Spoštovani gospod predsednik Borut Pahor,
Na vas se obračam z odprtim pismom, s katerim vas želim seznaniti s svojo stisko in stisko svoje družine, ter vas prositi za podporo. Z veseljem bi se z vami tudi osebno pogovorila, ozadje dogodkov, ki jih opisujem v odprtem pismu, pa je dostopno tudi na povezavi http://dosjemilkonovic.si/ .
Pismo je v priponki.
V upanju, da mi boste prisluhnili, nestrpno čakam na vaš odziv in vas lepo pozdravljam!
Dr. Marjana Novič
P.S. Pismo, ki je v priponki, pošiljam tudi urednikom nekaterih medijev s prošnjo za objavo.

Spoštovani gospod predsednik Borut Pahor,

Čestitam vam k vaši ponovni izvolitvi za predsednika Republike Slovenije in vam želim veliko uspehov pri vašem delu!

Spodbujena z vašo izjavo, ki ste jo dali po vaši izvolitvi, da boste odslej bolj pogosto in odločno povzdignili svoj glas, kadar bodo kršene pravice državljank in državljanov, si vas dovoljujem seznaniti s svojo stisko in stisko svoje družine, ter vas prositi za podporo.

Sem žena dr. Milka Noviča, obtoženega in kasneje tudi obsojenega, da naj bi v decembru leta 2014 ustrelil direktorja Kemijskega inštituta v Ljubljani, dr. Jamnika. Že šest dni po umoru je direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) g. Majhenič »urbi et orbi« razglasil mojega moža za morilca, ki naj bi dr. Jamnika umoril iz »brezobzirnega maščevanja«. Od tega dne dalje je moj mož v priporu, razen štirih mesecev, od decembra 2016 do aprila 2017, ko ga je sodišče iz pripora izpustilo, po razglasitvi sodbe pa ponovno priprlo zaradi ponovitvene nevarnosti. Tiste štiri mesece, od decembra 2016 do razglasitve sodbe aprila 2017, sodišče ni zaznalo ponovitvene nevarnosti, vendar jo je ponovno »opazilo« ob razglasitvi sodbe. Tako teče zdaj že enaintrideseti mesec moževega pripora. Za obtožbo, da je morilec moj mož, ni imel NPU nobenega resnega in prepričljivega dokaza. NPU je mojega moža proglasil za morilca očitno zato, da bi se pred javnostjo izkazal, kako učinkovita je naša policija pri iskanju storilcev hudih kaznivih dejanj, pri čemer dokazov za svoje trditve ni predložil. Tožilka, ki je zastopala obtožbo v tej zadevi in ki je sicer v neki drugi zadevi, v kateri je imela v predalu številni dokazni material, pa potem »pozabila vložiti« obtožbo, je iz meni nerazumljivih razlogov pri obtožbi zoper mojega moža vztrajala, kljub temu, da v teku treh let ni predložila nobenega dejanskega dokaza, ki bi potrjeval njegovo krivdo. Kar je še huje, si je po mojem mnenju celo prizadevala omejiti preiskavo na enega samega osumljenca in s tem onemogočila iskanje resničnega morilca dr. Jamnika.

V teku samega postopka so bili postavljeni in zaslišani številni izvedenci, med njimi tudi izvedenci iz kriminalističnega inštituta iz Münchna. Izvedenci so vsi po vrsti mojega moža razbremenili vsake krivde; obremenil ga je izključno le izvedenec, ki je bil – ne boste verjeli, gospod predsednik – v času, ko je izdelal izvedeniško mnenje, direktor Nacionalnega forenzičnega laboratorija (samostojna organizacijska enota Generalne policijske uprave). Zgolj njegove ugotovitve so sodišču – potem ko smo vsi, tudi javnost, ki je skrbno spremljala ta proces, pričakovali, da bo moj mož oproščen – zadoščale za to kruto obsodbo.

Verjetno se boste tudi vi vprašali, kako je mogoče, da je v državi, katere predsednik ste, lahko za izvedenca v tako hudi kazenski zadevi postavljen kar funkcionar policije, pri čemer je – ob vseh razbremenilnih mnenjih in odsotnosti vsakršnih resničnih dokazov – njegova ugotovitev pretehtala in postala podlaga za takšno obsodbo.

Ves ta čas, ko je moj mož v priporu, se jaz in moji dve hčeri sprašujemo, v kakšnem sistemu živimo, da lahko ljudem povzroča tolikšno trpljenje, ne da bi sami karkoli zakrivili. Bosta moji hčerki (ena je mlada zdravnica, druga študentka medicine) lahko kdaj pozabili na krivico, ki se dogaja njunemu očetu? Že tretje leto vse tri molčimo, trpimo in čakamo, čakamo... čakamo na kaj? Najbrž na pravico in resnico, do katere je sicer moj mož, tako kot vsak državljan, upravičen, ampak v naši državi so s pravico in resnico resne težave. Če je lahko nekdo brez pravih dokazov obsojen in kljub temu, da so ga izvedenci in celo strokovna inštitucija iz tujine razbremenili vsake krivde, je na sodišču pretehtalo mnenje od policije postavljenega domačega izvedenca (ki celo strokovnih referenc nima), tako da je človek obsojen na okrutno kazen, potem se zgrožena sprašujem, če je v tej državi pravo resnico in pravico sploh moč dočakati?! Naj vam še zaupam, da je sodnica – potem ko je obsodila mojega moža in ga poslala v ponoven pripor – svojo sodbo pisala več kot dva meseca, čeprav bi jo morala napisati v roku 15 dni. Odvetnika mojega moža sta vložila pritožbo v začetku julija 2017 in teče že peti mesec, pa ni še nobenega znamenja, da bo pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo kmalu odločilo. V tej zadevi se nikomur nič ne mudi, razen seveda nam, ki trpimo, predvsem pa mojemu možu, ki je že tretje leto v priporu in zato trpi še bolj. Ima vsaj to srečo, da so – kot sam pove – z njim pravosodni policisti v priporu korektni in razumevajoči, saj sicer takšnega trpljenja ne bi več prenesel. Poskušamo mu lajšati trpljenje z rednimi obiski, ki so omejeni na dve uri enkrat tedensko, vendar so razmere, ki jih nudijo obiskovalcem in pripornikom, nevredne človeškega dostojanstva. Sprašujem se, ali kdo od sodnikov, ki se jim očitno nikamor ne mudi in ki očitno z lahkoto prenašajo neskončni pripor mojega moža, sploh kdaj pomisli, kako dolg in težaven in temačen je dan v priporu, še zlasti, če veš, da si v njem po krivici?!

Spoštovani gospod predsednik, saj vem, da nimate nobenih neposrednih pristojnosti za kakršnokoli ukrepanje v naših in podobnih zadevah. Mislim pa, da je prav, da se seznanite s tem, da je z našim pravosodjem nekaj hudo narobe in da ta resnica boli in da škoduje ne samo ugledu te države, ampak zastruplja tudi življenje v njej. Prav je, da se s tem seznanite in še bolj prav bi bilo, da povzdignete svoj glas in naj vam ne bo žal truda in prizadevanja, da se na tem področju stvari vendarle spremenijo.

Lepo vas pozdravlja in vam želi vse najboljše,

Dr. Marjana Novič

Ljubljana, 16. november 2017