Je slovensko pravosodje vredno spoštovanja? Sodnik Radonjič: Ne le da ni dokazov, da je Novič kriv, dokazano je da ni kriv!
Zvezdan Radonjič: »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!«
Dosje Milko Novič
Novice

Ponedeljek, 25. november 2019 ob 22:52

Odpri galerijo

Radonjić se je na napade takoj odzval z javnim pismom (25. september 2019), ki ga je zaključil z grozljivo ugotovitvijo: »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!« P.S. Vprašamo se lahko, s kom in na kakšen način so povezani akterji v tej in drugih zgodbah, kot so Blanka Žgajnar, Marjan Pogačnik, Miha Kunič, Darko Majhenič, Harij Furlan, ...

Louis D. Brandeis, nekdanji ameriški vrhovni sodnik, je zapisal: »Če hrepenimo po spoštovanju prava, moramo najprej pravo narediti vredno spoštovanja.«

»Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.« (Drago Jančar v poslanem pismu, ki je bilo prebrano 20. junija 2014 v Slovenski vasi pri Dobu.)

»Resnično sem zgrožen, kako nizko je padlo slovensko sodstvo.« (Odvetnik Jože Hribernik po pravnomočni sodbi Milku Noviču 22. decembra 2017 na Višjem sodišču v Ljubljani.)

16. aprila 2019 je okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić izrekel oprostilno sodbo Milku Noviču (ob ponovljenem sojenju na prvi stopnji) ter dodal: »Ne le da ni dokazov, da je kriv, dokazano je da ni kriv.«

Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča, ki je oktobra 2018 razveljavilo nezakonito in krivično obsodbo Milka Noviča za umor Janka Jamnika (Novič je bil skoraj tri leta in pol nezakonito priprt in kasneje zaprt na Dobu med najhujšimi morilci). Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Radonjić je ob izreku spregovoril tudi o pritiskih, ki jih je doživljal med sojenjem s strani predsednika Okrožnega sodišča Marjana Pogačnika (na katerega je pritiskal takratni vodja SDT Harij Furlan) in še nekaterih oseb, »da mora obsoditi Noviča«. Pritisk za izločitev sodnika je začel že januarja 2019 pooblaščenec žene umorjenega Jamnika odvetnik Miha Kunič, tožilka Blanka Žgajnar pa je vložila predlog za izločitev sodnika. Kot kaže je šlo za usklajeno akcijo. Odvetnik Kunič je kasneje Radonjića ovadil za kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, vendar »je odstranitev s sodniške funkcije možna le, ko je proti sodniku uveden kazenski postopek, ki se začne z vložitvijo obtožnega predloga«, je izjavil predsednik vrhovnega sodišča D. Florjančič, ki je bil z ovadbo seznanjen (Delo, 16. aprila). Sodnik Radonjić, ki je slutil, kaj mu pripravlja »pravosodna klika«, je še isti dan sojenje zaključil in izrekel oprostilno sodbo.

Septembra 2019 je Večer objavil članek o pritožbi tožilstva (B. Žgajnar) na sodbo (ki so jo dobili v pisni obliki julija 2019) ter o pobudi, ki jo je predsednik Okrožnega sodišča Pogačnik podal disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu za sprožitev disciplinskega postopka proti sodniku Radonjiću, zaradi kršitev Zakona o sodniški službi (81.člen - kršenje sodniške dolžnosti). Šlo naj bi za kršitve v časovnem obdobju, v katerem je Radonjić sodil v zadevi Novič. Pogačnik sodnika med sojenjem ni izločil, saj ni bilo utemeljenega razloga! Zakaj (po čigavem nareku) je začel oporekati delu sodnika (prijava disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu ) šele po končanem sojenju? O ravnanju sodnika Radonjića (njegovih izjavah ob izreku sodbe) sta se izrekla Sodni svet, ki je ugotovil, da »so trditve sodnika o poskusu vplivanja na njegovo sodniško neodvisnost brez podlage« in Komisija za etiko in integriteto znotraj Sodnega sveta, ki je izjave sodnika Radonjića o pritiskih označila za neskladne s kodeksom sodniške etike. Te diskreditacije(!) sodnika Radonjića kažejo, da obstaja interes »nekoga iz ozadja« za razveljavitev oprostilne sodbe Milku Noviču!

Radonjić se je na napade takoj odzval z javnim pismom (25. september 2019), ki ga je zaključil z grozljivo ugotovitvijo: »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!«

Radonjićeva sodba razen navajanja popolnega alibija vsebuje številne dvome v Novičevo krivdo. Je skušal sodnik poudariti, kaj vse je bilo narobe v prvotni sodbi in njeni pravnomočnosti?!  7.12.2016 je sodnica Koleta, po končanem pričanju nemškega balistika z bavarskega kriminalističnega urada g. Manheina, izpustila Noviča iz pripora. Ga je kasneje (13.4.2017) morala obsoditi? Radonjićeve besede o pritiskih iz ozadja nakazujejo to možnost.

				Od leve proti desni: Milan Štrukelj, Stanka Živič in Tatjana Merčun, famozna trojka sodnikov, ki so potrdili obsodilno sodbo zoper Milka Noviča in ki hočejo ponovno soditi v tem primeru. Ta sodniška trojka se ponovno zlorablja za nezakonito in protiustavno sojenje.			Od leve proti desni: Milan Štrukelj, Stanka Živič in Tatjana Merčun, famozna trojka sodnikov, ki so potrdili obsodilno sodbo zoper Milka Noviča in ki hočejo ponovno soditi v tem primeru. Ta sodniška trojka se ponovno zlorablja za nezakonito in protiustavno sojenje.

Medtem ko je Radonjić z besedami »dokazano je, da ni kriv« (16. aprila) prst usmeril na sodno vejo oblasti, ki je Noviča obsodila, čeprav so dejstva dokazovala(!), da ni morilec, je sodnik z izjavo v javnem pismu oznanil, da gre za poseganje globoke države v sodno vejo oblasti, kar pomeni konec pravne države! V oddaji Intervju na RTVS (20. oktobra 2019) je sodnik Radonjić omenil »vpletenost« establišmenta (beli ovratniki-globoka država) v umor dr. Jamnika.


Na višje sodišče se je poleg tožilke Blanke Žgajnar pritožil tudi odvetnik oškodovanke (Jamnikove vdove) Miha Kunič - s sklicevanjem na »procesne napake«. Toda podatki iz sodbe razkrivajo (str.26) da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil v vlogo tožilca, saj je zastavil dva krat več vprašanj kot tožilka.

Odvetnik oškodovanke bi moral težiti k čim hitrejši ugotovitvi pravega storilca kaznivega dejanja, vendar dejanja Kuniča kažejo obratno! Kljub dokazanemu popolnem alibiju Noviča, skuša odvetnik Kunič, ki je oviral delo sodnika Radonjića (je javno opozoril sodnik), s pritožbo na višjem sodišču doseči razveljavitev soglasne oprostilne sodbe sodnega senata in zadevo vrniti na začetek. Je bil sodnik Radonjić pristranski, ker je vodil sodni proces v skladu s svojimi zakonsko določenimi nalogami? Kdo želi, da bi primer oktobra 2020 zastaral in tako ne bi prišlo do nove preiskave umora dr. Jamnika?


Iva Pavlin Žurman

P.S. Novičev odvetnik Jože Hribernik je podal predlog za prenos odločanja o pritožbah z ljubljanskega na drugo pritožbeno sodišče, toda Vrhovno sodišče je predlog zavrnilo, češ da napačna odločitev konkretnega senata še ne pomeni okrnitve videza nepristranskosti celotnega sodišča. Ta izjava potrjuje, da je konkretni senat višjega sodišča v sestavi Merčun, Živič, Štrukelj sodil pristransko! Toda neverjetno, v ponovljenem odločanju naj bi v senatu višjega sodišča sedeli isti sodniki, ki so potrdili Koletino krivično sodbo! Bo zmagalo pravosodje ali krivosodje?

