo. Povzročitelji krivic – nepošteni sodniki in tožilci pa so celo na vse načine in tudi verbalno zaščiteni. Še več, prihaja celo do njihovih napredovanj..


10. Dve sodbi - Vrhovnega sodišča in okrožnega sodišča - s sodnikom Radonjićem na čelu 5 članskega senata , danes v celoti potrjujeta upravičenost mojega ogorčenja in zgražanja nad situacijo in ljudmi, ki so nas pripeljali vanjo. Sodna oblast brez odziva javnosti pa očitno ni in nikoli ne bo sposobna svojega očiščenja.


11. Kaznovanje razumem kot kaznovanje za človeško solidarnost, ki je v SLO precej redka dobrina in bi jo sodišče moralo pospeševati, ne pa s kaznijo inkriminirati in omejevati.


12. Tožnica pa je sprožila obraten proces , računajoč na cehovsko solidarnost sodniškega poklica, ki pa s človeško solidarnostjo in poštenim sojenjem nima prav nobene zveze.


13. Moja pritožba pomeni poziv k normalizaciji in ozdravitvi sodstva in države. Je protest proti tistim sodnikom, ki izrekajo obsodilne sodbe nedolžnim ljudem in to počnejo »v imenu ljudstva«, ki je protestiralo v sodni dvorani. Naj se vendar zamislijo v imenu koga sodijo, ob primerih ko izrekajo takšne sodbe in je ljudstvo ogorčeno.

VII. ZAKLJUČEK:


V pričakovanju poštene razsodbe računam na popolno oprostitev z argumenti razuma in citiram: »Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost !«. Čeprav se zavedam, da bi bila oprostitev za marsikoga v Sloveniji pohujšljiva in nezaslišana, ker bi lahko k uporu spodbudila tudi druge. Kajti ljudje se ne upirajo največkrat zato, ker se vnaprej izgubljenih bitk izogibajo. Zato tudi »vrhunska« pravna stroka preračunljivo molči in se ne odzove, mediji pa namesto resne analize pravosodja promovirajo bizarne teme - kuharske recepte, kvize in druga sredstva poneumljanja za beg od realnosti. Najbolj negativno usodno pa je leporečniško zadržanje vrha pravosodja in pravne stroke, ki vsako leto poje hvalnice svojemu početju.

Kljub temu zagovarjam načelo, naj se Slovenci nehamo pritoževati, ampak moramo masovno vlagati tožbe in pritožbe. Kajti edina prava pot, je pravna pot - dokler so med sodniki še nekateri razumni, pogumni in pošteni ljudje.

Upanje umre zadnje. Ni res, da takih sodnikov ni več, primer sodnika Zvjezdana Radonjića to dokazuje, Dokler bodo obstajali taki sodniki upanje na ozdraviitev sodstva ne bo umrlo. !

Upam, da bom s svojim ravnanjem morda celo zvišal standarde sojenja, saj bi oprostilna sodba bila znak, da besede niso povsem izgubile svoj pomen. In bo oprostitev poduk, ki bo dal misliti nekaterim podkupljivim, oholim, brezsrčnim in ne-poštenim sodnicam in sodnikom. In bo hkrati spodbuda poštenim, odgovornim in pogumnim, ki si zaslužijo priznanje in vso podporo javnosti. Ljudem, ki ne bodo poosebljali besedo PRASICA ampak bodo simbol za besedo PRAVICA.

Ob minimiziranju zlorab in ignoranci večine poslancev v DZ o razmerah v slovenskem sodstvu in minimiziranju problema v vodilnih slovenskih medijih, je sojenje ob izreku besede PRASICA dobrodošel povod za samo spraševanje in širšo kritično obravnavo. Sicer bo ta beseda upravičeno letela na celotno sodno vejo oblasti. Kajti med ljudstvom že dolgo kroži rek PRAVICA - PRASICA.

Na koncu pripominjam še, da se ne pritožujem nad višino kazni, kajti pritožil bi se tudi, če bi bil kaznovan samo za 1 evro. Pritožujem se zato, ker sem v borbi proti krivici, zmotno spoznan za krivega ! Razžaljena ne more biti sodnica Koleta, globoko razžaljeni sta pravica in resnica.

Vili (Viljem) Kovačič, državljan K.

Pripis:

pritožbo sem sicer najavil ustno neposredno na samem sojenju 10. 04. 2019. Sodbo sem prejel po pošti 20. 5. 2019 in je torej pritožba pravočasna.

navajam oglas EMKA za knjigo Živalska farma z naslovnico: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/593069-zivalska-farma-ilustrirana-1687834-pr

če me sodnica Špela Koleta preganja, naj me preganja kot zasebna tožnica, ne pa s pomočjo državnega tožilstva v okviru izvajanja sodniške funkcije, ki jo je opravila z manj kot nezadostno oceno, katere posledice so človeško gledano neprimerljive z zlom, ki ga je povzročila in zaradi katerega sem se počutil dolžnega stopiti v bran nedolžnemu človeku !

do sodnice Špele Koleta ne čutim sovraštva in jo ne zaničujem kot osebo, kajti vem, da soditi pod pritiskom in po naročilu drugih ni lahko breme. Le redki so pogumni ljudje kot je sodnik Zvjezdan Radonjić, ki sam proti sistemu in brez podpore kolegov pravnikov, vztraja na objektivnih dejstvih, zdravi pameti ter resnici in pravici. Zato še toliko bolj velja, da s sodnikom stoji ali pade sodstvo ! Tudi slovensko !