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. Nov 2019 at 22:52

2456 ogledov

Je slovensko pravosodje vredno spoštovanja? Sodnik Radonjič: Ne le da ni dokazov, da je Novič kriv, dokazano je da ni kriv!
Louis D. Brandeis, nekdanji ameriški vrhovni sodnik, je zapisal: »Če hrepenimo po spoštovanju prava, moramo najprej pravo narediti vredno spoštovanja.« »Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.« (Drago Jančar v poslanem pismu, ki je bilo prebrano 20. junija 2014 v Slovenski vasi pri Dobu.) »Resnično sem zgrožen, kako nizko je padlo slovensko sodstvo.« (Odvetnik Jože Hribernik po pravnomočni sodbi Milku Noviču 22. decembra 2017 na Višjem sodišču v Ljubljani.) 16. aprila 2019 je okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić izrekel oprostilno sodbo Milku Noviču (ob ponovljenem sojenju na prvi stopnji) ter dodal: »Ne le da ni dokazov, da je kriv, dokazano je da ni kriv.« Marca 2019 je bila namreč opravljena rekonstrukcija vožnje od Novičevega doma do kraja kaznivega dejanja - »razčistiti predvsem možnost popolnega alibija«, je bilo napotilo Vrhovnega sodišča, ki je oktobra 2018 razveljavilo nezakonito in krivično obsodbo Milka Noviča za umor Janka Jamnika (Novič je bil skoraj tri leta in pol nezakonito priprt in kasneje zaprt na Dobu med najhujšimi morilci). Ob upoštevanju časa potrebnega za preoblačenje in opremo, odhod po stopnicah v klet po kolo, vožnjo do kraja umora in strelov, je bilo ugotovljeno, da Novič ne more biti morilec, ker »je za kritični čas Novičev alibi nesporen«. Radonjić je ob izreku spregovoril tudi o pritiskih, ki jih je doživljal med sojenjem s strani predsednika Okrožnega sodišča Marjana Pogačnika (na katerega je pritiskal takratni vodja SDT Harij Furlan) in še nekaterih oseb, »da mora obsoditi Noviča«. Pritisk za izločitev sodnika je začel že januarja 2019 pooblaščenec žene umorjenega Jamnika odvetnik Miha Kunič, tožilka Blanka Žgajnar pa je vložila predlog za izločitev sodnika. Kot kaže je šlo za usklajeno akcijo. Odvetnik Kunič je kasneje Radonjića ovadil za kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, vendar »je odstranitev s sodniške funkcije možna le, ko je proti sodniku uveden kazenski postopek, ki se začne z vložitvijo obtožnega predloga«, je izjavil predsednik vrhovnega sodišča D. Florjančič, ki je bil z ovadbo seznanjen (Delo, 16. aprila). Sodnik Radonjić, ki je slutil, kaj mu pripravlja »pravosodna klika«, je še isti dan sojenje zaključil in izrekel oprostilno sodbo. Septembra 2019 je Večer objavil članek o pritožbi tožilstva (B. Žgajnar) na sodbo (ki so jo dobili v pisni obliki julija 2019) ter o pobudi, ki jo je predsednik Okrožnega sodišča Pogačnik podal disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu za sprožitev disciplinskega postopka proti sodniku Radonjiću, zaradi kršitev Zakona o sodniški službi (81.člen - kršenje sodniške dolžnosti). Šlo naj bi za kršitve v časovnem obdobju, v katerem je Radonjić sodil v zadevi Novič. Pogačnik sodnika med sojenjem ni izločil, saj ni bilo utemeljenega razloga! Zakaj (po čigavem nareku) je začel oporekati delu sodnika (prijava disciplinskemu tožilcu pri Sodnem svetu ) šele po končanem sojenju? O ravnanju sodnika Radonjića (njegovih izjavah ob izreku sodbe) sta se izrekla Sodni svet, ki je ugotovil, da »so trditve sodnika o poskusu vplivanja na njegovo sodniško neodvisnost brez podlage« in Komisija za etiko in integriteto znotraj Sodnega sveta, ki je izjave sodnika Radonjića o pritiskih označila za neskladne s kodeksom sodniške etike. Te diskreditacije(!) sodnika Radonjića kažejo, da obstaja interes »nekoga iz ozadja« za razveljavitev oprostilne sodbe Milku Noviču! Radonjić se je na napade takoj odzval z javnim pismom (25. september 2019), ki ga je zaključil z grozljivo ugotovitvijo: »Nekdo si želi uničiti pravno državo na Slovenskem. Res ne vem kdo, zanesljivo pa vem, kdo znotraj sodstva pri tem sodeluje!« Radonjićeva sodba razen navajanja popolnega alibija vsebuje številne dvome v Novičevo krivdo. Je skušal sodnik poudariti, kaj vse je bilo narobe v prvotni sodbi in njeni pravnomočnosti?!  7.12.2016 je sodnica Koleta, po končanem pričanju nemškega balistika z bavarskega kriminalističnega urada g. Manheina, izpustila Noviča iz pripora. Ga je kasneje (13.4.2017) morala obsoditi? Radonjićeve besede o pritiskih iz ozadja nakazujejo to možnost. Od leve proti desni: Milan Štrukelj, Stanka Živič in Tatjana Merčun, famozna trojka sodnikov, ki so potrdili obsodilno sodbo zoper Milka Noviča in ki hočejo ponovno soditi v tem primeru. Ta sodniška trojka se ponovno zlorablja za nezakonito in protiustavno sojenje. Medtem ko je Radonjić z besedami »dokazano je, da ni kriv« (16. aprila) prst usmeril na sodno vejo oblasti, ki je Noviča obsodila, čeprav so dejstva dokazovala(!), da ni morilec, je sodnik z izjavo v javnem pismu oznanil, da gre za poseganje globoke države v sodno vejo oblasti, kar pomeni konec pravne države! V oddaji Intervju na RTVS (20. oktobra 2019) je sodnik Radonjić omenil »vpletenost« establišmenta (beli ovratniki-globoka država) v umor dr. Jamnika. Na višje sodišče se je poleg tožilke Blanke Žgajnar pritožil tudi odvetnik oškodovanke (Jamnikove vdove) Miha Kunič - s sklicevanjem na »procesne napake«. Toda podatki iz sodbe razkrivajo (str.26) da »do dne ko je bilo prvič in edinikrat omejeno število vprašanj (16.4.2019), so vse ostale stranke (državna tožilka, trije zagovorniki in obdolženec) zastavile skupno 531 vprašanj, pooblaščenec ene od oškodovancev sam pa 410. Državna tožilka je zastavila nekaj manj kot 200 vprašanj …« Odvetnik Kunič, ki ni stranka v postopku, se je, kažejo podatki, postavil v vlogo tožilca, saj je zastavil dva krat več vprašanj kot tožilka. Odvetnik oškodovanke bi moral težiti k čim hitrejši ugotovitvi pravega storilca kaznivega dejanja, vendar dejanja Kuniča kažejo obratno! Kljub dokazanemu popolnem alibiju Noviča, skuša odvetnik Kunič, ki je oviral delo sodnika Radonjića (je javno opozoril sodnik), s pritožbo na višjem sodišču doseči razveljavitev soglasne oprostilne sodbe sodnega senata in zadevo vrniti na začetek. Je bil sodnik Radonjić pristranski, ker je vodil sodni proces v skladu s svojimi zakonsko določenimi nalogami? Kdo želi, da bi primer oktobra 2020 zastaral in tako ne bi prišlo do nove preiskave umora dr. Jamnika? Iva Pavlin Žurman P.S. Novičev odvetnik Jože Hribernik je podal predlog za prenos odločanja o pritožbah z ljubljanskega na drugo pritožbeno sodišče, toda Vrhovno sodišče je predlog zavrnilo, češ da napačna odločitev konkretnega senata še ne pomeni okrnitve videza nepristranskosti celotnega sodišča. Ta izjava potrjuje, da je konkretni senat višjega sodišča v sestavi Merčun, Živič, Štrukelj sodil pristransko! Toda neverjetno, v ponovljenem odločanju naj bi v senatu višjega sodišča sedeli isti sodniki, ki so potrdili Koletino krivično sodbo! Bo zmagalo pravosodje ali krivosodje?

Mon, 25. Nov 2019 at 21:47

1713 ogledov

Postavitev istega senata je sramota in ni slučaj ! Je dogovorjeno mafijsko delovanje sodstva znotraj sodne veje oblasti!
Bistvo primera dr. Novič in podobnih je: podivjana U D B A je ušla iz vajeti svojih šefov, zato sodišča proizvajajo nadomestne morilce. Gre za več javno znanih tovrstnih primerov, številni primeri pa so javnosti skriti in neznani. Vrh NPU in policije pa to ščiti in celo sodeluje (šef NPU Darko Majhenič). Sicer pa ne gre več za sodišča, gre za, z davkoplačevalskim denarjem drago plačan, pravosodni obsodilni servis. Kar naj bi bilo sinonim, v bistvu pa karikatura ustavno pravno predvidene delitve oblasti. Naročniki umora dr. Janka Jamnika so bili iz prvih vrst ljudi jokajočih na njegovem pogrebu. Izvedba umora pa je bila skrbno organizirana in zakamuflirana z izmišljenimi , nepovezanimi in absurdnimi indici, ki že na prvi pogled dokazujejo konstrukt – montiran sodni proces, katerega naravo ob velikem zanimanju javnosti in odmevnosti primera (drugače kot nekoč, ko je ljudi brez sledu vzela noč) v informacijski dobi 21. stoletja, ni bilo več mogoče skriti. V Sloveniji nimamo Emila Zolaja, ki bi napisal roman OBTOŽUJEM, ki je ob začetku 20 stoletja do tal pretresel francoski pravosodni sistem. Imeli pa smo film SRAMOTA – primer Martina Uhernika. Primer Novič pa je SRAMOTA NA NAJVIŠJO POTENCO ! Zgodba kar kliče po filmu in slovenskem romanopiscu Emilu Zolaju. Ta film bi moral vključiti več najhujših primerov, vse od vključno Ivana Krambergerja dalje - Dragica Jalševac, Milko Novič, Ivo Perić itd. Od leve proti desni: Milan Štrukelj, Stanka Živič in Tatjana Merčun, famozna trojka sodnikov, ki so potrdili obsodilno sodbo zoper Milka Noviča in ki hočejo ponovno soditi v tem primeru. Ta sodniška trojka se ponovno zlorablja za nezakonito in protiustavno sojenje. Absurdnost potrditve obsodilne sodbe dr. Noviču pa pravkar dosega vrhunec s tem, da bo o pritožbi tožilke in pa Mihe Kuniča na oprostilno sodbo, ki jo je izrekel sodnik Zvjezdan Radonjić ponovno odločal isti senat istega sodišča kot je že odločal prvič, ko je bil dr. Novič tudi po mnenju Vrhovnega sodišča brez dokazov obsojen na 25 let in je Vrhovno zato sodišče obsodbo razveljavilo. Postavitev istega senata je sramota, vendar pa seveda ni slučaj ! Evidentno namreč je, da gre za dogovorjeno zlorabo in za izrazito mafijsko delovanje sodstva znotraj sodne veje oblasti ! Sklep o dodelitvi primera istim sodnikom je povsem absurden in ga obramba izpodbija tudi z pravnim mnenjem bivšega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice profesorja Boštjana M. Zupančiča ! Ta v 7 točkah razgalja popolno nezakonitost tega dejanja. Vodstvo sodišča pa zdaj Radonjićevo izjavo o pritiskih, da je Noviča treba obsoditi, skuša omiliti z izjavo 3 podpisanih sodnikov (v imenu 27 nepodpisanih) češ, da pritiskov, da se dr. Noviča mora obsoditi, nikoli ni bilo. Panika, ki je zajela vrh sodstva zaradi tega primera, ruši kredibilnost slovenskega sodstva preko sodstva samega ! Spričo vsega, kar počne sodna oblast se postavlja temeljno vprašanje, ali je domači mafiji s pomočjo sodne veje oblasti dana zelena luč za ubijanje ljudi na ulicah. Kot je to v TV intervjuju povedal sodnik Zvjezdan Radonjić, ko je dejal, da smo na tem, da Slovenija postane Guatemala! Sojenje je treba prenesti v Avstrijo ! Slovenski pravni sistem, vključno z Ustavnim sodiščem, kjer po novem skušajo ustoličiti »rezultatsko odločanje«, je namreč izgubil vso kredibilnost in ne funkcionira več ! Vili Kovačič, državljan K.

Mon, 25. Nov 2019 at 21:20

1203 ogledov

Odzivi na primer Novič: Mafija še naprej ščiti mafijo. In zganja torturo nad nedolžnim. Proti Stephanu se pa tožilstvo umika
Zvone Černač: Mafija še naprej ščiti mafijo. In zganja torturo nad nedolžnim. Proti Stephanu pa tožilstvo umika obtožnico. #Novič Mafija še naprej ščiti mafijo. In zganja torturo nad nedolžnim. Proti Stephanu pa tožilstvo umika obtožnico. #Novič https://t.co/1e2kgjlsmy — Zvone Černač (@ZCernac) November 25, 2019 dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravoFakulteta za državne in evropske študije Ne boste verjeli, ampak je res. Saga v zadevi Milko Novič se nadaljuje. Po tem, ko so bile v njegovem postopku storjene, in tako na Ustavnem kot na Vrhovnem sodišču ugotovljene vse mogoče ustavne in zakonske kršitve, zaradi katerih je zadevni tudi več kot dve leti, med drugim, pretičal v nezakonitem priporu, ga je v ponovnem sojenju na prvi stopnji sodišče oprostilo. Ker se je tožilstvo pritožilo, bo o pritožbi zdaj odločalo višje sodišče. Toda pozor, po naključju sodnega reda bo na višjem sodišču o pritožbi ponovno odločal isti senat, ki je Noviča prvotno že pravnomočno obsodil, na način, ki ga je Vrhovno sodišče spoznalo za protipravnega in njegovo sodbo razveljavilo. nadaljevanje v povezavi: 

Fri, 22. Nov 2019 at 17:17

1616 ogledov

Novo v zadevi Novič: V isti sestavi kot prej naj bi zdaj isto Višje sodišče v Lj. ponovno presojalo o tožilski pritožbi
Boštjan M. Zupančič:  Tole je novo v zadevi Novič. V isti sestavi kot prej naj bi zdaj isto dezavuirano in pristransko Višje sodišče v Ljubljani ponovno presojalo o tožilski pritožbi zoper Radonjičevo oprostilno sodbo. To s stališča ESČP, zadeva Kyprianou v. Cyprus, ni sprejemljivo. Retvitati, prosim! Tole je novo v zadevi Novič. V isti sestavi kot prej naj bi zdaj isto dezavuirano in pristransko Višje sodišče v Ljubljani ponovno presojalo o tožilski pritožbi zoper Radonjičevo oprostilno sodbo. To s stališča ESČP, zadeva Kyprianou v. Cyprus, ni sprejemljivo. Retvitati, prosim! pic.twitter.com/tCkHWVZYFF — Boštjan M. Zupančič (@bmz9453) November 22, 2019

Sat, 13. Jul 2019 at 10:32

3903 ogledov

Objavljamo oprostilno sodbo zoper Dr. Milka Noviča (v celoti - pdf dokument)
Objavljamo oprostilno sodbo zoper po krivem obdolženega in tudi že obsojenega dr. Milka Noviča v zadevi umora direktorja Kemijskega inštituta, dr. Janka Jamnika.   povezava na dokument Posnetek govora sodnika Radonjića o pritiskih nanj v primeru Novič: Radonjič proti globoki državi:

Tue, 11. Jun 2019 at 12:43

4919 ogledov

Pritožba zaradi izrečene besede "Prasica" sodnici Špeli Koleta, ko je nepravično obdolžila Milka Noviča na 25 let zapora!
Podpisani Viljem Kovačič obdolžen razžalitve sodnice Špele Koleta vlagam pritožbo na sodbo z dne 10. 04. 2019 opr. št. VI K 2476/2108-40 Pritožbo vlagam zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavne pravice do svobode izražanja. OBRAZLOŽITEV:I. Pri konkretni sodnici v konkretnih okoliščinah je izraz “prasica” v okvirih svobode izražanja Oznaka "prasica" sodnice je bila namreč izrečena v okoliščinah: - ko je Ustavno sodišče potrdilo, da je v konkretnem postopku obdolžencu sodnica kršila ustavne pravice in mu ogrozila življenje - v trenutku takoj po izreku obsodilne sodbe na 25 let zapora in na takojšnji pripor ter - v intervalu vsesplošnega zgražanja javnosti v sodni dvorani, - po tem ko so mnogi drugi udeleženci postopka v dvorani označili sodnico z isto oznako "prasica" in s podobnimi oznakami, - v postopku, za katerega je javnost na podlagi sodne prakse ESČP in Ustavnega sodišča upravičeno predvidevala, da bi sodnica morala obdolženca oprostiti (in ta predvidevanja predstavnikov javnosti ter njihovo razumevanje prava so se kasneje po odločitvah Vrhovnega sodišča in v ponovljenim sojenju izkazala kot v celoti točna) - ko je šlo za vrednostno sodbo, povezano s sodničinim delom, - in ko je splošno znan Orwellovski pomen izraza prasica (iz novele "Živalska farma"), se pravi oblastnika, ki zlorablja svojo oblast, Vse te okoliščine, dokazujejo da je bilo ogorčenje javnosti ob šokantni sodbi, kakršna je bila sodba dr. Milku Noviču, znotraj ustavno zagotovljene svobode izražanja (39. člen Ustave, 10. člen EKČP), ki dopušča tudi izražanje sicer šokantnih in žaljivih besed II. Meje svobode izražanja do sodnikov po praksi ESČP in Ustavnega sodišča Ne trdim, da je zaščitena s svobodo izražanja vsaka taka izjava proti vsaki sodnici, a v okoliščinah, kot so v tem primeru, je in mora biti zaščitena. Med svobodo izražanja in pravico do dostojanstva, oziroma med svobodo izražanja in kaznivim dejanjem razžalitve, so meje, ki sta jih oblikovala ESČP in ustavno sodišče. Za moj konkretni primer je pomembna predvsem odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 in v njej navedene odločbe ESČP. Odločba Ustavnega sodišča obravnava izjave, uperjene proti državnemu tožilcu, a bistvene razlike med tožilci in sodniki glede svobode izražanja ni. Iz odločbe je jasno, da tožilci in sodniki “so nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo ... je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, oni pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. ... Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Za oceno, ali je pritožnik imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, pa je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, pa tudi predhodno ravnanje oškodovanke, ki jo je izzvalo. Z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno in ostro kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav in zlorabo sodne oblasti. Nadaljujem s citranjem Ustavnega sodišča ki citira ESČP: “Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in se ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Pri presoji ostrih in pretiranih izjav ESČP poudarja, da se lahko osebe, ki sodelujejo v javni razpravi glede zadev javnega pomena, zatečejo k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije oziroma uporabi pretiranih izrazov. Meje sprejemljive kritike so lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.” (Ustavno sodišče tu citira sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991, sodbe ESČP v zadevah Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006, Lešník proti Slovaški  z dne 11. 3. 2003 in Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, sodbo ESČP v zadevi Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, sodbe ESČP v zadevah Błaja News Sp. z o.o. proti Poljski z dne 26. 11. 2013, Lešník proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, Lavric proti Romuniji z dne 14. 1. 2014 in Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015.) Seveda svoboda izražanja ni absolutna (glej točko 12 in 16 odločbe Ustavnega sodišča), zato je treba “v določenih okoliščinah nosilce javnih funkcij (tudi državne tožilce) zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati na izvrševanje njihovih dolžnosti in pristojnosti in ki zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje oziroma v institucijo, ki ji pripadajo.” Za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru izjava v okviru svobode izražanja, je treba odgovoriti tudi na vprašanje, “ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton pritožnikovega izražanja, čeprav nedvomno kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote.” (Ustavno, sodišče točka 17, citira sodbo ESČP v zadevi Marian Maciejewski proti Poljski z dne 13. 1. 2015, 34447/05, 79. točka obrazložitve. Iz okoliščin mojega konkretnega primera je jasno, da na podlagi dejanskega stanja in objektivnih okoliščin (naštevam jih zgoraj v alinejah) ni šlo za “destruktiven« ali neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote”. Šlo je ravno za nasprotno: za upravičen napad (in ne za neupravičen in destruktiven), z eno samo besedo, šlo je za opozorilo na zlorabo sojenja s strani konkretne sodnice in ne pravosodnega sistema kot celote. Reakcija je bila protest in zgražanje nad krivico, ki je enaka umoru nedolžnega človeka, kajti zapor za 25 let, brez dokaza krivde je sodni umor brez primere. Moja reakcija pa je pozitivna reakcija, ker naj senzibilizira odnos in zaupanje javnosti do sodstva, saj se tako zaupanje doseže le skozi dobro sojenje in na osnovi kritike ter z opozarjanjem - tudi šokantnim, na zlorabo sodne oblasti, ki ima za posledico uničenje življenja posameznika in ki se ne sme nikoli več ponoviti. Sodba je nezakonita in arbitrarna (kršitev 22. člena ustave in 6. člena EKČP) in napačno uporablja materialno pravo, saj temelji na sodbi ESČP, ki za naš primer sploh ni relevantna, ne omeni pa sodb ESČP in zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki so bistvene. Bistvene pa so zgoraj navedene sodne odločbe, pa tudi primer Skalka proti Poljski, v katerem je ESČP potrdilo, da je pritožniku, ki je uperil izjavo proti sodniku in bil kaznovan, bila kršena svoboda izražanja. Bistvena je tudi najnovejša sodba ESČP o izjavah proti sodnikom Pias Pires de Lima proti Portugalski, 70465/12 z 12. februarja 2019, ki je prvostopno sodišče ne omenja. Tudi tu je ESČP ugotovilo kršitev svobode izražanja, ker so pritožnika portugalska sodišča obsodila zaradi izjav, uperjenih proti sodniku. Zadeva Rujak proti Hrvaški, na katero se prvostopno sodišče sklicuje, pa ni uporabna. Tam je namreč šlo za spor med vojaki, kjer je eden od vojakov drugega želel žaliti na verski osnovi brez pravega sporočila, in namen žaljenja na verski osnovi je kasneje tudi potrdil, pri tem pa večkrat ponovil “Jebem ti majku krščenu! Jebem ti majku ustašku.”. Kot vemo, žalitev na rasni osnovi brez sporočilne vrednosti in obscenih besed svoboda izražanja ne ščiti. Da se je prvostopno sodišče oprlo na tu povsem neuporabno odločbo Rujak proti Hrvaški, hkrati pa prezrlo sodbe, ki so za naš primer pomembne, potrjuje arbitrarnost in uporabo napačnega prava. Našemu primeru je najbolj podoben slavni primer, ko je, enako kot pri nas, v sodni dvorani, udeleženec postopka Larry Flynt na Vrhovnem sodišču ZDA osmim vrhovnim sodnikom rekel “eight assholes”, vrhovni sodnici Sandri Day O’Connor pa “token cunt”, v nekem drugem postopku na nižjem sodišču pa “fuck this court!”. Sodišča so v vseh teh primerih ocenila, da so izjave v okvirih svobode izražanja. III. Prašič in prasica sta v literaturi in družbenem življenju običajni označbi nosilca funkcije, katere nosilec je do ljudi nekorekten oziroma funkcijo uporablja in zlorablja za nepoštena ravnanja Prašič in človek prašič sta simbol oblastnika, ki ne bi smel dobiti oblasti v svoje roke. Tudi sodne oblasti ne. In to že od slavne novele “Živalska farma” George Orwella, kjer je med živalmi na farmi oblast prišla v roke prašiču, ki se je nato znašal nad ostalimi. Mladinska knjiga, na primer, ima v svoji zadnji izdaji Živalske farme na naslovnici prašiča v uniformi in zraven dopis “V politični satiri Živalska farma je Orwell človeške lastnosti uspešno posodil živalim in na odličen način prikazal, kaj se zgodi, ko človek prašič dobi oblast v svoje roke.” Prašič in prasica sta zato vrednostni oznaki, ki sta v nekaterih okoliščinah zoper predstavnike vseh treh vej oblasti zaščiteni s svobodo izražanja. Tudi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je "prasica" običajna slovenska beseda, ki je druga beseda za malovrednega človeka. SSKJ tako piše: "Prasica: ničvreden, malovreden človek" in SSKJ dodaja primer stavka: "ti nisi prijatelj, prasica si". Po SSKJ z besedo "prasica" lahko označujemo tudi umazanega človeka in SSKJ daje primer "kakšna prasica pa si". IV. SODBA PA JE NEZAKONITA ŠE IZ SLEDEČIH KONKRETNIH RAZLOGOV Sodba ne predstavi izvedenih dokazov, saj ne povzema izpovedbe obdolženca samega, niti v enem stavku pa tudi ne izpovedb oškodovanke Špele Koleta in/ali prič. Sodba navaja imena štirih zaslišanih prič, a ne navede, kaj so izpovedale. Gre pa za pričanja, ki so dokazi v mojo korist in to bistveni dokazi. Priče so potrdile, da sem izrazil ogorčenje nad sodnico, ki je človeka obsodila za umor brez dokaza, da torej namena žalitve nisem imel, je pa bila izrečena beseda primerna glede na rezultat njenega dela, to je kriminalnega sojenja. Priče so tudi potrdile, da se je sto ljudi zgražalo in da so tudi druge osebe izrekle sodnici isti izraz "prasica" ali podobne izraze. Priče so tudi potrdile, da sem besedo "prasica" izrekel v funkciji aktivnega državljana v obrambo človekove pravice in koristi drugega. Potrdile so, da sem spremljal celotno sojenje, da pa sodnica dokazov v korist obdolženega ni izvajala, ga pa je vseeno obsodila brez dokazov in da sem vse to, skupaj z mnogimi drugimi, popisoval in obsežno beležil na svojem blogu. Sodba je nezakonita tudi ker temelji na predpostavki, ki jo sodba tudi večkrat zapiše, da je šlo za motenje postopka, čeprav je bila beseda, ki sem jo izrekel izrečena med odhodom iz dvorane in ob prekinitvi branja sodbe, zato izrek te besede ne moremo označiti za motenje postopka. Sicer pa je za motenje postopka primerna in z zakonom predvidena sankcija izključitev iz dvorane. To sankcijo je sodnica Koleta tudi izrekla in jaz sem jo mirno sprejel in mirno odšel iz dvorane. Ne more pa biti motenje postopka v dvorani ena sama izrečena beseda, pa kakršna koli je ta beseda bila, kaznivo dejanje. Med motenjem postopka in kaznivim dejanjem ni povezave, zato je sodba, ki temelji na taki povezavi, nezakonita. Sodba je nezakonita tudi, ker temelji na tem, da je bilo moje ravnanje tako nespoštovanje pravil v dvorani, da je onemogočalo delo sodišča in ogrozilo izvajanje procesnih pravic strank v postopku, saj kot rečeno, je bila beseda izrečena med odhajanjem iz dvorane. A tudi če je res šlo za nespoštovanje pravil v dvorani ali onemogočanje dela sodišča, to nima nobene zveze s kazenskim pravom in to ni element kaznivega dejanja razžalitve. Sankcije za nespoštovanje pravil v dvorani so druge, ne kazenske. Sodba nadalje temelji na izmišljeni situaciji, ki se ni zgodila. V sodbi piše: “nepredstavljiva je namreč situacija, ko bi bilo dopustno, da kdorkoli in kadarkoli lahko v razpravni dvorani reče karkoli”. Sodnica se v sodbi vživi v to namišljeno situacijo in nato na dolgo ocenjuje, kakšne vse posledice bi to imelo. In na tem utemelji sodbo. Čisto pozabi, da se ta situacija sploh ni zgodila. A celo če bi se zgodila, to ne more biti podlaga za KD razžalitve. Zato je sodba, ki na tem temelji, nezakonita. Sodba je nadalje nezakonita, ker temelji na trditvi, da “kritika ravnanja sodišča na glavni obravnavi po ZKP ni dovoljena.” Četudi ta res ni dovoljena, s tem še ne postane kaznivo dejanje. Sodba temelji na napačni predpostavki, da sem imel namen zaničevanje osebe. Imel sem namen ocene dela sodnice po kriterijih, ki jih ljudje postavljamo za prasico, prašiča in človeka/prašiča v Orwellovi Živalski farmi. To sem na zaslišanju tudi povedal in na tem tudi temelji pregon. To je namreč poudarila v zaključni besedi tudi tožilka (citiram: “vendar pa je obdolženi vztrajal pri svojem, pri tem pa je kot primerjavo uporabil celo Orwelovo Živalsko farmo, kjer prašiči nastopajo kot skorumpirani voditelji.”). Sodba je torej nezakonita že, ker je izpustila bistveno vprašanje tega kazenskega postopka in sicer ali je Špela Koleta prašič v Orwellovem pomenu besede. Sodba bi morala vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člen). A sodba ne upošteva, čeprav je dokazano, kar so potrdile vse priče, da sem izrekel le eno besedo in to v trenutku, ki sploh nisem motil postopka, med odhajanjem iz dvorane in medtem ko (citiram sodbo) "je prisotna javnost začela vzklikati raznorazne žaljivke". Sodba je nadalje nezakonita tudi, ker temelji na tem, da nisem ocenjeval dela sodnice, čeprav so prav vse priče in celo oškodovanka sama, potrdile da sem ocenjeval njeno delo. V drugem delu sodba ponovi izjavo oškodovanke, da je izjavo razumela kot "napad na odločitev, ki jo je sprejela". Sodba je nezakonita tudi v delu, kjer pojasni višino kazni. Sodba je višino kazni utemeljila s tem, da sem celo na kazenski obravnavi v svojem zagovoru ponovno izrekel to besedo "prasica". A ta beseda je bistvo spora. Kako naj bi se pa zagovarjal drugače kot da izrečem to besedo, ki je centralna v tem sporu?! In ker sem jo izrekel, mi je to sodnica štela kot oteževalno okoliščino in zato sem dobil tako visoko sankcijo. S tem je izkazana kršitev nepristranskega sojenja (6. člen EKČP). V. PREDLOG SODIŠČU Predlagam, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da me kot obtoženca za očitano kaznivo dejanje razžalitve po čl 158 KZ oprosti krivde in kazni ter stroškov postopka. Kajti bistveni vzrok za tovrstno izjavo je na kratko v sledečem: Izrečena sodba dr. Milku Noviču na 25 let zapora je bila in ostaja SODNI UMOR nedolžnega človeka. Gre za umor v sodni dvorani kakršnega v Sloveniji še ni bilo, kajti v danem trenutku je pomenila dokončno zapečatenje življenja dr. Milka.Noviča (praktično njegovo smrt) ob očitno popolnoma nedokazanem kaznivem dejanju (pri čemer je bila med postopkom njegova tudi kratkotrajna izpustitev iz povsem neutemeljenega dolgotrajnega pripora občutena v javnosti kot sprevrženo poigravanje z usodo nemočnega človeka). Sodba Špele Koleta je vrh skonstruiranega postopka, v katerem se je sodnica dejansko igrala z življenjem g. Noviča, za katerega je bilo evidentno, da ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, kajti kateri storilec pa bi sam z veliko zamudo dirkal na kolesu s pištolo, da bi ustrelil nekoga, ki bi že moral biti v restavraciji na najavljeni novoletni prireditvi s številnimi sodelavci ? In to v času ko je umorjeni dr. Jamnik nenapovedano zamujal prihod. To je povsem absurdna predpostavka, ki jo je z meritvami časa kolesarjenja povsem ovrglo ponovno sojenje v senatu s predsednikom senata sodnikom g. Zvjezdanom Radonjićem, ki je za razliko od sodnice Špele Koleta, pošteno in nepristransko sodil in sledil objektivni zahtevi Vrhovnega sodišča po ponovitvi meritvi časa kolesarjenja. Obsodba na najstrožjo kazen za evidentno skonstruirano dejanje je dejanje največjega oškodovanja ugleda in posmeh celotnemu slovenskemu pravosodju in je bila popoln šok za vsakega razumnega človeka - v takšnem stanju se nihče od normalno čutečih ljudi v sodni dvorani ni mogel vzdržati najbolj ogorčenih izrazov na račun te sodnice, ki v nobeni pravni državi takšna sodnica ne bi smela več izvrševati sodniške funkcije, v Sloveniji pa ji s pomočjo države, to je ODT, uspeva sebe prikazati kot žrtev zasmehovanja kritične javnosti. Proces proti dr. Noviču, ki ga je vodila Špela Koleta in senat 3 sodnikov višjega sodišča v Ljubljani Stanke Živič, Tatjane Merčun in Milana Štruklja je bila tragična komedija človeškega sprenevedanja, zmešnjav in podtikanja »dokazov« nekomu, ki naj bi odigral vlogo »nadomestnega morilca«, medtem ko se pravi morilec in naročniki še vedno skrivajo pred roko pravice. »Institut« nadomestnega morilca pa v Sloveniji v primeru Novič ni prvi in edini primer. Gre za širši pojav, ki zadeva skorumpirano in ustrahovano slovensko izvedensko stroko, ter poleg sodstva tudi za tožilstvo. Gre skratka za celotno pravosodno vejo oblasti in celotno obdobje od leta1992 dalje. Vse od 6 junija1992, ko je pod strelom prvega »nadomestnega morilca« padel predsedniški kandidat Ivan Kramberger. Razčiščenje tega primera pa še kar čaka, ker pristojni molčijo. Država Slovenija se je torej začela z umorom – z umorom, ki še vedno ostaja neraziskan in nepojasnjen. Država ne more temeljiti na laži in umoru. Zato je za njeno normalno delovanje bistveno vprašanje: kdo in kdaj bo začel preganjati ne samo storilce umorov pač pa njihove naročnike. Nadomestni morilci - fiktivni storilci, so enake žrtve kot so umorjeni. Teh primerov je več in jih tukaj ne naštevam. VI. POVZETEK IN DRUGE OKOLIŠČINE OB RAZGLASITVI SODBE : V povzetku ponavljam nekatera že navedena dejstva in jih postavljam v širši kontekst poraznega stanja države, katerega hrbtenica naj bi bilo sodstvo. 1. Sodba v imenu ljudstva s katero se mi odmerja kazen 1260 eur ni verodostojna, kajti ljudstvo v sodni dvorani je ogorčeno protestiralo in je ono mene spodbudilo, da izrečem besedo PRASICA - ne jaz njega. Ljudje so vpili med drugim “svinja cvrla se boš v peklu” in to dokazujeta priči, ki sta bili blizu mene in me nista slišali, sta pa to že izpovedali na prvem naroku. 2. Besedo PRASICA nisem izrekel med procesom branja sodbe, ko bi s tem sodnico oviral pri delu, ampak tedaj ko je bilo branje prekinjeno zaradi ogorčenja nad ponovnim priporom dr. Noviča  in sodbo, ki z dejanjem, ki - ugotovljeno zdaj že s strani  dveh sodnih instanc -  z dejanjem umora nima nikakršne zveze. Sodba je konstrukt kar je potrdilo Vrhovno sodišče in je zdaj  v drugem sojenju tako razsodilo tudi Okrožno sodišče (pošteni sodnik Radonjić).Tako torej ni šlo za oviranje sodnice pri izvajanju sodniške funkcije, kar se mi popolnoma neupravičeno očita,  ampak za posledično reakcijo ogorčenja mene in celotne dvorane nad dejanjem sodnice. Torej ne gre za oviranje izvajanja funkcije sodnika, kar se sicer sankcionira z odstranitvijo povzročitelja iz sodne dvorane, v tem primeru pa sem dvorano zapustil sam, skupaj z drugimi, ker je bilo sojenje prekinjeno in je bila javnost v celoti “izgnana” iz sodne dvorane.  3. Domnevno razžalitev nisem izrekel na javnem mestu, vključitev javnosti v to zadevo je povzročila šele sodnica sama, saj s tem ko me kazensko preganja, sama povzroča povečano zanimanje javnosti. 4. 158 člen ZKP določa,  da se dejanje ne kaznuje, če je izrečeno  v obrambi pravic ali za zaščito pravic drugega človeka. Točno za to pa je šlo v tem primeru. Ščitil sem pravico drugega človeka. 5. Inkriminirano besedo sem uporabil ob pomanjkanju natančnejšega izraza. Takega izraza pač slovenščina še ne premore, domnevam pa da bo razvoj jezika  morda v bližnji bodočnosti omogočil natančnejši izraz - morda bi bil za začetek boljši izraz pravosodna prasica !  6. Menim, da se tolerančni prag  dopustnega izražanja prisotne javnosti v sodnih dvoranah ne more enačiti s tem kar je nedopustno v javnih polemikah ali kritikah, kajti po naravi stvari so ljudje ob krivičnih sodbah upravičeno čustveno prizadeti. Da je temu tako, lahko potrjuje sama tožnica sodnica Špela Koleta ko novinarja Mitja Lomovška na obravnavi v istem procesu ni kaznovala, čeprav je izrekel po celi dvorani slišno isto besedo PRASICA. S tega vidika sodišče za enak primer ne uporablja istega merila, kar je je kršitev enakosti pred zakonom. 7. Kaznovanje dojemam tudi kot maščevanje nad mojim protestniškim ravnanjem - tako tistim pred leti pred Vrhovnim sodiščem, kot zaradi tega ker sem ljudi spodbujal k udeležbi na sojenju dr. Milku Noviču – po načelu,  ki sem ga večkrat sam zapisal in propagiral:  pameti je zmanjkalo,  ostane nam samo še javnost ! 8. Ne pristajam na logiko, ki se v Sloveniji zelo pogosto prakticira: da imamo zločine brez zločincev in imamo svinjarije brez storilcev. To pomeni barbarstvo in boj vsakega proti vsem in pot stran od pravne države kot institucije, ki naj ščiti svoje državljane, predvsem šibkejše, pred zlorabo tudi sodne veje oblasti. V primeru Novič ne gre za sodno zmoto, ampak za naklepni umor v sodni dvorani z obsodbo nedolžnega človeka, za zaščito neverjetno izprijene hudodelske združbe, ki je s pomočjo ljudi na kemijskem institutu organizirala umor Janka Jamnika. Centri odličnosti, ki jih je na KI pred desetimi leti ustanovila vlada, pa so z dejanji ki so se tam zgodila postali sinonim za centre pokvarjenosti brez nadzora. 9. Moj spor s sodnico je tudi načelne narave, ker so očitno protesti proti kršitvam človekovih pravic  v Sloveniji sankcionirani s kaznijo. Povzročitelji krivic – nepošteni sodniki in tožilci pa so celo na vse načine in tudi verbalno zaščiteni. Še več, prihaja celo do njihovih napredovanj.. 10. Dve sodbi - Vrhovnega sodišča in okrožnega sodišča - s sodnikom Radonjićem na čelu 5 članskega senata , danes v celoti potrjujeta upravičenost mojega ogorčenja in zgražanja nad situacijo in ljudmi, ki so nas pripeljali vanjo. Sodna oblast brez odziva javnosti pa očitno ni in nikoli ne bo sposobna svojega očiščenja. 11. Kaznovanje razumem kot kaznovanje za človeško solidarnost, ki je v SLO precej redka dobrina in bi jo sodišče moralo pospeševati, ne pa s kaznijo inkriminirati in omejevati. 12. Tožnica pa je sprožila obraten proces , računajoč na cehovsko solidarnost sodniškega poklica, ki pa s človeško solidarnostjo in poštenim sojenjem nima prav nobene zveze. 13. Moja pritožba pomeni poziv k normalizaciji in ozdravitvi sodstva in države. Je protest proti tistim sodnikom, ki izrekajo obsodilne sodbe nedolžnim ljudem in to počnejo »v imenu ljudstva«, ki je protestiralo v sodni dvorani. Naj se vendar zamislijo v imenu koga sodijo, ob primerih ko izrekajo takšne sodbe in je ljudstvo ogorčeno. VII. ZAKLJUČEK: V pričakovanju poštene razsodbe računam na popolno oprostitev z argumenti razuma in citiram: »Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost !«. Čeprav se zavedam, da bi bila oprostitev za marsikoga v Sloveniji pohujšljiva in nezaslišana, ker bi lahko k uporu spodbudila tudi druge. Kajti ljudje se ne upirajo največkrat zato, ker se vnaprej izgubljenih bitk izogibajo. Zato tudi »vrhunska« pravna stroka preračunljivo molči in se ne odzove, mediji pa namesto resne analize pravosodja promovirajo bizarne teme - kuharske recepte, kvize in druga sredstva poneumljanja za beg od realnosti. Najbolj negativno usodno pa je leporečniško zadržanje vrha pravosodja in pravne stroke, ki vsako leto poje hvalnice svojemu početju. Kljub temu zagovarjam načelo, naj se Slovenci nehamo pritoževati, ampak moramo masovno vlagati tožbe in pritožbe. Kajti edina prava pot, je pravna pot - dokler so med sodniki še nekateri razumni, pogumni in pošteni ljudje. Upanje umre zadnje. Ni res, da takih sodnikov ni več, primer sodnika Zvjezdana Radonjića to dokazuje, Dokler bodo obstajali taki sodniki upanje na ozdraviitev sodstva ne bo umrlo. ! Upam, da bom s svojim ravnanjem morda celo zvišal standarde sojenja, saj bi oprostilna sodba bila znak, da besede niso povsem izgubile svoj pomen. In bo oprostitev poduk, ki bo dal misliti nekaterim podkupljivim, oholim, brezsrčnim in ne-poštenim sodnicam in sodnikom. In bo hkrati spodbuda poštenim, odgovornim in pogumnim, ki si zaslužijo priznanje in vso podporo javnosti. Ljudem, ki ne bodo poosebljali besedo PRASICA ampak bodo simbol za besedo PRAVICA. Ob minimiziranju zlorab in ignoranci večine poslancev v DZ o razmerah v slovenskem sodstvu in minimiziranju problema v vodilnih slovenskih medijih, je sojenje ob izreku besede PRASICA dobrodošel povod za samo spraševanje in širšo kritično obravnavo. Sicer bo ta beseda upravičeno letela na celotno sodno vejo oblasti. Kajti med ljudstvom že dolgo kroži rek PRAVICA - PRASICA. Na koncu pripominjam še, da se ne pritožujem nad višino kazni, kajti pritožil bi se tudi, če bi bil kaznovan samo za 1 evro. Pritožujem se zato, ker sem v borbi proti krivici, zmotno spoznan za krivega ! Razžaljena ne more biti sodnica Koleta, globoko razžaljeni sta pravica in resnica. Vili (Viljem) Kovačič, državljan K. Pripis: pritožbo sem sicer najavil ustno neposredno na samem sojenju 10. 04. 2019. Sodbo sem prejel po pošti 20. 5. 2019 in je torej pritožba pravočasna. navajam oglas EMKA za knjigo Živalska farma z naslovnico: https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/593069-zivalska-farma-ilustrirana-1687834-pr če me sodnica Špela Koleta preganja, naj me preganja kot zasebna tožnica, ne pa s pomočjo državnega tožilstva v okviru izvajanja sodniške funkcije, ki jo je opravila z manj kot nezadostno oceno, katere posledice so človeško gledano neprimerljive z zlom, ki ga je povzročila in zaradi katerega sem se počutil dolžnega stopiti v bran nedolžnemu človeku ! do sodnice Špele Koleta ne čutim sovraštva in jo ne zaničujem kot osebo, kajti vem, da soditi pod pritiskom in po naročilu drugih ni lahko breme. Le redki so pogumni ljudje kot je sodnik Zvjezdan Radonjić, ki sam proti sistemu in brez podpore kolegov pravnikov, vztraja na objektivnih dejstvih, zdravi pameti ter resnici in pravici. Zato še toliko bolj velja, da s sodnikom stoji ali pade sodstvo ! Tudi slovensko !
Teme
milko novič

Zadnji komentarji

grizlly

Četrtek, 13. junij 2019 ob 08:28


državljan k-retardo
APMMB2

Nedelja, 28. april 2019 ob 06:08


Maščevalnost je splošna lastnost ljudi. Ni nič posebnega. Če psihiater ugotovi, da je nekdo maščevalen, še ni nakakršnega doakaza, da je morilec. Tisti, ki dobi takšno mnenje, je dolžan preveriti, ali je dotični res morilec. Tega pa preiskovalci, kriminalisti, niso naredil. Še več, s tožilstvom so pripravili konstrukt, ki nima realne osnove. Če Novič v nobenem primeru ni mogel biti na kraju umora, je to kronski dokaz, da ni morilec. Vse, kar se pleteniči okrog tega in je postalo predmet obtožbe, je le grobo zavajanje, je konstrukt, ki bi moral doživeti epilog s preiskavo in obtožbo storilcev. Nedopustno je, strpati človeka v zapor, ga obtožiti kaznjivega dejanja in mu naložiti eno največjih kazni brez dokaza, da je to sploh lahko storil. Zelo pomembno vprašanje pa je: kdo je dejanski morilec? Kdo je ukazal umoriti dr. Jamnika? In še pomembneje: zakaj se poicija in tožilstvo spenevedata in obtožujeta dr. Noviča, namesto, da bi iskala dejanskega storilca? Zakaj ga ščitita? Kakšne povezave imata tožilstvo in policija z dejanskimi storilc,i naročniki umaora? So tožilci in policisti del mafije? Toliko o dr. Noviču. Sedaj pa k večni mantri, trgovini z orožjem. Trdim, da je trgovino lahko opravila velika skupina ljudi. Med temi bi se zagotovo pojavil žvižgač z imenom, priimkom, ki bi izpovedal raboto. Pomebno je to, da pri trgovini ni mogla sodelovati uigrana popolnoma zaupna skupina ljudi. Razen tega so orožje prodajali na Hrvaško, kjer je politika bolj razdeljena na bivše komunistične kadre in HDZ. Prav gotovo bi eni, ali drugi izkoristili trgovino za politične obračune, pa se do sedaj to ni zgdilo. Še več, kolikor je znano je tovariš Milan Kučan, bivši šef slovenske udbe, poslal svoje sle na Hrvaško, da pri udbovskih kolegih izposlujejo dokaze, ki bi bremenili Janeza Janšo, pa ti sli niso uspeli. Denarnemu toku je mogoče sediti. Posebno velike količine zazna finačni in bančni sistem. Dokazov o tem ni. Za razliko o finančnih malverzacijah NLB, ki so do potankosti razkrite, pa v Sloveniji nihče ne reagira. Pred vsem vladajoče strukture si zatiskajo oči, pred očitnim krimnialom, kar nam sporočajo, da so zraven, da so podporniki krimnla. A ni zaskrbljujoče, da so v teh mrežah Šarec, Cerar, Židan, Bratuškova , Erjavec in mnogi drugi. Vsi ti molčijo, če ravno jih Reporter tedensko obveđča o rabotah in so v poročilhi tudi imena, ki jih lako policija vsak hip strese za kar ne potrebuje pishiatričnih izvedenstev. Po nekaj desettisoč člankih v "nedovisnih" slovenskih medijih, je Janez Janša postal najbolj osovražena oseba v Sloveniji. Po takšnih frontalnih napadih verjtno nihče ne bi preživel, pa je Janša še vedno najnevarnejša in praktično edina opozicija mafiji in državnemu vodstvu. Vsi se ga bojijo. Zakaj? Zaradi trgovine z orožjem? Ne, bojijo se ga, ker ve, kdo so mafijci? Kdo krade državo? Kdo ji škodi? Resnično se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da vsako leto iz države korupcija odnese več kot tri milijarde? Vprašati se je poteno, kdo je iz samostojne Slovenije odnesel 60-70 milijard? Vprašati se je potrebno, kdo je pokradel družbeno premoženje in ga odnesel v banke na rajskih otokih? Delno je ta krimilnal razkrila Logarjeva komisija. Ja Logar je pomočnik trgovca z orožjem! Pa se zaenkrat še ni nič zgodilo. Ko je Cerar izvedel za rezultate komisije, je nemudoma izjavil, da iz tega ne bo nič. Zakaj? Zato, ker ga je inštalirala mafija in ve, da se ji ne sme upreti. Podobno je s Šarcem. tudi njega je inštalirala mafija. Tudi on ne b zoper nje nastopil. Zakj je Modendorfere nemudoma ustanovil kokurenčno komisijo za odkrivanje lriminala v NB? Je to storill ker je mafija zahtevala, da zavede državlajane, saj je logarjeva komisija očitno prišla na sled mafiji! Problem pa je nikoli dokazana in procesirana trgovina z oroižjem. Problem je Patrija, na kateri je bil Janša opran vse krivde. Popolnoma jasno pa je, da mafija, ki vodi tudi sodstvo ni želela, da bi sodišče sodbo razveljavilo, amapak je namreno zadevo zasraralo, samo zato, da takšne pokveke, kot si ti š vedno govorijo o podkupnini, ki da jo je pridobil Janez Janša.
APMMB2

Sobota, 27. april 2019 ob 05:31


Rado, ko prpisuješ dr. Noviču maščevalnost, ki da je element, s katerim lahko postane potencialni morilec javnosti poveš, da smo lahko vsi potencialni morilci, saj ima vsak izmed nas kakšno zlo lastnost. Ni in ne sme biti tako. Službe, ki raziskujejo umore, ki pripravjajo obtožnce, morajo biti strokovne, neodvisne,poštene in zelo zelo previdne, da ne delajo napak in pred vsem, da ne strpajo neosnovane osumljence v zapor. Posebno ne tako, kot so to storili dr. Noviču, ki je kar nekaj let ždel v zaporu in pozabile iskati prave morilce. Sedaj pa na večno mantro, ki te dejansko zaslepljuje in prikazuje kot popolnega naivneža. Pred leti si navedel, da je trgovina z orožjem stala milijardo. Takrat so to bile marke. Danes so evri, ampak je vrednost približno enaka. Če bi se zavedal, kaj je milijarda in če bi to vedeli tudi pisuni, ki obremenjujejo Janeza Janšo, bi vedel, da je tak posel nemogoče spelajti sam, ali s peščico ljudi. Tak posel lahko spelje množica, ki jo je nemogoče kontrolirati. Nikoli ne veš, kdo je za te, kdo je za "posel" in kdo ne. Ne moreš vedeti, kdo bo zažvižgal in kdo bo v javnosti spregvoril. Doslej se živžgač še ni pojavil. Janša pa je iz heroja postal monstruazna oseba, ki je kriva za vse nevolje, ki se dogajajo v Sloveniji. Dela celo sušo, pa poplave, potrese in širi ošpice. Proti sebi ima večino prebvalstva, pred vsem politike, proti sebi ima novinarje, pa sodstvo in še marsikoga. Mnogi njegovi tesni sodelavci so ga zapustili. Pa vendar med njimi ni žvižgača, ki bi jasno in argumentirano obremenil Janšo, izdal, kje ima denar in kako je don jega prišel. Orožje ni prodajal sam sebi, temveč Hrvatom, torej drugi državi, ki je v nenehnih sporih s Slovenijo. Na hrvaškem politika ni enotna. Tam se resnično bije boj za oblast in bivši komunisti gredo na nož s HDZ. Če se že v Sloveniji ne najde žvižgač, bi se moral najti vsaj na Hrvaškem. Vemo, da so razni kučanovi sli hodili na Hrvaško z nalogo, da najdejo žvižgača, ki bi obremenil Janšo. Poznamo dobre onose med hrvaškimi udbovci in slovenskimi. Vemo, da je Mesić, kučanov prijatelj in po udbi tudi zaupnik in da sta iste krvne gruepe. Pa vse skupaj ni nič. Nihče ne obremenjuje Janšo. Če je Janša prodajal orožje Hrvatom, so tudi hrvaški trgovci služili, mar ne? V razmerah, ko si režejo vratove,bi prav gotovo našli žrtev. Pa je vse tiho. To so elementi, ki bi morali pokazati, da je Janša trgovec, ki si je napolnil žepe in obogatel. Kaj pa ima? Vse skupaj je vredno toliko, kot je zaslužil. Aja, živi na veliki nogi? Kako pa živijo nekateri vidni člani LDS? Tisti, ki naročajo pisunom knjige, ki na dolgo in široko opisuejo trgovino z orožjem. Ne trdim, da ni bila. Kdo vse se je korstil s to trgovino ni razkrito. In ravno v tem je poanta. Mnogi so s trgovino obogateli, prav tisti, ki bi morali bremeniti Janšo, pa si ga ne upajo,ker vedo, da bi sami padli v luknjo. Pozanimaj se pri Kučanu, kdo so ti.
APMMB2

Četrtek, 25. april 2019 ob 04:55


Rado! Razpravljati o janševih kriminalnih dejanjih s teboj, je jalovo početje. Si pač zaslepljen in ne mreš objektivno ocenjevati stvarnosti. Odprl pa si drugo fronto in sicer montiran proces proti dr. Noviču. Sodnik Radonjič je jasno dokazal, da ni niti najmanše možnosti, ki bi dokazovala, da bi lahko dr. Novič bil na kraju zločina, ko je bil ubit dr. Jamnik. Od ure, ko ima dr. Novič trden alibi, da je še bil doma in do časa, ko se je zgodil zločin je minilo tako malo časa, da dr. Novič v nobenem primeru ni mogel s kolesom priti na kraj zločina. S tem je dokazano, da ne obstaja niti najmanjša možnost , ki bi lahko obremenla dr. Noviča. Ali ti toliko sveti, da lahko ugotoviš, da so potem vsi dokazi le obupna prizadevanja, da nedolžnega obremenijo? Kakšne namere in naklep je imel, kakšen značaj je, ni pomembno. Kakše si ti, me niti ne zanima, bi se pa hudo pregrešil, če bi te obdolžil, umora Metke Krivec, ki je ne ti ne jaz ne poznava in trdno vem, da nisi mogel biti na kraju njenega umora. Pa naj si še tako krvoločen, tako zamerljiv, maščevalen in neumen, pa tudi politično zaslepljen. Seveda pa lahko ti obratno, obdolžiš mene, da sem storil nezaslišani zločin. V kolikor se poslužiš načina sojenaja slovenskih sodišč, je lahko v trenutku po meni, saj lahko v svojem besu in zaslepljenost naprtiš umor meni, če ravno sploh ne vem, kdo je Metka Kivec, ne vem niti kje je bila umorjena, ne vm, če sploh obstoja in če je sploh bila umorjena. Obtožuješ me le zato, ker veš kakšen sem. Za takšne kot si ti pa velja Oslovska sodba v Višnji gori. Prečitaj si jo in če si vsaj malo pošten, boš ugotovil, da si osel, glavni junak zgodbe.

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Je slovensko pravosodje vredno spoštovanja? Sodnik Radonjič: Ne le da ni dokazov, da je Novič kriv, dokazano je da ni kriv!